Jedro

V 88. členu ZDen je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbi tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s tem določilom, so zato nični.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.970.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 100.000,00 SIT od 7.7.1992 dalje do plačila, od zneska 1.450.640,00 SIT od 8.8.1992 dalje do plačila, od zneska 1.020.000,00 SIT od 18.8.1992 dalje do plačila, od zneska 400.000,00 SIT od 2.9.1992 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške pravdnega postopka v znesku 493.008,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2000 do plačila. Zaradi umika tožbe za znesek 130.640,00 SIT je sodišče v tem delu pravdni postopek ustavilo. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po trditvah pritožbe M.G. ni bil nikoli lastnik parcele 1822/16 k.o. Bazovica oziroma osnovne parcele št. 1822/8 iste k.o., iz katere je z delitvijo nastala sporna parcela. Bil je le lastnik parcele 1868/64, vl. št. 191 k.o. Bazovica. Ta vložek pa je z njegovo smrtjo po sklepu o dedovanju sodišča v Sežani opr. št. D 89/93 z dne 25.4.1993 postal družbena lastnina v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti Občine S. Parcela št. 1822/8 je bila prvotno vpisana pri vl. št. 125 k.o. Bazovica kot "Comune di Trieste". Oddelek za gospodarstvo in finance je z odločbo št. 462-1/68 z dne 10.11.1976 prenesel sporno parcelo v vl. št. 276 k.o. Bazovica kot družbeno lastnino po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivšim agrarnih skupnosti v uporabi Občine S. Iz tega vložka se je odpisala in pripisala k vl. št. 191 k.o. Bazovica na podlagi določil Zakona o kmetijskih zemlijščih, po katerem so razpolagale in upravljale s kmetijskimi zemljišči kmetijske zemljiške skupnosti ustreznih občin. V vl. št. 191 k.o. Bazovica se je z odločbo Geodetske uprave S. št. 5/82-92/III z dne 6.10.1992 ta parcela delila v parcele št. 1822/8, 1822/13, 1822/14, 1822/15 in 1822/16, 1822/17, 1822/18, 1822/19, 1822/20, 1822/21 in 1822/22, po delitvi pa so se v zvezi z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in v zvezi z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance Občine S. št. 462-1/68 ponovno pripisale k vl. št. 276 k.o. Bazovica, last Občine S. Po 9. členu Zakona o denacionalizaciji so upravičenci le fizične osebe pod pogojem, da so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani ali jim je bilo to državljanstvo po 9.5.1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Na parc. št. 1822/16 oziroma osnovni 1822/8 k.o. Bazovica ni bilo lastništva fizičnih oseb. Če pa je na njih obstojala agrarna skupnost, pa so bila le agrarna upravičenja, ki do danes niso izkazana. Premoženja teh agrarnih skupnosti oziroma njih upravičenj pa ne veže Zakon o denacionalizaciji, zato je bil sklenjen pravni posel za to parcelo veljaven. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki prereka pritožbene navedbe in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbi tožene stranke je sicer potrebno potrditi, da sporna parc. št. 1822/16 nikoli ni bila last M.G., ampak je bil ta lastnik parc. št. 1868/64, vpisane pri vl. št. 191, ki je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 25.4.1983 postala družbena lastnina v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti Občine S. V ta vložek, to je št. 191 k.o. Bazovica pa so se po letu 1983 vpisale tudi ostale parcele, ki so bile v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti Občine S. in tudi sporna parcela št. 1822/16, zato je sodišče prve stopnje pomotoma štelo, da je bil prvotni lastnik te parcele M.G. Ne glede na to pa je pomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sporna parcela z odločbo SO S., Oddelka za gospodarstvo in finance z dne 10.11.1996 št. 462 po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti postala družbena lastnina in dano v uporabo Občini S. Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča je bila med strankama sklenjena 27.7.1992, ko še ni stopil v veljavo Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS št. 5/94), zato se veljavnost sporne pogodbe ne more presojati po tem zakonu, kot napačno meni tožena stranka, ampak po Zakonu o denacionalizaciji, ki v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve, to je 7.12.1991, ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbi tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s tem določilom, pa so nični. Da pa gre za dolžnost vrnitve premoženja, podržavljenega po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti, je določeno v 7. točki 1. odst. 3. člena Zakona o denacionalizaciji. Kot je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, pa že načelna možnost vrnitve nepremičnin v denacionalizacijskem postopku opravičuje podlago iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjena v letu 1992, nična, zato mora tožena stranka tožeči stranki vrniti, kar je na podlagi te pogodbe prejela. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tožeži stranki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, ker ta z ničemer ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.