Jedro

Konkretno pogodbeno razmerje med banko in varčevalcem ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.

Ker je bila L. B., Zagreb leta 1989 vpisana kot podružnica prve toženke v sodni register, prva toženka kot osnovna družba odgovarja za njene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvi toženki, naj tožniku plača 2.801,25 EUR (5.602,51 DEM) z obrestmi v višini obrestne mere za bančne vloge v EUR (DEM), ter znesek 239,49 USD, z obrestmi v višini obrestne mere za bančne vloge v USD, vezane nad eno leto, kot jih je obračunavala L. B., d.d., do prenosa dejavnosti na N. B., d.d., od tedaj dalje pa, kot jih obračunava N. B., d.d., in sicer za obdobje od 24. 7. 1992 do plačila; po vsebini enak tožbeni zahtevek, uperjen zoper drugo toženko, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožniku plačati v 15 dneh od prejema odpravka sodbe 385,56 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti, dalje.

Zoper prvi in tretji odstavek izreka sodbe se pritožuje prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter iz razloga, ker sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov prve toženke o tem, zakaj ni pasivno legitimirana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške prve toženke s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča glede izkazanosti terjatev tožnika je arbitrarno. Izpodbijana odločitev v tem delu ne temelji na relevantnih dokazih, saj se je sodišče oprlo zgolj na fotokopije listin (hranilne knjižnice), pa še te niso v slovenskem jeziku, čeprav je prva toženja terjatvam nasprotovala. Sodišče ni podalo relevantnih razlogov, zakaj je prva toženka pasivno legitimirana v tej zadevi, kar pa bi bilo dolžno, glede na obsežne ugovore prve toženke glede pomanjkanja pasivne legitimacije. V pritožbi vztraja, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana, saj so bila vtoževana sredstva položena pri L. B. Osnovni banki Zagreb, ki nikoli ni postala del prve toženke. Sodišče je sicer štelo, da je bila banka, pri kateri je tožnik položil denarna sredstva, podružnica prve toženke, vendar pa iz sodbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče to zaključilo. Dejstvo je, da je podružnica sama prejemala dinarska sredstva od Narodne banke Jugoslavije in jih plasirala v gospodarstvo svoje republike. Zato je jasno, da banka, pri kateri je tožnik položil devizna sredstva, ni bila nikoli del prve toženke, zaradi česar le-ta za njene obveznosti ne odgovarja. Da banka, pri kateri je tožnik položil denarna sredstva, ni bila del prve toženke, pa je mogoče sklepati tudi na podlagi 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Če bi bila del prve toženke, bi šla položena denarna sredstva najprej k prvi toženki, ne pa da jih je k centralni banki položila podružnica, ki je tudi dobila dinarska sredstva in z njimi sama razpolagala. Dejansko med L. B. glavno podružnico Zagreb in prvo toženko ni bilo nobene statusnopravne in ne druge povezave, ki bi imela za posledico odgovornost prve toženke. Da prva toženka ni odgovorna za devizne hranilne vloge, odprte pri L. b. glavni podružnici Zagreb, izhaja tudi iz sledeče, tedanje pozitivne ureditve: LB OB Zagreb oz. LB GP Zagreb je bila samostojna in neodvisna pravna oseba; sredstva, ki jih je slednja pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, so bila deponirana pri Narodni banki Jugoslavije in niso bila nikoli prenesena na prvo toženko; preoblikovanje OB Zagreb v podružnico ni bilo nikoli zaključeno zaradi razpada Jugoslavije – gre za pravno osebo sui generis; vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, kot je bila vloga tožnika, je postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje SFRJ. Nadalje navaja, da prva toženka ne more biti odgovorna za terjatvi tožnika tudi zato, ker za obveznosti LB OB Zagreb oziroma LB GP Zagreb pri prvi toženki ni bilo kritja, pri čemer se sklicuje na bančno načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi bilo uporabljeno s strani različnih nacionalnih sodišč v podobnih primerih nasilnih razpadov enotnih držav in posledično bančnih mrež. Meni, da to načelo predstavlja oblikovano razlago pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do takšnih izrednih situacij. Kot razlog, zaradi katerega naj ne bi bila podana pasivna legitimacija prve toženke, navaja tudi razlastitev LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške. Zaradi ravnanja Republike Hrvaške je bil prvi toženki vzet ves vpliv na LB GP Zagreb. LB GP Zagreb je bilo onemogočeno kakršnokoli dejansko poslovanje, leta 1996 je sledila še blokada žira računa, v letu 2000 pa je prišlo do njenega zaprtja, pri čemer na vse to prva toženka ni imela možnosti vpliva. V nasprotju z najbolj osnovnimi principi pravičnosti bi bilo, če bi se še naprej bremenilo matično banko, v primeru ko podružnice ne vodi matična banka, ampak jo dejansko vodi nova oblast in se njeno vodenje nanaša izključno na zadovoljenje potreb njenih upnikov, ter če bi se prvi toženki naložila odgovornost za izplačilo sredstev, ki niso bila nikoli prenesena nanjo in s katerimi nikoli ni razpolagala. Nadalje navaja, da ureditev, ki izhaja iz Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91; v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94; v nadaljevanju UZITUL-A), ne predstavlja podlage za odgovornost prve toženke za obveznosti iz devizne vloge tožnika. Opozarja še, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor ne ultra alterum tantum s sklicevanjem, da gre v konkretnem primeru za pogodbene obresti. Navedeno namreč ni relevantno, saj določba 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), ne dela nobenih razlik med vrstami obresti, za katere velja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh ugovorov prve toženke o tem, zakaj ni pasivno legitimirana (npr. ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je bila LB GP Zagreb podružnica prve toženke in ne neke vrste sui generis subjekt, kot je trdila prva toženka). S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh ugovorov, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila pravica do izjave kršena v fazi izdelave sodbe, med postopkom pa je bila pravdnima strankama zagotovljena, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravilo samo, brez pritožbene obravnave (oprava pritožbene obravnave ni bila potrebna, saj za utemeljitev, zakaj ugovori prve toženke niso utemeljeni, ni bilo treba izvajati dokazov; pravno pomembna dejstva je bilo mogoče ugotoviti že na podlagi neprerekanih trditev prve toženke). Pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe do teh ugovorov opredelilo.

