Jedro

Sodišči nista ugotovili, da so bili s pogodbo iz leta 1991 zaradi njene ustnosti kršeni kakšni širši družbeni interesi. Tožničino splošno zatrjevanje kršitve predpisov o prometu z nepremičninami za sklep o ničnosti pogodbe ne zadostuje.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo uveljavljala glavni in podredni zahtevek. Z glavnim je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo 3. 1. 2003 sklenila toženec in toženka, ter sklenitev prodajne pogodbe z njo. S podrejenim je zahtevala, da sodišče isto prodajno pogodbo razveljavi, tožencu pa naloži sklenitev prodajne pogodbe z njo. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila sporna prodajna pogodba med tožencem in toženko ustno sklenjena in realizirana pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 -

SPZ), ki je šele 1. 1. 2003 določil zakonito predkupno pravico v korist drugih solastnikov. Presodilo je, da tožnica ni imela predkupne pravice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Sklicuje se na odgovor na tožbo in trditve na naroku, iz katerih naj ne bi izhajalo, da sta toženca pogodbo sklenila leta 1991. Tožnica je prerekala plačilo 20.000 DEM. Kupnina za garažo ni bila plačana. Pogodba glede garaže leta 1991 ni bila sklenjena. Pogodba ni bila realizirana. Sodišči govorita le o garaži, zanemarita klet in podstrešje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki nanjo nista odgovorila in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnica v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago (objektivna kumulacija) ali če uveljavlja zahtevke zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), se na podlagi določbe drugega odstavka 41. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. Tožnica je v tožbi uveljavljala dva zahtevka, primarnega in podrejenega, ki temeljita na različni pravni podlagi. Z glavnim je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z njo, s podrejenim pa razveljavitev pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z njo. Oba zahtevka je tožnica postavila že v tožbi, pri čemer je vrednost obeh opredelila s skupnim zneskom 3.200.000 SIT (zdaj 13.353,36 EUR).

8. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča se v primerih objektivne kumulacije primarnega in podrejenega zahtevka, glede katerih tožnica v tožbi navede nediferencirano vrednost spornega predmeta, šteje, da je vrednost spornega predmeta navedena le za primarni zahtevek, ne pa tudi za podrejenega. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (kar v konkretnem primeru velja za podredni zahtevek) pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

9. Zato je Vrhovno sodišče tožničino revizijo zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

10. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti (trditve, da toženca pogodbe nista sklenila leta 1991, da toženka kupnine za garažo ni plačala, da nista sklenila pogodbe glede garaže), pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

11. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker niti iz odgovora na tožbo niti iz trditve na prvem naroku ne izhaja, da sta toženca pogodbo sklenila leta 1991. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba na revizijski stopnji pojem dejanskega stanja vezati na sodbo, torej na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve in druge stopnje stopnje, in ne na trditveno gradivo, vsebovano v odgovoru na tožbo in navedbe na naroku. Morebitno kršitev razpravnega načela (tožnica zmotno meni, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) bi morala tožnica najprej uveljavljati v pritožbenem postopku in šele če bi se ta kršitev pripetila tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje, bi lahko zaradi te kršitve vložila revizijo. Ker v konkretnem primeru sodišče druge stopnje v mejah tega razloga sodbe sodišča prve stopnje ni preizkušalo, je ne more niti revizijsko sodišče (primerjaj določbo prvega odstavka 350. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Nadalje tudi ni podana kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, ko je navedlo, da tožnica plačila 20.000 DEM ni izrecno prerekala. Pavšalno oporekanje navedbam tožencev tudi po stališču revizijskega sodišča ne zadošča („na prvem naroku je tožnica prerekala vse navedbe tožencev, ki so bile podane na tem naroku“). Tožnica bi morala svoje navedbe substancirati (navesti zakaj, s čim se ne strinja, predložiti dokaze).

12. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: v letih 1988 in 1989 je bila pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica v korist tožničinega moža; leta 2001 je bil izveden izbris napačnega vpisa; leta 1991 sta toženec in toženka sklenila prodajno pogodbo glede spornih nepremičnin; toženka je plačala 20.000 DEM; prevzela je posest; s pogodbo, overjeno 3. 1. 2003, je bil izveden razpolagalni pravni posel. 13. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Pogodba, s katero je kršena predkupna pravica, je izpodbojna in ne nična. Revizija v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek (razveljavitev prodajne pogodbe) ni bila dovoljena, zato je revizijsko sodišče vsebinsko presodilo le odločitev v delu, ki se nanaša na glavni tožbeni zahtevek (ničnost prodajne pogodbe in sklenitev pogodbe s tožnico). Ker sta pogodbeni stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti (toženka je prevzela posest, tožencu je plačala kupnino, ob sklenitvi pogodbe pa vpis v zemljiško knjigo zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ni bil mogoč), je ustni dogovor o prodaji nepremičnin iz leta 1991 veljaven(1). Sodišči nista ugotovili, da so bili s pogodbo iz leta 1991 zaradi njene ustnosti kršeni kakšni širši družbeni interesi. Tožničino splošno zatrjevanje kršitve predpisov o prometu z nepremičninami za sklep o ničnosti pogodbe ne zadostuje.

14. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), v delu, v katerem ni dovoljena, pa zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 482/92.