Jedro

Obligacijsko pravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla na podlagi katerega je taka vknjižba mogoča.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugotožnica S.D. dolžna v 15-ih dneh prvotoženi stranki O.P. izstaviti listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice sicer bo tako listino nadomestila ta sodba.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da so tožene stranke dolžne izročiti v posest tožeči stranki deljeni del hiše v P., stoječe na parc. št. 528 k.o. P. in sicer označene v delilnem načrtu s črko B in C, kar je v naravi pritličje, 1. in 3. nadstropje, do 1/4. Da je tožena stranka O.P. dolžna plačati tožeči stranki 240.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1993 dalje do plačila in da so tožene stranke solidarno dolžne plačati tožeči stranki znesek 4.680.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.420.000,00 SIT od 31.12.1996 dalje do plačila in od zneska 1.260.000,00 SIT od 1.5.1998 dalje do plačila, da se ugotovi, da so kupoprodajne pogodbe št. 1 z dne 9.12.1991, številka 2 brez datuma in 3 z dne 17.12.1991 neveljavne listine na podlagi katerih bi tožene stranke I.V., D.G. in M.M.A. pridobile lastništvo 1., 3. in 4. nadstropja in skupnih delov in prostorov stavbe v P., stoječe na parc. št. 528 k.o. P. mesto do ¼ (oz. deležev ¼ posameznih deljenih delov stavbe v 1., 3. in 4. nadstropju in skupnih delov in prostorov stavbe) niso nikoli nastale kot pravno veljavne listine in so v tem delu brez pravnega učinka. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da je prvotožena stranka O.P. lastnica do celote nepremičnine parc. št. 528 2. z.k. telo vl. št. k.o. P. tudi ¼ deljenega dela v načrtu označenega s črko B in v sorazmerju s črko C, pri katerem je vknjižena lastninska pravica na drugo tožnico S.D. in je drugo tožnica S.D. dolžna v 15-ih dneh prvotoženi stranki O.P. izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 679.263,00 SIT pravdnih stroškov, drugo do petotoženim strankam pa 52.976,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2006 do plačila v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju bo pritožbeno sodišče stranki poimenovalo tožeča in tožena stranka zaradi jasnosti izražanja). Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je bila na parc. št. 367 oz. spremembi 528 k.o. P. v zemljiški knjigi vedno vpisana stanovanjska hiša. V potrdilu Geodetske uprave se sicer navaja, da je kultura parc. št. 528 le v skicah nove izmere označena kot ruševina, pri čemer pa je nova izmera bila opravljena leta 1968 medtem, ko so zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj iz leta 1965, 1966 in 1967 kjer je ugotovljeno, da so v hiši stanovanja, ki so bila celo točkovana. Sprašuje se, kako je lahko hiša bila obnovljena v letih 1960 – 1966, če je nova izmera naredila šele leta 1968 in se tedaj pojavi oznaka na parceli 528 kot ruševina. Le izpovedbe dveh prič govorita o ruševini. Te priče je mogoče nagovoriti, pristojnih organov, zadolženih za spremljanje stanja katastrske kulture, pa bistveno težje, še manj komisijo za ocenjevanje stanovanj. Dejstvo je tudi, da se je G.T. pravna prednica tožeče stranke prijavila kot prebivalka O.R. 22.2.1966, iz potrdila UE pa, da je ista oseba odjavila bivanje v P. septembra 1966. Do tedaj je bivala v hiši v P. Kaj pomeni dejstvo izhajajoče iz odločbe Skupščine občine z dne 9.11.1967, da se za stanovanjsko hišo 367 k.o. P. postavi skrbnika odsotni osebi, solastnici te hiše. V odločbi piše, da gre za hišo in se postavlja skrbnika solastnici hiše in ne za ruševino. Če bi bila hiša nova in bi jo zgradila občina, skrbnika ne bi bilo potrebno postavljati. Na podlagi zapisnika o poizvedbah zaradi osnovanja zemljiške knjige št. zapisnika RZ 1 z dne 21.4.1965 je vpisano lastništvo stavbe na parc. št. na P.A. in tudi pravno prednico tožeče stranke. Zakaj občina do danes ni predložila nikakršnih dokumentov, da je gradila novo hišo. Če bi jo, bi zato obstajali dokumenti, saj občina ne gradi brez upravnih dovoljenj. Sicer pa gradnja ne bi v nobenem primeru prinesla lastništva občini, kvečjemu, če bi sploh