Ni pa podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju, niti ti razlogi niso v nasprotju z izrekom sodbe. Preizkus izpodbijane sodbe je zato mogoč.

V tej pravdi tožeča stranka od prve toženke zahteva izplačilo hranilnih deviznih sredstev, ki jih je položila na račun, odprt pri L.B. O.B. Zagreb v začetku osemdesetih (sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil račun odprt pri podružnici prve toženke, kar pa, kot pravilno opozarja pritožba, ne drži, saj bančni subjekt L. B. v Zagrebu v začetku osemdesetih ni imel statusa podružnice prve toženke, temveč je šlo za osnovno banko). Gre torej za splošno znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) L. B., ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed osnovnih bank oziroma kasneje podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih pravd) izvira iz dejanske in pravne teze prve toženke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime L. B., v resnici niso bile podružnice, marveč samostojni pravni subjekti (subjekt sui generis). Sporni bančni subjekt v obravnavani zadevi se je, kot navedeno, nahajal v Zagrebu, ter se je skozi čas predstavljal z različnimi nazivi(1). To statusno pot nadrobno razčlenjuje tudi prva toženka (tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi).

Pritožbeno sodišče navedbam prve toženke, da LB GP Zagreb ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (tudi zato, ker naj ni proces ustanovitve podružnice ne bil izveden do kraja) ter da gre za pravni subjekt sui generis, ne more pritrditi. Kot izhaja iz neprerekanih trditev prve toženke, je bila L. B. podružnica Zagreb, kot takšna, torej kot podružnica prve toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989 (glej list. št. 34 spisa). Že na podlagi navedenega pa je moč zaključiti, da je prva toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarjala za njene obveznosti. Razlogi, ki jih navaja pritožba ter se nanašajo na to, kakšna so bila dejanska razmerja med prvo toženko in to podružnico, za jasen obstoj pogodbenega razmerja do tretjih (v tem primeru tožnika) ne morejo imeti vpliva. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba (prva toženka) ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice. V več odločbah pritožbenega sodišča je že bilo pojasnjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave. Tožnik je bil deponent prve toženke. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno pri L.B. OB Zagreb, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica prve toženke, ki pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo prvo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. To ter dejstvo, da noben veljaven predpis v RS ni posegel v odgovornost prve toženke za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, je ključ zadeve.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da prva toženka ne more odrekati svoje pasivne legitimacije z navajanjem, da je vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje skupne države. Konkretno civilnopravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, namreč ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.

