Jedro

Zastaranje začne teči, ko je tožnik zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Časovni mejnik predstavlja zaključeno zdravljenje, s čemer je postal znan obseg tožnikove škode.

Ker je zastaranje vezano na pravočasno uveljavljanje tovrstne škode in ne na njen nominalni znesek, povišan zahtevek ne bi zastaral niti tedaj, če bi do zvišanja prišlo po preteku triletnega roka.

Če tožnik zatrjuje in te trditve uspe dokazati, da bi zaradi ponujenega napredovanja dejansko zaslužil več, nastala razlika predstavlja pravno priznano škodo, ki jo je tožena stranka kot odgovorna oseba dolžna povrniti.

Škoda zaradi nižjega zaslužka je tožniku začela nastajati takoj po nesreči, ko je nastopil bolniški stalež in je začel prejemati nižje nadomestilo, kot bi bil zaslužek, če bi delal. Od spremembe zakonodaje v letu 2002 se zamudne obresti priznavajo tudi za čas pred izdajo sodbe, in sicer od dneva zamude. Povedano velja tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: ''I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 44.558,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 25.647,38 EUR od 6.3.2008 do plačila; - od zneska 9.626,64 EUR od 17.6.2010 do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.7.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.8.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.9.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.10.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.11.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.12.2010 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.1.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.2.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.3.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.4.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.5.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.6.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.7.2011 dalje do plačil; - od zneska 618,98 EUR od 14.8.2011 dalje do plačila; - od zneska 618,98 EUR od 14.9.2011 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožeča stranka dolžna toženi stranki od 1.10.2011 plačevati mesečno rento v višini 500,00 EUR, tako da navedeni znesek do vsakega 14. dne v mesecu za tekoči mesec nakaže na osebni račun tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 665,44 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh.''

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 74,90 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 7.6.2011. V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 37.989,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz I. točke izreka. Tožeči stranki je od 1.1.2011 dalje prisodilo tudi mesečno rento v višini 500,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po odločitvi sodišča je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 841,33 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma spremembo sodbe v svojo korist. 3. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Obširno opisuje bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prestani strah ter trajne posledice zaradi nesreče, ter predlaga, da sodišče prisodi odškodnino v zahtevani višini. Glede premoženjske škode zaradi izgube zaslužka opozarja, da je bilo tožniku tik po nesreči ponujeno drugo, bolje plačano delovno mesto, zato bi gotovo prejemal višjo plačo, če ne bi prišlo do nesreče, kar dokazujejo predloženi informativni izračuni. Izhodišče za ugotavljanje izgube na zaslužku je zato ta znesek in ne tisto, kar je tožnik dejansko prejemal pred nesrečo. Pritožba nadalje zatrjuje, da so bila vsa vlaganja v hiši potrebna izključno zaradi tožnikovih težav s hojo, ki so posledica nesreče. To velja tako za ureditev nove kuhinje v pritličju kot tudi za kotlovnico ter stroške kurjave, pri čemer pojasnjuje, zakaj so bila ta dela opravljena nekoliko kasneje. Tudi prisojeni znesek za tujo pomoč in nego je po stališču pritožbe prenizek. Pomoč je bila vsaj v obdobju dveh mesecev, ko je bil tožnik priklenjen na posteljo in nato še nekaj tednov, ko se je učil hoditi z berglami, potrebna v večjem obsegu kot le 4 ure dnevno, saj je žena zanj skrbela celodnevno. Glede prisojene rente se pritožnik ne strinja, da je ta časovno omejena, temveč bi jo sodišče moralo prisoditi tudi za obdobje, ko bo tožnik v pokoju, saj tudi tedaj ne bo pridobitno sposoben. Pri tem sodišče neutemeljeno ni upoštevalo rasti življenjskih stroškov. Končno pritožba napada še odločitev o stroških postopka, saj pri oceni uspeha sodišče ni upoštevalo že izplačane odškodnine.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da odločitve glede nepremoženjske škode ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, kakšno odškodnino sodna praksa priznava v podobnih primerih. Tudi sicer je iz tega naslova prisodilo previsoko odškodnino, pri čemer za primerjavo navaja primere iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba 2001 in 2010). Pri telesnih bolečinah in nevšečnostih sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnikova škoda delno posledica degenerativnih sprememb. Za primarni strah tožnik ni upravičen do odškodnine, saj je ob samem dogodku izgubil zavest. Zaradi skaženosti bi mu šlo po stališču pritožbe največ 1.500,00 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnikova predhodna poškodba hrbta ni vplivala na trajne posledice obravnavane nesreče, saj je tožnik že pred tem trpel degenerativne spremembe in posledično zmanjšane življenjske aktivnosti. Glede na to, da je tožnik z določenimi omejitvami zmožen za delo s polnim delovnim časom, sploh ni mogoče govoriti o bistveni spremembi kakovosti življenja. Iz tega naslova mu gre zato največ 16 povprečnih plač. Pritožba napada tudi odločitev sodišča o premoženjski škodi. Glede tuje pomoči navaja, da je zahtevek zastaran najmanj v delu, ki se nanaša na obdobje do 17.6.2007. Sicer sodba v tem delu ni obrazložena, saj sodišče ne pojasni, zakaj urna postavka znaša 4 EUR. Tožnik zahtevka za plačilo nege in pomoči ni specificiral, zato ni bil sposoben obravnavanja in bi ga moralo sodišče zavrniti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Očitki o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih veljajo tudi za odločitev o renti, saj sodišče ne obrazloži, zakaj jo je prisodilo v takšni višini. Renta je sicer občutno previsoka, saj je tožnik invalid III. kategorije in je sposoben za delo s polnim delovnim časom. Pritožba nazadnje graja tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih. Obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo šele od vložitve tožbe, saj je tožnik šele tedaj od tožene stranke zahteval izpolnitev. Glede na to, da gre pri odškodnini za nego in pomoč za nečisto denarno terjatev, saj je moralo sodišče ugotoviti njeno vrednost na dan zanje obravnave, pa obresti od te postavke tečejo šele od dneva izdaje sodbe.

5. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. V odgovoru na pritožbo tožnik oziroma tožena stranka odgovarjata na pritožbene očitke ter predlagata njeno zavrnitev in hkrati priglašata stroške odgovora.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O nepremoženjski škodi

7. Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. V izpodbijani sodbi je namreč navedenih dovolj razlogov o obsegu tožnikove nepremoženjske škode, ki utemeljujejo prisojo odškodnine. Iz točk 8, 9, 12, 14 in 15 sodbe je razviden obseg in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti ter strah tožnika, kot tudi trajne posledice, ki jih bo tožnik trpel zaradi nesreče z dne 21.12.2004. Če sodišče ni navedlo primerov iz sodne prakse, ki so primerljivi obravnavanemu, to ne onemogoča preizkusa pravilnosti prisojene odškodnine.

8. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 57.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje in ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, tožnikovo škodo pa pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med hude (IV.), kjer odškodnina v povprečju znaša 58 plač. Pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino, je zato brez podlage. Primerjava s primeri, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka, pa tudi ni ustrezna, saj so vsi primeri precej blažji od tožnikovega, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje za njeno znižanje.

9. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste bolečine in nevšečnosti, ki so po ugotovitvah izvedenca posledica obravnavane nesreče. Pritožba tožene stranke zato neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik trpel bolečine v hrbtu (tudi) zaradi (predhodnih) degenerativnih sprememb.

10. Tožena stranka nekorektno zmanjšuje pomen tožnikovih trajnih posledic z navedbo, češ da je še vedno sposoben za delo in da o bistveni spremembi kvalitete njegovega življenja zato ni mogoče govoriti. Tožnik zaradi funkcionalnih omejitev, ki so opisane v 12. točki obrazložitve, namreč ne more več opravljati dosedanjega poklica, aktivno sodelovati kot prostovoljni gasilec v gasilskem društvu, hoditi v hribe kot nekdaj ter opravljati dela okrog hiše, omejen pa je celo pri tako vsakdanjih opravilih, kot sta oblačenje in obuvanje. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da ne gre za zanemarljive posledice, temveč za takšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki tožniku povzročajo duševno trpljenje in ga zato opravičujejo do prisojene odškodnine.

