Jedro

Tožnik je v poročilih in certifikatih za stranke navedel neresnične oziroma lažne podatke o dnevu, kraju in obsegu kontrole, s čimer je kršil delovne obveznosti, te kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. Zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014, ugotovitev, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, ter reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vseh očitanih kršitev. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in trdi, da sodišče dokazov, ki so v korist tožnika, ni upoštevalo. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, saj je ugotavljalo tudi, ali je kontrole cistern tožnik opravljal v skladu z mednarodnim standardom ali drugimi akti, čeprav je navedlo, da tega ni ugotavljalo. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami. Trdi, da je tožena stranka dopuščala neažurno zaključevanje delovnih in potnih nalogov, njeno poslovanje v zvezi z izvajanjem periodičnih kontrol pa je potekalo neorganizirano in brez kakršnihkoli vnaprej določenih pravil, zaradi česar ni mogoče očitati tožniku ničesar v zvezi s pomanjkljivim vodenjem potnih nalogov. Da je bil z neizdajanjem potnih nalogov in njihovim neažurnim zaključevanjem seznanjen zakoniti zastopnik tožene stranke A.A., po njegovem mnenju izhaja iz dokumenta B. z dne 9. 1. 2014 (A 9). Trdi, da so bila šele s sprejemom ukrepov 9. 1. 2014 pri toženi stranki natančno določena pravila v zvezi z izdajo delovnih in potnih nalogov. Zanika, da bi ravnal v nasprotju z zakonskimi pravili in navodili delodajalca. Kot zmotnega graja zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo pri stranki C. d. o. o., da je bil v cisterni v D. bencin in se sklicuje na računalniško voden zapisnik z dne 5. 12. 2012 (B 45), na katerem je (nepravilno) ročno popravljeno, da je bil v njej bencin. Trdi, da je bilo v cisterni dizelsko gorivo, zato je bilo skladno s pravili ADR mogoče preizkus opraviti namesto z vodo, s tekočino, ki je že v cisterni (dizelsko gorivo), v takem primeru pa je za opravo preizkusa 44 minut dovolj. V zvezi s kontrolo v E. 4. 12. 2012 kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila cisterna polna goriva, sodišče prve stopnje pa bi moralo navesti, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Pove, da je na sedežu naročnika C. d. o. o. avtopralnica za tovorna vozila, torej dostop do vode in možnost odstranitve kontaminirane vode. Sklicuje se na pričanje F.F. in nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je njegovo pričanje neverodostojno. Sam kot neverodostojno označi izpoved G.G., saj ta tožnika osebno ne pozna. Sklicuje se na poročilo o pritožbi z dne 24. 12. 2013 (A 12), iz katerega izhaja, da je bila kontrola v H. (E.) in D. izvedena. Pri očitanih kršitvah, povezanih z naročnikom I.I. s. p., nasprotuje dejstvu, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero izpovedi tožene stranke glede dokumentov v arhivu J., ki ima zaradi poslovnega sodelovanja interes za odločitev v korist tožene stranke. Sklicuje se na zapisnik o kontroli tesnosti in debeline stene avtocisterne z dne 9. 4. 2013 (A 18), na kateri je podpis K.K., zaposlenega pri J., in trdi da je dokument z dne 2. 4. 2013 prirejen za namene tega postopka. Trdi, da je v zvezi z izvedbo periodičnih kontrol pri toženi stranki edina odgovorna oseba tožnik, tako je lahko ta dokument kot odgovorna oseba podpisal le on in nihče drug. Po njegovem mnenju je priča K.K. glede bistvenih okoliščin smiselno potrdil potek kontrole, kot ga je zatrjeval tožnik. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi I.I.. V zvezi s kršitvijo pri delu za naročnika L.L. s. p. se sklicuje na potni nalog št. ..., iz katerega izhaja, da je tožnik 6. 6. 2013 bil v M., kar sta potrdila tudi F.F. in L.L.. Trdi, da je v zvezi s tem sporno samo, ali je bila kontrola izvedena z vodo ali s plinom in se sklicuje na izpoved prič in navedbe tožnika, da je bila pravilno izvedena s plinom. Tudi v zvezi z očitanimi kršitvami v zvezi s stranko N. d. o. o. opozarja, da je bila dodatna kontrola potrebna samo za eno cisterno, ki se je takrat tudi nahajala v O.. Pritožbi prilaga dopis tožene stranke z dne 23. 10. 2013, iz katerega izhaja, da je bila kontrola cistern izvedena pravilno. Pove, da tega dopisa ni mogel predložiti v spis pred zaključkom postopka na prvi stopnji, saj je zanj izvedel šele 20. 9. 2015 pri zagovoru v predkazenskem postopku, zato je pravočasno predložen. Glede certifikata z navedbo kraja kontrole v P. meni, da je ponarejen, saj ga tožnik nikoli ni izdal. Glede računov za asistenco F.F. navaja, da je bil prvi pravilno izdan glede izvedene kontrole 6. 7. 2013 drugi pa glede izvedene kontrole 11. 7. 2013. Nasprotuje dejstvu, da se sodišče prve stopnje v sodbi opira tudi na ugotovitve R. in Inšpektorata S., čeprav iz njih izhaja le dvom v to, ali so bile kontrole dejansko opravljene na način, kot izhaja iz dokumentacije, pri čemer je neustrezna dokumentiranost postopka posledica pomanjkljive organizacije tožene stranke. Navaja, da je postopke kontrole izvajal skladno z utečeno prakso pri toženi stranki in ni kršil predpisov. Po njegovem mnenju je pavšalna ugotovitev, da ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponareditve listin in uničenja poslovnih listin in kaznivega dejanja ponarejanja listin. Izpodbijana sodba je po njegovem mnenju glede tega neobrazložena. Trdi, da poročila o opravljeni kontroli in certifikati niso poslovne knjige, spisi, druge poslovne listine ali evidence, pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami v smislu določbe prvega odstavka 235. člena KZ-1, zato niso izpolnjeni znaki tega kaznivega dejanja. Tudi v tem delu po njegovem mnenju sodba ni obrazložena. Trdi, da se mu v izredni odpovedi očita le, da je v dokumente navedel neresnične podatke, na takšen način pa ni mogoče storiti kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, temveč kvečjemu po prvem odstavku 235. člena KZ-1. V zvezi s stranko T. d. o. o. pove, da 9. 