Jedro

Namen zakonske ureditve iz 442. člena ZFPPIPP je v tem, da se družbenike oziroma dolžnike reši negotovosti, ali bodo upniki terjatve uveljavljali ali ne. Vsebina obvestila, ki je bilo tožnici vročeno znotraj predpisanega enoletnega roka, zato po presoji sodišča zadosti zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz desetega odstavka 422. člena ZFPPIPP, čeprav ga, kot opozarja tožeča stranka, glede na prekluzivnost predpisanega roka, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki povzroči pretrganje zastaranja po določbah 126. člena ZDavP-2. Stališče, da tožnica ni imela možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe, ker ni bila družbenica izbrisane družbe v času izbrisa, je neskladno z zakonsko ureditvijo, po kateri aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za neplačane obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju, in ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepoma je Davčni urad Brežice zoper tožnico začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o., ki po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 4295-206/2011-9 03-3001-01 z dne 15. 10. 2013, skupaj s stroški davčne izvršbe, znašajo 219.111,23 EUR, na tožničine denarne prejemke (prvi sklep) in na denarna sredstva, ki jih ima tožnica pri banki B. (drugi sklep).

2. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT-499-29-1290/2013-4 z dne 18. 12. 2014 pritožbena postopka združilo in pritožbo tožnice zoper izpodbijana sklepa kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanih sklepov z določbami 151. in 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugovor tožnice, da bi lahko prvostopni organ zahtevek zoper njo uveljavljal le do 26. 10. 2012, pritožbeni organ zavrne z ugotovitvijo, da je bilo tožnici pred iztekom enoletnega roka od objave izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra vročeno obvestilo, v katerem je bila pozvana k plačilu neporavnane davčne obveznosti družbe, kar pomeni, da se je terjatev uveljavljala pravočasno (deseti odstavek 442. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). ZFPPIPP namreč ne določa, da bi bilo za pravočasno uveljavljanje terjatve potrebno izdati sklep o izvršbi. Do navedb tožnice o njenem položaju kot družbenice ter o njeni možnosti vpliva na poslovanje in upravljanje izbrisane družbe v postopku pred izdajo izpodbijanih sklepov se prvostopni organ v izpodbijanih sklepih ni vsebinsko opredelil. Zato pritožbeni organ razloge odločitve v tem delu dopolni in navede razloge, zaradi katerih je tožnico šteti kot aktivno družbenico. V tej zvezi ni spora o tem, da je bila tožnica družbenica izbrisane družbe do 18. 6. 2010 in da je z C.C. sklenila Pogodbo o ustanovitvi tihe družbe, in sicer 23. 10. 2006, ko je tudi sama postala družbenica družbe A. d.o.o. Sporno je vprašanje odgovornosti tožnice za obveznosti družbe glede na vsebino sklenjene Pogodbe o ustanovitvi tihe družbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da ob upoštevanju določb 158. in 159. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ustanovitev tihe družbe in položaj tožnice kot nosilke tihe družbe ne vpliva na njeno odgovornost za obveznosti družbe. Predložene Pogodbe o ustanovitvi tihe družbe pa po njeni vsebini in obliki tudi ni mogoče šteti kot odsvojitev deleža s strani tožnice. V skladu s tretjim odstavkom 481. člena ZGD-1 velja, da je za odsvojitev deleža v družbi z omejeno odgovornostjo potrebna pogodba v obliki notarskega zapisa. Tožnica je bila zato družbenica izbrisane družbe v času od 23. 10. 2006 do 18. 6. 2010, šteti pa jo je tudi kot aktivno družbenico. Njena privolitev, da se C.C. postavi za direktorja družbe, pa je ne oprosti odgovornosti za dolgove družbe. Kot edina družbenica je imela možnost razrešiti direktorja oziroma ne skleniti pogodbe o ustanovitvi tihe družbe s tako vsebino. To, da je ostala pasivna po svoji volji, pa gre v njeno škodo (smiselno tako tudi sodba Višjega sodišča v Celju II Ip 445/2013 z dne 2. 10. 2013). Kot družbenica s 100 % deležem je imela več možnosti ukrepanja po korporacijskem pravu, pa jih očitno ni izkoristila. Pasivni družbenik je le tisti, ki ni imel možnosti ukrepati in ne tisti, ki je to možnost imel, pa je ni izkoristil. Sploh pa tudi iz določb ZFPPIPP ne izhaja, da bi bilo za solidarno odgovorne šteti tudi tihe družbenike. Predlagano zaslišanje prič ne bi spremenilo dejstva, da je kot aktivno družbenico šteti tožnico, saj pritožbeni organ ne dvomi, da je posle navedene družbe vodil C.C., kar naj bi predlagane priče izpovedale. V skladu s 505. členom ZGD-1 družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo med drugim odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij. Glede na to, da je bila tožnica družbenica s 100 % poslovnim deležem, je bila tudi edina, ki je lahko postavila in odpoklicala poslovodjo (direktorja) družbe. Tožnica tudi ne navaja, da bi izbrisana družba pravočasno izvedla ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da bi predlagala začetek stečajnega postopka, kar bi bilo, glede na višino terjanih obveznosti in dejstvo, da so te nastale v času, ko je bila še družbenica kasneje izbrisane družne, potrebno. Glede na 100% poslovni delež tožnice v družbi je zakonska domneva iz osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP izpolnjena, tožnici pa nasprotnega ni uspelo dokazati.