dokazala gradnjo bi imela obligacijski zahtevek. Če je uporabiti pravo, ki je tedaj veljalo v letih 1960 do 1966 sodišče meni, da je potrebno uporabiti 418. paragraf ODZ. Opozarja, da določba tega paragrafa jasno pove, da če je nekdo zidal s svojim materialom na tujem svetu in brez lastnikove vrednosti pripada zgradba lastniku zemljišča, graditelj pa lahko zahteva le povračilo potrebnih in koristnih stroškov. Najprej sodišče modruje, da je potrebno uporabiti pravo, ki je veljalo ob gradnji, nato pa razloguje, kaj pravi 25. člen ZTLR. Povsem nenavaden je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more zahtevati posest etažnega stanovanja, ki ne obstaja. Hiša obstaja in tožeča stranka zahteva v posest določen idealni del, ki obstaja. Dejstvo je, da je O.P. leta 1973 nacionalizirala ¾ hiše, zakaj je bilo to potrebno, če je hišo zgradila občina. Od kot takšni zaključki, če iz izvedenih dokazov, zapisnikov o oceni stanovanj in poslovnega lokala iz leta 1965 in 1966 izhaja, da je stavba v P. stara okrog 100 let in kot prvo, kako je sodišče lahko zaključilo, da je občina gradila novo stavbo, če pa za kaj takega ne obstaja niti gradbeno dovoljenje. Sodišče zapade v nelogičnost, ko najprej trdi, da je bila parcela 528 ruševina in ne stavba, nato pa, da je stanovanje pred izgradnjo nove stavbe obstajalo in ga po izgradnji nove stavbe ni več in ga zato ni mogoče zahtevati v soposest. Če velja za pritožnici, da naj ne bi mogli uveljavljati soposesti na delu stavbe, ki ga po izgradnji nove ni več, kako potem lahko tožena stranka uveljavlja in doseže sodbo na priznanje lastništva na delu stavbe do 1/4, ki v naravi ne obstaja več. V nadaljevanju pritožba ne dvomi, da je bila kasneje stavba adaptirana, vendar dokazov za to, da bi adaptacijo izvedla občina ni. Izvedenec ne more trditi, da naj bi dela izvajala Občina, tega v svojem mnenju ni trdil. Adaptacija brez soglasja lastnikov pa ne prinese lastninske pravice. Adaptacija ali gradnja je bila narejena v času, ko je bila stavba v celoti v zasebni lasti, niti po ODT in niti po CC ne po kateremkoli pravnem pravilu ni pridobila lastninske pravice. Če občina ni pridobila lastništva stavbe, ki stoji na parceli 528 tudi ni mogla prodati stanovalcem te stavbe stanovanj po stanovanjskem zakonu. Lastništvo na ¼ stavbe v korist občine ni z ničemer izkazano. Če bi po letu 1966 ali kasneje Občina zrušila hišo in jo na novo gradila, ali jo adaptirala pa to na lastništvo tožeče stranke oz. njenih pravnih prednikov nima nikakršnega vpliva, saj bi tedaj občina lahko imela le obligacijske zahtevke, ki pa so zastarali. V soglasju komisije dobesedno pravi, da gre za adaptacijo stanovanjske hiše v P., vsebina tega soglasja je v direktnem nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da naj bi bila parcela 367 ruševina. Izpovedbam prič, ki govore o ruševini enostavno ni mogoče verjeti, ker drugi verodostojni podatki to ovržejo. Nacionalizirala so se vsa zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliških mest in naselij mestnega značaja. Tudi nezazidana stavbna zemljišča se po določbi 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ostala v posesti bivših lastnikov in šele z upravno odločbo je bil možen odvzem iz posesti bivšemu lastniku. Brez izdane odločbe o odvzemu iz posesti pa se tudi ni moglo početi, kar se je komu zljubilo. V danem primeru pa se niti ne trdi, da je bila parcela odvzeta iz posesti. Šele, če bi bila odvzeta iz posesti bi lahko občina na njej gradila. Iz tega sledi, da tudi v primeru gradnje na parceli, ki je bilo nezazidano stavbno zemljišče, a ne odvzeto iz posesti občina, ne mogla pridobiti lastninskih upravičenj na podlagi gradnje po predpisih, ki so bili v veljavi na tem ozemlju. Izpodbijana sodba pomeni nezakonit odvzem lastnine pritožnic, pod krinko navedene sodbe se odvzame lastnina in to utemeljuje z nesprejemljivimi pravnimi zaključki, ki nimajo nikakršne podlage v veljavnih predpisih. Predvsem nenavadno pa je, ravnanje sodišča, ko ni dovolilo spremembe tožbe, glede na odločbo Ustavnega sodišča in nova dejstva, ki so v vmesnem času nastala, ko je občina prodala stanovanja.