11. Na ugovor tožene stranke, da vse ugotovljene težave (s hrbtom) niso posledica obravnavane nesreče, temveč tudi degenerativnih sprememb, je odgovoril že izvedenec ob zaslišanju na naroku (izpoved na list. št. 94). Pojasnil je namreč, da tožnikova predhodna poškodba 4. in 12. vretenca (bistveno) ne vpliva na današnje stanje in jih pri oceni trajnih posledic zato ni upošteval. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo, pritožba tožene stranke pa vanj tudi ne vzbuja pomislekov. Pritožbeni očitek, da je sodišče v zvezi z vzrokom za okrnjene življenjske aktivnosti tožnika napačno uporabilo materialno pravo, oziroma pravilneje, zmotno ugotovilo dejansko stanje, je zato neutemeljen.

12. Tožnik v pritožbi neuspešno izpostavlja posamezne okoliščine, ki naj bi utemeljevale višjo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikove začasne omejitve v času zdravljenja (zaradi vezanosti na invalidski voziček ter uporabo bergel) so bile namreč že upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Ugotovljena 70% telesna okvara pa tudi nima takšne teže, kot to meni pritožba, saj je pomembno predvsem, kakšne omejitve ima zaradi tega v vsakdanjem življenju.

13. Pritožba tožene stranke sicer utemeljeno dvomi v pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da je tožnik ob dogodku utrpel intenziven strah. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnik ob eksploziji padel v nezavest, zaradi česar po splošnih življenjskih izkušnjah ni mogoče, da bi se ob tem lahko ustrašil za svoje življenje. Navedeno pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je skupno dosojeni znesek odškodnine ustrezen.

O škodi zaradi nege in pomoči

14. Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Zastaranje začne teči, ko je tožnik zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Časovni mejnik predstavlja zaključeno zdravljenje, s čemer je postal znan obseg tožnikove škode. Zdravljenje tožnika je bilo zaključeno 7.1.2008, ko je postalo jasno, da tudi morebitni dodatni operativni posegi ne bi pripeljali do izboljšanja stanja. Tožbo, s katero je zahteval povrnitev tovrstne škode, pa je vložil 6.3.2008. Od zaključka zdravljenja pa do vložitve tožbe triletni zastaralni rok tako še ni potekel (1. odst. 352. čl. OZ). Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 17.6.2010 sicer povišal zahtevek s prvotnih 3.000,00 EUR na 22.995,00 EUR. Ker pa je zastaranje vezano na pravočasno uveljavljanje tovrstne škode in ne na njen nominalni znesek, povišan zahtevek ne bi zastaral niti tedaj, če bi do zvišanja prišlo po preteku triletnega roka.

15. Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek v tem delu ni dovolj določen. Tožnik je namreč navedel, v kakšnem časovnem obdobju in koliko ur dnevno je potreboval oskrbo domačih, ter koliko znaša urna postavka. To zadostuje, da je utemeljenost zahtevka mogoče preizkusiti.

16. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča o tem, koliko ur dnevno je tožnik potreboval pomoč družine. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je ocena o štiriurni pomoči (v obdobju, ko je bil na vozičku), dvourni pomoči (ko je hodil s pomočjo bergel) oziroma enourni pomoči (v nadaljnjem obdobju zdravljenja), pravilna. Pritožba sodišča ne uspe prepričati s trditvijo, da so bile te potrebe dejansko večje. Tega namreč nista potrdila niti sam tožnik niti izvedenec, ko sta bila zaslišana na naroku (prim. izpoved na list. št. 95 in 117). Glede na to, da ne en ne drug nista znala oceniti, koliko ur dnevno je bila pomoč potrebna, ni podlage za prisojo še višje odškodnine, kot to predlaga tožnik.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba ni (zadosti) obrazložena, ker sodišče urne postavke ni posebej obrazlagalo. Odškodnino je namreč odmerilo po prostem preudarku (216. čl. ZPP), saj višine tovrstne škode praktično ni mogoče (natančno) ugotoviti. Znesek 4,00 EUR na uro pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezen in primerljiv s postavko, ki jo za tovrstno družinsko pomoč priznava sodna praksa.