3. Tožnica vlaga tožbo na odpravo izpodbijanih sklepov zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijana sklepa odpravi, razveljavi vsa izvršilna dejanja ter postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavi oziroma podredno, da izpodbijana sklepa odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka v priglašeni višini.

4. Izpodbijana sklepa sta izdana po preteku prekluzivnega roka, določenega v desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP. Tožena stranka v enem letu od izbrisa pravne osebe iz registra zoper tožnico ni uveljavljala zahtevka za plačilo obveznosti in je zato od 26. 10. 2012 dalje prekludirana glede uveljavljanja kakršnihkoli zahtevkov. V enoletnem prekluzivnem roku je tožnici poslala zgolj obvestilo o stanju zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe, s katerim je tožnico pozvala, naj bodisi plača dolg bodisi predloži dokaze, iz katerih izhaja, da v izbrisani pravni osebi pred njenim izbrisom ni imela vpliva na njeno upravljanje in poslovanje. Na tej podlagi je tožnica toženi stranki predložila stališča in dokaze, iz katerih izhaja, da ni bila aktivna družbenica. S prejemom navedene izjave se je tožena stranka seznanila z vsemi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi lahko odločila, ali je podana odgovornost tožnice za obveznosti izbrisane družbe (ali je tožnico mogoče šteti za aktivno družbenico v smislu določb ZFPPIPP) in ali bo zoper njo uveljavljala zahtevek za plačilo obveznosti izbrisane družbe. Ob presoji, da odgovornost tožnice obstoji, bi lahko postopek davčne izvršbe zoper tožnico začela najkasneje do 26. 10. 2012, vendar pa tega ni storila. Izpodbijana sklepa je izdala 17. 10. 2013, torej eno leto po tem, ko je tožnica podala izjavo glede svojega statusa.

