Jedro

Odločilnega pomena je bila ugotovitev, da je bila agrarna skupnost B. podržavljena in da je sporna parcela številka 1822/16 k.o... postala družbena lastnina na podlagi Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in dana v uporabo Občini S. To premoženje pa je bilo predmet pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27.7.1992. Take ugotovitve so utemeljevale odločitev o sporu na podlagi ZDen, torej predpisa, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe. Uporabo navedenih določb ZDen pa utemeljuje že načelna možnost vrnitve nepremičnin v denacionalizacijskem postopku. Ker je bila obravnavana pogodba sklenjena 27.7.1992 torej v času, ko po določilu prvega odstavka 88. člena ZDen ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po njegovih določbah obstaja dolžnost vrnitve, je pogodba nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 2,970.640 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, na katere je v letu 1992 nakazal navedeni znesek toženki v štirih obrokih (višji zahtevek pa je tožnik med pravdo umaknil). Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo toženka, ki je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj. V reviziji navaja, da je Oddelek za gospodarstvo in finance Skupščine občine S. z odločbo z dne 10.11.1976 vrnil zemljišča tedanjih agrarnih skupnosti vsem tistim upravičencem, ki so izkazali lastninsko upravičenje, medtem ko so ostale nepremičnine prešle v družbeno lastnino. Med temi je bila tudi sporna nepremičnina. Iz navedenega izhaja, da parcelna številka 1822/16 k.o... ni sodila pod določbe Zakona o denacionalizaciji in je bil zato z njo prost promet v času, ko je bila parcela prodana tožniku. Prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki so bile po izvoru last agrarnih skupnosti, je bila določena šele z Zakonom o spremembah zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic leta 1994. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval od toženke vrnitev kupnine, ki jo je v letu 1992 plačal toženkinemu pravnemu predniku (Skladu stavbnih zemljišč Občine S.) na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 27.7.1992, katere predmet je bila parcelna številka 1822/16 k.o. ... Zemljiškoknjižno sodišče je vpis s pogodbo pridobljene pravice zavrnilo, ker da je zoper parcelo uveden denacionalizacijski postopek. Ker je bil promet z obravnavano nepremičnino prepovedan po določilu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je pogodba nična, zato je tožnik zahteval vrnitev kupnine.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je nepremičnina s parcelno številko 1822/16 k.o... prešla v družbeno lastnino v uporabo Občine S. na podlagi določb Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur.l. SRS, št. 7/65). V času sklenitve sporne pogodbe je bila podana možnost vrnitve takega premoženja denacionalizacijskim upravičencem. Zato razpolaganje z navedeno parcelo v letu 1992 ni bilo dopustno. Po določilu 88. člena ZDen so bili namreč nični vsi pravni posli, sklenjeni po uveljavitvi ZDen, katerih predmet je bilo premoženje, glede katerega je po določbah ZDen obstajala dolžnost vrnitve. Sodišči nižjih stopenj sta zato presodili, da je sporna pogodba nična in da je zato toženka dolžna po določbah 4. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) vrniti tožniku prejeto kupnino.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo o sporu pravilno odločeno. Odločilnega pomena je bila ugotovitev, da je bila agrarna skupnost B. podržavljena in da je sporna parcela številka 1822/16 k.o... postala družbena lastnina na podlagi Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in dana v uporabo Občini S.. To premoženje pa je bilo predmet pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27.7.1992. Take ugotovitve so utemeljevale odločitev o sporu na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), torej predpisa, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe (in ne na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic - ZPVAS - Ur. l. RS, št. 5/94 s poznejšimi spremembami, ki je bil sprejet leta 1994 in kot to zmotno meni revidentka). Namreč Zakon o denacionalizaciji je med upravičence do denacionalizacije v 3. členu naštel tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o agrarnih skupnostih (Ur.l. LRJ, št. 52/47) in Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur.l. SRS, št. 7/65 p.b.). ZDen, ki ga je treba uporabiti, določa v prvem odstavku 88. člena, da z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določilu drugega odstavka istega člena pa so pravni posli, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični. Dolžnost vrnitve takega premoženja kot je obravnavano, je ZDen določil v 7. točki prvega odstavka 3. člena. Uporabo navedenih določb ZDen pa utemeljuje že načelna možnost vrnitve nepremičnin v denacionalizacijskem postopku. Ker je bila obravnavana pogodba sklenjena 27.7.1992 torej v času, ko po določilu prvega odstavka 88. člena ZDen ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po njegovih določbah obstaja dolžnost vrnitve, je pogodba nična. Posledice ničnosti pogodb pa določa 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu prvega odstavka 104. člena ZOR mora vsaka pogodbenica iz nične pogodbe vrniti sopogodbenici vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. To določilo je utemeljevalo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka vrniti kupnino, ki ji jo je izročil na podlagi pogodbe z dne 27.7.1992. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev, sprejeta z izpodbijano sodbo, v skladu z navedenimi materialnopravnimi določbami. Zato zaključuje, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in da ni utemeljen v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno revizijo toženke je zato zavrnilo (378. člen ZPP).