Jedro

Ttožnik očitane kršitve obveščanja ni storil iz naklepa ali hude malomarnosti, hkrati pa je o njegovi odsotnosti delodajalca obvestila tožnikova bivša partnerka, s čimer je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2016 nezakonita; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 19. 7. 2016 in še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto "delovodja V - vodja režijskega obrata"; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto "delovodja V - vodja režijskega obrata", jo prijaviti v ustrezna zavarovanja, ter ji za ves čas, ko ni delala, torej od 19. 7. 2016 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji priznati, obračunati in izplačati nadomestila plače v višini, ki bi jo prejemala za delovno mesto "delovodja V - vodja režijskega obrata", skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, spremenjeno z aneksom z dne 30. 11. 2009, od bruto zneska plače obračunati in plačati vse ustrezne davke in prispevke, ter ji nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega prikrajšanja mesečnega zneska plače dalje do plačila (tj. od vsakega 19. v mesecu dalje), oziroma od zapadlosti ostalih pravic iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo; da tožena stranka sama krije stroške postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v višini 984,80 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče A.A., in sicer da je tožena stranka dolžna nakazati znesek v višini 4,60 EUR na TRR št.: ..., odprt pri banki B., in znesek v višini 35,24 EUR na TRR št. ..., odprt pri banki B. Tožena stranka je dolžna stroške priče povrniti v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožena stranka se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bo sodišče prve stopnje moralo na dan podaje izredne odpovedi ugotoviti obstoj treh pogojev: izostanek z dela pet zaporednih delovnih dni, neobvestitev delodajalca o razlogih za odsotnost in zmožnost delodajalca obvestiti o teh razlogih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj prvih dveh pogojev, nato pa napačno zaključilo, da ni obstajal tretji pogoj. Obrazložitev sodbe je v tem delu v nasprotju sama s seboj, saj sodišče prve stopnje verjame, da tožnik ni ravnal s hudo malomarnostjo oziroma naklepno, hkrati pa zaključi, da je bilo njegovo mentalno zdravje tako, da svojih pogodbenih in zakonskih obveznosti ni mogel izpolniti. Ugotovitev o mali malomarnosti izključuje neprištevnost. Okoliščina, ali se je tožnik zavedal, da mora obvestiti delodajalca, je ostala neraziskana. Sodba o tem, zakaj naj bi tožnikovo mentalno zdravje vplivalo na njegovo ravnanje, nima razlogov oziroma je dejansko stanje ugotovljeno pomanjkljivo. Sodišče ni imenovalo izvedenca medicinske stroke, samo pa na podlagi izpovedbe lečečega zdravnika ni smelo sprejeti zaključka o tožnikovem zdravstvenem stanju. Medicinska dokumentacija v spisu bi lahko pomenila le podlago za ugotovitev morebitne tožnikove zmote v zvezi z okoliščino, ali mu je bil za sporno obdobje odobren bolniški stalež. Tudi ni jasno, ali je sodišče presojalo zdravstveno stanje za potrebe zmožnosti obvestiti delodajalca ali glede obstoja razlogov za nadaljnjo odsotnost, za kar ni usposobljeno. Neupravičenost odsotnosti pri obstoju razloga za izredno odpoved ni relevanten dejavnik, odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni, kar je bilo nesporno ugotovljeno.

Odločba imenovanega zdravnika negira zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel obvestiti tožene stranke, saj ugotavlja, da je bil tožnik dela zmožen in ni bilo potrebno nadaljnje zdravljenje. Tako odločitev je narekovala vsa medicinska dokumentacija, ki jo je tožnikov lečeči zdravnik priložil predlogu, zato je sodišče sprejelo odločitev v nasprotju s strokovnjakom medicinske stroke. Tožnik na dan vložitve predloga za podaljšanje bolniškega staleža ni imel medicinskih dokazil, da je njegovo psihično stanje tako, da ne more delati, saj bi sicer imenovani zdravnik o teh dokazilih odločal. Tožnik je psihične težave pričel kot razlog uporabljati šele v tožbi. Tožnik je tistega dne, ko je prejel odločitev imenovanega zdravnika, odšel na ZZZS z namenom vložitve pritožbe. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik v spornem obdobju komuniciral z okolico in upravnimi organi oz. ZZZS, in da se je zavedal svojih ravnanj in njihovih posledic. Znal je namreč oceniti, da se mora pritožiti na odločbo imenovanega zdravnika in da se je odzval vabilu na zagovor, ki ga je podal sam, zavedno in brez sklicevanja na psihične težave.

Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik bolniški stalež imel. Tožnik opravičila za izostanek ni imel, sodišče pa je tudi ugotovilo, da tožnik glede tega ni bil v zmoti in da je ravnal z malo malomarnostjo. Tožnik ni bil navaden delavec, ki bi se mu določena stopnja malomarnosti lahko oprostila, temveč je bil vodilni delavec, ki je moral poznati predpise in navodila delodajalca. Odločbo imenovanega zdravnika je izpodbijal s pritožbo, zato mu ni moglo ostati neznano, da nima bolniškega staleža. Ni pomembno, kaj je menil sam oziroma kakšna zagotovila je dobil od lečečega zdravnika. Dolžan je bil ravnati po navodilih imenovanega zdravnika. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 33. člena ZDR-1, ko je štelo, da je tožnik svojo obvestilno dolžnost o okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti, izpolnil s tem, ko je obvestil svojo partnerko. Sodišče je spregledalo, da je 8. 4. 2016 tožnika klicala C.C., in ne obratno, kar pomeni, da je ni imel namena prositi, naj ona obvesti delodajalca. Delavec svoje dolžnosti ne izpolni s tem, ko obvesti sodelavca. V konkretnem primeru je imel tožnik navodila, da obvesti nadrejenega delavca, direktorico občinske uprave ali župana, a nobenega izmed njih ni obvestil, o čemer se sodišče ni izreklo. Tožnik je v tožbi prvič navajal, da je prosil C.C., naj obvesti toženo stranko o njegovem izostanku, čeprav je to možnost imel že na zagovoru. Sodišče je napačno presodilo tudi, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, pri čemer je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, ki so tožniku podrejeni delavci. Sodišče mora pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati, upoštevati okoliščine in interese pogodbenih strank, kar sodelavci tožnika zagotovo niso. Tožena stranka nima zaupanja v tožnika. Sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, saj se sodišče ni izreklo o volji tožene stranke.

3. Tožnik je podal obširen odgovor na pritožbo, v katerem je odgovoril na pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavzelo stališče, da tožnik ni ravnal naklepno ali s hudo malomarnostjo, kot mu je to v izredni odpovedi očitala tožena stranka. Pojasnilo je, da je za presojo v obravnavani zadevi ključno zdravstveno stanje (predvsem mentalno), v katerem se je tožnik takrat nahajal. Na podlagi medicinske dokumentacije v spisu ter izpovedi zdravnikov D.D. in A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil sposoben javiti svoje odsotnosti toženi stranki, hkrati pa je ocenilo, da je bil utemeljeno prepričan, da mu bo za sporno obdobje polni bolniški stalež podaljšan, to pa mu je nenazadnje zagotovil tudi nadomestni zdravnik. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo tožnikove neprištevnosti v spornem času, kar bi izključevalo obstoj krivde (male malomarnosti), zato so pritožbene navedbe o nasprotju v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljene. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je ostalo neraziskano vprašanje, ali se je tožnik zavedal, da mora obvestiti delodajalca. Kot že navedeno, je bil tožnik prepričan, da mu bo bolniški stalež, v katerem se je nahajal že od 30. 7. 2015, odobren tudi za sporno obdobje, o čemer delodajalca niti ne bi bil dolžan obveščati. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik svojo obvestilno dolžnost izpolnil s tem, ko je toženo stranko o njegovi odsotnosti obvestila tožnikova bivša partnerka. Pravilnost stališč prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi svojo oceno, zakaj je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine in interese tako na strani tožene stranke kot na strani tožnika. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbe prič, ki so tožniku podrejeni delavci pri toženi stranki, saj je ravno ta odnos bistven za neovirano in učinkovito izvajanje delovnega procesa pri toženi stranki.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v sklepu opr. št. II Ips 69/2015 z dne 14. 5. 2015 in sklepu opr. št. VIII Ips 144/2013 z dne 10. 2. 2013).

9. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na ugotovljena dejstva in na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov je ocenilo, da so predlagani, a neizvedeni dokazi nepotrebni oziroma nerelevantni za presojo v obravnavanem sporu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča postavitev izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj tožnikovo zdravstveno stanje v času očitanih kršitev izhaja iz medicinske dokumentacije v spisu, v zvezi s tem pa sta bila zaslišana tudi tožnikov osebni zdravnik D.D. in nadomestni zdravnik A.A.. Zato ni utemeljena niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo sprejeti zaključka o tožnikovem zdravstvenem stanju na podlagi izpovedbe lečečega zdravnika.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2016, v kateri je tožena stranka tožniku očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) ter da vsaj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). V obrazložitvi izredne odpovedi je tožena stranka navedla, da je tožnik očitane kršitve storil, ker v času od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 ni nastopil dela in delodajalca ni obvestil o razlogih izostanka, s čimer je kršil tudi obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker očitana razloga iz izredne odpovedi nista podana - tožnik očitane kršitve obveščanja ni storil iz naklepa ali hude malomarnosti, hkrati pa je o njegovi odsotnosti delodajalca obvestila tožnikova bivša partnerka, s čimer je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa le še dodaja:

