Jedro

Predmet priznanja so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 500,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je primarno zahteval plačilo 5.000,00 EUR, podrejeno pa, naj sodišče ugotovi, da se kupnina za vozilo Hyundai Santa Fe zniža za znesek 5.000,00 EUR in znaša 7.955,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka v celoti zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženec ni tožnikov dolžnik (zavezanec za plačilo vtoževane terjatve) iz naslova jamčevanja za stvarne napake oziroma garancije za brezhibno delovanje avtomobila, ki je bil last toženca, tožnik pa ga je 31. 7. 2008 kupil od komisionarja. Dejstvo, da je toženec s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji kot lastnik vozila sprejel vse obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu, toženca zavezuje v razmerju med njim in komisionarjem, ne pa tudi v razmerju s tožnikom.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnik je vložil dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči sta primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnili zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, vendar pasivna legitimacija sploh ni bila sporna, saj dogovor, da toženec odgovarja tožniku za stvarne napake, ni bil sporen. Sporno je bilo le, ali je toženec prevzel obveznosti jamčevanja iz Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ali po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec je sicer podal pavšalen ugovor pasivne legitimacije, a je pred in po tem svojo pasivno legitimacijo priznaval, zato bi morali sodišči ravnati skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP in šteti za priznano dejstvo, da je toženec prevzel odgovornost iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala. Na to je oprlo svojo odločitev, ki zato pomeni sodbo presenečenja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V predmetni zadevi ne gre za klasično komisijsko pogodbo, saj je bila v Pogodbi o komisijski prodaji z dne 31. 7. 2008 (v nadaljevanju Pogodba) dogovorjena provizija le 5,00 EUR in dopuščena možnost, da se kupnina izroči neposredno komitentu. Vozilo je šlo takoj naprej v roke kupca in je bil komisionar le posrednik, kar vse kaže, da ne gre za klasično komisijsko pogodbo. Poleg tega pa iz 5. člena Pogodbe izhaja, da lastnik vozila sprejema vse obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu in izjavlja, da je vozilo brezhibno. Pogodba je bila sklenjena v korist tretjega, in sicer kupca (tožnika), kar na podlagi 5. člena Pogodbe daje tožniku pravico uperiti tožbo neposredno zoper komitenta (toženca). Določba ni v ničemer sporna, saj velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmer. Nižji sodišči Pogodbe nista presojali v luči pogodbe v korist tretjega, zato sta zmotno uporabili materialno pravo. Oprli sta se le na določbi 788. in 789. člena OZ, ne pa tudi na 126. člen OZ. Ker pa v zvezi s trditvami tožnika v smeri pogodbe v korist tretjega nista podali razlogov, sta storili tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Določbe 5. člena Pogodbe tudi ni mogoče razlagati tako, da bi obveznost komitetnta učinkovala le v notranjem razmerju med komisionarjem in komitentom, to je protispisno (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Določba je namenjena varstvu kupca. Odgovornost za zatrjevane stvarne napake pri klasični komisijski pogodbi res nosi komisionar, vendar Pogodba ni bila takšna. Dogovor iz 5. člena ni bil sporen. V slovenskem pravnem redu velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), dokler ta niso v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Ker se navedena določba iz Pogodbe ne uvršča v nobeno od naštetih kategorij, bi jo morali sodišči upoštevati kot določbo v korist tretjega.

7. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Nižji sodišči sta ugotovili: - prodajna (komisijska) pogodba je bila 31. 7. 2008 sklenjena med A., d. o. o., (kot komisionarjem) in tožnikom kot kupcem za prodajo vozila Hyundai Santa Fe, 2.0, letnik 2005; - pogodba o komisijski prodaji (Pogodba) omenjenega vozila je bila pred tem istega dne sklenjena med družbo A., d.o.o., kot komisionarjem) in tožencem (kot komitentom); - dogovorjena cena je bila 12.950,00 EUR, provizija je bila dogovorjena v višini 5,00 EUR; - komisionar se je v Pogodbi obvezal, da bo v svojem imenu in za račun komitenta prodal navedeno vozilo in se strinjal, da kupec izroči kupnino komitentu, ta pa je nase sprejel vse obveznosti iz jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu.

