Jedro

Okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi delavec upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec v tem istem sporu pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta prejel za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. Zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo.

Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati.

Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov). Tožnica, ki ji je bil del plače že izplačan, ni pa ji bila izplačana celotna plača, saj vsaj del plače za davke in prispevke od plače (oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja) ni bil plačan, je glede na navedeno upravičena zahtevati razliko v bruto plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun). Če iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom (torej prisojenega bruto zneska), je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnemu organu, ki ga določa zakon, preostali del pa delavcu v njegovo neposredno razpolaganje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom II. točke, III., IV., V., VI. VII. in IX. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnici je bil predhodno pravnomočno priznan obstoj delovnega razmerja za čas, ko je pri toženki delala na podlagi pogodb civilnega prava. Spor, ki je predmet revizije, se nanaša na prejemke, do katerih naj bi bila tožnica upravičena, če bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na nadomestilo plače za čas dopustov in praznikov (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnice do toženke za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 „iz naslova obračuna bruto plače za 36. plačni razred v predpisani višini, odvoda davkov in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke ter za plačilo pripadajočega neto zneska, zmanjšanega za prejemke, ki jih je tožnica za to obdobje že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska“ (prvi odstavek II. točke izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnice do toženke iz naslova odvoda davkov in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja za 36. plačni razred, brez upoštevanja že plačanih davkov in prispevkov (drugi odstavek II. točke izreka). Za terjatev, ki jo je toženka postavila v pobot v skupnem znesku 74.478,77 EUR bruto je ugotovilo, da ne obstoji (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 za vsak mesec obračuna bruto plačo za 36. plačni razred v predpisani višini, od tako obračunane plače odvede davke in prispevke za obvezna socialna zavarovanja, zmanjšane za že plačane davke in prispevke, ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek, zmanjšan za prejemke, ki jih je za to obdobje že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo stroškov prevoza na delo za čas od 1. 4. 2012 do 28. 4. 2012 v znesku 34,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 do plačila in stroške za prehrano v znesku 59,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 do plačila (V. točka izreka), regresa za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v skupnem znesku 2.426,00 EUR bruto, od tako obračunanega zneska plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. 6. za tekoče leto do plačila (VI. točka izreka), dodatek na delovno dobo za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 k pripadajoči plači v skupnem znesku 2.297,41 EUR bruto (VII. točka izreka). V ostalem je zahtevek zavrnilo (VIII. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do povrnitve stroškov postopka v znesku 1.504,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka (IX. točka izreka). Sodišče je presodilo, da je upravičena do vseh prejemkov, ki bi jih prejela, če bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer naj se pri izplačilu vračunajo že prejeti zneski po pogodbah civilnega prava. Za zneske, ki jih je toženka uveljavljala v pobot (plačila po pogodbah civilnega prava), je ugotovilo neobstoj terjatve z obrazložitvijo, da toženka ne more zahtevati vrnitve že plačanih zneskov, saj jih je plačala prostovoljno, za delo, ki ga je tožnica zanjo dejansko opravila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je tožnica upravičena do plačila, ki bi ga prejela v delovnem razmerju, kar pa ne pomeni, da bi morala kaj od tega, kar je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, tudi vrniti. Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja toženke in je delavec upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel, če bi bil v delovnem razmerju. Prejemke, ki jih je delavec dobil v spornem obdobju za opravljeno delo, torej prejemke na podlagi civilnih pogodb, pa je pri odločitvi, kaj tožnici še pripada, treba upoštevati in zanje zmanjšati obveznost toženke.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 156/2019 z dne 25. 7. 2019 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali delodajalec lahko v pobot zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja uveljavlja plačilo za delo po pogodbi civilnega prava, za katero se ugotovi, da ima elemente delovnega razmerja; - ali in na kakšen način se upoštevajo plačani zneski po pogodbah civilnega prava; - ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka z odločitvijo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, ugovor pa je pri odločitvi upoštevalo; - ali je delavec v primeru, če sodišče odloči, da je bil v dejanskem delovnem razmerju, čeprav je delal in prejemal plačilo po pogodbi civilnega prava, dolžan vrniti delodajalcu, kar presega njegovo plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja.

