Jedro

Določba prvega odstavka 235. člena KZ-1 je blanketna norma, saj obveznost vodenja poslovnih listin določa drug zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis, zato opredelitev zakona ali podzakonskega predpisa, na katerem temelji poslovna listina, sodi med znake navedenega kaznivega dejanja. To pomeni, da so vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin podani le v primeru, če gre za poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona. Obveznost izdaje certifikata o periodični kontroli cistern za prevoz nevarnih snovi izhaja iz 10. člena ZPNB, ki določa, da se za prevoz nevarnega blaga lahko uporablja vozilo, ki je pregledano in je zanj izdano potrdilo (certifikat), če to določajo predpisi iz 3. člena tega zakona. Za obstoj očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zadošča, da je tožnik lažne podatke vpisal v certifikate o periodični kontroli cistern za prevoze in ni bistveno, ali so bili lažni podatki vpisani tudi v poročila o kontroli, in ali je ta poročila možno šteti za poslovno listino v smislu določbe prvega odstavka 235. člena KZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2014 in za ugotovitev, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma, da mu delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in delovnim zmožnostim, ga prijaviti v obvezno zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati iz naslova plač v mesečnem bruto znesku 4.498,98 EUR po plačilu davkov in prispevkov, plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega desetega dne v mesecu za pretekli mesec.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del (tožnik se ni pritožil zoper odločitev, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede kršitev, ki naj bi jih storil v zvezi z družbama A., d.o.o., in B., d.o.o., odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Za presojo, ali v konkretnem primeru velja šest mesečni objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa daljši rok, ki je prepisan za primer, če ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, je treba predhodno presoditi, ali imajo zatrjevane kršitve dejansko vse znake z odpovedjo očitanih kaznivih dejanj. V tej zadevi niso izkazani znaki kaznivega dejanja, tožena stranka pa zoper tožnika tudi ni sprožila kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede poteka subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s kršitvijo, storjeno zoper družbo B., d.o.o., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, je treba upoštevati, kako so ti določeni v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Sodišče druge stopnje za poslovni listini šteje poročilo o kontroli cistern za prevoz nevarnih snovi in certifikat o odobritvi cisterne za prevoz nevarnega blaga, vendar po Zakonu o prevozu nevarnega blaga (v nadaljevanju ZPNB, Ur. l. RS, št. 79/99 in nadalj.), Evropskem sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga – ADR in podzakonskih predpisih, edino certifikat o odobritvi cisterne za prevoz nevarnega blaga izpolnjuje kriterije poslovne listine, kakor ga opredeljuje KZ-1. Obe sodišči sta zmotno odločili, da so v konkretnem primeru izkazani zakonski znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 oziroma ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. V certifikatih, ki jih je tožnik izdal strankam A., d.o.o., C., s.p., D., s.p., in B., d.o.o., niso vneseni nobeni podatki, ki niso skladni z dejanskim potekom kontrol. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s stranko E., d.o.o., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sodišče druge stopnje arbitrarno utemeljuje s tem, da je tožena stranka zaradi izrednega nadzora s strani slovenske akreditacije (ta nadzor naj bi bil posledica tožnikovih kršitev) izgubila akreditacijo za vsaj šest mesecev, s čimer naj bi bila toženi stranki povzročena škoda. Iz dokumentov v spisu izhaja nasprotno, da toženi stranki zaradi izgube akreditacije ni nastala nobena škoda. Glede obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v izpodbijani sodbi niso navedena odločilna dejstva, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je podana, ker sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo izpovedb prič F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. o tem, da so bile vse kontrole cistern izvedene na način, kot izhaja iz certifikatov. Sodišče je o pravilnosti in zakonitosti izvedbe kontrol testnosti cistern odločalo brez ustreznega strokovnega znanja. V zvezi s tem bi bilo treba angažirati izvedenca, pri čemer je bilo dokazno breme na toženi stranki. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z izvedbo kontrol cistern pri strankah A., d.o.o., C, s.p., D., s.p., in B. B., d.o.o., so v nasprotju z listinsko dokumentacijo in zapisniki o izvedbi dokazov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, predlagala je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede kršitev, ki naj bi jih tožnik storil v zvezi z družbo E., d.o.o. Navedeno bi sicer pomenilo predvsem kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je očitek neutemeljen, ne glede na to, ali ga presojamo v okviru 14. ali 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je glede kršitve, ki mu je bila očitana v zvezi z družbo E., d.o.o., v pritožbi navajal, da ni bil seznanjen s pisnimi navodili direktorja in da mu ni mogoče očitati vnosa neresničnih podatkov v certifikat (in s tem storitve kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja), saj certifikat ni bil podpisan. Na te navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo v 22. točki obrazložitve. Tudi sicer izpodbijana sodba v zvezi s tem nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker da sodišči prve in druge stopnje nista enakovredno upoštevali vseh dokazov, to je izpovedb prič F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. o tem, da so bile vse kontrole cistern izvedene na način, kot izhaja iz certifikatov, in ker sodišči nista pojasnili, zakaj teh izpovedb nista upoštevali. Zlasti sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj v posameznih delih ni sledilo izpovedbam navedenih prič, sodišče druge stopnje pa je s temi razlogi soglašalo. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožnik s tem očitkom dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zgolj navidezno uveljavlja postopkovne kršitve.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje navedlo, da je v certifikatu številka 235/2012-P/2 navedeno, da je tožnik opravil tudi kontrolo notranjosti cisterne, v sami listini pa je označeno, da je bila opravljena le kontrola zunanjosti cisterne in hidravlična tlačna kontrola. Revizijska navedba je zavajajoča, saj sodišče druge stopnje ne navaja številke certifikata, temveč govori o certifikatu z dne 5. 12. 2012 in prilogi B16. Tožnik je 5. 12. 2012 za družbo A., d. o. o., izdal dva certifikata (235/2012-P in 235/2012-P/2), oba se v spisu nahajata kot prilogi B16 (B16/1 in B16/2). Že sodišče prve stopnje je v točki 13a obrazložitve ugotovilo, da je tožnik samo v certifikatu 235/2012-P navedel, da je opravil kontrolo notranjosti cisterne, v obeh pa, da je opravil tudi kontrolo zunanjosti cistern in hidravlično tlačno kontrolo. Ugotovitve sodišča druge stopnje v 16. točki obrazložitve se tako očitno nanašajo na certifikat št. 235/2012-P, v njem pa je dejansko označeno, da je bila opravljena tudi kontrola notranjosti cisterne, zato zatrjevano nasprotje ni podano.

