Jedro

Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o tožnikovih telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu, zmanjšanju življenjske aktivnosti in skaženosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 1.028,12 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot prostovoljni gasilec hudo telesno poškodovan, ko je dne 21. 12. 2004 pri gašenju požara prišlo do eksplozije lesnega prahu. V škodnem dogodku je utrpel utesnitveni zlom telesa petega vretenca, zdrobitveni sklepni zlom spodnjega dela desne golenice, zlom desne mečnice, zdrobitveni zlom leve petnice, površinske opekline obraza in vratu v 3-odstotkih ter hude poškodbe mehkih tkiv zaradi udarnine kože, podkožja in mišic v predelu desnega gležnja in leve pete. Zdravljenje je bilo zaključeno 7. 1. 2008. Toženki je pravnomočno naloženo plačilo odškodnine v znesku 44.558,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Navaja, da je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodbe glede odločitve o nepremoženjski škodi, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, kolikšna odškodnina se prisoja v tovrstnih primerih. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škoda je previsoka. Opozarja, da je bilo v primerljivih primerih (navedeni v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - VI/64, VI/79, VI/26 in VI/14) za telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena odškodnina v višini med 9 in 23,5 povprečnimi mesečnimi neto plačami. Sodišče druge stopnje je pritožbene očitke v tem delu zavrnilo, da gre za precej blažje primere od tožnikovega, kar pa ne zadosti standardu obrazloženosti. Protispisna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da so bile pri presoji višine odškodnine za telesne bolečine upoštevane tudi degenerativne spremembe in predhodne poškodbe hrbtenice. Sodišče tega dejstva, ki vpliva na znižanje odškodnine, ni upoštevalo. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da so k pojavnosti bolečin, hitrejši utrujenosti in nezmožnosti dolgotrajnega sedanja in hoje, prispevala tudi prejšnje težave s tožnikovo hrbtenico. Opozarja, da je bila v primerljivih primerih (navedeni v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - VI/26, VI/32, VI/36 in VI/43 in VI/52) zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina v višini med 9,5 in 24,1 povprečnimi mesečnimi neto plačami. Odškodnina za strah je previsoka. Izpostavlja primere VI/64, VI/41, VI/26, navedene v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. V primerljivih primerih je bila odškodnina za strah odmerjena med 1,6 in 2,5 povprečnimi mesečnimi neto plačami. Previsoka je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovljeno je bilo, da tožnik zaradi brazgotin ne trpi, odškodnina za okvarjeno peto in šepajočo hojo pa je bila upoštevana že pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Opozarja na primer VS002110. Zahtevek za plačilo stroškov za tujo pomoč in nego ni dovolj specificiran, izpodbijana sodba pa v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako ni mogoče ugotoviti, kakšno vrsto nege in pomoči je v času zdravljenja tožniku nudila žena. To je sicer v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tudi njena obveznosti. Zahtevek glede povrnitve stroškov vlaganj v hišo ni utemeljen. Med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Ti stroški niso bili potrebni v skladu s prvim odstavkom 179. (pravilno 174.) člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je ostala neprerekana tožnikova trditev, da mu je bilo tik pred škodnim dogodkom ponujeno bolje plačano delovno mesto s plačnim količnikom 2,35. Že pritožbeno sodišče samo pritrjuje, da je toženec izrecno ugovarjal, da tožnik višine škode ni dokazal, kar pomeni, da zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 214. člena ZPP ni podan. V zvezi z zatrjevanimi dejstvi tožnik ni predložil dokaza. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče tožencu s tem, ko ni upoštevalo njegovih ugovorov o nesklepčnosti zahtevka, kršilo pravico do izjave. Dejstvo, da je imela toženka sklenjeno zavarovalno polico za zavarovanje odgovornosti še ne pomeni, da je tudi odgovorna za nastalo škodo. Tožnik ni podal trditev o temelju odškodninske odgovornosti, zato se toženka do vložitve pripravljalne vloge z dne 22. 6. 2010 o tem ni mogla izjasniti, kar pomeni, da v zvezi z navajanjem teh dejstev ni prekludirana. Toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ne odgovarja ne krivdno ne kot izvajalka nevarne dejavnosti. Slednjo izvaja Prostovoljno gasilsko društvo C. Gasilec je za posredovanje v ekstremnih primerih usposobljen, zato je vsaj deloma tožnik tudi sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala v konkretnem škodnem dogodku.

3. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge o obsegu, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je njen preizkus, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, mogoč. Zaradi nenavedbe primerov sodne prakse, primerljivih obravnavanemu, preizkus pravilnosti prisojene odškodnine ni onemogočen. Konkretizacija načela objektivne pogojenosti odškodnin namreč pomeni uporabo materialnega prava glede pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

6. Pritožbeno sodišče je po presoji revizijskega sodišča z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti v višini 25.000 EUR, za strah v višini 4.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 25.000 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 3.000 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do enajsti strani prvostopenjske sodbe in na peti do sedmi strani pritožbene sodbe, zato ga revizijsko sodišče v sodbi ni povzelo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o tožnikovih telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu, zmanjšanju življenjske aktivnosti in skaženosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 57.000 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 57,66 takratnih povprečnih mesečnih neto plač.(1) Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo,(2) hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

7. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Obseg, trajanje in intenziteta telesnih bolečin ter nevšečnosti so bili v revizijsko izpostavljenih primerih - II Ips 319/2006, II Ips 638/2008, II Ips 960/2007 in II Ips 185/2005, kot pravilno in zadostno obrazloženo ugotavlja sodišče druge stopnje, manjši, blažji oz. manj intenzivni kot v konkretnem primeru. To potrjuje že samo dejstvo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo neobičajno dolgo, in sicer pet let, v tem času pa je prestal trinajst operativnih posegov. Očitki o protispisnosti niso utemeljeni. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti so bile namreč upoštevane le tiste telesne bolečine in nevšečnosti, ki so po ugotovitvah izvedenca posledica konkretnega škodnega dogodka. Ugotovljeno je tudi bilo, da tožnikove predhodne poškodbe hrbtenice ne vplivajo na današnje stanje in jih zato izvedenec pri oceni trajnih posledic ni upošteval. 8. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bila tožniku previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči pri tem nista upoštevali tožnikovih predhodnih težav s hrbtenico (prim. tč. 13 sodbe sodišča prve stopnje). Razen zadeve II Ips 638/2008 (kjer je bilo oškodovancu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjeno 24 povprečnih mesečnih neto plač, kar je podobno kot tožniku) revizijsko navedeni primeri po dejanskih okoliščinah z obravnavanim niso primerljivi, saj so bile pri vseh oškodovancih ugotovljene trajne posledice oz. življenjsko prikrajšanje v blažji oz. manj intenzivni obliki kot pri tožniku. Oškodovanci so v primerih, ki jih poudarja revidentka, trpeli tudi bistveno manj časa in manj intenziven strah kot tožnik. Tožnik je namreč ob škodnem dogodku doživel zelo hud eksistenčni strah, izrazit strah je imel tudi po prvem operativnem posegu; nato pa ves čas dolgotrajnega, več letnega zdravljenja izrazit sekundarni strahu. V primerih, ki jih izpostavlja revidentka, pa je bilo najdaljše trajanje sekundarnega strahu 6 mesecev. Revidentka nima prav, da je bila previsoka odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. V sodni praksi ni sporno, da se za skaženost lahko šteje tudi šepajoča hoja.(3) Sodišče je v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo zgolj omejitve pri normalni hoji, ki se odražajo na področju oškodovančevega udejstvovanja, in ne spremembe zunanjega videza. V primeru II Ips 543/92, na katerega se sklicuje revidentka, je bila oškodovancu le za šepajočo hojo odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4,5 povprečnih mesečnih neto plač, kar je več, kot je bilo prisojeno tožniku.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je bil tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov za tujo nego in pomoč dovolj določen; navedel je namreč, v kakšnem časovnem obdobju in koliko ur dnevno je potreboval oskrbo domačih, ter upoštevajoč sodno prakso, koliko znaša urna postavka. Obe nižji sodbi imata tudi zadostne razloge o obsegu pomoči in nege, ki so jo tožniku nudili družinski člani (prim. tč. 14-17 sodbe sodišča druge stopnje in točko 19 sodbe sodišča prve stopnje), zato revizijski očitek o izostanku odločilnih razlogov ni utemeljen. Stroške v zvezi z zdravljenjem in druge s tem povezane potrebne stroške praksa široko tolmači. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego namreč priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani (prvi odstavek 174. člena OZ).(4) Dejanske ugotovitve glede obsega pomoči in nege, ki jo je tožniku po nesreči nudila njegova žena, nedvomno omogočajo sklep, da ta presega prag običajne pomoči in skrbi, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. V primerih, kot je konkretni, ko ni bilo ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odmera odškodnine na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo, iz česar sta izhajali nižji sodišči, utemeljena.(5)

10. Revizijskemu zatrjevanju, da je zahtevek za povrnitev stroškov vlaganj v tožnikovo stanovanjsko hišo zaradi neobstoja vzročne zveze, neutemeljen, ni mogoče pritrditi. Pravilna je namreč presoja sodišč, da gre za stroške iz prvega odstavka 174. člena OZ. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bilo treba zaradi tožnikove začetne nepokretnosti, stalne uporabe bolniške postelje, dolgotrajne uporabe invalidskega vozička, pogostih odhodov na zdravljenje in oteženega gibanja, prilagoditi prostore za bivanje v pritličju tožnikove hiše. 11. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2010 navedla: „Škoda iz naslova izgube zaslužka je neizkazana in zahtevek ni utemeljen. Tožnik navaja, da naj bi mu delodajalec zvišal količnik pri plači, ki mu je zaradi poškodbe ni izplačal v polni višini. Takšno sklepanje ne vzdrži presoje, saj bi moral tožnik, v kolikor s strani delodajalca ni prejel plače v višini, kot mu je bila priznana, razliko zahtevati od delodajalca in ne toženke. Očitno vtoževani znesek ni v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo.“ Glede na navedeno je torej mogoče ugotoviti, da višina količnika za izračun tožnikove plače ni bila izrecno prerekana oz. zanikana, niti namen zanikanja tega dejstva ne izhaja iz siceršnjih navedb toženke, zato se je sodišče druge stopnje glede te ugotovitve utemeljeno oprlo na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP.

12. Tožnik je v tožbi navedel, da temelj odškodninskega zahtevka med pravdnima strankama ni sporen. Toženka je do prvega naroka ugovarjala zgolj višini zahtevka. Trditve, da ni podan temelj zahtevka, pa je podala prepozno - po prvem naroku za glavno obravnavo, zato sodišči, ki se do teh navedbah nista opredelili, nista storili kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške in skupno znašajo 1.028,12 EUR. Nagrada za delo odvetnikov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Povprečna mesečna neto plača je bila v mesecu avgustu 2011 988,54 EUR.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 134/2011, II Ips 761/2005, II Ips 276/2010, II Ips 708/2008 itd. Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 258/2010, II Ips 18/2011, II Ips 322/2009, II Ips 285/2012, II Ips 443/2007 itd. Op. št. (4): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012, II Ips 298/2010, II Ips 322/2009, II Ips 304/99 itd. Op. št. (5): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012.