4. Toženka v reviziji navaja, da odločitev sodišča krši pravila postopka in je materialnopravno nepravilna. Sodbama očita nerazumljivost in nasprotja, zlasti ker ni upoštevano, da je pravna narava plačila na podlagi pogodb civilnega prava drugačen od pravne narave plačila na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je kot podjetnica sama plačevala prispevke. Ker je sedaj odločeno, da je bila v delovnem razmerju, bo dobila te prispevke povrnjene. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kateri prispevki naj bi se upoštevali pri končnem obračunu in kako. Prav tako ni jasno, kako se bodo upoštevali že plačani davki, ki jih je tožnica plačala od svoje dejavnosti. Ne strinja se z razlogi, ki se nanašajo na določbo 3. a člena ZSPJS1, saj zneski, ki jih je tožnica prejela, niso nekakšna preveč izplačana plača, ki je ne bi bilo mogoče terjati nazaj, kar pomeni, da bodo vsi izplačani zneski tožnici ostali, toženka pa ji bo morala plačati še plačo po 36. plačnem razredu. Plačila, ki jih je toženka nakazovala tožnici, niso bila plača, pač pa plačila računov, ki jih je izstavljala. Toženka utemeljuje svoj pobotni ugovor s tem, da je oseba, ki izkaže, da je v delovnem razmerju, upravičena do enakega pravnega položaja, kot ga imajo vsi ostali delavci, ki so v delovnem razmerju, torej tudi do enakega plačila za delo. Meni, da tožnici pripada le neto plača, skupaj z nadomestili, neto dodatki, neto regresi. Vse, kar je tožnica prejela več, mora delodajalcu vrniti. Način vrnitve je lahko tudi pobot. Toženka še navaja, da je bilo tožnici prisojeno več, kot bi prejela, če bi bila v delovnem razmerju. Tožnica bi bila upravičena do neto zneska plače v višini 61.425,87 EUR, prejela pa je 74.478,77 EUR. To pomeni, da bi moralo sodišče razliko v višini 13.052,90 EUR upoštevati pri pobotu za ostale terjatve iz naslova nadomestila za prehrano, stroškov prevoza, regresa in dodatka na delovno dobo. Tudi po tem pa ostane še 8.235,05 EUR preplačila.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP2). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. S pravnomočno sodbo Pdp 188/2018 z dne 13. 9. 2018 je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 861/2007 z dne 19. 12. 2017, da je tožnica od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017 opravljala delo po pogodbah civilnega prava v nasprotju s prepovedjo iz drugega odstavka 11. člena ZDR3 oziroma drugega odstavka 13. člena ZDR-14 in da se ji zato za čas od 18. 11. 2008 do 31. 3. 2017 prizna obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu realizator specialist. Odločitev o denarnih zahtevkih (razen v delu, ki se je nanašal na prisojene stroške prevoza na delo in stroške prehrane v skupnem znesku 14.949,52 EUR) je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče odločalo o zahtevkih iz naslova razlike v plači, stroškov prevoza na delo za april 2012, regresa za letni dopust in dodatka na delovno dobo.

9. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje petletni zastaralni rok, tožnici za čas od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2017 priznalo pravico do obračuna plače po 36. plačnem razredu, kamor je bilo uvrščeno delovno mesto realizator specialist. Glede plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela na podlagi pogodb civilnega prava, je odločilo, da se že plačani davki in prispevki odštejejo od davkov in prispevkov, ki bodo ugotovljeni po obračunu plače za 36. plačni razred, znesek, ki ostane od odštetih že plačanih davkov in prispevkov (neto) pa se odšteje od pripadajočih neto zneskov po obračunu plače za 36. plačni razred. Ker je toženka zneske, izplačane po pogodbah civilnega prava, uveljavljala v pobot, je odločilo s tričlenskim izrekom tako, da je ugotovilo obstoj tožničine terjatve v višini 36. plačnega razreda, zmanjšane za že prejete zneske in neobstoj terjatve toženke v višini 74.478,79 EUR, nato pa slednji naložilo, da tožnici plača razliko v plači oziroma zanjo odvede razliko davkov in prispevkov. Poleg navedenega ji je prisodilo tudi druge prejemke iz delovnega razmerja (stroške prevoza na delo za april 2012 – za ostalo obdobje so ji bili prisojeni že prej, regres za letni dopust za leta 2012 do 2016 in dodatek na delovno dobo).

Ali delodajalec lahko v pobot zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja uveljavlja plačilo za delo po pogodbi civilnega prava, za katero se ugotovi, da ima elemente delovnega razmerja?

10. Po 311. členu OZ5 dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Kot terjatev se označuje pravica upnika, da od dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. Ni sporno, da je toženka tožnici izplačala 74.478,77 EUR za delo, ki ga je opravila na podlagi pogodb civilnega prava. Vendar pa okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi delavec upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec v tem istem sporu pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta prejel za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava6. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve (16. člen ZDR oziroma 18. člena ZDR-1) ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. V tem primeru zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo7. Plačila, ki so bila izvršena na podlagi pogodb civilnega prava, je treba šteti kot (delno) izpolnitev obveznosti delodajalca iz naslova delovnega razmerja. Tako kot bi bila plača v delovnem razmerju, so bili tudi ti zneski za isto obdobje izplačani za opravljeno (isto) delo. Delodajalec ima zato glede na že plačane zneske lahko le materialnopravni ugovor, da tožbeni zahtevek do višine že plačanih zneskov ni utemeljen8. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se zato glasi, da v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja v sodnem postopku, v pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja ni mogoče uveljavljati plačila za delo po pogodbi civilnega prava do višine tega zneska, pač pa se že plačani zneski poračunajo s pripadajočimi prejemki iz delovnega razmerja.

11. V tesni povezavi s prvim dopuščenim vprašanjem je tretje dopuščeno vprašanje, zato nanj revizijsko sodišče odgovarja pred drugim vprašanjem: Ali je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka z odločitvijo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, ugovor pa je pri odločitvi upoštevalo?

12. Kadar sodišče v primeru pobotnega ugovora odloča o obstoju (ali neobstoju) obeh terjatev, tega ne sme storiti opisno (kot je to storilo sodišče prve stopnje), pač pa morajo biti zneski in njihova zapadlost natančno ugotovljeni. To je nujno že zato, ker terjatev, ki se uveljavlja v pobot, ne sme presegati vtoževanega zneska, saj se lahko o obstoju terjatve, ki se uveljavlja v pobot, odloča največ do višine tožbene terjatve. Kadar je tožbeni zahtevek opisen in se torej ne ve, o kolikšnem znesku teče pravda, tudi ni znano, kolikšen znesek je sploh mogoče uveljavljati v pobot. Če zanemarimo razloge, navedene pri odgovoru na prvo dopuščeno vprašanje, tudi iz tega razloga odločitev sodišč o pobotnem ugovoru (torej tudi če bi bili podani pogoji za pobot) ne more biti zakonita. Nadalje pa so v izreku, ki se nanaša na pobotni ugovor, zajeti tudi davki in prispevki. Sodišče je namreč odločilo, da se davki in prispevki, ki bodo obračunani za 36. plačni razred in jih bo toženka dolžna odvesti za tožnico, zmanjšajo za davke in prispevke, ki so že plačani od plačil po pogodbah civilnega prava9. Tudi takšna odločitev ni zakonita. Najprej zato, ker tožnica takšnega zahtevka sploh ni postavila10, predvsem pa zato, ker so davki in prispevki javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek11, ni mogoče medsebojno pobotavati.

