Jedro

Tožnik je bil glede na svoje zdravstveno stanje in izvide specialistov prepričan, da ima bolniški stalež tudi v času od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016, oziroma da bo ta urejen. Da bo "uredil vse potrebno", mu je zagotovil nadomestni zdravnik, osebni zdravnik pa je kasneje tudi podal predlog za odobritev polnega bolniškega staleža. Tožnik je kot laik pod pojmom bolniški stalež oziroma začasna nezmožnost za delo razumel polni (8-urni) bolniški stalež, torej je bil prepričan v obstoj polnega bolniškega staleža. Povsem očitno je šlo za nesporazum, ki so mu botrovale napačno razumljene informacije zdravnikov.

Ker je bil tožnik prepričan, da je v bolniškem staležu za polni delovni čas tudi od 11. 4. 2016, mu opustitve obvestila o razlogu za izostanek ni mogoče šteti v škodo oziroma to ne predstavlja kršitve delovne obveznosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 302,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2016 in trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi od 19. 7. 2016 dalje, ki jih je tožniku dolžna priznati toženka v skladu s pogodbo o zaposlitvi, vključno s plačami, ki bi jih v tem času prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da tožniku ni mogoče očitati hujše kršitve, ker ni prišel na delo in ni javil razloga za odsotnost, saj ni bil hudo malomaren ali v ravnanju naklepen. Njegovo zdravstveno stanje je bilo takšno, da za delo ni bil sposoben. Glede opustitve obveščanja je ugotovilo, da je razlog za odsotnost županu sporočila tožnikova bivša partnerka, tudi zaposlena pri toženki.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. V zvezi z odsotnostjo z dela je presodilo, da tožnik ni kršil delovne obveznosti, ker ga na delo od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 ni bilo, čeprav je iz odločbe ZZZS izhajalo, da je v tem času zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, saj je zagotovila zdravnikov, da za delo ni sposoben in da mu bodo uredili stalež še naprej, razumel tako, da ima stalež urejen in mu na delo ni treba. Glede opustitve obveščanja je zavzelo stališče, da tudi ta kršitev ni podana, saj je bil tožnik prepričan, da ima bolniški stalež še naprej in mu torej nadaljevanja odsotnosti ni treba sporočati; v primeru daljše odsotnosti se navadno le dostavljajo bolniški listi, kar je za tožnika nekajkrat naredila njegova bivša partnerka. Sicer pa je ta tudi v tem primeru obvestila župana.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moral tožnik delodajalca o svoji odsotnosti, oziroma razlogih zanjo obveščati osebno. Ker tega ni storil, meni, da je kršitev podana. V zvezi z razlogi za izostanek pa navaja, da sta sodišči izključili tožnikovo odgovornost za kršitve, sklicujoč se na njegovo zdravstveno stanje, čeprav ne razpolagata z ustreznim medicinskim znanjem. Na strokovno vprašanje bi lahko odgovoril le izvedenec. Ne strinja se tudi z reintegracijo in s tem, da ni pogojev za izgubo zaupanja med strankama.

4. Tožnik v odgovoru nasprotuje razlogom revizije in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge in četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in vsaj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kršitvi naj bi storil, ker v času od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 ni nastopil dela, kljub zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času, toženke pa o razlogih za odsotnost ni obvestil. Tožnik je bil odsoten zaradi začasne nezmožnosti za delo vse od 14. 7. 2015. ZZZS je po imenovanem zdravniku 6. 4. 2016 izdala odločbo, da je od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, od 21. 4. 2016 pa je za delo zmožen. Kljub temu tožnik 11. 4. 2016 ni šel na delo. Po izdaji odločbe je obiskal osebnega zdravnika in 8. 4. 2016 predložil A.A. (nadomestni zdravnik) izvide specialistov, nakar mu je zdravnik zagotovil, da bo opravil vse potrebno, da se bo bolniški stalež nadaljeval do konca meseca. Zdravnik je kot priča izpovedal, da je iz izvidov specialistov izhajala potreba po „polnem“ bolniškem staležu, da pa vsakemu pacientu pove, da odobritve bolniškega staleža na more jamčiti in da o tem odloča komisija, na katero naj se pošlje tožnikova dokumentacija. Tudi osebni zdravnik B. B. je izpovedal, da je iz mnenja kliničnih specialistov izhajalo, da tožnik ni sposoben za delo in da je nadomestni zdravnik že 8. 4. 2016 poslal na komisijo predlog za spremembo sklepa imenovanega zdravnika. Predlog je bil sicer zavržen, vendar je tožnik zoper njega vložil pritožbo.

8. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi o tožnikovi zmožnosti razumeti pomen svojega ravnanja in o njegovem zdravstvenem stanju v času očitane kršitve, odločalo brez strokovnega medicinskega znanja. Če se je sodišče prve stopnje res pretežno ukvarjalo s tem, kakšno je bilo tožnikovo (psihično) zdravstveno stanje, je sodišče druge stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na druga ugotovljena dejstva. Izrecno je poudarilo, da pritožbene navedbe o tem, ali se je tožnik v spornem obdobju zavedal svojih ravnanj in komuniciral z okolico, niso relevantne, s čimer soglaša tudi revizijsko sodišče. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo tožnikovega zdravstvenega stanja, pač pa je ugotovilo, da je bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje (torej, kot ga je dojemal in občutil sam) in izvide specialistov, s katerimi je razpolagal, prepričan, da ima bolniški stalež tudi v času od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016, oziroma da bo ta urejen. Da bo „uredil vse potrebno“, mu je 8. 4. 2016 zagotovil nadomestni zdravnik, osebni zdravnik pa je kasneje tudi podal predlog za odobritev polnega bolniškega staleža od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016. Sodišče druge stopnje je poleg teh dejstev pravilno upoštevalo tudi, da je tožnik laik in je pod pojmom bolniški stalež oziroma začasna nezmožnost za delo razumel polni (8-urni) bolniški stalež, torej je bil prepričan v obstoj polnega bolniškega staleža, kar je bilo spričo tega, v kakšnem stanju je bil (o tem so izpovedale priče I., P., B., F. in T. G.), štelo za logično. Povsem očitno je šlo za nesporazum, ki so mu botrovale napačno razumljene informacije zdravnikov.

9. Ker je bil tožnik prepričan, da je v bolniškem staležu za polni delovni čas tudi od 11. 4. 2016 naprej, mu opustitve obvestila o razlogu za izostanek ni mogoče šteti v škodo oziroma to ne predstavlja kršitve delovne obveznosti. Tožnik je bil v bolniškem staležu neprekinjeno od 14. 7. 2015 in je glede na prepričanje, da je v staležu še naprej, upravičeno štel, da mu razloga za odsotnost ni treba javljati. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, tudi iz županove izpovedi izhaja, da so se v primeru dolgotrajne bolniške odsotnosti dostavljali le bolniški listi. Sicer pa ob ugotovitvi, da je tožnikovo odsotnost delodajalcu sporočila M. B. (in ne tožnik osebno), zaključek, da je tožnik opustil dolžnost obvestila, ni možen. Bistvo obveščanja je v tem, da je delodajalec seznanjen z razlogom za delavčevo odsotnost in ne v tem, kdo te razloge sporoči delodajalcu. Zato je stališče revizije, da bi bilo mogoče obvestilo o odsotnosti šteti za podano le, če bi razloge za odsotnost sporočil tožnik osebno, nesprejemljivo.

10. Glede na navedeno je presoja sodišča druge stopnje, da odpovedna razloga iz druge in četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nista podana, pravilna. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe tudi glede reintegracije. Toženka je predlagala sodno razvezo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in se sklicevala na objektivno nemožnost ponovne zaposlitve tožnika in na porušeno medsebojno zaupanje. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve. Toženka je v času tožnikove odsotnosti razporedila tožnikovo delo med druge delavce, kar samo po sebi ne izkazuje objektivne nemožnosti sprejeti tožnika nazaj na delo. Glede razlogov sodišča druge stopnje o izgubi zaupanja pa ima revizija prav, da mnenje tožnikovih sodelavcev oziroma podrejenih ne more biti odločilno. Vendar pa že to, na kakšen način je prišlo do sporne situacije kaže, da izguba zaupanja objektivno ne more biti utemeljena. Razlog za tožnikovo ravnanje je bil nesporazum, zato ni mogoče slediti trditvi toženke, da ne vidi več možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Toženka z revizijo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 206,55 EUR (450 točk po tar. št. 15/6), materialne stroške v višini 2% in DDV, skupaj 302,39 EUR.