10. Tudi v zvezi s poročilom o pritožbi z dne 24. 12. 2013 revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O vsebini tega poročila sodišče druge stopnje ne navaja nekaj drugega, kot je njegova vsebina. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka v tem poročilu zgolj povzela tožnikova pojasnila o poteku spornih kontrol in da vse do 16. 1. 2014 tožena stranka ni vedela za nepravilnosti pri tožnikovem delu. Pri zaključku, da navedeno poročilo tako ne pomeni, da tožnik očitanih kršitev ni storil, gre za dokazno oceno in ne za nasprotje med listino in tem kar se o njej navaja v razlogih sodbe. Navedeno pomeni, da tožnik s temi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog.

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o začetku teka subjektivnega roka, v katerem bi tožena stranka lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede kršitev, ki naj bi bile storjene v zvezi z družbo B., d.o.o. Tudi tukaj gre dejansko za izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je zavzelo povsem jasno stališče, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila šele 16. 1. 2014, s tem pa je tudi odgovorila na drugačno pritožbeno naziranje.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče o pravilnosti kontrol testnosti cistern odločalo brez ustreznega strokovnega znanja in da bi moralo pritegniti izvedenca. V tej zadevi ni sporno, ali se je kontrola cistern opravljala v skladu s pravili stroke temveč, ali je tožnik v poslovne listine (certifikate in poročila o kontroli) vpisoval neresnične podatke oziroma ali je te listine ponaredil. Za ugotovitev teh dejstev pa ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

13. Zavajajoč je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno štelo, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V resnici se sodišče druge stopnje ni postavilo na stališče, da tožena stranka tožniku sploh ni bila dolžna omogočiti zagovora, temveč na stališče, da tega ni bila dolžna storiti na ta način, da bi določila nov termin za izvedbo zagovora, potem ko je tožnik predlagal, da se zagovor preloži zaradi njegovega bolniškega staleža. Sodišče druge stopnje se utemeljeno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri je za preložitev zagovora potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije ter da samo dejstvo, da je delavec na bolniškem staležu še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti, ali pa da ne more podati pisnega zagovora. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni kršila obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor.

14. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30-dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za izredno odpoved, je dejansko vprašanje, zato tožnik z navedbo, da glede kršitev, ki naj bi jih storil v zvezi z družbama A., d.o.o., in B., d.o.o., odpoved ni bila podana znotraj subjektivnega roka, v resnici izpodbija dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila 16. 1. 2014, ko je vpogledala v dokumentacijo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata za promet in energetiko, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila odpoved podana znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka, saj je bila podana 30. 1. 2014. 15. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik vnesel lažne podatke glede časa, kraja in obsega kontrole v poročila o kontroli in na podlagi teh poročil izdane certifikate o periodični kontroli cistern za prevoz nevarnega blaga za naročnike A., d.o.o., C., s.p., D., s.p., in B., d.o.o. 16. Na podlagi takšne ugotovitve je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor v poslovne knjige, spise, ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami ali s fizičnimi osebami, ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali s finančno dejavnostjo, ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino, ali podpis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine, ali spisa z lažno vsebino.

17. Tožnik uveljavlja, da sporna poročila o kontroli niso poslovne listine v smislu določbe prvega odstavka 235. člena KZ-1, temveč gre za interne akte tožene stranke in posledično zasebne listine, ki niso pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali s fizičnimi osebami. Določba prvega odstavka 235. člena KZ-1 je blanketna norma, saj obveznost vodenja poslovnih listin določa drug zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis, zato opredelitev zakona ali podzakonskega predpisa, na katerem temelji poslovna listina, sodi med znake navedenega kaznivega dejanja. To pomeni, da so vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin podani le v primeru, če gre za poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona. Obveznost izdaje certifikata o periodični kontroli cistern za prevoz nevarnih snovi izhaja iz 10. člena ZPNB, ki določa, da se za prevoz nevarnega blaga lahko uporablja vozilo, ki je pregledano in je zanj izdano potrdilo (certifikat), če to določajo predpisi iz 3. člena tega zakona. V 3. členu ZPNB pa je določeno, da se za prevoz nevarnega blaga v cestnem prometu uporablja Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (ADR) (Ur. l. SFRJ-MP, št. 59/72) in akt o notifikaciji nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 9/92), katerega sestavni del sta prilogi A in B. V točki 6.8.2.4 priloge A (sklep o objavi prilog A in B k Evropskem sporazumu o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga – ADR, Ur. l. RS, št. 9/2003 s spremembami) je določeno, da mora biti o rezultatih preizkusov in pregledov izdan certifikat. Za obstoj očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zadošča, da je tožnik lažne podatke vpisal v certifikate o periodični kontroli cistern za prevoze in ni bistveno, ali so bili lažni podatki vpisani tudi v poročila o kontroli, in ali je ta poročila možno šteti za poslovno listino v smislu določbe prvega odstavka 235. člena KZ-1. 18. Sicer pa je po presoji revizijskega sodišča tudi poročilo o kontroli potrebno šteti za listine, ki so izdane na podlagi navedenih predpisov, saj že citirani 10. člen ZPNB določa, da se lahko uporablja le vozilo, ki je pregledano. Poročilo o kontroli se nanaša ravno na periodični pregled cisterne, ki je obvezen po zakonu in ki je podlaga za izdajo certifikata.

19. Prav tako ni možno slediti stališču tožnika, da ne gre za listine, ki bi bile pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami ali fizičnimi osebami, kar je nadaljnji znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1. Glede na to, da se vozilo, ki ni pregledano in zanj ni izdano potrdilo (certifikat), sploh ne sme uporabljati, ni nobenega dvoma, da sta tako certifikat kot poročilo o kontroli listini, ki sta pomembni za poslovni promet. Tudi ni res, da bi bila poročila o kontroli le interni dokumenti tožene stranke, saj je iz njih razvidno, da se vročajo tudi naročniku.

20. Izpolnjen je bil tudi nadaljnji znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, to je, da je tožnik v navedene listine (poročila in certifikate) vpisal lažne podatke in s svojim podpisom potrdil takšne listine. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v poročila in certifikate vpisal podatke, ki niso bili skladni z dejanskim potekom kontrol. Tožnik je med drugim na certifikatu št. 235/2012-P označil, da je bila opravljena tudi kontrola notranjosti cisterne, kar pa očitno ni bilo res, saj je bilo v cisterni gorivo.

21. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 je možno storiti le naklepoma, kar je nadaljnji znak tega kaznivega dejanja. Tožniku je bila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta oblika krivde tudi očitana.

22. Sodišči prve in druge stopnje sta obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, pravilno povezovali tudi s tem, da je imela tožena stranka zaradi tožnikovih kršitev izredni nadzor Slovenske akreditacije in da po tem nadzoru ni imela večje akreditacije, ter je za nadzor cistern morala usposobiti druge delavce, v vmesnem času pa je imela izpad dohodka. Z navedbo, da toženi stranki zaradi odvzema akreditacije ni nastala nobena škoda, revizija dejansko uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

23. Zmotno je revizijsko stališče, da na presojo, ali ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja, vpliva dejstvo, da tožena stranka zoper tožnika ni sprožila kazenskega postopka. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in eventualni kazenski postopek sta dva ločena postopka. Zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda izredno odpoved, ne glede na to, ali je bil kazenski postopek uveden.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljena razloga nista podana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.