10. Revizija tožnika je bila dopuščena s sklepom II DoR 104/2016 z dne 15. 9. 2016 glede vprašanja, ali sodišče ob komitentovem priznanju, da je prevzel vse obveznosti iz naslova jamčevanja za pravne in stvarne napake, lahko zaključi, da med njim in kupcem ne obstoji nobeno razmerje in da kupec nima nobenih pravic do komitenta. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP1 revizijo preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena.

11. Pravdni postopek strankama nalaga, da trditve, na katere opirajo svoj zahtevek, podajo (nato pa jih morajo še dokazati), kar velja tudi za ugovore, s katerimi izpodbijajo nasprotne navedbe in dokaze (212. člen ZPP). Slednje morajo storiti tako obrazloženo in jasno, da ni moč zaključiti, da jih priznavajo (drugi odstavek 214. člena ZPP). Predmet priznanja so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.2

12. V civilnem procesnem pravu z izrazom dejstvo razumemo samo tisto, kar spada k dejanskemu stanju, za katero je treba uporabiti pravno pravilo, in tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma.3 Pripozna se lahko le tožbeni zahtevek kot avtonomna entiteta procesnega prava (kar ni isto kot zahtevek materialnega prava). Vendar to ne pomeni, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna razmerja (npr. pogodbeno razmerje). Mogoče je priznati tudi dejstva, ki so zatrjevana v obliki pravniških abstrakcij. To velja v primeru, ko gre za pravno nesporne položaje. V takem primeru je mogoče reči, da stranke v bistvu zatrjujejo dejstva, ki so le "zavita v plašč pravne kvalifikacije".4 Vprašanje pa je, ali stranka lahko prizna iz določenega sklopa dejstev izpeljan pravni zaključek, ki ne pomeni prejudicialnega pravnega razmerja, a tudi ne celotnega pravnega razmerja (v primeru priznanja celotnega pravnega razmerja bi šlo za pripoznavo zahtevka).5

13. Med pravdnima strankama te pravde ni bila sporna sama sklenitev Pogodbe. Prav tako ni bilo sporno, da je vsebovala 5. člen, ki se glasi: "Lastnik vozila sprejema vse obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu in izjavlja, da vozilo ni ukradeno, zarubljeno in da brezhibno deluje, oziroma vozilo ima naslednje hibe: BREZHIBNO." Odločilno (pravno) vprašanje za rešitev zadeve pa je bilo, ali toženec odgovarja za jamčevanje za stvarne in pravne napake tudi tožniku (kot kupcu). Toženec je tožbenima zahtevkoma sicer nasprotoval iz več razlogov (prepozno grajanje, neobstoj napake, takojšnje popravilo s strani kupca, brez možnosti ogleda in poprave napake....). Poleg navednih razlogov je v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2015 podal jasen (nedvoumen) ugovor pasivne legitimacije, z obrazložitvijo, da je v primeru ugotovitve obstoja komisionarjeve odgovornosti (po ZVPot) njegova odgovornost jamčevanja za napake izključena in je tožbeni zahtevek vložen zoper napačno osebo. V isti pripravljalni vlogi je širše obrazložil tudi svoje pravno naziranje, zakaj ni odgovoren za stvarne in pravne napake po določbah ZVPot.6 Utemeljeval ga je s tem, da sta pravdni stranki fizični osebi in da se njuno "razmerje/odnos" ne sme presojati po določbah ZVPot. Tudi na naroku za glavno obravnavo je toženec navedel, da je (s)prejel vse obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu, s čimer pa še ni pridobil subjektivitete podjetja v smislu ZVPot, ampak je z določbo iz 5. člena Pogodbe prevzel le obveznost po določilih OZ.

