Jedro

Ker se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1 oziroma pred 1. 1. 2003, ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1, ki se izrecno nanaša le na primere iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 6028855 z dne 7. 5. 2004 in št. I-602885 z dne 17. 12. 2004, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 12. 2002 in mu priznalo pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, s polovico polnega delovnega časa. Toženi stranki je naložilo, da o pravici in višini delne invalidske pokojnine ter o kontrolnem pregledu odloči s posebno odločbo v roku 30-dni po pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da je tožnik zmožen za delo v krajšem delovnem času od polnega, v 4-urnem delovniku, v okviru svojega poklica komercialist, vendar z omejitvijo, da delo opravlja samo v pisarni, ne na terenu, brez voženj z motornim vozilom v službene namene in brez fizičnih naporov v smislu premeščanja bremen. Zato izpolnjuje pogoje za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, od dneva nastanka invalidnosti, to je 20. 12. 2002. Tako je odločilo na podlagi dejstva, da je tožnik zavarovanec iz 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in ima v primeru III. kategorije invalidnosti lahko le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in s tem povezano pravico do delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (delno) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu komercialista, ki ga opravlja samo v pisarni, ne na terenu, brez voženj z motornim vozilom in brez fizičnih naporov v smislu prenašanja bremen, s skrajšanim delovnim časom po 4-ure dnevno od 20. 12. 2002 dalje. Odločilo je, da naj o pravici in odmeri nadomestila zaradi plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in o nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, odloči tožena stranka s posebno odločbo. Ugotovilo je, da na dan nastanka invalidnosti določbe ZPIZ-1 o pravicah na podlagi invalidnosti še niso pričele veljati glede na določbo 391. in 446. člena zakona. Zato je bilo potrebno odločiti na podlagi določb prejšnjega Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/94 in naslednji). Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v skladu z omejitvami, ki izhajajo iz mnenja invalidske komisije, odločilo o II. kategoriji invalidnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napravilo napačen zaključek v zvezi z izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 7. 2007. Izpodbijane sodbe ni mogoče izvršiti. Tožnik je bil na dan nastanka invalidnosti zavarovan kot lastnik podjetja T. R. k.d. v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1. Po 28. členu ZPIZ/92 gre na zmanjšanje delovne zmožnosti pri zavarovancih iz 11., 12. 13. in 16. člena ZPIZ/92 le v primeru, če zavarovanec ni več zmožen za poln delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Če je zavarovanec še zmožen opravljati svojo dejavnost z določenimi omejitvami s skrajšanim delovnim časom, pa lahko pridobi pravice na podlagi II. kategorije invalidnosti in sicer v skladu z 28. členom ZPIZ/92 le pravico do dela s skrajšanim delovnim časom na svojem delu po prvem odstavku 117. člena ZPIZ/92. To je v tožnikovem primeru delo komercialista z omejitvami in s skrajšanim delovnim časom. Zato je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da tožnik za delo komercialista od 20. 12. 2002 ni več zmožen. Tožnik ne more pridobiti pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu po drugem odstavku 117. člena ZPIZ/92, kot mu je to priznalo sodišče z izpodbijano sodbo. Posledično se mu lahko v skladu s 129. členom ZPIZ/92 lahko prizna le pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, ni pa upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 133. členu ZPIZ/92, saj mu pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu ni mogoče priznati.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

7. Po 391. členu ZPIZ-1 se v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo dotedanji predpisi, torej prej veljavni ZPIZ/92. ZPIZ-1 je stopil v veljavo s 1. 1. 2000, vendar so se po 446. členu njegove določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati kasneje, šele s 1. 1. 2003. To pa pomeni, da je treba upoštevati določbe ZPIZ/92 v tistih primerih, ko se je postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja pričel pred 1. 1. 2003, pri čemer se v takem primeru pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

8. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje je predlog za začetek invalidskega postopka tožnikov osebni zdravnik vložil 8. 8. 2003. Pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je zato v spornem primeru v celoti ZPIZ-1, vključno z določbo 106. člena, katere uporabi je tožena stranka v pritožbi izrecno nasprotovala. Na to ne vpliva dejstvo, da je bila tožniku invalidnost priznana za nazaj, od 20. 12. 2002 dalje. Ker se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1 oziroma pred 1. 1. 2003, ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1, ki se izrecno nanaša le na primere iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1 (1). Zato določbe ZPIZ/92, ki jih je uporabilo sodišče druge stopnje, niso zakonita pravna podlaga za odločitev v tej zadevi.

9. Kot izhaja iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, ki jih je kot popolne in pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje, tožnik zaradi bolezni od 20. 12. 2002 dalje za organizirano pridobitno delo s polnim delovnim časom ni več zmožen, je pa zmožen za delo v krajšem delovnem času od polnega, to je v 4-urnem delavniku za delo v okviru svojega poklica komercialist, vendar z omejitvijo, da delo opravlja samo v pisarni, ne na terenu in brez voženj z motornim vozilom v službene namene, brez fizičnih naporov v smislu premeščanja bremen. Pri tožniku je bila v prvi polovici leta 2002 ugotovljena kronična nevrološka bolezen – multipla skleroza. Nevrolog je opisal nesigurnost pri hoji, zanašanje in hujšo utrudljivost v sklopu osnovne bolezni ter ocenil, da je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana, zato priporoča skrajšan delovni čas. S podanim mnenjem sta se stranki strinjali.

10. Glede na navedeno tožnik izpolnjuje pogoje iz 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, po kateri je III. kategorija invalidnosti podana tudi, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju III. kategorije invalidnosti pravilna. V okviru pravic, ki pripadajo zavarovancu na podlagi invalidnosti, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do dela na delovnem mestu, na katerem je razporejen, s polovico polnega delovnega časa ter naložilo toženi stranki, da o delni invalidski pokojnini odloči s posebno odločbo. Izhajalo je iz dejstva, da je tožnik zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1, ki mu je mogoče glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v primeru invalidnosti III. kategorije priznati le omejen obseg pravic.

11. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-40/09 z dne 15. 4. 2010 odločilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so kmetje in samozaposleni v primeru invalidnosti III. kategorije upravičeni le do pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine, v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Na podlagi plačila prispevkov so zavarovanci, ne glede na to, ali so zavarovani kot delavci ali kot kmetje oziroma samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnavani enako. V primeru nastanka invalidnosti III. kategorije tako ni razumnega razloga za razlikovanje glede obsega pravic, ki gredo zavarovancem delavcem od obsega pravic, ki gredo zavarovancem kmetom oziroma samozaposlenim. To pomeni, da bi bilo tožniku kot zavarovancu iz 15. člena ZPIZ-1 mogoče priznati enake pravice, kot zavarovancem delavcem. Vendar pa se tožnik na odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil, zato vanjo ni bilo mogoče posegati.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS VIII Ips 165/2008 z dne 5. 10. 2009