13. Ne glede na te napake sodišč nižjih stopenj (sodišče druge stopnje je namreč sodišču prve stopnje v vsem nekritično sledilo) je treba opozoriti tudi na to, da je obrazložitev sodišča prve stopnje (14. in 15. točka obrazložitve) nejasna, saj toženka z uveljavljanjem pobota ni zahtevala vrnitve izplačanih zneskov, kot navaja sodišče, pač pa le njihovo upoštevanje pri odločitvi o pravicah iz delovnega razmerja. Sodišče je tudi zmotno enačilo neutemeljenost pobotnega ugovora z neobstojem terjatve, uveljavljane v pobot (in odločilo z nepravilnim tričlenskim izrekom sodbe). Ko je ugotovilo, da terjatev toženke do tožnice v znesku 74.478,77 EUR ne obstoji, čeprav obstoja te terjatve v resnici ni ugotavljalo, je ugovor toženke, da je tožnici ta znesek že plačala, vsebinsko obravnavalo kot materialnopravni ugovor in ga v izreku tudi dejansko upoštevalo. S tem je povzročilo nasprotje v izreku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odgovor na tretje dopuščeno vprašanje). Sodišče druge stopnje kršitve ni odpravilo.

14. Končno je treba opozoriti tudi na to, da je plačane zneske po pogodbah civilnega prava pri tožbenem zahtevku upoštevala že tožnica sama, saj je zahtevala le razliko med pripadajočimi prejemki in že izplačanimi zneski. Tudi s tega vidika je bil pobotni ugovor neutemeljen, če ne že nesmiseln, kar pa tudi ne more imeti za posledico odločitve, da „terjatev ne obstoji“. Sodišče je očitno spregledalo, da postane pravnomočen tudi izrek o obstoju ali neobstoju terjatev (res iudicata), kar ima za posledico, da toženka ob takem izreku iz naslova morebitnih preplačil ne bi mogla uveljavljati ničesar več.

Ali in na kakšen način se v konkretnem primeru lahko upoštevajo plačani zneski po pogodbah civilnega prava?

15. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da obračuna za tožnico bruto plačo, ki izhaja iz uvrstitve delovnega mesta v 36. plačni razred, pri čemer naj pri odvodu davkov in prispevkov upošteva zneske, ki so bili iz tega naslova (torej davkov in prispevkov) zanjo že plačani, tožnici pa izplača neto znesek, tudi zmanjšan za že prejete zneske po pogodbah civilnega prava.

16. Toženka v reviziji utemeljeno nasprotuje takšni odločitvi (oziroma načinu izvršitve obveznosti), ki ne upošteva davčnih vidikov odmere, plačevanja in pobiranja davkov in prispevkov, nenazadnje pa tudi (neraziskane) možnosti, da je tožnica po pogodbah civilnega prava prejela več, kot ji pripada na podlagi delovnega razmerja12. Poleg tega sodišče niti ni ugotovilo, kolikšen del davkov in prispevkov in iz kakšnega naslova je toženka za tožnico odvedla in kolikšen del je izplačala tožnici (čeprav so vsi podatki o tem v spisu).

17. Delavec je v delovnem razmerju upravičen do bruto plače (in drugih prejemkov). Bruto plača je sestavljena iz dela, ki ga je delodajalec po zakonu dolžan odvesti za delavca pristojnim organom na račun davkov in prispevkov in iz dela, ki ga dobi delavec v neposredno razpolaganje (t.i. neto znesek). Delavec z delom plače, ki ustreza višini davkov in prispevkov, ne razpolaga prosto v tem smislu, da bi lahko pristal na nižje plačilo davkov in prispevkov, kot jih določa zakon in kot se jih od posameznega prejemka odvede po davčnem odtegljaju. Čeprav se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati, pa to ne vpliva na njegovo pravico, da od delodajalca zahteva izplačilo bruto plače, saj delavčeve plače ne predstavlja le (neto) plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. Kadar mu plača ni izplačana ali ni izplačana v celoti, je predmet zahtevka bruto plača, tudi če delavec uveljavlja le razliko, ki jo pretežno ali celo v celoti sestavlja del, ki je namenjen plačilu davkov in prispevkov.