12. Pritožbene navedbe o tem, da se je tožnik v spornem obdobju zavedal svojih ravnanj in je komuniciral z okolico, niso relevantne, saj sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo tožnikove neprištevnosti, zaradi česar se tožnik ne bi zavedal svojih ravnanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje in izvide specialistov, s katerimi je razpolagal, prepričan, da ima bolniški stalež tudi v času od 11. 4. do 20. 4. 2016 oziroma da bo ta urejen tako, da bo v tem času ugotovljena njegova nezmožnost za delo. Da bo uredil vse potrebno v tej zvezi, mu je 8. 4. 2016, ko se je tožnik zglasil pri njem neposredno po prejemu odločbe ZZZS z dne 6. 4. 2016, zagotovil tudi nadomestni zdravnik A.A., ki je ocenil, da so podani vsi klinični kriteriji za odobritev polnega bolniškega staleža. Nadomestni zdravnik je še isti dan (8. 4. 2016) tudi podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža od 21. 4. 2016 dalje, osebni zdravnik D.D. pa je kasneje podal še predlog za odobritev polnega bolniškega staleža v času od 11. 4. do 20. 4. 2016. Tudi tožnik sam je zoper odločbo ZZZS dne 8. 4. 2016 podal pritožbo, ki pa očitno ni bila obravnavana, ker je predlog za podaljšanje bolniškega staleža hkrati podal tudi osebni zdravnik.

13. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi o tem, da je bil prepričan, da ima bolniški stalež do 20. 4. 2016. Nenazadnje to izhaja iz odločbe ZZZS z dne 12. 4. 2016 in zdravniškega potrdila osebnega zdravnika za toženo stranko. V zvezi z obrazložitvijo osebnega zdravnika D.D., da se kot bolniški stalež lahko razume tako osemurna kot štiriurna zadržanost od dela, pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik laik, zato je pod pojmom bolniški stalež oziroma začasna nezmožnost za delo upravičeno razumel polni (8-urni) bolniški stalež. Kot izhaja iz izpovedi prič (A.A., D.D., C.C., E.E. in F.F.) je bil tožnik v spornem času v zelo slabem psihičnem stanju, zato je bilo njegovo prepričanje v obstoj polnega bolniškega staleža toliko bolj logično.

14. Glede na vse navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Tožniku namreč ni mogoče očitati ne naklepa niti hude malomarnosti za to, da v času od 11. 4. do 20. 4. 2016 ni nastopil dela in tako kršil obveznost opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1. 15. Med strankama ni sporno, da tožnik tožene stranke o tem, da ga od 11. 4. do 20. 4. 2016 ne bo na delo, ni osebno obvestil. To po oceni pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno tožnikovo prepričanje, da mu bo v tem času še naprej odobren bolniški stalež, niti ni bilo potrebno. Tudi iz županove izpovedi izhaja, da se v primeru dolgotrajne bolniške le dostavlja bolniške liste, kar je v tožnikovem primeru nekajkrat naredila tudi njegova bivša partnerka C.C..

16. Kot navedeno, je bil tožnik v spornem času v zelo slabem psihičnem stanju, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožene stranke sam niti ni mogel obvestiti o odsotnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je to zanj storila bivša partnerka C.C., ki je županu po 8. 4. 2016 med pripravo gradiva za občinsko sejo pojasnila tožnikovo situacijo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da dne 8. 4. 2016 tožnik ni klical C.C., temveč ona njega, iz česar naj bi izhajalo, da je tožnik ni imel namena prositi, naj obvesti toženo stranko o odsotnosti. Bistveno je, da iz izvedenih dokazov (izpovedi tožnika in prič C.C., E.E. in F.F.) izhaja, da je bila tožena stranka o tožnikovi odsotnosti obveščena, kar pomeni, da tožniku ni mogoče očitati kršitve obvestilne dolžnosti iz 36. člena ZDR-1. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da mora delavec to dolžnost izpolniti osebno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zakon delavcu ne nalaga obveznosti, da mora osebno obveščati delodajalca o odsotnosti z dela, to pa bi bilo v primerih, podobnih tožnikovemu (ko delavec tega sam sploh ni sposoben), tudi neživljenjsko in v nasprotju z namenom te določbe. Glede na navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi s kršenjem obvestilne dolžnosti ni podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR, ki hkrati prestavlja tudi samostojen odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Glede na navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Nadalje je tudi pravilna ugotovitev, da je med strankama možno nadaljevanje delovnega razmerja, čeprav se je tožena stranka zavzemala za sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala objektivne nezmožnosti zagotoviti tožniku delo skladno s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnikovo delo prerazporedila med druge delavce zato, ker je bil že pred spornim obdobjem dolgotrajno odsoten (v bolniškem staležu je bil namreč vse od poškodbe pri delu z dne 30. 7. 2015), sicer pa je potreba po njegovem delu še obstajala.

18. Skladno s 118. členom ZDR-1 mora sodišče pri presoji, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno, upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. Golo zatrjevanje tožene stranke, da nima več zaupanja v tožnika, ni dovolj. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe poudarja, da se ne presoja le volja zakonitega zastopnika oziroma vodstva tožene stranke kot delodajalca, temveč je pomemben tudi odnos v kolektivu, v katerem je tožnik delal oziroma kamor bo reintegriran. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo izpovedbe zaposlenih delavcev pri toženi stranki, ki so tožniku podrejeni, o tem, da si tudi v prihodnje predstavljajo sodelovanje z njim. Predvsem ta odnos je namreč bistven za neovirano komunikacijo in učinkovito izvajanje delovnega procesa pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na reintegracijo.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi tožene stranke (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).