1. 2014 ob odhodu na teren ni bil seznanjen s pisnimi navodili direktorja z istega dne. Navaja, da je bila pri toženi stranki praksa, da se strankam kar najbolj ugodi, tudi tako, da se takoj po opravljeni kontroli na terenu stranki izroči izpolnjeno dokumentacijo. Pove, da je tajnico res prosil za žigosanje certifikata, saj je šlo za nova vozila, za katera kontrola ni potrebna, vendar pa certifikat še ni bil podpisan, tako da mu ni mogoče očitati vnosa neresničnih podatkov vanj, zato niso podani znaki poskusa očitanih kaznivih dejanj. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo za pravočasno odpoved v zvezi s kršitvami pri naročniku C. d. o. o. in N. d. o. o. Navaja, da je bila tožena stranka s prvo kršitvijo seznanjena najkasneje 6. 12. 2013, ko je prejela pritožbo naročnika, najkasneje pa ob njeni rešitvi 24. 12. 2014, z drugo kršitvijo pa že v mesecu oktobru 2013 oziroma najkasneje 3. 12. 2013, ko je bil izdan zadnji zapisnik, zato je odpoved podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Nadalje kot zmotno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka omogočila zagovor. Ker po njegovem mnenju niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je odpoved nezakonita. Meni še, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj toženi stranki ni bila odvzeta akreditacija zaradi ravnanja tožnika, temveč se ji je samovoljno odpovedala, kar je potrdil U.U.. Kot zmotno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je samo tožnik opravljal nadzor cistern, in trdi, da je pri toženi stranki nadzor cistern opravljal tudi V.V., ki je tožnika tudi nadomeščal v primeru odsotnosti ter je to delo prevzel tudi po izredni odpovedi tožniku. Da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 po mnenju tožnika izhaja iz dejstva, da je vse kontrole cistern izvedel skladno z utečeno prasko pri toženi stranki in v skladu z vsemi predpisi. Meni, da bi mu bilo mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti šele po 9. 1. 2014, ko je tožena stranka sprejela ukrepe glede na pripombe R. in inšpektorata. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ni ustrezno obrazložena glede odločilnih dejstev, prav tako pa naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je svojo sodbo oprlo na dokaz, ki ga zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati, to je na listino Postopek za delo ... kontrole vozil ADR z dne 16. 7. 2012. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter posledično spremembo odločitve o stroških postopka, ki naj se naložijo v plačilo toženi stranki, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014, podane na podlagi prvega odstavka 109. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je bila odpoved podana pravočasno, da je bil tožniku omogočen zagovor pred izredno odpovedjo ter da je izredna odpoved tudi po vsebini utemeljena in skladna z zakonom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 12. 2008 opravljal za toženo stranko delo na delovnem mestu „tehnični vodja“ v centru požarne varnosti, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014, - da je tožena stranka v zvezi z vsemi očitki iz izredne odpovedi podala izredno odpoved pravočasno, v subjektivnem in objektivnem roku iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), - da je sodišče prve stopnje pravilno kot merodajni datum za pričetek teka subjektivnega roka štelo 16. 1. 2014, ko je tožena stranka vpogledala v dokumentacijo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, inšpektorata S. št. ... (sklep z dne 15. 1. 2014 in zapisnik o pregledu in prepisu dokumentov), saj se je tedaj dokončno seznanila z vsemi okoliščinami in dokumenti, relevantnimi za očitane kršitve, - da je tožena stranka s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor z dne 13. 1. 2014 tožnika seznanila z očitki kršitev delovnih obveznosti in ga povabila na zagovor 20. 1. 2014, ki se ga tožnik ni udeležil z obrazložitvijo, da je v bolniškem staležu, prav tako pa se ni udeležil zagovora 24. 1. 2014, - da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljeno očitala, da je tožnik v poročila in certifikate za stranke C. d. o. o., I.I. s. p., L.L. s. p. in N. d. o. o. navedel neresnične oziroma lažne podatke o dnevu, kraju in obsegu kontrole, s čimer je kršil delovne obveznosti, te kršitve pa so izpolnile vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1) oziroma kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, - da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitve delovnih obveznosti (13. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člena ZDR-1), ki so imele znake navedenih kaznivih dejanj oziroma njihovih poskusov in je zaradi tega upravičeno izgubila zaupanje vanj ter so bili odnosi porušeni do te mere, da z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do odpovednega roka, zaradi česar je izredna odpoved utemeljena in zakonita.