Izguba osebnega dohodka

18. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s presojo nižjega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za povrnitev izgubljenega zaslužka v obdobju, ko je bil tožnik v bolniškem staležu (s krajšimi presledki od 21.12.2004 do 12.3.2010). Izhajati je treba namreč iz stanja, kakršno bi bilo, do škodnega dogodka ne bi prišlo (169. čl. OZ). Tako ni odločilno, da je tožnik v tem obdobju prejemal 100% nadomestilo, torej da je bil njegov prejemek enak, kot je zaslužil pred nesrečo, temveč je treba ugotoviti, koliko bi po rednem teku dogodkov zaslužil, če bi delal. Če tožnik zatrjuje in te trditve uspe dokazati, da bi zaradi ponujenega napredovanja dejansko zaslužil več, nastala razlika predstavlja pravno priznano škodo, ki jo je tožena stranka kot odgovorna oseba dolžna povrniti.

19. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode v navedenem obdobju pa je kljub temu pravilna, saj je tožbeni zahtevek že zastaral. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev, kot že rečeno, začne teči, ko stranka zve za škodo in storilca. Škoda zaradi nižjega zaslužka je tožniku začela nastajati takoj po nesreči, ko je nastopil bolniški stalež in je začel prejemati nižje nadomestilo, kot bi bil zaslužek, če bi delal. Glede na to, da je bolniški stalež nastopil decembra 2004, je bil tožnik že januarja 2005 oziroma najkasneje februarja 2005 seznanjen z nastalo razliko v dohodku. Ker je do vložitve pripravljalne vloge 17.6.2010, v kateri je postavil takšen zahtevek, že potek triletni zastaralni rok, je ugovor tožene stranke o zastaranju utemeljen.

20. Pritožba tožnika pa upravičeno graja stališče sodišča o izgubi dohodka v obdobju, ko je prejemal nadomestilo za brezposelne (od marca 2010 do septembra 2011). Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj je izhodišče za ugotavljanje razlike v dohodku zaslužek, ki bi ga tožnik po rednem teku dogodkov prejemal, in ne (nujno) znesek, ki ga je prejemal pred nesrečo (to je 635,00 EUR). Zakaj sodišče prve stopnje navedenega materialnopravnega stališča ni upoštevalo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bilo tožniku tik pred škodnim dogodkom ponujeno bolje plačano delovno mesto, tako da bi bil namesto tedanjih 2,18 njegov plačni količnik 2,35. Če ne bi prišlo do nesreče, bi po lastnem zatrjevanju mesečno zaslužil od 800,00 do 1.200,00 EUR, v povprečju pa 1.000,00 EUR. Ker tovrstnih trditev tožena stranka ni prerekala, temveč je (pavšalno) navedla le, da višina škode ni dokazana (prim. pripravljalno vlogo na list. št. 53), se ta dejstva štejejo za dokazana (2. odst. 214. čl. ZPP). Škoda zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju tožnikovega prejemanja nadomestila za brezposelne je zato višja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta v prvih treh mesecih, ko je prejemal nadomestilo v višini 444,52 EUR, znaša 555,48 EUR, v nadaljnjem obdobju pa glede na višino nadomestila 381,02 EUR znaša 618,98 EUR. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 6.569,64 EUR (18 mesecev x 364,98 EUR).

