Jedro

Zastaranje je lahko pretrgano le v zvezi z isto terjatvijo. Poleg tega zavrnitev zahtevka pred sodiščem, kjer je bila terjatev prvič uveljavljana, pomeni, da zastaranje ni bilo nikdar pretrgano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni (za plačilo 345.000 EUR) kot podredni zahtevek tožnice (za izstavitev zemljiškoknjižne listine).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da zahtevka nista zastarala. Poplačilo ni bilo nikoli poravnano, ravno zato so stranke sklenile navidezno darilno pogodbo. Z njo sta pravdni stranki določili novo ceno, ki jo mora toženka za uresničitev dogovora iz leta 2003 plačati, od določitve nove cene pa petletni zastaralni rok še ni iztekel. Prav tako ni zastaran podredni zahtevek, saj je tožnica toženko tožila pred hrvaškim sodiščem, zato je bilo skladno s 365. členom OZ zastaranje pretrgano leta 2011. V nadaljevanju obsežno uveljavlja ne izvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke v zvezi s podpisi A. A. ter uveljavlja vrsto zakonskih, ustavnih in konvencijskih kršitev. V zvezi s podrednim zahtevkom navaja še, da ga ni mogoče preskusiti. V tožbi je navedla, zakaj je določilo iz priloge B 6 nejasno in ga ni mogoče interpretirati samo v enem pomenu. Ni logično, da bi B. B. prejel stanovanje v Ljubljani, tožnica pa bi morala še pokriti razliko v kupnini. Poleg tega iz obračuna ne izhaja, da bi stanovanje prevzel B. B., odnos med njim in tožnico pa ni predmet te pravde, zato sodišče izjav prič v tej smeri ne bi smelo upoštevati. Tudi zapis, da B. B. stanovanje dobi v posest, ne pomeni, da ga dobi v last. V tem delu sploh ni dokazne ocene, kako naj bi lastninska pravica na stanovanju v Ljubljani prešla na B. B. Dodaja še, da ni mogoče razbrati, ali je sodišče podredni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja ali zaradi vsebinskih razlogov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo nobenih kršitev postopka (ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) ter bo ob tem opravilo še preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

6. Med pravdnima strankama (med drugim) ni bilo sporno, da je bila darilna pogodba s 5. 5. 2010 navidezna ter da je hrvaško sodišče zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja te darilne pogodbe. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo (in teh ugotovitev pritožnica konkretizirano sploh ne izpodbija), da so pogodbene stranke, med njimi tudi pravdni stranki, že leta 2003 sklenile pogodbo, s katerim je lastninska pravica na nepremičnini na Hrvaškem, prešla na toženko in je toženka nepremičnino tudi prevzela v posest, medtem ko sporna pogodba s 5. 5. 20101 predstavlja le dokončno realizacijo posla iz leta 2003 za potrebe zemljiške knjige. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila leta 2010 določena nova cena za nepremičnino, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v sporno pogodbo iz 2010 ugotovilo, da je v njej izrecno zapisano, da ne gre za novacijo.2 Pritožbeno sodišče zato prepričajo zaključki, ki jih je oblikovalo sodišče prve stopnje: da je bila posest nepremičnine na Hrvaškem toženki izročena že leta 2003; da je bila kupnina zanjo v celoti plačana že 13. 2. 2004 ter da je bila pogodba 5. 5. 2010 sklenjena le zaradi potreb (hrvaške) zemljiške knjige. Pritožbene navedbe ob tem ne omajejo zaključka, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi dokazne ocene listin in izpovedi prič, da so bile vse obveznosti po pogodbi iz leta 2003 izpolnjene, in to že v času, ko je bila pogodba 5. 5. 2010 sklenjena. Ta ugotovitev brez nadaljnjega vodi v zavrnitev tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka.

7. Pritožnica neutemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo posameznega od zahtevkov. Drži pa, da so razlogi dvoji. Prvi in nosilni (te je pritožbeno sodišče preskusilo zgoraj) so v tem, da je bila pogodba iz leta 2003 v celoti realizirana, zato tožnica neutemeljeno terja tako plačilo denarnega zneska kot izstavitev zemljiškoknjižne listine. Šele sekundarni oziroma rezervni razlogi pa so zastaranje. To pomeni, da čeprav bi bile pritožničine navedbe o (ne)zastaranju pravilne, tožnica z zahtevkom(a) kljub temu ne bi mogla uspeti. Toda tudi rezervni razlogi so pravilni. V zvezi s primarnim zahtevkom zato, ker pogodba iz leta 2010 ni predstavljala novacije pogodbe iz leta 2003, zato je zahtevek za plačilo kupnine zastaral v roku 5 let od dne, ko je kupnina/plačilo po tej pogodbi zapadlo v plačilo, kar je pred letom 2010 in davno pred vložitvijo predmetne tožbe. V zvezi s podrednim zahtevkom pa velja pritožnici odgovoriti dvoje. Prvič, zastaranje je lahko pretrgano le v zvezi z isto terjatvijo, zahtevka, eden vložen pred hrvaškim sodiščem, drugi - iz tega postopka, pa to nista. In drugič, zavrnitev zahtevka pred hrvaškim sodiščem pomeni, da zastaranje ni bilo nikdar pretrgano (drugi odstavek 366. člena OZ). Iz navedenega sledi, da sta oba zahtevka res tudi zastarala, kot je (sicer kot rezervni razlog) dodalo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeni očitki o ne izvedenem dokazu, pri čemer sodišče prve stopnje svojega ravnanja res ni obrazložilo, predstavljajo pritožničino sprenevedanje. Zamolči namreč ključno, in to je, da je ta dokazni predlog podala po prvem naroku, ne da bi pri tem pojasnila, zakaj ga brez lastne krivde ni mogla prej (prvi odstavek 337. člen ZPP). Na prvem naroku 15. 9. 20163 je tožnica izrecno substancirala dokazni predlog le v zvezi s svojimi podpisi na dokaznih listinah.4 Dokaz z izvedencem grafologom za potrjevanje dejstev v zvezi s podpisi A. A. na drugih listina torej ni bil predlagan pravočasno, saj pritožnica prostodušno priznava, da ga je prvič predlagala 21. 2. 2017.5 Čim je tako, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obrazložiti, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Taka situacija po stališču sodne prakse in pravne teorije namreč predstavlja eno od izjem, ko sodišču ni treba utemeljevati razlogov za ne izvedbo dokaza oziroma to lahko stori pritožbeno sodišče, ko odgovarja na pritožbeni očitek.

9. Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožnice je posledica zavrnitve njene pritožbe in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, ali je tožnica te listine podpisala. Postavljeni sodni izvedenec je izključil praktično sleherni dvom, da podpisi ne bi bili tožničini, saj je ugotovil kar 90 odstotno verjetnost, da so njeni. 2 Drugi odstavek 3. člena Pogodbe s 5. 5. 2010 – priloga A 2. 3 Višje sodišče je kot prvi narok za glavno obravnavo štelo ta narok, saj je sodišče na naroku 21. 6. 2016 sicer sprejelo dokazni sklep, vendar ni izvajalo dokazov. 4 Glej navedbe z naroka s 15. 9. 2016 – list. št. 107 v spisu. 5 Glej četrti odstavek na 4. strani pritožbe.