5. Stališče pritožbenega organa, da ZFPPIPP ne določa, da bi bilo za pravočasno uveljavljanje terjatve potrebno izdati sklep o izvršbi, je po mnenju tožnice zmotno in z ničemer argumentirano in ga kot takega tudi ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem opozarja na odločbo tega sodišča II U 454/2012, v kateri je sodišče ob zelo podobnem dejanskem stanju presodilo, da je davčni organ z opominom (ne obvestilom) aktivnemu družbeniku pretrgal zastaranje. Pri tem se je sodišče oprlo na določbe ZDavP-2 o pretrganju zastaranja. Izpostavilo je tudi, da po določbi desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki se uporablja za družbe, izbrisane do 15. 7. 2010, ko je začela veljati novela ZFPPIPP, zahtevki družbenikov zastarajo v enem letu. Glede na to, da je rok za uveljavitev zahtevkov, ki je relevanten v tej zadevi, prekluziven (družba je bila izrisana po uveljavitvi ZFPPIPP-C), sta izpodbijana sklepa izdana prepozno, saj ni sporno, da sta bila izdana več kot leto dni po izbrisu družbe. Pri tem tako sploh ni pomembno, ali je bilo zastaranje z obvestilom tožene stranke z dne 9. 10. 2012 pretrgano ali ne, saj je 26. 10. 2012 prenehala sama pravica zahtevati plačilo. Z obvestilom pa tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja, saj ga ni mogoče šteti za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe. Iz njega ne izhaja obveznost plačila, če tožnica predloži dokaze, da ni imela vpliva na upravljanje in poslovanje izbrisane družbe in je bilo izdano zgolj z namenom ugotavljanja dejanskega stanja. Ker tožena stranka do 26. 10. 2012 sklepa o davčni izvršbi ni izdala, je tožnica utemeljeno verjela, da je zadeva zaključena. Izdaja izpodbijanih sklepov leto po tem, ko je tožnica podala izjavo glede svojega statusa (in skoraj dve leti po izbrisu) pomeni kršitev načela pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.

6. Ne glede na gornje navedbe, ki same zase terjajo odpravo izpodbijanih sklepov, pa tožnica v nadaljevanju tožbe opozarja še na zmotno uporabo materialnega prava (ZGD-1) tudi glede njenega statusa kot aktivne družbenice izbrisane družbe. Glede na to, da tožnica pred izbrisom (26. 10. 2011) ni bila družbenica izbrisane družbe (to je bila le do 18. 6. 2010), ni imela možnosti vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi dosegla, da izbrisana družba pravočasno izvede ukrepe finančnega prestrukturiranja, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka. Tega tožena stranka tudi sicer ne zatrjuje, kar pomeni, da tožnice sploh ni mogoče šteti za aktivno družbenico. Statusa aktivne družbenice pa tožnica tudi ni imela v času, ko je bila v sodnem registru vpisana kot edina družbenica. Že 26. 10. 2006 je bila med tožnico kot nosilko tihe družbe in C.C. kot tihim družbenikom sklenjena Pogodba o ustanovitvi tihe družbe, iz katere jasno izhaja, da je bil dejanski lastnik izbrisane družbe C.C., saj mu je po Pogodbi o ustanovitvi tihe družbe pripadal 95 % lastninski delež v družbi, ter da je kupnino za nakup družbe prispeval izključno C.C., ker pa mu je nosilka tihe družbe „posodila“ svoje ime, ji je odstopil 5% solastniški delež v družbi. Dogovorila sta se tudi o načinu vodenja družbe in o načinu sprejemanja statusnih in poslovnih odločitev. Tako je bil za edinega zakonitega zastopnika imenovan tihi družbenik, ki je sprejemal vse poslovne odločitve in bil zadolžen za zakonitost poslovanja. Glede sprejemanja statusnih odločitev, to je odločitev, ki se vpisujejo v sodni register, pa Pogodba o ustanovitvi tihe družbe v 5. točki določa, da jih je tožnica dolžna sprejeti po izključnih, izrecnih in pisnih navodilih tihega družbenika. Stališče pritožbenega organa, da pogodba med tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe ne dopušča poseganja v kapitalska upravičenja znotraj družbe, je zmotno. V skladu z ZGD-1 je tiha družba nastala s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe na njegovem dobičku. Tiha družba je torej nastala s pogodbo med tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe, ki pa je druga družba, ne pa fizična oseba ali družbenik takšne družbe. S pravilno uporabo materialnega prava je torej treba ugotoviti, da predložena pogodba (ne glede na njeno poimenovanje) ni pogodba o tihi družbi, ampak civilna pogodba med tožnico kot družbenico in C.C., iz katere izhaja, da je tožnica nič drugega kot slamnata družbenica in da je dejanski družbenik C.C., ki je dejansko imel upravljavska upravičenja. Ugotovitev, da je tožnica imela možnost ukrepanja po korporacijskem pravu, po navedenem ne drži. 7. Tožnica nadalje opozarja na bistvene kršitve pravil postopka, saj se prvostopenjski organ do stališč tožnice sploh ni opredelil, ampak je to storil šele pritožbeni organ, ne da bi jo zaslišal in ob njeni udeležbi izvedel predlagane dokaze - zaslišanje prič. Šele po izvedbi dokazov bi tožena stranka lahko ugotovila resnično dejansko stanje zadeve in na tej podlagi ugotovila, da obveznost tožnice za obveznosti izbrisane družbe ne obstoji.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami vztraja, da je terjatev pravočasno uveljavljala z obvestilom, v katerem organ prve stopnje zapiše, da „je prenehal položaj družbenice dne 18. 6. 2010, v skladu z zgoraj navedenimi določbami odgovarjate za obveznosti, ki so nastale do dneva, ko vam je le-ta prenehal“. Z obvestilom je bila tožeči stranki tako dana možnost, da še brez posledic izvršbe, dokaže nasprotno od stališča prvostopnega organa (lahko bi na primer dokazovala, da ob izbrisu družbe in dve leti pred tem ni bila družbenica družbe). V obrazložitvi odločbe tožene stranke pa je nedvomno tudi pojasnjeno, zakaj jo je šteti kot aktivno družbenico. Pojasnjeno je tudi, zakaj zaslišanje prič ni bilo izvedeno. Tožeča stranka je namreč imela namen s pričami dokazovati, da je posle vodil C.C., v kar pa tožena stranka ni nikdar podvomila, tožnici pa je bilo pojasnjeno, zakaj slednje ne predstavlja razloga, da bi se tožnico opredelilo kot pasivno družbenico. Pojasnjeno ji je bilo tudi, da predstavlja pravica do udeležbe na dobičku nosilca tihe družbe zgolj materialnopravna upravičenja do nosilca tihe družbe. To, da bi naj bilo tožečo stranko šteti kot slamnato družbenico, so zgolj pavšalne navedbe tožnice, ki tudi ne pojasni, kakšna naj bi potemtakem bila predmetna pogodba, če ne pogodba o tihi družbi, niti ne navede določb, ki naj bi potemtakem veljale.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana sklepa sta po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in z določbami ZFPPIPP, na katere se sklicujeta. Po dopolnitvi razlogov v pritožbenem postopku se sodišče v celoti strinja tudi z razlogi za odločitev, zato se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ponovno ne navaja.