8. V pritožbi tožnik zatrjuje, da je izredna odpoved nezakonita, ker je vsaj glede kršitev v zvezi s stranko C. d. o. o. podana po poteku subjektivnega in objektivnega roka. To ne drži. Sodišče prve stopnje je glede objektivnega roka pravilno pojasnilo, da ta teče ves čas, ko je mogoč kazenski pregon, in pravilno ugotovilo, da januarja 2014 ta rok še ni potekel. Ker je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s kršitvami v letih 2012 in 2013 glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 10-letni objektivni rok za podajo odpovedi še ni potekel. 9. Prav tako je pravilna ugotovitev, da ni potekel subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki je vezan na dejansko ugotovitev, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila okoliščine in dokumente, relevantne za očitane kršitve šele 16. 1. 2014. Sicer drži, da je tožena stranka prejela pritožbe stranke C. d. o. o. in poizvedbe ministrstva že konec leta 2013, vendar pa je tedaj verjela tožniku, ki je zatrjeval, da so bile kontrole opravljene na način, kakršen izhaja iz dokumentov. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki edini, ki je take kontrole izvajal, je logično, da je tožena stranka njegovim pojasnilom sledila ter jih celo vključila v poročilo o pritožbi (A 12). Šele z vpogledom v dokumentaciji ministrstva je tožena stranka ugotovila, da tožnikova pojasnila ne držijo in da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved je bila tako glede vseh očitanih kršitev podana tudi v predpisanem subjektivnem roku.