Prva toženka se odgovornosti za vračilo položenih deviz prav tako ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščino, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ, na katerega opozarja prva toženka, ni odločilen za depozitno razmerje med tožnikom in prvo toženko, pri čemer tak način deviznega poslovanja sam po sebi tudi ne pomeni, da je bila LB GP Zagreb samostojna oseba. Ker se pravilo iz 1040. člena ZOR nanaša zgolj na vprašanje kraja vplačil in izplačil, na njegovi podlagi ni mogoče sklepati o pravnem statusu podružnice prve toženke, kot zmotno meni pritožba.

Neutemeljeno je nadalje sklicevanje prve toženke na načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav (Nemčije, Francije,...) v primerih razpada bančne mreže zaradi razpada držav, in po katerem matična banka ni odgovorna za depozite, ki so bili vloženi v korist določene podružnice, če zanje na sedežu ni kritja. V konkretnem primeru uporaba omenjenega načela, s katerim naj bi se po stališču pritožnice zapolnjevala pravna praznina, ki naj bi obstajala zato, ker konkretna izredna situacija ni zakonsko urejena, ne pride v poštev. Pravna praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti, namreč po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji, saj UZITUL-A v 3. alineji drugega odstavka 22.b člena, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu Jugoslavije, jasno predpisuje, da L. B. d.d. obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL – torej za tiste devize, ki so bile vložene v bančne subjekte izven teritorija RS, kakor v konkretnem primeru. Zakonodajalec je torej ne glede na razpad nekdanje države določil, da prva toženka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval (oziroma omejeval).

Tudi sicer pa okoliščina, da prva toženka ni dobila kritja za obveznosti podružnice v Zagrebu, ne more biti odločilna za rešitev spora tožnika in prve toženke, ki sta v civilnopravnem pogodbenem razmerju. Za rešitev tega spora je treba iskati pravičnostno ravnotežje med pogodbenima strankama, ob upoštevanju pozitivnega prava. Pri tem mora sodišče izhajati najprej iz vsebine pogodbenih zavez in jih v primeru konkretnega spora razlagati v skladu s temeljni načeli obligacijskega prava. Upoštevati mora tudi, da sta na obeh straneh pravno varovana interesa pogodbenih strank, dalje, da na težavnost izpolnitve vplivajo dejstva, ki prihajajo iz sfere ene ali druge stranke ter nazadnje, da je v sporu med banko (kot gospodarskim subjektom) in deponentom (kot fizično osebo), slednji šibkejša stranka. Vse navedeno pomeni, da iz razlogov, ki ne prihajajo iz sfere deponenta (tak razlog je tudi zatrjevana razlastitev LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške), temu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice oziroma te pravice celo zanikati. Takšni razlogi ne bi bili pravni, marveč politični(2).

Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo, ko je ugotavljalo obstoj vtoževanih terjatev, opreti zgolj na fotokopije hranilne knjižice, ki niso niti v slovenskem jeziku. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno že na podlagi vpogleda v fotokopije hranilne knjižice, ki niso bile nečitljive, kot je trdila prva toženka, zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati, da ima na hranilni knjižici pri prvi toženki deponirana denarna sredstva v vtoževani višini. Pri tem je pravilno pojasnilo, da listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zaradi tega, ker je predložena v fotokopiji in ne v originalu, saj v pravdnem postopku velja pravilo proste presoje dokazov, ki temelji na enakovredni moči izvedenih dokazov. Tega zaključka pritožba ne uspe izpodbiti z navedbo, češ da je prva toženka zatrjevala, da ji terjatve tožnika niso bile poznane, saj s takšnimi trditvami dvoma v resničnost tistega, kar izhaja iz listine, ki je predložena v fotokopiji, ni moč vzbuditi. Ker iz fotokopij hranilne knjižice na list. št. A3 in A4 izhaja, da so vsi listi hranilne knjižice označeni z isto številko računa, ki je navedena tudi na fotokopiji začetne strani knjižice, na kateri so navedeni osebni podatki tožnika ter podatki banke, pa tudi ni moč pritrditi nadevam prve toženke, da bi bilo treba predložiti hranilno knjižico v izvirniku, ker se iz strani fotokopij listin ne vidi, da gre za strani, ki bi bile povezane s hranilno vlogo tožnika. Ker so izrazi, ki so uporabljeni v fotokopiji hranilne knjižice, oziroma njihov pomen v slovenskem prostoru splošno znani in razumljivi, pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da se na sporne listine ni mogoče opreti iz razloga, ker niso sestavljene v slovenskem jeziku. Glede na to, da v konkretnem primeru niti ni bilo sporno, čigavi so žigi in podpisi, s katerimi so bile skladno s 1044. členom ZOR potrjene spremembe v stanju na hranilni knjižici tožnika, je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v fotokopije hranilne knjižice, ne da bi prej ugotavljalo, kdo konkretno je bil podpisnik pri posameznem vpisu in kdo konkretno je bil takrat pooblaščena oseba, utemeljeno štelo, da so spremembe v stanju potrjene z žigom prve toženke (žigi so bili čitljivi, zaradi česar ne drži navedba prve toženke, da se ne vidi, za čigave žige naj bi šlo) ter s podpisom pooblaščene osebe, Prva toženka v pritožbi prav tako neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba v konkretnem primeru upoštevati pravilo ne ultra alterum tantum, ki po njenem mnenju velja tudi za pogodbene obresti. Obravnavano pogodbeno razmerje je nastalo v času veljavnosti ZOR, zaradi česar je treba za pogodbene obresti, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, uporabljati določbe tega zakona. Iz določb ZOR pa omejitev teka pogodbenih obresti, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ne izhaja (v 401. členu ZOR je bilo sicer uzakonjeno pravilo ne ultra alterum tantum, vendar pa je bil z Zakonom o spremembah zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 57/89, objavljenem 29. 9. 1989, veljavnim od 7. 10. 1989, ta člen razveljavljen).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Banka, ki se zdaj imenuje L. b., je bila ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in ime. Leta 1969 je njen pravni prednik odprl poslovalnico v Zagrebu v tedanji Socialistični republiki Hrvatski. Poslovalnica se je ponovno registrirala leta 1974 in 1977. Od leta 1978 do 1. januarja 1990 je L. b. – Združena banka, ki je bila družba, ustanovljena po zakonodaji tedanje Socialistične republike Slovenije, delovala kot »združena banka«. Sestavljena je bila iz temeljnih bank L. b. in je poslovala v skladu z načeli tedaj veljavnega sistema socialističnega samoupravljanja. V približno istem času, od leta 1977 do 1990, je zagrebška poslovalnica Ljubljanske banke delovala kot »temeljna banka«, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka Ljubljanske banke Združene banke.

L. b. Temeljna banka Zagreb (L. b. Osnovna banka Zagreb) je po zakonodaji Socialistične republike Hrvatske imela ločeno pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna. Vendar pa je bila vključena v organizacijsko strukturo L. b. Dne 19. decembra 1989 se je L. b. Združena banka na novo registrirala kot delniška družba (L. b. d.d.) z učinkom od 1. januarja 1990. Dne 29. decembra 1989 se je L. b. Temeljna banka Zagreb na Trgovinskem sodišču (Trgovački sud) v Zagrebu ponovno registrirala kot Glavna podružnica Zagreb (Glavna filijala Zagreb) z učinkom od 1. januarja 1990. 60. člen Statuta in Družbene pogodbe L. banke z dne 19. decembra 1989 je določal, da z dnem svojega nastanka ali vpisa v sodni register L. b. kot pravna naslednica prevzame pravice, premoženje in obveznosti L. b. Združene banke in (med drugim) tudi Temeljne banke Zagreb (gre za povzetek statusnih sprememb, razvidnih iz sodnega registra ter za splošno znana dejstva, večkrat navedena, povzeta in obravnavana v zvezi s pravno problematiko odgovornosti L. B d. d. za tim. „stare devizne vloge“, glej zlasti zadevo Kovačič in drugi zoper Republiko Slovenijo, 44574/98, 45133/98 in 483116/00 Evropskega sodišča sodišča za človekove pravice, predvsem tč. 27 do 47; na navedena dejstva se opira tudi prva toženka v svoji trditveni podlagi).

(2)Primerjaj VSL sodba I Cp 2677/2011 z dne 5. 10. 2011.