14. Iz povzetih navedb oziroma ugovorov toženca izhaja, da je nasprotoval svoji odgovornosti za jamčevanje za napake tožniku. Dopuščeno revizijsko vprašanje sicer izhaja iz izhodišča, da je toženec kot komitent priznal, da je prevzel vse obveznosti iz naslova jamčevanja za pravne in stvarne napake. Vendar je toženec priznal le (dejstvo), da Pogodba vsebuje 5. člen, ki določa, da komitent prevzema vse obveznosti iz jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu, s čimer pa ni pritrdil pravnemu zaključku,7 da za stvarne in pravne napake odgovarja tožniku kot kupcu. Toženčeve navedbe v zvezi z odgovornostjo za napake tožniku glede uporabe določb OZ (in ne uporabe ZVPot) pomenijo pravno kvalifikacijo oziroma izpeljavo pravnih posledic iz ugotovljenih dejstev, na katere pa sodišče ni vezano.

15. Vrhovno sodišče v zvezi s tem še poudarja preliminarnost in enostranskost postopka odločanja o dopustitvi revizije, v katerem je glede na njegovo naravo seznanitev z dejanskim substratom omejena na procesno gradivo, ki ga predloži predlagatelj. Pri odločanju o reviziji pa je razpolagalo s celotnim spisovnim gradivom in na podlagi tega ugotovilo (v 13. točki obrazložitve), katera dejstva so bila (ne)sporna.

16. V zvezi z revizijskim očitkom neupoštevanja svobodnega urejanja obligacijskih razmerij pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je treba razlikovati avtonomijo volje strank v civilnem materialnem pravu in vprašanje (ne)možnosti priznavanja pravnih kvalifikacij. Stranki imata sicer možnost, da v materialnopravnem razmerju nadomestita dispozitivno določbo s svojim dogovorom (konkretno izključitev ali prevzem odgovornosti jamčevanja za napake). Ta v pravdi ne pomeni, da je sodišče omejeno glede dolžnosti pravilne uporabe zakona, ampak mora ob pravilni uporabi zakona ugotoviti, ali je bila odgovornost za jamčevanje napak prevzeta ali ne.8 Pravni zaključek nižjih sodišč, da gre pri pogodbeni določbi iz 5. člena Pogodbe za relativno razmerje (med tožencem in komisionarjem),9 in ne morebiti za pogodbo v korist tretjega (tožnika),10 pomeni le razlago materialnega prava (pogodbe in zakonskih določb), ki pa je v pristojnosti sodišča neodvisno od materialnopravnih stališč strank.

17. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta v zavrnitvi njegove revizije. Tožencu mora povrniti stroške njenega odgovora, in sicer 500,20 EUR (priglašenih 390,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če mu tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Vrhovno sodišče je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 2 Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 360. Gl. tudi Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, III. dnevi civilnega prava, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 105. 3 Zobec, navedeno delo, str. 338. Glej tudi Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 141. 4 Galič, navedeno delo, str. 108. 5 Zobec, navedeno delo , str. 361. 6 Kot odgovor na tožnikove navedbe, ki je toženčevo odgovornost za napake utemeljeval tudi na določbah ZVPot, ker je njemu avto prodala družba, zato toženec, ki odgovarja namesto nje, odgovarja enako kot družba. 7 Pravnega zaključka oziroma pravne kvalifikacije v smislu zgornje premise sodniškega silogizma niti ni mogel priznati, saj je mogoče priznati le dejstva. 8 Galič, navedeno delo, str. 106. 9 Pritožbeno sodišče je še dodalo, da iz ugotovitve, da je toženec prevzel morebitne obveznosti komisionarja iz naslova jamčevanja za stvarne napake, še ne izhaja, da je iz tega naslova tožnik pridobil upravičenja do toženca. 10 Uveljavljanje tožnika, da gre za pogodbo v korist tretjega, je pritožbeno sodišče sicer zavrnilo z odsotnostjo razumne podlage in kavze. Revizijski očitek, da se sodišče do tega ni opredelilo v smislu očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi sicer presega okvir dopuščene revizije.