18. V obstoječem sistemu obračunavanja in izplačevanja plač na višino neto izplačil vplivajo davki in prispevki v času obračuna oziroma izplačila13. Po šestem odstavku 352. člena ZDavP-2 se prispevki za socialno varnost izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti za plačilo prispevkov za socialno varnost, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, torej nastane v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik (delodajalec) v korist upnika (delavca) dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila14. 19. Davčni odtegljaj se ne izvede le od dohodka iz delovnega razmerja (37. člen ZDoh-2), pač pa tudi od drugih dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja, med drugim tudi od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja (38. člen ZDoh-2). Tudi plačilo za delo po pogodbi civilnega prava se zato izvede v bruto znesku, le da zavezanci, ki niso v delovnem razmerju, prispevke plačajo sami15. 20. Po tretjem odstavku 12. člena ZDavP-2 je namreč davčni zavezanec oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju, plačnik davka pa po četrtem odstavku 12. člena oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: prejemnikom davkov). Plačnik davka je tudi druga oseba, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju dolžna plačati davek. Plačnik davka se (poleg davčnega zavezanca in osebe, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek) šteje za zavezanca za davek (prvi odstavek 12. člena ZDavP-2), saj je nanj z zakonom prenesena obveznost za izračun in plačilo davka, ki se opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Tudi 4. člen ZDoh-216 določa, da je zavezanec za dohodnino fizična oseba, plačnik davka pa po tretjem odstavku 125. člena oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno.

21. Glede na navedeno je zavezanka za plačilo davka in prispevkov od dohodka iz delovnega razmerja tožnica, plačnik davka in prispevkov pa toženka. Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Šteje se, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, davčni odtegljaj odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca (prvi odstavek 59. člena ZDavP-2).

22. Po 15. členu ZPSV17 se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov za socialno varnost, zamudnih obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe tega zakona, zakona o davčnem postopku in zakonov. Po smiselno enakih določbah drugega odstavka 159. člena ZPIZ-218 in 13. člena ZSDP-119 se glede postopka pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavezanca, varovanja podatkov in pristojnosti davčnega organa uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo, če ni s tem zakonom drugače določeno20. Če ni s tem zakonom drugače določeno, po drugi alineji prvega odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom.

23. Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je torej zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti ne glede na to, če je na drugi podlagi zavezanec sam (npr. kot samozaposlen) ali pa zanj delodajalec (kot v tem primeru na sicer neugotovljeni podlagi) za isto obdobje že plačal nekatere dajatve. Ker ima delavec pravico do bruto plače, delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov). Tožnica, ki ji je bil del plače že izplačan, ni pa ji bila izplačana celotna plača za 36. plačni razred, saj vsaj del plače za davke in prispevke od plače (oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja) ni bil plačan, je glede na navedeno upravičena zahtevati razliko v bruto plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun). V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom (torej prisojenega bruto zneska), je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnemu organu, ki ga določa zakon, preostali del pa delavcu v njegovo neposredno razpolaganje.