Renta

21. Materialnopravno napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do mesečne rente (2. odst. 174. čl. OZ). Tožnik je tožbeni zahtevek gradil (izključno) na dejstvu, da zaradi poškodb v nesreči ni več pridobitno sposoben. Smiselno je torej zatrjeval, da ni več sposoben za nobeno delo (prim. pripravljalno vlogo na list. št. 46). Sodišče prve stopnje je ugotovilo nasprotno, in sicer je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 13.10.2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Hkrati mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, to je sedeče delo brez dvigovanja bremen težjih od 3 kg in brez prisilne drže trupa, za polni delovni čas. Pritožba tožene stranke zato utemeljeno izpostavlja, da je tožnik le delno nezmožen za delo. Glede na navedeno pa bi bil upravičen kvečjemu do razlike med zaslužkom, ki bi ga prejemal, če bi delal, in zaslužkom, ki bi ga lahko dobil z opravljanjem dela v mejah preostale delovne sposobnost. Le takšna škoda je namreč posledica škodnega dogodka z dne 21.12.2004, za katero bi bila tožena stranka odgovorna. Tožnik pa takšne razlike ne vtožuje, temveč zahteva mesečno 500,00 EUR kot znesek, ki mu bo omogočil življenjsko eksistenco, glede na to, da nima nobenih dohodkov. Brez pomena je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za zaposlitev nima velikih možnosti, kot to izhaja iz dopisa Zavoda za zaposlovanje (list. št. 114). Omejene zaposlitvene možnosti invalidov na trgu dela namreč niso v vzročni zvezi z škodnim dogodkom, zato toženi stranki tega bremena ni mogoče naložiti.

22. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (131. čl. OZ) bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo rente zavrniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka ustrezno spremenilo.

23. Iz zgoraj navedenega razloga je nepomembno vse, kar tožnik navaja glede (ne)omejenega trajanja rente ter (ne)uskladitvijo z rastjo življenjskih stroškov, zato tovrstne pritožbene navedbe ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odst. 360. čl. ZPP).

Škoda iz naslova vlaganj v hišo

24. Pritožbeno sporen je nepriznani strošek nove kuhinje in kotlovnice v pritličju stanovanjske hiše tožnika ter strošek kurilnega olja. Odločitev sodišča, da tožnik do povrnitve navedenih stroškov ni upravičen, je pravilna.

25. Tožnikovo začetno zdravstveno stanje (vezanost na bolniško posteljo in invalidski voziček) so bile namreč časovno omejene, zato tožnik ne more biti upravičen do povrnitve stroškov tako obsežnih vlaganj. Za (trajne) težave pri hoji po stopnicah pa je bila tožniku že priznana odškodnina v okviru nepremoženjske škode, zato ni podlage, da bi tožena stranka krila tudi tovrstne stroške.

26. Tudi sicer je nižje sodišče ugotovilo, da so v letu 2008 (dokončno) uredili stanovanje v pritličju predvsem zato, da bi hčerki omogočili, da si v zgornji etaži uredi svoje stanovanje. Sodišče je imelo za takšno sklepanje zadosti podlage v izpovedi tožnika (list. št. 117), ki je povedal, da se je (določen čas po nesreči) zopet preselil nazaj v zgornje stanovanje oziroma da ima sedaj zgoraj svojo spalnico, sicer pa gornje stanovanje uporablja hčerka s partnerjem. Stališče sodišča prve stopnje, da med vlaganji in škodnim dogodkom ni vzročne zveze, je zato pravilno, drugačno pritožbeno naziranje tožnika pa neutemeljeno.

Zakonske zamudne obresti

27. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča o teku zamudnih obresti (glede nepremoženjske škode) napačna. Tožnik ni zatrjeval, da je toženo stranko pozval na plačilo odškodnine že pred vložitvijo tožbe. Njegov zahtevek je bil predhodno naslovljen na zavarovalnico in ne na toženo stranko. Zamudne obresti zato tečejo šele od poziva toženi stranki (2. odst. 299. čl. OZ), to je od vložitve tožbe 6.3.2008 oziroma od vložitve pripravljalne vloge dne 17.6.2010. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je utemeljitev sodišča, da tožena stranka teku zamudnih obresti pač ni nasprotovala, napačna.