10. Pritožbena navedba, da tožniku ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo, ni utemeljena. Tožena stranka je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ga vabila na zagovor 13. 1. 2014. Ker se tožnik prvega termina za zagovor 20. 1. 2014 ni udeležil zaradi bolniškega staleža, je tožena stranka določila nov termin za zagovor 24. 1. 2014 in ga hkrati opozorila, da lahko poda tudi pisni zagovor. Tožnik se tudi tega termina za zagovor ni udeležil, pri čemer ni predložil dokazov, da zaradi zdravstvenih omejitev ni bil sposoben pristopiti na zagovor. Revizijsko sodišče je že v večjem številu odločb pojasnilo naravo odpovedi pogodbenega razmerja in poudarilo, da tudi sicer v nekaterih primerih (npr. v primeru bolniškega staleža delavca) od delodajalca ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu zagovor omogoči kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved po drugem odstavku 109. člena ZDR celo preprečila možnost izredne odpovedi, kar pa ne bi bilo sprejemljivo (prim. npr. z odločbama Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012, VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006 idr.). Skladno z ustaljeno sodno prakso je za preložitev zagovora potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti, ali da ne more podati pisnega zagovora (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 128/2015 z dne 27. 10. 2015). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor s tem, da določi nov termin za njegovo izvedbo. Tožena stranka tako ni kršila določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 v zvezi z omogočanjem zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu.

11. Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter zatrjuje, da sodišče prve stopnje dokazov, ki so njemu v korist, ni upoštevalo. Nasprotuje tudi oceni sodišča prve stopnje o verodostojnosti priče G.G. (ki pa v postopku sploh ni bil zaslišan kot priča) in neverodostojnosti priče F.F.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na listinske dokaze (poročila o kontrolah, certifikate o kontrolah, poročilo Inšpektorata S. z dne 7. 1. 2014, poročila o neskladnosti R. z dne 8. 1. 2014 in druge), na izpoved prič U.U., K.K., Z.Z., a.a. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. Tožniku se je v izredni odpovedi očitalo, da je za naročnike C. d. o. o., I.I. s. p., L.L. s. p. in N. d. o. o. pripravil poročila o kontroli in na podlagi poročil izdal certifikate o kontrolah cistern za prevoz nevarnega blaga, čeprav kontrole niso bile izvedene na način in v krajih ali celo v obsegu, kot je bilo navedeno v poročilih in certifikatih. Zadnji očitek iz odpovedi je bil, da je 9. 1. 2014 od tajnice a.a. zahteval žigosanje certifikata o brezhibnosti vozila za prevoz določenega nevarnega blaga za stranko T. d. o. o., v nasprotju z navodili tožene stranke, čeprav kontrole (še) ni opravil, poleg tega pa je na certifikatu uporabil znak R., ki ga ne bi smel več uporabljati. S tem so se mu očitale kršitve 13. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34. in 37. člena ZDR-1, imele pa naj bi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin in ponarejanja listin.

13. V 235. členu KZ-1 je določeno, da se tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, kaznuje z zaporom do dveh let. V 251. členu KZ-1 pa je določeno, da se tisti, ki ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo, kaznuje z zaporom do dveh let, pri čemer je kazniv tudi poskus.

