Jedro

Kljub upoštevanju, da predstavlja motorno vozilo nevarno stvar, ni mogoče spregledati dejstva, da je bil odločilen vzrok za nesrečo v nepravilni vožnji kolesarke (prehitevanje po desni).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.939,25 EUR nadomesti z zneskom 1.231,00 EUR v 2. točki izreka tako, da se znesek 1.213,12 EUR nadomesti z zneskom 84,52 EUR v 3. točki izreka tako, da se znesek 4.323,14 EUR nadomesti z zneskom 7.031,39 EUR, v preostalem delu se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, zavrneta, in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 116,91EUR pritožbenih pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.939,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni (1. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.213,12 EUR v roku 15 dni po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka); višji tožbeni zahtevek, za plačilo zneska 4.323,14 EUR s pripadki, pa je zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta pritožbo pravočasno vložili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoče zaključiti, da bi tožnica morala vedeti, da bo voznica osebnega avta zavila desno. V trenutku, ko je kolesarka peljala mimo, je vozilo stalo na cesti, voznica bi se lahko odločila tudi, da bo speljala naprej. Ugotovljeno je namreč bilo, da je voznica osebnega vozila v trenutku, ko je želela zaviti desno h garaži, postala in obmirovala na cesti. Ko je speljala, se ni prepričala ali je to varno, ni pogledala na svojo desno, zato je kolesarko, ki se je v tistem trenutku peljala mimo nje po desni strani, s prednjim delom vozila zadela v zadnje kolo. Sodišče je še ugotovilo, da ni dokazov, da je imela voznica osebnega vozila v trenutku, ko je želela zaviti desno, prižgan smerokaz. Sodišče je torej ugotovilo, da je avtomobil stal na cesti, zato so podani vsi zakonski znaki za uporabo določbe 4. odstavka 35. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/98 – ZVCP). Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko te določbe ni upoštevalo. Tožnici zato ni mogoče očitati krivde, saj ni kršila določil ZVCP.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma glede temelja in višine zahtevka, odloči v skladu s pritožbenimi navedbami. Navaja, da je sodišče prenizko ocenilo soprispevek tožnice za nastanek nesreče, saj v obrazložitvi sodbe navaja, da je odločilen vzrok za nesrečo v nepravilni vožnji tožnice, odloči pa, da je za nastanek prometne nesreče odgovorna zgolj v višini 20 %. Tudi izvedenec je ugotovil, da je vzrok nastanka kritične prometne situacije iskati predvsem v prehitri, nepozorni in nepremišljeni vožnji tožnice po strmem klancu navzdol. Voznica osebnega vozila je v smislu določbe 2. člena ZVCP smela upravičeno pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci v cestnem prometu spoštovali cestnoprometne predpise in ni mogla pričakovati, da se bo na njeni desni strani nenadoma pojavila kolesarka, ki je pred zavijanjem ni zaznala. Zdravljenje tožnice je trajalo približno 2 meseca. Sodišče prve stopnje je bolečine in nevšečnosti previsoko ovrednotilo, prav tako je previsoka tudi prisojena odškodnina za strah, saj je izvedenec travmatolog ugotovil, da je hud primarni strah trajal le nekaj minut, lahek sekundarni strah pa je bil prisoten do odstranitve imobilizacije, to je do 27.6.2003. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Do prometne nesreče je prišlo, ko je zavarovanka tožene stranke z osebnim avtomobilom zavijala s (strme) ceste K. 1. m., T., desno proti (svoji) garaži, tožnica – kolesarka pa je vozilo v tistem trenutku prehitevala po desni strani, pri čemer je vozilo s prednjim desnim delom odbijača trčilo v zadnje kolo kolesa, v posledici česar je kolesarka padla in se poškodovala. Tožnica je trdila, da je vozilo, ko ga je zagledala, stalo na cesti in ne drži, da bi (počasi) zavijalo v desno. Stoječe vozilo pa se lahko obvozi po desni strani. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče že v odločbi z dne 30.9.2009, tožničino sklicevanje na določbo 1. odstavka 35. člena tedaj veljavnega ZVCP, ni primerno. V konkretni situaciji, tožnica ni imela razloga, da bi štela, da gre za ustavljeno vozilo v smislu določb ZVCP (primerjaj 63. in 66. točko 19. člena, 47. člen, 52. člen, 3. točko 1. odstavka 110. člena ZVCP). Avtomobil je bil v funkciji vožnje, voznica je počasi peljala po strmi cesti navzdol, od stanovanjske hiše do garaže, ki je nekoliko nižje. Četudi je, predno je zavila desno na dovoz pred garažo, za trenutek ustavila vozilo, je kljub temu šlo za delujoče vozilo v prometu in ne za ustavljeno vozilo v smislu določb ZVCP. Takšnega vozila pa ni dovoljeno prehitevati po desni strani, razen, če bi zavijalo levo (1. in 2. odstavek 31. člena ZVCP). Vozilo, ki zavija levo, pa je dovoljeno prehiteti po desni strani le takrat, če je voznik tega vozila dal predpisani znak in zavzel na vozišču tak položaj, da se da zanesljivo sklepati, da bo zavil levo, in je na njegovi desni strani tudi dovolj prostora za prehitevanje (3. odstavek 31. člen ZVCP). Tega pa tožnica ni niti zatrdila. Zaključek sodišča prve stopnje o protipredpisni vožnji tožnice, je zato utemeljen. Upravičeno je sodišče prve stopnje poudarilo, da ne glede na to, ali je voznica osebno vozilo za trenutek ustavila, predno je na strmi cesti zavila desno pred garažo in ne glede na to, ali je vozilo imelo v tistem trenutku prižgan desni smerokaz ali ne, bi voznica kolesa lahko zaznala to stoječe ali zelo počasi vozeče osebno vozilo na takšno razdaljo, da bi se ob primerni hitrosti in pozornosti lahko ustavila ter tako preprečila nastanek kritične prometne situacije in posledično prometne nezgode. Tožnica bi morala sklepati, glede na položaj osebnega vozila in uvoz desno h garažam, da bo vozilo zavilo desno. V nobenem primeru ga torej ne bi smela prehitevati po desni strani.

