Jedro

Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica iz naslova nadomestila plače za čas dopustov in praznikov zahteva obračun zneska v višini 237,66 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pripadajočega neto zneska od 79,90 EUR bruto od 19. 5. 2013 dalje, od pripadajočega neto zneska od 78,88 EUR bruto do 19. 9. 2015 dalje in od pripadajočega neto zenska od 78,88 EUR bruto od 19. 6. 2016 dalje (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnice do tožene stranke za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 iz naslova obračuna bruto plače za 36. plačni razred v predpisani višini, odvoda davkov in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke ter na plačilo pripadajočega neto zneska, zmanjšanega za prejemke, ki jih je tožeča stranka za to obdobje že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska in neobstoj terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova odvoda davkov in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja za 36. plačilni razred, brez upoštevanja že plačanih davkov in prispevkov (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v skupnem znesku 74.478,77 EUR bruto (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 za vsak mesec obračunati bruto plačo za 36. plačni razred v predpisani višini, od tako obračunane plače odvesti davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke ter tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, zmanjšan za prejemke, ki jih je tožnica za to obdobje že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila (IV. točka izreka). Nadalje je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni: za obdobje od 1. 4. 2012 do 28. 4. 2012 plačati stroške za prevoz na delo in iz dela v znesku 34,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 05. 2012 do plačila in stroške za prehrano v znesku 59,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 05. 2012 dalje do plačila (V. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v skupnem znesku 2.426,00 EUR bruto, od tako obračunanega zneska obračunati in plačati davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, nato pa tožnici plačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) ter za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 obračunati dodatek za delovno dobo v skupnem znesku 2.297,41 EUR bruto, od tako obračunanega zneska obračunati in plačati davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, nato pa tožnici plačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, kot so razvidni iz izreka te točke (VII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 zahteva obračun bruto plače brez upoštevanja že plačanih davkov in prispevkov in v delu, kjer zahteva obračun neizplačanega nadomestila plače iz naslova odsotnosti iz dela zaradi izrabe letnega dopusta in praznikov v skupnem znesku 12.234,29 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.504,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo in sklep (smiselno zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Tožena stranka je tožnici na podlagi pogodb civilnega prava za delo plačala 74.478,77 EUR, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da terjatev ne obstoji in da pobot ni mogoč. Sodišče v II. točki izreka navaja, da se že plačano upošteva pri obračunu, v III. točki izreka pa, da plačilo v višini 74.478,77 EUR ne obstoji. Sodišče napačno meni, da gre za plačilo po 3.a členu ZSPJS kot preveč izplačana plača, ki je ni mogoče terjati nazaj. Obravnavanega položaja ni mogoče primerjati s položajem javnih uslužbencev, ki jim je bila napačno določena plača, ker tožena stranka vse do sedaj ni vedela, da je tožnica v delovnem razmerju. Tožena stranka je bila v dobri veri, da s tožnico sodeluje in ji plačuje na podlagi pogodb civilnega prava. Pogodbeno dogovorjeno plačilo je bilo visoko, ker je šlo za pogodbeno razmerje in ne zato, ker bi tožena stranka tožnici napačno obračunala plačo. Ker se pogodbeno razmerje civilnega prava in delovno razmerje izključujeta, plačilo po pogodbah civilnega prava v višini 74.478,77 EUR ni plačilo plače in zanj ne velja ureditev iz 3.a člena ZSPJS. Tožnica je torej na podlagi pogodb civilnega prava že prejela plačilo, zato ni upravičena do še enega plačila za svoje delo. V tem primeru bi prejela dvojno plačilo in celo več, ker je na podlagi pogodb civilnega prava občasno prejemala več, kot bi znašala njena plača. Pravna podlaga obstoja terjatve tožene stranke do tožnice iz naslova plačil na podlagi pogodb civilnega prava in s tem pravna podlaga pobotnega ugovora, so pravila o neupravičeni obogatitvi. Ker je odpadla podlaga civilnopravnega razmerja, ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja, je utemeljen zahtevek za vračilo prejetega plačila in s tem za pobot. Nadalje navaja, da so osebe v delovnem razmerju upravičene le do plačila neto zneska. Delavec od svoje bruto plače prejme na račun neto znesek, ki je enak razliki med bruto plačo, prispevki in akontacijo dohodnine. Če delavec uspe z zahtevkom za priznanje obstoja delovnega razmerja, mu zavodi, ki so nosilci obveznih zavarovanj, vrnejo prispevke, ki jih je plačal kot samozaposlena oseba, delodajalec pa je dolžan plačati prispevke, kot da ti še niso bili nikoli plačani, torej vse prispevke od bruto plače. Tožnica je na svoj račun prejela bruto znesek. Zaradi vzpostavitve delovnega razmerja