11. Ugovor prekoračitve roka, določenega v desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP, tudi po presoji sodišča ni utemeljen.

12. Po 1. točki prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati plačilo njegove terjatve do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Po desetem odstavku tega člena se zahtevki iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Gre za prekluzivni rok materialnega prava, kar pomeni, da terjatev do družbenika dokončno preneha, če ni pravočasno uveljavljena in da se skladno s 345. členom OZ pravila o zastaranju (vključno o pretrganju zastaranja), ne uporabljajo. O navedeni pravni naravi roka iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP tudi med strankama ni spora.

13. V dejanskem pogledu pa ni spora o tem, da je bil izbris pravne osebe A. d.o.o. iz sodnega registra na portalu Ajpes objavljen 26. 10. 2011, kar je po uveljavitvi ZFPPIPP in novel A, B, C in D in pred uveljavitvijo Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) in da sta bila izpodbijana sklepa izdana 17. 10. 2013, kar je po poteku predpisanega enoletnega roka, tudi ob upoštevanju, da rok v času od 17. 11. 2011, ko je stopil v veljavo ZPUOOD do 18. 5. 2012, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012, ni tekel. Spora nadalje ni, da je bilo tožnici pred iztekom enega leta od objave izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, dne 11. 10. 2012 vročeno obvestilo z vsebino, ki jo v obrazložitvi odločbe povzame pritožbeni organ, in s katerim davčni organ ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 ugotavlja, da je tožnici položaj družbenice prenehal dne 18. 6. 2010, da je tožnica v skladu z določbami ZFPPIPP odgovorna za obveznosti, nastale do dneva, ko ji je prenehal položaj družbenice in s katerim tožnico poziva, da v roku 8 dni plača neporavnane davčne obveznosti družbe na dan 18. 6. 2010 na vplačilne podračune, navedene v priloženih seznamih izvršilnih naslovov.