Kot je bilo povedano tudi že v odločbi z dne 30.9.2009, je tudi voznica osebnega vozila delno krivdno prispevala k nesreči. Ugotovljeno je namreč bilo, da se je kolesarka, tik predno je voznica zavila desno, že nahajala znotraj 30 do 35 m preglednega polja voznice, kar pomeni, da bi, če bi bila dovolj pozorna, kolesarko lahko videla in počakala z zavijanjem. Pred vsako spremembo vožnje se mora voznik prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu (1. odstavek 23. člena ZVCP). Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je voznica osebnega vozila glede na 2. člen ZVCP (ki govori o načelu zaupanja) smela pričakovati, da jo po desni strani, na odseku, kjer ni kolesarske steze, kolesarske poti ali kolesarskega pasu, ne bo prehitel kolesar ali kakršnokoli drugo vozilo.

Glede na opisana ravnanja obeh udeleženk prometne nezgode, se pritožbeno sodišče ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica odgovarja za škodo v višini 20 %, zavarovanka tožene stranke pa v višini 80 %. Nedvomno je konfliktno situacijo na cesti povzročila tožnica – kolesarka. Ob tehtanju opisanih ravnanj obeh udeleženk prometne nezgode, ob upoštevanju, da predstavlja osebni avtomobil nevarno stvar, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožničin prispevek k nastanku škode 75 %, tako, da se zavarovanko tožene stranke oprosti za 75 % odgovornosti (3. odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

Tožnica je v nezgodi utrpela razrahljanje hrustančnega spoja med prsnico in desno ključnico in zlom leve koželjnice v zgornjem delu, kar je huda poškodba. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (glej četrti odstavek stran 6 sodbe), je pritožbeno sodišče tožnici odmerilo 4.172,93 EUR. Iz naslova prestanega strahu (zadnji odstavek stran 6, prvi odstavek stran 7 sodbe) je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo 751,13 EUR odškodnine. Takšno odmero pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so preveč pavšalne, da bi lahko kakorkoli vplivale na drugačno odločitev. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne pripada, iz razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (tretji odstavek stran 7 sodbe). Pri odmeri so bile upoštevane določbe 179. člena OZ.

Skupaj gre tako tožnici 4.924,06 EUR odškodnine, ob upoštevanju njenega 75 % prispevka, pa le 25 % od tega zneska, to je 1.231,00 EUR odškodnine. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v preostanku pa pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke, zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo glavno odločitev, je poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. O pravdnih stroških je odločilo na način kot sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku. Tožeči stranki gre sedaj 2.005,65 EUR pravdnih stroškov, od česar je 25 % 501,41 EUR. Toženi stranki gre 555,85 EUR stroškov, 75 % je 416,89 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj tožena stranka dolžna tožnici povrniti 84,52 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 2.708,25 EUR in je upravičena do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 116,91 EUR. Te stroške ji je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.