mora toženi stranki povrniti vse, kar je prejela več kot neto plačo za 36. plačni razred. Glede na to, da je tožnica na podlagi civilnih pogodb prejela skupaj 74.478,77 EUR, glede na delovno mesto pa bi bila upravičena le do neto plače v skupni višini 61.425,87 EUR, je treba razliko v višini 13.052,90 EUR upoštevati pri pobotu za ostale terjatve tožnice. Sodišče bi moralo zavrniti vse tožničine zahtevke in ugotoviti, da ima tožena stranka po pobotu celo presežek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka (in v IV. točki izreka), ko je pri tožničinem prikrajšanju v spornem obdobju upoštevalo prejemke, ki jih je v istem obdobju prejela za opravljeno delo po avtorskih pogodbah in odločitev III. točki izreka, ko je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v skupnem znesku 74.478,77 EUR bruto, nista v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge, zakaj je pri tožničinem prikrajšanju iz naslova plač v spornem obdobju upoštevalo plačila, ki jih je v tem obdobju prejela na podlagi civilnih pogodb, pri čemer je ta izplačila v tožbenem zahtevku upoštevala že tožnica, ko je od tožene stranke uveljavljala plačilo pripadajoče plače za 36. plačni razred, zmanjšano za prejemke, ki jih je že prejela na podlagi avtorskih pogodb. Jasni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe za ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke v skupnem znesku 74.478,77 EUR bruto. Med razlogi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017 in plačilo pripadajočih denarnih prejemkov za obdobje petih let. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 861/2017 z dne 19. 12. 2017 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožnici je priznalo delovno razmerje za čas od 1. 7. 2007 do 17. 11. 2008 na delovnem mestu novinar redaktor I in od 18. 11. 2008 do 31. 3. 2017 na delovnem mestu realizator specialist. Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v vsa socialna zavarovanja in ji plača pripadajočo plačo, nadomestila plače, stroške za prevoz na delo, prehrano in dodatek za delovno dobo za čas od 29. 4. 2012 do 31. 3. 2017 ter regres za letni dopust za obdobje petih let. Zavrnilo pa je denarne zahtevke za čas od 1. 4. 2012 do 28. 4. 2012, zahtevek na izstavitev pogodbe o zaposlitvi ter podredne zahtevke. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnice in tožene stranke potrdilo odločitev sodišča glede obstoja delovnega razmerja, dolžnosti prijave v socialna zavarovanja, plačila stroškov prevoza in prehrane za čas od 29. 4. 2012 dalje, zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas praznikov in dopustov v višini 237,66 EUR bruto s pripadajočim neto zneskom, zavrnitve zahtevka na izstavitev pogodbe o zaposlitvi ter podredni tožbeni zahtevek, v preostalem pa je sodbo razveljavilo in vrnilo v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevkih za plačilo plače za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017, stroškov za prevoz na delo in prehrano za čas od 1. 4. 2012 do 28. 4. 2012, regresa za letni dopust, nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi letnega dopusta in praznikov za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017, dodatka za delovno dobo ter o pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka podala dne 15. 11. 2018. Denarnim zahtevkom je v pretežnem delu ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru. Tožena stranka je v ponovljenem postopku v pobot vtoževanim bruto zneskom plače tožnice za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 uveljavljala vsa bruto plačila, ki jih je obračunala in plačala tožnici na podlagi civilnih pogodb, v skupnem znesku 74.478,77 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožnice za vračilo bruto zneska 74.478,77 EUR, ne obstoji. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja v času, ko so se izvajale civilne pogodbe, to ne pomeni, da bi morala tožnica kaj od tega, kar je prejela na podlagi teh poslov (glede katerih je nato sodišče ugotovilo elemente delovnega razmerja ter tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja), tudi vrniti. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v podobnih primerih, npr. v zadevah Pdp 110/2019 in Pdp 652/2018. 10. Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 171/2018 z dne 6. 2. 2019). Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela (IV. točka izreka), je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah. Pritožbene navedbe o dvojem plačilu za opravljeno delo so tako neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnica v spornem obdobju prejela več kot znaša pripadajoča bruto plača za 36. plačni razred. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je po primerjavi obračuna dohodkov, ki so bili izplačani tožnici v obdobju od aprila 2012 dalje na podlagi civilnih pogodb in pripadajoče plače za 36. plačni razred, pravilno ugotovilo, da tožnici niso bili obračunani dohodki v višini pripadajoče plače za 36. plačni razred, zato je tožničinemu zahtevku pravilno ugodilo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka je ob upoštevanju stališča VSRS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti na podlagi OT (Ur. l. RS, št. 2/2015 - 22/2019) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov 7,5 točk, vse povečano za 22 % DDV, oziroma skupaj 279,99 EUR (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).