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik s tem, ko je v poročila in certifikate vnesel netočne podatke, storil očitano kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Na podlagi Zakona o prevozu nevarnega blaga (Ur. l. RS, št. 79/99 in nasl. – ZPNB), Evropskega sporazuma o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga - ADR (Sklepa o objavi prilog A in B k Evropskemu sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga - ADR, Ur. l. RS, št. 9/03 in nasl.) ter podzakonskih predpisov sta poročilo o kontroli cistern za prevoz nevarnih snovi in certifikat o odobritvi cisterne za prevoz nevarnega blaga poslovni listini, pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami. Tožnik je vanje vpisal netočne podatke in poročila ter certifikate potrdil s svojim podpisom pooblaščenega izvajalca kontrole ter žigom tožene stranke kot pristojnega organa. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožnik v okviru svojih delovnih nalog dolžan opravljati kontrole vozil za prevoz nevarnega blaga ter o opravljenih kontrolah izdelati ustrezne listine, ki so potrjevale dejansko ugotovljeno tehnično brezhibnost vozil in postopek kontrole. S tem, ko je v poročila in certifikate vpisoval podatke, ki niso bili skladni z dejanskim potekom kontrol, kar je tožnik sicer tudi priznal, je tožnik vsaj onemogočil preverjanje, ali so bile kontrole opravljene po predpisanem postopku, v nekaterih primerih pa se je celo izkazalo, da kontrole niso bile opravljene po predpisanem postopku oziroma v predpisanem obsegu, kar posledično lahko pomeni, da so bila izdana ugodna poročila in certifikati za cisterne, ki za prevoz nevarnih snovi niso varne. Ker gre za kontrole vozil za prevoz nevarnih snovi, ni mogoče slediti tožnikovemu sklicevanju na slabo organizacijo dela in vodenja dokumentacije pri toženi stranki. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri toženi stranki edini pooblaščeni izvajalec kontrol cistern. V pritožbi to sicer po eni strani zanika in pavšalno trdi, da je pri toženi stranki nadzor cistern opravljal še V.V. (imena ne navaja), vendar pa na drugem mestu v pritožbi trdi, da je bil v zvezi z izvedbo periodičnih kontrol pri toženi stranki edina odgovorna oseba on sam, pri čemer za to dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal dokazov. Kot edini pooblaščeni izvajalec kontrol cistern je bil tožnik pri toženi stranki odgovoren za pravilnost listin, ki jih je potrdil s svojim podpisom. Tožnik se odgovornosti za kršitve pravilnega vnosa podatkov o opravljenih kontrolah (tudi krajev opravljenih kontrol) ne more razbremeniti tako, da se sklicuje na domnevno neurejeno poslovanje tožene stranke v zvezi s potnimi nalogi. Tudi, če so se ti izdajali za nazaj, bi v poročilih in certifikatih vseeno morali biti navedeni pravilni podatki o dejanski opravi kontrol, saj je to glede na predmet kontrol (brezhibnost vozil za prevoz nevarnih snovi v cestnem prometu) odločilnega pomena.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoved nezakonita, ker je bil zakoniti zastopnik tožene stranke seznanjen z neizdajanjem potnih nalogov in njihovim neažurnim zaključevanjem. Tožniku se kot bistveno očita, da je v poročila o kontrolah in certifikate vnašal netočne podatke, torej podatke, ki niso potrjevali dejanskega poteka kontrol cistern za prevoz nevarnih snovi. Tudi če bi bila tožena stranka seznanjena z nepravilnostmi v zvezi z izdajanjem potnih nalogov oziroma bi to dopuščala, se tožnik s tem ne more razbremeniti odgovornosti za vnašanje napačnih podatkov v poročila in certifikate, tudi če jih je izpolnjeval za nazaj. Vendar pa take trditve o naknadnem izpolnjevanju dokumentacije nasprotujejo pritožbenim navedbam o tem, da je tožnik na pobudo tožene stranke skušal čim bolj ustreči naročnikom in je na kraj kontrole običajno prišel z že izpolnjenimi in požigosanimi dokumenti, da jih je lahko takoj po uspešno opravljeni kontroli predal naročniku.

