Jedro

Če je na zemljišču v družbeni lastnini gradila družbeno-pravna oseba, je stavba po tem, ko je bila zgrajena, v skladu z načelom superficies solo cedit prav tako postala družbena lastnina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti 595,28 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da ji izroči v posest deljeni del hiše ... (stoječe na parc. št. 528 k.o. ...), katerega solastnica je in ki je v delilnem načrtu označen s črkama B in C, kar je v naravi pritličje, prvo in tretje nadstropje, do 1/4. Nadalje tožeča stranka uveljavlja denarno odmeno za nemožnost uporabe svojega solastnega dela omenjene stanovanjske hiše, in sicer od prve toženke znesek 240.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene pridobitve ter od vseh tožencev solidarno znesek 4.680.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine. Poleg tega tožeča stranka od sodišča zahteva ugotovitev, da kupoprodajne pogodbe, na podlagi katerih bi druga toženka, tretji in četrti toženec ter peta toženka(1) pridobili lastništvo prvega, tretjega in četrtega nadstropja ter skupnih delov in prostorov sporne stanovanjske hiše do 1/4, nikoli niso nastale kot pravno veljavne listine, zaradi česar so v tem delu brez pravnega učinka.

Prva toženka z nasprotno tožbo zahteva od sodišča ugotovitev, da je lastnica do celote nepremičnine - parcele št. 528, 2. zemljiškoknjižno telo, k.o. ..., tudi 1/4 deljenega dela, v načrtu označenega s črko B in v sorazmerju s črko C, pri katerem je vknjižena lastninska pravica na drugo tožnico, katera ji je dolžna izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice, sicer bo le-to nadomestila sodba.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Prvič je zavrnilo zahtevek po tožbi in ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, pritožbeno in revizijsko sodišče sta takšno odločitev potrdili, Ustavno sodišče RS pa je z odločbo z dne 2.12.2004, št. Up-53/02, vse tri sodbe zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji, v nadaljevanju: URS) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po tožbi in ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je nasprotni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrnilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Opozorilo je, da se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na napačno pravno podlago; prva toženka ni postala lastnica zgradbe z gradnjo na tujem svetu, ampak z gradnjo na zemljišču, ki je bilo z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju: ZNNZGZ) nacionalizirano in je postalo družbena lastnina. Njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnica stavbe, je tako utemeljen, ni pa utemeljen njen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj je postala lastnica stavbe na originaren način.

Zoper to sodbo sta tožnici vložili revizijo, s katero uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS). Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne drugemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da nižji sodišči nista pojasnili, na podlagi katerih predpisov sta zaključili, da je prva toženka postala lastnica zgradbe, ki jo je zgradila, s čimer je kršilo pravico tožnic iz 22. člena URS. Prav tako v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni razlogov glede zatrjevane dobroverne pridobitve s pravnim poslom in s tem stvarnopravne zavarovanosti kupca - druge tožnice, ki je zaupala podatkom zemljiške knjige, da je prva tožnica lastnica sporne nepremičnine. Zaključek, da je pravna prednica prve toženke v letih od 1960 do 1966 zgradila sporno hišo, je dokazno povsem nepodprt, zaradi česar je izrek prvostopenjske sodbe o tem, da je prva toženka zgradila hišo, v nasprotju z obrazložitvijo in podatki spisa, kar velja tudi za drugostopenjsko sodbo, ki takšno odločitev potrjuje - podana je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP). Po mnenju revidentk prva toženka z gradnjo - tudi če bi jo dokazala - v nobenem primeru ne bi pridobila lastninske pravice, kvečjemu bi imela obligacijski zahtevek. Zemljišče ni bilo last občine, kar je pravnomočno ugotovilo že Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 202/2001, nižji sodišči pa to bistveno okoliščino enostavno preskočita s trditvijo, da je bilo zemljišče družbena lastnina. To sicer drži, vendar je bilo zemljišče v uporabi vseh lastnikov stavbe, torej tudi pravne prednice prve tožnice. Po ZNNZGZ so lastniki stavb postali imetniki pravice brezplačnega uživanja (37. člen), pri čemer je pomembno, da sporna stavba ni bila nikoli porušena. V konkretni zadevi zato tudi ni šlo za novogradnjo, temveč za adaptacijo. Dejstvo je, da je prva tožnica podedovala 1/4 deljenega dela stavbe na parc. št. 528 k.o. ... in bila vknjižena kot njegova lastnica, ta del pa je leta 1993 od nje v dobri veri odkupila druga tožnica in se vpisala v zemljiško knjigo. Že po starih predpisih je veljalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ob čemer je vse ostalo (kdo je kaj in kje gradil) nepomembno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem. Prva toženka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče v zatrjevano nedopustnem delu (glede kršitve 22. člena URS) zavrže, v preostalem pa zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Večina revizijskih navedb je takšnih, da jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z obširno utemeljevanim očitkom, da je izrek sodbe o tem, da je prva toženka zgradila sporno hišo, dokazno nepodprt in v nasprotju s podatki spisa, revidentki zgolj izražata svoje nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč - zavzemata se za drugačne dejanske zaključke. Z vsemi temi navedbami v preobleki zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nedovoljeno izpodbijata na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijsko kritiko dokazne ocene spisovne listinske dokumentacije, mnenja izvedenca gradbene stroke in izpovedi zaslišanih prič. Pripomniti velja, da določilo 8. člena ZPP zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih izvedenih dokazov in mu dati odločilnega pomena v zadevi.