14. Iz navedenega obvestila (davčnega) organa, ki je pristojen za izterjavo davčnih obveznosti, nedvomno izhaja zahteva za plačilo terjatev do pravne osebe od tožnice kot osebno odgovorne družbenice. Načina uveljavljanja terjatve zakon ne določa, predvsem pa ne določa, da mora biti v predpisanem roku (ob obstoju izvršilnega naslova zoper izbrisano pravno osebo) izdan sklep o davčni izvršbi. Zato po presoji sodišča zadošča aktivnost upnika (v obravnavanem primeru davčnega organa) v smeri uveljavljanja terjatve zoper družbenika izbrisane družbe. Namen zakonske ureditve iz 442. člena ZFPPIPP, po kateri lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike izbrisane družbe v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, oziroma zakonske določitve prekluzivnih rokov nasploh, je v tem, da se družbenike oziroma dolžnike reši negotovosti, ali bodo upniki terjatve uveljavljali ali ne (tako dr. Š.I., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. Knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 805 in dr. V. K., Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, stran 462). Vsebina obvestila, ki je bilo tožnici vročeno znotraj predpisanega enoletnega roka, zato po presoji sodišča zadosti zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz desetega odstavka 422. člena ZFPPIPP, čeprav ga, kot opozarja tožeča stranka, glede na prekluzivnost predpisanega roka, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki povzroči pretrganje zastaranja po določbah 126. člena ZDavP-2. 15. Dejstvo, da se tožnica z obvestilom poziva tudi k predložitvi dokazov, da v družbi pred njenim izbrisom ni imela vpliva na njeno upravljanje in poslovanje, narave obvestila kot zahtevka za plačilo terjatve, ne spreminja. Razlog za poziv je v zakonski ureditvi, po kateri se ob izpolnitvi predpisanih pogojev aktivnost družbenika domneva, družbenik pa lahko dokazuje položaj pasivnega družbenika.

16. Neutemeljena je tožba po presoji sodišča tudi v delu, v katerem se nanaša na položaj tožnice kot družbenice izbrisane družbe. Sodišče tudi v tem pogledu v celoti sledi razlogom odločbe o pritožbi. Stališče, da tožnica ni imela možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe, ker ni bila družbenica izbrisane družbe v času izbrisa, je neskladno z zakonsko ureditvijo, po kateri aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za neplačane obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju, in ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. O tem, da so obveznosti, ki so predmet izterjave, nastale v času do 18. 6. 2010, ko je imela tožnica v družbi 100 % delež, pa med strankama ni spora. Na odločitev tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe v zvezi s položajem tožnice v času, ko je bila v sodni register vpisana kot edina družbenica kasneje izbrisane družbe. Sklicevanje na pogodbo, ki naj bi bila po navedbah tožnice sklenjena z C.C. kot (dejanskim) družbenikom izbrisane družbe, ne more biti uspešno, saj takšna pogodba lahko velja le v razmerju do tihega družbenika, ne pa tudi do upnika. Če je tožnica upravljanje družbe prepustila tihemu družbeniku, je to storila prostovoljno in se s tem ni razbremenila za obveznosti (smiselno enako sodba Višjega sodišča v Celju II Ip 93/2014 z dne 26. 3. 2014) kot aktivne družbenice iz šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

17. Sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve pravil postopka. Deloma pomanjkljive razloge izpodbijanih sklepov v svoji odločbi dopolni pritožbeni organ skladno s pooblastili po določbah ZUP, na katera se sklicuje. Izreče se tudi do dokaznega predloga za zaslišanje prič in glede na navedbe tožnice o dejstvih, ki naj bi se z zaslišanjem dokazovala, utemeljeno ugotavlja, da gre za dejstva, ki so dokazana že z vsebino predloženih listin.

18. Ker je po povedanem tožba neutemeljena, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker (pravno relevantna) dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, med strankama niso sporna.