28. Zmotno pa je stališče tožene stranke, da zamudne obresti od premoženjske škode (za nego in pomoč) tečejo šele od dneva izdaje sodbe. Sodna praksa ni priznavala zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe v obdobju, ko so imele slednje (tudi) funkcijo valorizacije. Na ta način se je namreč preprečilo podvajanje valorizacije, saj sodišče odškodnino odmeri po cenah na dan sojenja (2. odst. 168. čl. OZ). Od spremembe zakonodaje v letu 2002 pa se zamudne obresti priznavajo tudi za čas pred izdajo sodbe, in sicer od dneva zamude (prim. načelno pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002). Povedano velja tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo.

29. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča v obrestnem delu delno spremenilo, in sicer tako, da zakonske zamudne obresti namesto od datumov, ki so določeni v prvi do šesti vrstici, tečejo: - od zneska 25.647,38 EUR (nepremoženjska škoda 19.600,00 EUR, pomoč in nega 3.000,00 EUR, zdravila 233,60 EUR, potni stroški 36,00 EUR in vlaganja 2.777,78 EUR) od 6.3.2008 dalje; ter - od zneska 9.626,64 EUR (povišan zahtevek za nego in pomoč 7.950,00 EUR in prevozne stroške 10,20 EUR ter do vložitve pripravljalne vloge zapadli zneski izgube na zaslužku za tri mesece v znesku 1.666,44 EUR) od vložitve pripravljalne vloge 17.6.2010 dalje.

30. Zamudne obresti od zneskov, ki predstavljajo izgubo dohodka tožnika v obdobju od julija 2010 do septembra 2011 (v višini 254,00 EUR oziroma po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča 618,98 EUR), so bile pravilno priznane od zapadlosti posamičnega zneska. Pritožbeno sodišče jih je v izreku ponovno navedlo le zaradi večje preglednosti izreka.

O stroških postopka

31. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 154., 155. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST), ki sta veljala v času vložitve tožbe.

32. Glede na spremenjeno odločitev o višini odškodnine je potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka). Po odmeri sodišča prve stopnje, ki je pritožbi ne napadata, stroški tožnika znašajo 6.215,79 EUR, stroški tožene stranke pa 3.381,46 EUR. Uspeh tožnika v pravdnem postopku predstavlja prisojena odškodnina v razmerju do zahtevane, zato ni mogoče upoštevati pred pravdo izplačane odškodnine s strani zavarovalnice, kot zmotno meni pritožba tožnika. Tožnik je z zahtevkom tako uspel v 28,3% (prisojenih 44.558,72 EUR od vtoževanih 157.205,67 EUR), tožena pa 71,7%. Tožnik je upravičen do povrnitve 1.759,06 EUR, tožena pa do 2.424,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 665,44 EUR.

33. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 2.627,04 EUR (pritožba 1500 točk, mat. stroški 2%, 20% DDV ter taksa 1.784,32 EUR). Glede na 7,5% uspeh s pritožbo (prisojenih 6.569,64 od zahtevanih 87.975,53 EUR) je tožnik upravičen do povrnitve 197,02 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 618 EUR (pritožba 1100 točk, mat. stroški 2%, ter 20% DDV). Glede na njen uspeh s pritožbo 44% (zavrnitev rente 30.000,00 EUR (44. čl. ZPP) v razmerju do prisojenih 67.989,08 EUR), je tožena stranka upravičena do povrnitve 271,92 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 74,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

34. Odgovora obeh pravdnih strank na pritožbo glede na njuno vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato stroške le – tega stranki krijeta sami.

Sklepno

35. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo v delu, ki se nanaša na izgubo osebnega dohodka, rento ter tek zakonskih zamudnih obresti (peta alineja 358. čl. ZPP). V preostalem, neutemeljenem delu, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

36. Sodbo sodišča prve stopnje je poleg v pritožbi uveljavljenih razlogov preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), vendar le – teh ni ugotovilo.