16. V zvezi s kršitvijo pri naročniku C. d. o. o. v kraju D. tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bilo v cisterni dizelsko gorivo in ne bencin. Zgolj s trditvijo, da je na zapisniku o prevzemu tekočih goriv (B 45) na roko popravljen računalniški izpis tako, da iz njega izhaja, da je bil v cisterni bencin, ne more izpodbiti ugotovitve sodišča, da je bil v cisterni bencin, še posebej, ker iz listine tudi pri rubriki naziv blaga izhaja, da je bil v njej bencin (Euro Super 95). Sodišče zaradi protislovij in nejasnosti pri njegovem pričevanju v zvezi s tem ni sledilo izpovedi F.F.. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo mogoče kontrolo opraviti v 44 minutah. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tudi če bi držala trditev tožnika, da je bilo v cisterni dizelsko gorivo, tožnik ni opravil kontrole na način, kot izhaja iz certifikata z dne 5. 12. 2012 (B 16). V certifikatu je namreč navedeno, da je opravil tudi kontrolo notranjosti cisterne, česar pa tudi v primeru, da bi bila cisterna napolnjena z dizelskim gorivom, ne bi mogel opraviti.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka v poročilu o pritožbi z dne 24. 12. 2013 potrdila izvedbo kontrole v H. oziroma E. in D.. Tožena stranka namreč vse do 16. 1. 2014 ni vedela za nepravilnosti pri tožnikovem delu in je v poročilu povzela tožnikova pojasnila glede poteka spornih kontrol. To poročilo tožene stranke tako ne pomeni, da tožnik očitanih kršitev ni storil. 18. Glede kršitve z navedbo nepravilnih podatkov v poročilo o kontroli in certifikat za stranko I.I. s. p. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta podana že s tem (enako kot pri stranki C. d. o. o.), da je v navedenih dokumentih naveden drug kraj in čas kontrole (O., 18. 4. 2013) od dejanskega (b. 9. 4. 2013 ter c. 16. 4. 2013). Pritožbene navedbe glede listin iz arhiva J. za odločitev niso odločilne, saj je tožena stranka dokazala, da kontrola ni potekala tako, kot izhaja iz poročila in certifikata, tako da je dokazno breme prešlo na tožnika, ta pa ni dokazal, da bi kontrole izvedel na način, kakršen izhaja iz listin. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi K.K. pravilno zaključilo, da tožnika ni bilo na obeh kontrolah, čeprav bi moral biti. Tudi, če bi sicer navedena priča smiselno potrdila potek kontrol, kot ga je zatrjeval tožnik (pri čemer je bil ta drugačen kot izhaja iz dokumentacije!), to ne spremeni dejstva, da tožnik na eni od kontrol ni bil navzoč, čeprav bi moral biti, njeno izvedbo pa je s svojim podpisom potrdil. 19. V zvezi s kršitvijo pri naročniku L.L. s. p. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se podatki, ki jih je tožnik vnesel v poročilo o kontroli in certifikat, ne skladajo s kasneje zatrjevanim pravilnim potekom kontrole. V listinah je naveden kot kraj kontrole O., datum pa 18. 6. 2013, tožnik pa je v postopku dokazoval, da je opravil najprej kontrolo 6. 6. 2013 v M., nakar je postopek zaključil 18. 6. 2013 v O.. V poročilu (B 32) je navedeno, da je bila kontrola tesnosti izvedena z vodo, kar pa nedvomno (tudi pritožba temu pritrjuje) ne drži, saj je bila izvedena s plinom. Zaključek sodišča prve stopnje, da kontrola ni bila izvedena tako, kot je tožnik to potrdil v poročilu, je tako pravilen.

20. Enako kot pri predhodnih kršitvah je tudi pri poročilu in certifikatih v zvezi z izvedeno kontrolo cistern pri naročniku N. d. o. o. razkorak med tistim, kar je tožnik navedel v listinah in med dejansko izvedbo kontrole. Že samo poročilo in certifikati so v medsebojnem nasprotju, saj iz prvega izhaja, da je bila kontrola vseh štirih vozil izvedena 6. 7. 2013 v d., iz certifikatov pa, da je bilo to 11. 7. 2013 v O.. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da je prekontroliral vse štiri cisterne 6. 7. 2013 v d., le eno od njih pa še naknadno v O. 11. 7. 2013 zaradi zamenjave tesnila. Iz certifikata tako napačno izhaja, da so bile kontrole vseh cistern izvedene 11. 7. 2013, pri čemer tožnik ne zanika, da se tedaj tri cisterne sploh niso nahajale v O.. Glede na to, da je podana že ta kršitev, pritožbene navedbe v zvezi s certifikatom, izdanim v P., ter pritožbi priložena listina za odločitev v zadevi niso pravno pomembne.