Na pritožbo je odgovorila prvotožena stranka, ki prereka vse pritožbene trditve in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Za tožečo stranko je še vedno sporno na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da je bila na mestu, kjer je pravna prednica prvotožene stranke zgradila sporno stanovanjsko hišo v P., ruševina. V pritožbi ponavlja trditve, ki jih je zatrjevala že tekom postopka in na katere je jasno in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje. Tudi v tej pritožbi tožeča stranka izpostavlja tiste listine, ki same po sebi odgovora na vprašanje, ali je bila stanovanjska hiša v letu 1962 ruševina ne dajejo. Iz vsake listine posebej izpeljuje nasprotno, vendar pa sinteza vseh dokazov skupaj daje jasen odgovor, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je bila sporna stanovanjska hiša ruševina. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje prav s sklicevanjem na te listine, ki odgovora na to, ali je bila stanovanjska hiša res ruševina ne dajejo, pri tem pa niti mnenja izvedenca S.P., niti izpovedi zaslišanih prič ne izpodbija. Neusklajenost določenih podatkov z dejanskim stanjem v določenih obdobjih pa na zaključke sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenskega mnenja S.P., zaslišanja prič I.B., H.P. in M.J. sprejelo jasne zaključke, da je bila sporna hiša v letu 1962 ruševina in da je v tem letu pravna prednica prvotožene stranke zgradila stanovanjsko hišo. Ostal je le zunanji zid do višine P+3. Da ni šlo za adaptacijo, ampak za na novo zgrajeno stanovanjsko hišo jasno izhaja iz mnenja izvedenca S.P., kajti zgrajene so tudi nove stanovanjske enote katere pred tem niso obstajale, kar posredno priznava tudi tožeča stranka. Tožeča stranka torej ne more zahtevati v posest etažnega stanovanja, ki je pred zgraditvijo objekta s strani prvotožene stranke obstajalo, saj sedaj te stanovanjske enote ni več. Drugo do peto toženci pa so skladno s privatizacijskimi določbami stanovanjskega zakona v letu 1991 kot prejšnji imetniki stanovanjske pravice pridobili ta stanovanja na podlagi kupoprodajnih pogodb s prvotoženo stranko. Denarna odmena za neupravičeno rabo stanovanja ter ugotovitve pravne neučinkovitosti pogodb pa je odvisna od odločitve o utemeljenosti zahtevka za izročitev stanovanja v posest in tudi od odločitve po nasprotni tožbi s katero prvotožena stranka zatrjuje, da je lastnica stanovanjske hiše, ki jo je zgradila.

Pri odločitvi po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno odločitev, da je prvotožena stranka lastnica objekta, ki ga je zgradila, vendar se je pri tem sklicevala na napačno pravno podlago. Prvotožena stranka ni postala lastnica zgradbe z gradnjo na tujem svetu, ampak z gradnjo na zemljišču, ki je bilo nacionalizirano in je postalo družbena lastnina. Z gradnjo je postala lastnica stavbe zato je njen tožbeni zahtevek, da je lastnica zgradbe, utemeljen. Ni pa utemeljen tožbeni zahtevek, da je drugotožnica dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na prvotoženo stranko. Obligacijsko pravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla na podlagi katerega je taka vknjižba mogoča. Prvotožena stranka s S.D. ni sklenila pravnega posla na podlagi katerega bi ta lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Prvotožena stranka je postala lastnica stavbe z gradnjo, to je na originaren način. Prvotožena stranka oz. njena pravna prednica je hišo gradila na zemljišču, ki je bilo takrat družbena lastnina, kajti po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1952 so se nacionalizirala v mestih in naseljih mestnega značaja in postala družbena lastnina tudi gradbena zemljišča (2. odst. 1. člena citiranega zakona). Kot gradbena zemljišča pa so se nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliških mest in naselij mestnega značaja (1. odst. 34. člena citiranega zakona). Pravna prednica prvotožeče stranke je bila solastnica zgradbe, ki je na tej parceli stala in ki ni bila nacionalizirana, zato je imela pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo vse dotlej, dokler je stala na tem zemljišču zgradba (37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč). Torej solastninske pravice na zemljišču od uveljavitve tega zakona prva tožnica ni imela, ampak le pravico brezplačnega uživanja dokler je zgradba stala. Ko pa je zgradba postala ruševina in te na zemljišču več ni bilo, je tudi to pravico izgubila. Torej ne drži, da bi prvotožnica imela solastninsko pravico na zemljišču. To je postalo družbena lastnina in na tem zemljišču je prvotožena stranka zgradbo zgradila, zato je tudi postala lastnica te zgradbe. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Resda sodišče prve stopnje ni sprejelo predlog tožeče stranke za spremembo tožbe, vendar je sklenilo, da se bo ta obravnavala posebej. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožeča stranka zato, ker je s pritožbo uspela le z neznatnim delom in ji zato niso nastali posebni stroški, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve.