Jedro

V sporu ne gre za nasledstveno vprašanje.

Prva toženka v zvezi s predložitvijo kopij hranilne knjižice v hrvaškem jeziku ne pojasni obstoja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi revizijsko sodišče ne vidi okoliščin, iz katerih bi lahko izhajalo, da sta zatrjevani kršitvi tretjega odstavka 107. člena in drugega odstavka 226. člena ZPP vplivali na zakonitost in pravilnost izdanih sodb.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavila le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela o NBJ, sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivali na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Nižji sodišči nista imeli zadostne trditvene in dejanske podlage za omejitev teka obresti in je odločitev o zavrnitvi ugovora v tej smeri pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval izplačilo deviznih sredstev, ki jih je na podlagi pogodbe o bančnem depozitu vložil pri podružnici prve toženke v Republiki Hrvaški. Prvostopenjsko sodišče je med drugim presodilo, da mu mora prva toženka plačati 2.801,25 EUR (prej 5.602,51 DEM) in 239,49 USD z obrestmi, ki veljajo pri prvi toženki za ustrezne devizne bančne vloge vezane nad eno leto (od prenosa dejavnosti na NLB d. d. z obrestmi, ki jih obračunava NLB d. d.), od 24. 7. 1992 dalje. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 529/2011 z dne 19. 1. 2012 odločilo o predlogu prve toženke za dopustitev revizije in njeno revizijo dopustilo glede vprašanj: 1) „Ali je sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ko je odločilo, da je pristojno slovensko sodišče in da se uporabi slovensko pravo?; 2) Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je samo, brez glavne obravnave odpravilo bistveno kršitev prvostopenjskega sodišča, ki ni odgovorilo na vse ugovore glede pasivne legitimacije?; 3) Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločitev oprlo na kopije hranilnih knjižic v hrvaškem jeziku?; 4) Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je LB d. d. odgovorna za izplačilo denarnih depozitov in deviznih hranilnih vlog, sklenjenih pri LB Osnovni banki Zagreb?; 5) Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni utemeljen ugovor toženke, da bi bilo treba pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum?.“ Navedbe revidentke

4. Prva toženka je vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je za spor pristojno hrvaško sodišče in da je treba uporabiti pravo Republike Hrvaške. Pravno razmerje je nastalo z banko v Republiki Hrvaški. Tam je treba obveznost tudi izpolniti. Po 1040. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ima vsak račun sedež tam, kjer se vodi. Sporno razmerje ni najtesneje povezano s slovenskim pravom. Prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov prve toženke o pomanjkanju pasivne legitimacije. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in se, ne da bi opravilo glavno obravnavo, opredelilo do ugovorov. S tem sta bili prvi toženki kršeni pravica to izjave in pravica do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče bi moralo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Iz kopij hranilne knjižice v hrvaškem jeziku ni bilo mogoče ugotoviti obstoja terjatev. Sodišče bi moralo tožnika po uradni dolžnosti pozvati, naj predloži listine v originalu oziroma v overjenem prevodu. Prva toženka je ves čas oporekala verodostojnost listinam, ki so v tujem jeziku. Iz listin ni mogoče razbrati vloge tožnika, saj se omenja le „ime“ in „prezime vlasnika“, slovenska pa tudi nista izraza „valuta“ in „saldo“. Pasivna legitimacija prve toženke, kljub formalnemu preoblikovanju Osnovne (temeljne) banke Zagreb oziroma Glavne podružnice (filijale) Zagreb (v nadaljevanju OBZ oziroma GPZ) v njeno podružnico, ni podana. Depozit je le razmerje med varčevalcem in konkretno enoto banke. V komentarju Stojana Cigoja k 1040. členu ZOR je navedeno, da ima račun sedež tam, kjer se vodi, ne glede na (ne)samostojnost podružnice. Pasivno legitimirana je OBZ oziroma GPZ. Sodišči bi morali upoštevati tedanji socialistični pravni sistem in dejstvo, da so bile temeljne banke ustanoviteljice združenih bank, ki so zanje opravljale določene posle. OBZ oziroma GPZ bi morala odgovarjati za obveznosti prve toženke, ne pa obratno. Premoženje podružnice ni postalo del njenega premoženja. Vložene devize so temeljne banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bile nikoli prenesene na tretjo toženko. Zanje so prejele dinarska sredstva, ki so jih plasirale v gospodarstva bivših republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). OBZ oziroma GPZ je bila samostojna in neodvisna pravna oseba. Ustanovljena je bila leta 1978 kot temeljna banka. Temeljne banke so lahko ustanovile združeno banko, s katero so upravljale. Kot ustanoviteljica je tako OBZ oziroma GPZ odgovarjala za obveznosti Ljubljanske banke združene banke. Združene in temeljne banke so se leta 1988 lahko preoblikovale v delniške družbe, če so izpolnjevale kriterije. Če kriterijev niso izpolnjevale, so lahko postale podružnice bank pod pogojem, da je bila prej izvedena sanacija. Pogoje so izpolnjevale le združene banke. Za večino temeljnih bank so bile sprejete odločitve, da se pridružijo novo nastalim delniškim družbam kot njihove podružnice. Dokončna izvedba preoblikovanja OBZ oziroma GPZ v podružnico bi bila mogoča šele po sanaciji. Zaradi razpada SFRJ do sanacije ni prišlo. Podružnice so bile formalno že registrirane kot podružnice, materialno pa takšnega statusa še niso pridobile. Kljub formalnemu vpisu podružnice so se še naprej obravnavale kot samostojen subjekt (glej tudi 25. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij). Sanacija, prenos premoženja in posledično preoblikovanje v podružnico nista bila zaključena. Podružnica je sui generis pravna oseba. Popravljanje krivic z ustvarjanjem novih je v nasprotju z načelom pravičnosti. Prva toženka deviznih sredstev iz depozitov ni nikoli prejela. Napačno je stališče, da ne gre za nasledstveno vprašanje. To potrjuje tudi sklenitev Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga 29. junija 2001 na Dunaju sklenile naslednice SFRJ. Pogoji za garancijo federacije niso bili nikoli izpolnjeni, vendar gre ravno zato za nasledstveno vprašanje. Sodišči bi morali upoštevati običajno načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle, ki je del notranjega prava. Načelo se je uporabljajo v primerih nasilnega razpada držav, ko so podružnice ostale v novo nastalih teritorialnih enotah. Matična družba je bila odgovorna za obveznosti podružnice le takrat, ko je zanje prejela kritje. Določbi 1035. in 1040. člena ZOR sta enaki pravilom italijanskega prava. Vrhovno sodišče Republike Italije je v dveh zadevah glede razlaščene podružnice v Albaniji presodilo, da matična banka ne odgovarja za obveznosti podružnice. Pogodbeni stranki sta sprejeli splošna načela bančnega poslovanja. Depoziti so v Republiki Hrvaški, ki je z oblastnimi ukrepi podružnico dejansko razlastila. Prva toženka ni imela kritja za obveznosti podružnice. Sodišče bi moralo upoštevati prakso zahodnonemških sodišč iz let 1923 in 1947. Sodišče se napačno sklicuje na Ustavni zakon o izvedbi temeljne ustavne listine (v nadaljevanju UZITUL) in na njegovo novelo UZITUL-A, ki ne dajeta podlage za zaključek o podružnici prve toženke. Prisojene pogodbene obresti bi bilo treba omejiti v skladu z načelom ne ultra alterum tantum. Če se pravilo ne nanaša na pogodbene obresti, je 24. 7. 1992 prišlo do kršitve pogodbe in gre za zakonske zamudne obresti.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo je pravilna in utemeljena v določilih 20. in 48. oziroma 49. člena ZMZPP. Pri odločanju o pristojnosti in uporabi prava so relevantne okoliščine v času odločanja, ki so v tem, da je pogodbo o bančnem depozitu v Republiki Sloveniji dolžna izpolniti prva toženka, ki ima v Sloveniji sedež.

8. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče s kratkimi razlogi odgovorilo na vse bistvene navedbe prve toženke in ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da se ni seznanilo in (kratko) opredelilo do vseh na prvi stopnji izpostavljenih stališč prve toženke, ki so bistveno drugačna in ožja od njenih pritožbenih in revizijskih navedb (glej odgovor na tožbo, pripravljalne vloge prve toženke, pritožbo in revizijo).(1) Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno štelo, da niti ni bilo sporno, da gre pri OBZ oziroma GPZ za podružnico prve toženke in da gre za pogodbo o denarnem depozitu po ZOR, ki jo je imel tožnik sklenjeno pri podružnici. V sodbi se je opredelilo tudi do razpada SFRJ, do jamstva za devizne vloge, do sistema redeponiranja sredstev, do vprašanja nasledstva in do uporabe UZITUL. Pritožbeno sodišče je razloge prvostopenjskega sodišča le obširneje pojasnilo in odgovorilo na vse pritožbene navedbe, pri čemer ni bila potrebna odprava bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj jih prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Z navedenim ravnanjem nižjih sodišč torej prvi tožnici nista bili kršeni pravica do izjave in pravica do pritožbe, ki jo je prva toženka izkoristila. Prva toženka nenazadnje v reviziji ne pojasni, na katere od njenih bistvenih navedb ni bilo odgovorjeno, temveč se pavšalno zadovolji z zmotnim stališčem pritožbenega sodišča, da niso bili obravnavani vsi ugovori glede toženkine pasivne legitimacije (npr. zakaj je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bila OBZ oziroma GPZ njena podružnica).

9. Prva toženka v zvezi s predložitvijo kopij hranilne knjižice v hrvaškem jeziku ne pojasni obstoja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi revizijsko sodišče ne vidi okoliščin, iz katerih bi lahko izhajalo, da sta zatrjevani kršitvi tretjega odstavka 107. člena in drugega odstavka 226. člena ZPP vplivali na zakonitost in pravilnost izdanih sodb. Nižji sodišči od tožnika nista zahtevali predložitve originalne hranilne knjižice oziroma njenega overjenega prevoda, saj sta ocenili, da zaradi proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP in splošno razumljivih izrazov zadoščajo (čitljive) kopije v hrvaškem jeziku. Ugovore prve toženke, ki jih ponavlja tudi v reviziji, da so listine nečitljive in neverodostojne, sta pravilno zavrnili kot presplošne, saj prva toženka nikoli ni utemeljila, zakaj dvomi v pristnost listin. Prav tako je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da so izrazi v knjižici splošno znani in razumljivi v slovenščini. K temu revizijsko sodišče še pripominja, da so oznake tujih valut, izraz „ime“ in numerični znaki v hrvaškem in slovenskem jeziku enaki, da je mogoče izraza „saldo“ in „valuta“ najti v spletnem slovarju slovenskega knjižnega jezika(2) in da je prva toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da gre za hranilno knjižico tožnika pri OBZ oziroma GPZ.

10. Spore med posameznimi varčevalci in tretjo toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu, ki niso spori o vprašanju nasledstva,(3) je treba reševati, upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (členi od 1035 do 1046) in splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah). Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. To še posebej velja ob dejstvu, da v letu 1994 sprejeti Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) v 22.b členu izrecno določa, da prva toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do N. iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Nenazadnje gre v tem delu revizije dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih prva toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

11. Neutemeljeni so revizijski očitki, da prva toženka ne odgovarja za obveznosti OBZ oziroma GPZ, ker postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot sui generis pravni subjekt. Postopek preoblikovanja OBZ oziroma GPZ v podružnico prve toženke je bil formalno zaključen. Prva toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti LB ZB in OBZ oziroma GPZ. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je prva toženka v razmerju do tožnika prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v nekakšnem manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi prve toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 1040. člen ZOR, ki določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.(4)

12. Ker revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanji o začetku teka in vrsti obresti, ki pripadajo tožniku. Odločitev o prepovedi ne ultra alterum tantum iz 401. člena ZOR, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, bi bila tudi v primeru pritrdilnega odgovora, da je to pravilo sploh mogoče uporabiti pri bančnem denarnem depozitu, mogoča šele v primeru ustreznih trditev o višini pogodbene obrestne mere. Ker v konkretni zadevi prisojena obrestna mera ni znana in ni bila nikoli zatrjevana, ni mogoče ugotoviti nominalnega zneska obresti v času odločanja pred nižjimi sodišči oziroma ugotoviti, ali so natekle obresti že dosegle glavnico. Nižji sodišči torej nista imeli zadostne podlage za omejitev teka obresti in je odločitev o zavrnitvi ugovora v tej smeri pravilna.

3. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo prve toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, ki izraža stališče, da se mora sodišče seznaniti in odgovoriti na vse (dejanske in pravne) navedbe stranke, ki niso očitno neutemeljene, ni pa nujno, da bi bil odgovor vselej izrecen. V nekaterih primerih je tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče z argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo.

Op. št. (2): Spletna stran http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. Op. št. (3): Glej tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009. Op. št. (4): Glej tudi podoben primer Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, v katerem je revizijsko sodišče sprejelo enaka stališča in navedlo še podrobnejše razloge glede vprašanj o nasledstvu nekdanje SFRJ, o sui generis pravni osebi in o spremenjenih okoliščinah oziroma o uporabi načela branch compensating deposit principle.