Jedro

Ker podatkov o tožnikovi plači za leti 1973 in 1974 ni bilo v matični evidenci, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine upoštevalo plače primerljivih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. ... z dne 12. 3. 2009 odpravilo, odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 pa spremenilo glede zneska starostne pokojnine 629,69 EUR na mesec, tako, da le-ta znaša 671,36 EUR na mesec, v ostalem ostane izrek nespremenjen. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe obračunati in izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 25. 11. 2008 in s to sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve ter mu izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s to sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu razlike iz 2. odstavka izreka ter mu povrniti stroške postopka v višini 499,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku na novo izračunalo pokojninsko osnovo na ta način, da je s pomočjo sodne izvedenke za ekonomijo, manjkajoča podatka o plači za leti 1973 in 1974 izračunalo na podlagi višine in rasti plač sodelavcev. V razlogih sodbe se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 in na mnenje Vrhovnega sodišča, ki izhaja iz sodbe, opr. št. VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010, da lahko tožnik dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev. S tem, ko je sodišče ugotavljalo višino manjkajočih tožnikovih plač za leti 1973 in 1974 s primerjavo razmerij med plačami tožnika in njegovih sodelavcev in jih upoštevalo za izračun pokojninske osnove, je zmotno uporabilo predpise o matični evidenci in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Citira 1. odstavek 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice in jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. V zvezi s to določbo citira 39. člen ZPIZ-1, citira pa tudi 1. odstavek 203. člena ZPIZ-1. Navaja, da je iz navedenih določb razvidno, da se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je tožnik dejansko dobil, ne pa primerljivi ali fiktivni podatki tretjih oseb. Zato tožnikove pokojninske osnove ni mogoče izračunati na podlagi plač in rasti plač drugih oseb, konkretno plač sodelavcev oziroma sodelavk, ki so bili na različnih delovnih mestih, z različno dolžino delovne dobe, z različno izobrazbo. Prav tako se za izračun pokojninske osnove ne morejo upoštevati vsi podatki o plačah, ki niso zbrani v matični evidenci. Podatki o matični evidenci so namreč podatki, ki predstavljajo javno listino in veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazno breme, da podatki v javni listini niso resnični, pa je na tožniku, pri čemer je sicer možno dokazovati, da ti podatki niso pravilni, oziroma kot je to v konkretnem primeru, dokazovati manjkajoče podatke, ki niso vneseni v matično evidenco, vendar ne na način, kot je bilo to storjeno v tožnikovem primeru, to je s primerjavo plač sodelavcev in sodelavk. Tožnik bi sicer lahko manjkajoče podatke zbral sam oziroma bi moral predložiti takšne dokumente, s katerimi bi dokazal višino prejete plače, da bi se lahko upoštevala za izračun pokojninske osnove. Tožnik pa ni predložil nobenih podatkov o plačah za sporno obdobje, torej ni dokazal, da podatki v javni listini niso resnični. Zato je sodišče s pomočjo izvedenke finančne stroke določilo višino tožnikovih plač na nezakonit način. Ker takšen izračun tožnikove pokojninske osnove ne temelji na dejansko prejetih plačah tožnika oziroma za tak izračun ni pravne podlage, toženec izpodbija tudi znesek starostne pokojnine v višini 671,36 EUR na mesec. Po mnenju toženca tudi ni pravne podlage za priznanje odškodnine v višini zakonitih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili in nasprotuje izplačilom zakonitih zamudnih obresti, prav tako pa nasprotuje odločitvi glede stroškov postopka, pri čemer se sklicuje na določbo 154. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba pravilno poudarja, da je v 39. členu ZPIZ-1 določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prijel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pravilno pa se sklicuje tudi na 1. odstavek 203. člena ZPIZ-1, da se v skladu s to določbo pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Po določbi 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v zakonskih rokih, zberejo ob nastanku zavarovalnega primera, če pa dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. V zvezi s to določbo je glede na stališče, ki ga je v identični zadevi, ko delodajalec za svojega delavca ni posredoval podatkov o plačah v matično evidenco in niso bile upoštevane pri izračunu pokojnine, zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, potrebno pri razlogih primarno zasledovati cilj, da zavarovanci zaradi neustreznega vodenja matične evidence v zvezi z njihovimi plačami, ne bi bili prikrajšani pri pokojninskih prejemkih. Izhajajoč iz določbe 3. člena ZPIZ-1 se v primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, višina plač za zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, ker vpis podatkov v matično evidenco ni konstitutivne narave, temveč deklaratorne. Tak dokaz je tudi plača primerljivih tožnikovih delavcev.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v obdobju manjkajočih plač v letih 1973 in 1974 v enoti za gospodarjenje s stanovanji T. delal in za delo prejemal določeno plačo, primerljivo s sodelavci.

Pritožba pravilno poudarja, da podatki v matični evidenci predstavljajo javno listino in da podatki veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. V konkretnem, primeru je sodišče prve stopnje na tožnikov predlog podan v skladu z določbo 212. člena ZPP ter 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), izvedlo dokaz z izvedencem. Zato je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje določilo višino tožnikovih plač, na nezakonit način. Glede na preiskovalno načelo, določeno v 62. členu ZDSS-1, sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Postopanje in odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z določbo 1. odstavka 5. člena ZPIZ-1. Na podlagi plač, ki bi jih tožnik v letih 1973 in 1974 prejel v višini kot primerljivi delavci, je bila starostna pokojnina priznana tožniku in ni bila prenesena na drugega in tudi za tožnika ni bila upoštevana zgolj plača primerljivih delavcev, ampak so bili pri izračunu plače, ki bi jo imel, upoštevani podatki, ki so se nanašali izključno na tožnika, kot na primer število opravljenih ur, odsotnost z dela. Konkretnih pripomb toženec na način in višino izračunanih plač v pripravljalni vlogi ni dal, niti tega ne izpodbija v pritožbi. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe pravilno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 in sodbo VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da lahko tožnik dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovanca. Ker podatkov o tožnikovi plači za leti 1973 in 1974 ni bilo v matični evidenci, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine upoštevalo plače primerljivih sodelavcev.

Ker izračun starostne pokojnine v višini 671,36 EUR na mesec temelji na takšnih podatkih, so pritožbene navedbe v zvezi z višino odmerjene starostne pokojnine neutemeljene, prav tako pa pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem odškodnine v višini zakonitih zamudnih obresti, priznanih v skladu z 2. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 in ne zaradi zamude. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka na podlagi 154. člena ZPP.