Jedro

Čeprav je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1 (določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja so začele veljati 1. 1. 2003), pravno podlago za odločitev o njegovih pravicah predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ, ker so veljale na dan nastanka tožnikove invalidnosti (20. 12. 2002).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. odstavku izreka spremeni tako, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu komercialista, ki ga opravlja samo v pisarni, ne na terenu, brez voženj z motornim vozilom in brez fizičnih naporov v smislu prenašanja bremen, s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno od 20. 12. 2002 dalje.

O pravici in odmeri nadomestila zaradi plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in o nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom bo odločil toženec s posebno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 5. 2004 in št. ... z dne 17. 12. 2004 (1. odstavek) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 12. 2002 in mu priznalo pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen, s polovico polnega delovnega časa (2. odstavek) in odločilo, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine ter o kontrolnem pregledu toženec odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (3. odstavek).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 7. 2007, pri tem pa je napačno uporabilo materialno pravo in iz tega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče izvršiti. Pravna podlaga za odločanje je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki se uporablja po prehodni določbi 391. člena v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). V skladu z namenom zakonodajalca je potrebno pravice na podlagi invalidnosti določiti po predpisih, ki so veljavni na dan nastanka invalidnosti, kar pomeni, da je potrebno v primeru, da je invalidnost nastala v času veljavnosti ZPIZ/92, uporabiti predpise, ki so veljali na dan nastanka invalidnosti, to je ZPIZ/92. Predlaga, da se 2. in 3. odstavek izreka sodbe spremenita tako, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 12. 2002 in se mu prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno in se izreče, da bo o nadomestilu zaradi plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. V kolikor pa bo pritožbeno sodišče sledilo sodišču prve stopnje, pa je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti kot neutemeljen. Tožnik je bil na dan nastanka invalidnosti zavarovan po 15. členu ZPIZ-1, takšni zavarovanci pa v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-1 za pridobitev teh pravic, sicer pa pri zavarovancu po 60. členu invalidnost ni podana. Glede na to, da je invalidska komisija II. stopnje dne 2. 7. 2007 podala izvedensko mnenje, da je tožnik zmožen v krajšem delovnem času od polnega 4 ure za delo v okviru svojega poklica, to je komercialist, vendar z omejitvijo, da delo opravlja samo v pisarni, ne na terenu in brez voženj z motornim vozilom v službene namene, brez fizičnih naporov v smislu premeščanja bremen, mu pravic iz invalidskega zavarovanja ne bi bilo mogoče priznati, saj zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1 pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije, samo v kolikor je zmožen za delo, na katero je razporejen s krajšim delovnim časom od polnega, torej brez omejitev. V primeru, da je zavarovanec zmožen za delo, na katerega je razporejen v krajšem delovnem času od polnega z omejitvami, gre namreč za drugo delovno mesto, to pa pomeni, da zavarovancu iz 15. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Prav tako je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je razsodilo, da bo o kontrolnem pregledu odločil toženec s posebno odločbo. Določba 106. člena ZPIZ-1, po kateri je obvezen kontrolni pregled za zavarovanca, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45. letom glede na to, da je potrebno v predmetnem sporu uporabiti ZPIZ/92, ne velja.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

V dopolnilnem mnenju, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, je invalidska komisija II. stopnje dne 2. 7. 2007 ugotovila, da tožnik zaradi bolezni od 20. 12. 2002 dalje za organizirano pridobitno delo s polnim delovnim časom ni več zmožen in da je od tega dne dalje zmožen za delo v krajšem delovnem času od polnega in sicer je v štiri urnem delovniku zmožen za delo v okviru svojega poklica, to je komercialista, vendar z omejitvijo, da delo opravlja samo v pisarni, ne na terenu in brez voženj z motornim vozilom v službene namene, brez fizičnih naporov v smislu premeščanja bremen. Kot izhaja iz obrazložitve dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, so pri tožniku v prvi polovici leta 2002 klinično in na podlagi izvidov, opravljenih preiskav ugotovili kronično nevrološko bolezen – multiplo sklerozo ki so jo potrdili s preiskavo 27. 5. 2002. Nevrolog je 20. 12. 2002 opisal nesigurnost pri hoji, zanašanje ter hujšo utrudljivost v sklopu osnovne bolezni ter ocenil, da je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana in je priporočal skrajšani delovni čas. Iz nadaljnjega poteka bolezni pa je mogoče sklepati, da se je stanje zgolj slabšalo in da tožnik po tem datumu ni več zmožen za delo komercialist s polnim delovnim časom.

Invalidska komisija II. stopnje je torej ugotovila, da je prišlo pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju 20. 12. 2002 in da od tega dne dalje ni več zmožen za delo komercialista. Datum sprememb v zdravstvenem stanju in torej datum invalidnosti je 20. 12. 2002. Na dan nastanka invalidnosti 20. 12. 2002, pa se nedvomno še ni uporabljal ZPIZ-1 in zaradi tega v tožnikovem primeru glede na določbo 391. člena in 446. člena ZPIZ-1, ta zakon niti ni uporabljiv, ne glede na datum vložene zahteve, pač pa ZPIZ/92. Pri takšnem stališču vztraja tudi pritožba.

Na dan nastanka invalidnosti, kot enega izmed zavarovanih primerov, se ugotavljajo pogoji in se glede na določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, od dneva nastanka invalidnosti, zavarovancu priznavajo pravice na podlagi invalidnosti. Povsem enako določbo pa je vseboval tudi ZPIZ/92 v 171. členu. Torej se od 20. 12. 2002, ko je pri tožniku nastala invalidnost, lahko priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, kot jih je določal tedaj veljavni ZPIZ/92. Glede na vse povedano in ker je tudi mnenje, da je tožnik zmožen v krajšem delovnem času od polnega štiri ure dnevno za delo komercialista z omejitvijo, da delo opravlja samo v pisarni, ne na terenu in brez voženj z motornim vozilom v službene namene, brez fizičnih naporov v smislu premeščanja bremen, podal izvedenski organ toženca, na takšno mnenje pa nobena od strank ni imela pripomb, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in v skladu s 4. odstavkom 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) 2. in 3. odstavek izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik od 15. 6. 2001 do 31. 3. 2003, torej tudi na dan 20. 12. 2002, zavarovan kot lastnik podjetja T.A.R. k.d. tako, da izpolnjuje pogoje, določene v 96. členu v zvezi s 93. členom ZPIZ/92 za priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu. Ker je pritožbeno sodišče tožniku priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu, ki glede na določbo 129. člena in 133. člena ZPIZ/92 predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločilo, da bo o pravici in odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, o nadomestilu zaradi dela s krajšim delovnim časom in o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu odločil toženec s posebno odločbo.