Jedro

Glede na določilo 95. člena KZ storilec premoženjske koristi, ki jo pridobi s kaznivim dejanje, v nobenem primeru, tudi ne glede na njegovo slabo finančno stanje, ne more obdržati. Odvzem premoženjske koristi, ki jo storilec pridobi s kaznivim dejanjem, je torej obvezen in ne fakultativen.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega R. B. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi R. B. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega R.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. Ks 132/2005 z dne 9.9.2005, na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen v trajanju enega leta. Pogojno obsodbo, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. K 71/2003, ni preklicalo. Skladno z določilom 1. odstavka 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo že prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. Ks 132/2005. Obtožencu je naložilo v plačilo premoženjsko korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem in sicer v znesku 42.000,00 SIT, ki ga obtoženec lahko plača tudi v treh obrokih po 14.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. in 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom so bili obtoženec in njegovi zagovorniki seznanjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ne more pritrditi razlogovanju obrambe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, da je v obrazložitvi zapisalo, da je obtožencu kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je nekako priznal storitev kaznivega dejanja, s čemer naj bi tudi sprejelo njegovo navedbo, da je bil takrat pijan, v tej smeri pa ni izvajalo nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo zagovor obtoženega, ki očitanega dejanja izrecno ni zanikal, je pa dobesedno izjavil "Na tovornjak sem se spravil, ker sem bil pač pijan. Običajno pijem vino. Dejansko živim v S. in do G. sem prišel peš. To je blizu. Ne vem, da bi šel k zdravniku, ker sem se pač porezal". S tem, je tudi po oceni pritožbenega sodišča obtoženi očitano dejanje "nekako" priznal. Obtoženčevo priznanje pa je bilo potrjeno tudi z drugimi izvedenimi dokazi in sicer izpovedbo oškodovanca S. S. in listinsko dokumentacijo - zapisnikom o ogledu kraja dejanja in strokovnim mnenjem Centra za forenzične preiskave. Pritožbeno sodišče pa tudi deli mnenje prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine oziroma podatki, ki utemeljujejo sum, da je bila obtoženčeva prištevnost v kritičnem času izključena ali zmanjšana, zaradi česar bi bilo potrebno odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke. Res je, da je obtoženec povedal, da je bil pijan, vendar to avtomatično ne poraja suma, da je bila zaradi vinjenosti njegova prištevnost izključena ali zmanjšana. Obtoženec namreč ni vedel povedati, koliko in kakšno vrsto alkoholne pijače naj bi takrat zaužil, po drugi strani pa je navedel, da pije enkrat na teden ter da ne more z gotovostjo trditi, da se je ravno v tej kritični noči napil. Glede na navedeno je zatrjevanje obrambe, da sodišče v smeri obtoženčevega zagovora, da je bil pijan, ni izvedlo nobenega dokaza oziroma da je ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP, neutemeljeno.

Zmotna je tudi ocena pritožnika, da je odločba o odvzemu premoženjske koristi v nasprotju z odločbo o stroških kazenskega postopka. Pogoje za odvzem premoženjske koristi obtožencu namreč ni možno enačiti z njegovo oprostitvijo plačila stroškov kazenskega postopka. Glede na določilo 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče obtoženca oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati. Glede na določilo 95. člena ZKP pa storilec premoženjske koristi, ki jo pridobi s kaznivim dejanjem, v nobenem primeru, tudi ne glede na njegovo slabo finančno stanje, ne more obdržati. Odvzem premoženjske koristi, ki jo storilec pridobi s kaznivim dejanjem, je torej obvezen in ne fakultativen. Ker torej oškodovanec v obravnavani zadevi ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obtožencu naložilo v plačilo premoženjsko korist, ki jo je pridobil s predmetnim kaznivim dejanjem, sicer bi v nasprotnem primeru kršilo kazenski zakon. Sodišče pa lahko izjemoma dovoli plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, v obrokih in takšno izjemo je v konkretnem primeru, zaradi slabšega premoženjskega stanja obtoženca, sodišče prve stopnje tudi storilo.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek zaporne kazni ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, izreklo enotno kazen zapora v primerni in pravični dolžini.

V izpodbijani sodbi in postopku, pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.