Tudi z uveljavljanjem procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena URS zaradi pomanjkanja (materialnopravne) navedbe predpisa, ki utemeljuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje, revidentki ne moreta uspeti. Revizijsko sodišče opozarja, da nenavedba točno določenega člena posameznega zakona praviloma ne onemogoči preizkusa izpodbijane odločbe, saj ne gre za odločilno dejstvo kot dejansko okoliščino v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; odločitev je lahko vseeno materialnopravno pravilna, ker sodišče pravo pozna (iura novit curia). Povedano velja tudi za obravnavano zadevo; z jasno, izčrpno in razumno argumentacijo je sodišče druge stopnje tožnicama pojasnilo, da je prva toženka postala lastnica sporne zgradbe na originaren način, to je z gradnjo na zemljišču, ki je bilo nacionalizirano in je postalo družbena lastnina. Bistveno je, da v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena dejstva - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - v nasprotju s prepričanjem revidentk materialnopravno utemeljujejo ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi (in posledično zavrnitev zahtevka po tožbi).

V zvezi z revizijsko grajo neopredelitve nižjih sodišč do sklicevanja tožnic na stvarnopravno zavarovanost njunega lastništva dela sporne zgradbe, revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi nižjih sodišč celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na navedbe in ugovore tožnic. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja na vsako (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Ker revizijsko izpodbijana sodba (sodišča druge stopnje), ki skupaj s sodbo sodišča prve stopnje tvori logično celoto, kompleksno, vendar iz drugega izhodišča obravnava bistveno materialnopravno vprašanje obravnavane zadeve (lastništvo sporne zgradbe), se s tem opredeli tudi do drugačnih stališč tožnic. Glede na revizijska izvajanja je treba poudariti, da pri pridobitvi lastninske pravice z dedovanjem varstvo dobrovernega pridobitelja na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo ne pride v poštev. Revidentki nadalje prezreta razlogovanje sodišča prve stopnje, da je prva toženka dokazala, da je bila druga tožnica seznanjena s tem, da je sporni objekt zgradila prva toženka. Po ustaljeni sodni praksi se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oziroma se lahko nanj sklicuje samo tisti, ki ni vedel, niti (glede na okoliščine) ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim(2). Druga tožnica je vedela za drugačno izvenknjižno stanje oziroma je vsaj imela razlog za dvom v pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega pravnega stanja sporne zgradbe, kar pomeni, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s prvo tožnico z dne 3.8.1993 ni bila v dobri veri in je njeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo neutemeljeno. Kot že obrazloženo, je vrhovno sodišče ob preizkusu revizije vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je prva toženka (oziroma njena pravna prednica) sporno večstanovanjsko hišo po letu 1962 s svojimi sredstvi zgradila na novo; stare hiše ni bilo več - ostali so le zunanji zidovi do tretje etaže (šlo je za ruševino). Glede na navedeno, upoštevajoč da je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina (prvi odstavek 34. člena in prvi odstavek 8. člena ZNNZGZ), je odločitev nižjih sodišč, da je nasprotni tožbeni zahtevek utemeljen (in posledično zahtevek po tožbi neutemeljen), pravilna. Po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), katera je treba uporabiti v konkretnem primeru, spadajo k nepremičnim stvarem (tudi) tiste, ki se zgradijo na zemljišču z namenom, da ostanejo vedno na njem, kakor na primer hiše in druge zgradbe(3) (načelo povezanosti zemljišča in objekta oziroma superficies solo cedit(4). V skladu s tem načelom vse, kar je z zemljiščem trdno in trajno spojeno, pripada zemljišču - je njegov del, ki s spojitvijo z zemljiščem izgubi svojo pravno samostojnost in zato deli pravno usodo slednjega(5). Gradnja na lastnem zemljišču tako pripelje do lastninske pravice tudi na zgradbi (to je lastninske pravice graditelja); če pa je na zemljišču v družbeni lastnini gradila družbenopravna oseba, stavba po tem, ko je zgrajena, v skladu z omenjenim načelom prav tako postane družbena lastnina(6). Revizijsko sodišče nadalje pojasnjuje, da so družbena stanovanja in stanovanjske hiše z uveljavitvijo SZ postali lastnina občin oziroma Republike Slovenije (primerjaj 111. in 113. člen SZ), pri čemer je lastnike iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ zadela dolžnost prodaje stanovanj imetnikom stanovanjske pravice, ki so imeli na dan uveljavitve SZ na tem stanovanju stanovanjsko pravico (prvi odstavek 117. člena SZ).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnici do povrnitve stroškov revizijskega postopka nista upravičeni, ker z revizijo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžni pa sta prvi toženki (na isti pravni podlagi) povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki ji jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

.Op. št. (1): Druga toženka, tretji in četrti toženec ter peta toženka so prejšnji imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v sporni stanovanjski hiši, ki jim jih je prva toženka v skladu z določili Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS/I, št. 18/1991 in naslednji; v nadaljevanju: SZ) prodala. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.9.2004, opr. št. II Ips 320/2003. Op. št. (3): Primerjaj 297. paragraf ODZ.Op. št. (4): Omenjeno načelo je klasično stvarnopravno načelo in je ključno pravilo nepremičninskega prava tako v našem kot tudi v vseh sorodnih pravnih redih. Op. št. (5): Primerjaj tudi 8. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 - SPZ). Op. št. (6): Primerjaj M. Krisper-Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik št. 1-2, Ljubljana1987, str. 27.