21. Pritožbeno nasprotovanje dejstvu, da je sodišče prve stopnje odločilo tudi ob upoštevanju ugotovitev R. in Inšpektorata S., je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 8. člena ZPP o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Na ta način je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

22. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil seznanjen z novimi navodili glede žigosanja certifikatov (kršitev v zvezi z naročnikom T. d. o. o.), ne drži. V dokaznem postopku je bilo z izpovedmi zakonitega zastopnika tožene stranke, Z.Z. in deloma tudi a.a. ugotovljeno, da je bil 9. 1. 2014 v jutranjih urah izredni sestanek, na katerem je bil tožnik navzoč (česar niti ne zanika) in na katerem so bila opredeljena nova navodila, ki jih tožnik kasneje istega dne ni upošteval. Na ugotovitev, da je kršil izrecna navodila tožene stranke, ne vpliva trditev, da je bila pri toženi stranki praksa, da se skuša stranki ustreči tudi tako, da se ji nemudoma po opravljeni kontroli izroči certifikat, niti trditev, da je šlo za nova vozila, pri katerih kontrola ni potrebna. Z neupoštevanjem izrecnih navodil tožene stranke je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), zaradi česar je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala njegovo pogodbo o zaposlitvi.

23. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o izpolnitvi tega pogoja pravilno oprlo na ugotovitev, da je imela zaradi tožnikovih kršitev izredni nadzor R., da po tem nadzoru ni več imela akreditacije ter da je za nadzor cistern morala usposobiti druge delavce, v vmesnem času pa je imela izpad dohodka. Na pravilnost ugotovitve o obstoju pogoja za izredno odpoved ne vpliva dejstvo, da se je po predlaganem ukrepu začasnega odvzema akreditacije za šest mesecev s strani U.U. tožena stranka sama odpovedala akreditaciji in ji ta ni bila odvzeta, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje. V vsakem primeru je bila izguba akreditacije vsaj za šest mesecev posledica izrednega nadzora s strani R., ki je bil sprožen prav zaradi tožnikovih kršitev. Že to pa zadostuje za sklep o povzročeni škodi toženi stranki. Tožnik sicer trdi, da je svoje delo v zvezi s kontrolo cistern opravljal skladno z utečeno prakso pri toženi stranki, čemur pa ni mogoče pritrditi. Pri toženi stranki je bil tožnik edini, ki je opravljal to delo in je bil za podpisovanje poročil in certifikatov o kontrolah edini pooblaščen, torej je sam ustvarjal napačno prakso vnašanja napačnih podatkov o izvedbah kontrol v te poslovne listine pri toženi stranki. Tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni vedela, da do takih odstopanj prihaja, zato jih ni mogla preprečiti oziroma od tožnika zahtevati, da svojo nepravilno prakso spremeni.

24. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo listino Postopek za delo ... kontrole vozil ADR z dne 16. 7. 2012, čeprav je bila predložena po poteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka. Na naroku za glavno obravnavo 19. 1. 2015 je sodišče prve stopnje toženi stranki dopustilo 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožnika, prejeto na naroku. V tej vlogi je tožnik zatrjeval med drugim tudi to, da ni kršil pravil ADR o izvedbi kontrol. V pripravljalni vlogi, predloženi sodišču 3. 2. 2015, je tožena stranka pravočasno v dopuščenem roku podala protitrditve o postopku izvedbe kontrol cistern za prevoz nevarnega blaga, zanje pa je kot dokaz predložila navedeno listino.

25. Ker za zakonitost in pravilnost izredne odpovedi zadostuje ena kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, oziroma hujša naklepna kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved zakonita, druge pritožbene navedbe pa za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

26. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.