24. Šele, ko bo toženka v skladu s sodbo sodišča za tožnico naredila obračun plače za 36. plačni razred in drugih prejemkov ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske za delo že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu. Pri poračunu se upoštevajo vsa plačila, ki so bila izplačana tožnici v njeno neposredno razpolaganje (torej brez zneskov, ki jih je toženka odvedla za tožnico iz naslova davkov in prispevkov in izhajajo iz prilog A46 – A52)21, in sicer ne le plača (ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje tudi o dodatku za delovno dobo, ki je po 126. členu ZDR-1 sestavni del plače, odločilo posebej), temveč vsi prejemki, do katerih je tožnica upravičena v delovnem razmerju (v konkretnem primeru osnovna plača z dodatkom na delovno dobo, stroški prevoza in regres za letni dopust).

25. V tej fazi postopka torej tudi še ni in ne more biti znano, ali zneski, ki so bili tožnici plačani po pogodbah civilnega prava v neposredno razpolaganje, skupaj z davki in prispevki, ki bodo odvedeni od bruto zneska na račun davkov in prispevkov, presegajo zneske, do katerih je upravičena na podlagi delovnega razmerja (kar trdi toženka), kar pomeni, da vprašanje, ali toženka presežek izplačil lahko zahteva od tožnice nazaj, v tem postopku ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja. Ker pa ga je sodišče dopustilo, bo nanj tudi odgovorilo.

Ali je delavec v primeru, če sodišče odloči, da je bil v dejanskem delovnem razmerju, čeprav je delal in prejemal plačilo po pogodbi civilnega prava, dolžan vrniti delodajalcu, kar presega njegovo plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja?

26. Delavcu, ki je sklenil pogodbo civilnega prava, so za delo izplačani zneski, dogovorjeni v tej pogodbi. Kadar je bil za nazaj v skladu z 18. členom ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1 ugotovljen obstoj delovnega razmerja, posledično sodišče odloči tudi o pravicah, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Plačilo, ki je bilo dogovorjeno in izvršeno po pogodbi civilnega prava, se ne pretvori v plačo, ker v primeru ugotovljenega obstoja delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz tega izhajajo, ne gre za konverzijo pogodbe civilnega prava v smislu 89. člena OZ v pogodbo o zaposlitvi. Plačo in druge pravice iz delovnega razmerja je treba določiti na novo v višini, ki pripada delavcu v delovnem razmerju. Ko gre za javne uslužbence, kot v spornem primeru, so plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja določeni z zakonom in kolektivno pogodbo. Kot taki predstavljajo minimum pravic, ki mora biti delavcu zagotovljen, hkrati pa v skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZJU tudi maksimum, saj delavcu ni mogoče priznati več pravic, kot je to določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo, če bi se s tem obremenilo javna sredstva.

27. To pomeni, da tožnica zaradi dela po pogodbah civilnega prava ne sme biti prikrajšana pri plačilu za delo, vendar pa ji tudi več pravic, kot bi jih imela, če bi bila že od začetka v delovnem razmerju, ni mogoče priznati. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je delavec, ki mu je priznan obstoj delovnega razmerja, upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kot bi jih imel v delovnem razmerju. Zato se tožnici tudi prizna plača za 36. plačni razred (in ne plača, kot je bila dogovorjena s pogodbo civilnega prava; le v tem primeru bi lahko govorili o konverziji pogodbe). Ugotovitev obstoja delovnega razmerja zato nima za posledico (avtomatične) transformacije plačila po pogodbi civilnega prava v prejemke iz delovnega razmerja (v pogodbi civilnega prava je lahko dogovorjen nižji znesek od pripadajočih prejemkov, zato bi bila takšna transformacija v škodo delavcu, višji znesek pa bi bil v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 16. člena ZJU), ampak se izplačani in pripadajoči zneski medsebojno poračunajo. Kot je bilo že navedeno, se že izvršeno plačilo šteje za (delno) izpolnitev.

28. Navedeno pripelje do zaključka, da je ob ugotovljenem obstoju delovnega razmerja podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpadla. Obstoj delovnega razmerja se namreč ugotovi za nazaj ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki. Če je po medsebojnem poračunu prejemkov na podlagi pogodb civilnega prava in prejemkov iz delovnega razmerja delavec prejel več, kot bi prejel, če bi bil ves čas v delovnem razmerju, se glede vračanja dosežene koristi uporabljajo določbe civilnega prava (odgovor na četrto vprašanje).

Odločitev o reviziji

29. Zaradi uvodoma opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

30. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistveno kršitev in ponovno odločiti o obveznosti toženke za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja22. Odločiti bo moralo o razliki v bruto plači za 36. plačni razred in drugih prejemkih (najmanj, kar iz tega naslova tožnici ni bilo izplačano, je del plače, ki je namenjen davkom in prispevkom), pri čemer bo moralo v izreku navesti mesečne bruto zneske pripadajoče bruto plače in drugih prejemkov (te zneske je že ugotovilo in so podatki o njih v spisu), ter odločiti, da se končno izplačilo zmanjša za že prejete zneske po pogodbah civilnega prava (brez zneskov, ki jih je toženka na račun davkov in prispevkov morda že odvedla23).

31. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji. 3 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji. 4 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji. 6 Toženka je v pobot uveljavljala celoten po pogodbah civilnega prava izplačani znesek. 7 Tako tudi sklep VIII Ips 20/2019 z dne 3. 12. 2019. 8 Tožnica je za prejete zneske že sama zmanjšala zahtevek, le da opisno, in zahtevala samo plačilo razlike (vprašanje je le, ali na pravilen način). 9 Toženka je namreč za tožnico tudi po pogodbah civilnega prava plačala nekatere davke in prispevke. 10 Zahtevala je obračun bruto plače za 36. plačni razred in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov, ki naj se zmanjšajo za neto plačila, ki jih je prejela po pogodbah civilnega prava. 11 Ali in kako bo toženka poračunala že plačane davke in prispevke, za ta spor ni relevantno, saj je to davčno in ne delovnopravno vprašanje, o katerem bi sploh lahko odločalo delovno sodišče. Način popravljanja davčnega obračuna ter vračila in pobotanja preveč plačanega davka ureja Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2, Ur. l. RS št. 13/2011 in naslednji) v določbah 53., 54., 54.a, 97. in 97.a člena. 12 Med pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, s katerimi se poračunajo po civilnih pogodbah plačani zneski, ne spada le plača, pač pa vsi prejemki, vključno z regresom za letni dopust, regresom za prehrano, prevoznimi stroški itd. 13 Primerjaj prvi in peti odstavek 15. člena ZDoh-2 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZDavP-2. 14 Tako tudi odločba VS RS II Ips 313/2015 z dne 22. 4. 2017, VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in druge. 15 Na kakšni podlagi jih je v spornem primeru za določeno obdobje za tožnico plačala toženka, ni ugotovljeno. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, kakšen status je imela tožnica. 16 Zakon o dohodnini, Ur. l. RS št. 13/2011 in naslednji. 17 Zakon o prispevkih za socialno varnost, Ur. l. RS št. 5/96 in naslednji. 18 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji. 19 Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Ur. l. RS št. 26/2014 in naslednji. 20 Poleg ZPSV, ki v znatnem delu ne velja več, ZPIZ-2 in ZSDP-1, vsebujeta posebne določbe glede obveznosti v zvezi s plačilom prispevkov tudi Zakon o zdravstvene varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji) in Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji). 21 Ta plačila se bodo lahko poračunala v davčnem postopku, glej opombo št. 11. 22 V smislu obrazložitve v 24. in 25. točki tega sklepa. 23 Že v opombi št. 11 je pojasnjeno, da se popravek davčnega obračuna ter vračila in pobotanja izplačil opravijo po določbah 53., 54., 54.a, 97. in 97.a člena ZDavP-2. Na teh podlagah bo toženka vse, kar je na račun davkov in prispevkov za tožnico plačala po pogodbah civilnega prava, lahko poračunala v davčnem postopku ob plačilu obveznosti iz delovnega razmerja.