Jedro

Prodajalec predmetnega (rabljenega) vozila z zatrjevano skrito napako je bil komisionar, in ne toženec (komisionar je kupoprodajno pogodbo s tožnikom (za toženčev avtomobil) sklenil v svojem imenu (za račun toženca)). Komisionar ni bil toženčev posrednik, temveč je kupoprodajno pogodbo sklepal v svojem imenu. Zato je bil on tisti, ki je jamčil za napake stvari (četudi rabljene) oziroma brezhibno delovanje vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 332,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka, da je toženec tožniku dolžan plačati 5.000,00 EUR s pripadki ter za ugotovitev, da se kupnina za stvar, ki je predmet prodajne pogodbe osebnega vozila znamke Hyunday SANTA FE 2.0, letnik 2005, iz naslova jamčevanja za stvarne napake zniža za znesek 5.000,00 EUR, tako da znaša 7.955,00 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženec ni tožnikov dolžnik (zavezanec za plačilo vtoževane terjatve) iz naslova jamčevanja za stvarne napake oziroma garancije za brezhibno delovanje avtomobila znamke Hyunday SANTA FE 2.0, letnik 2005, ki je bil last toženca, tožnik pa ga je 31. 7. 2008 kupil od komisionarja K. d. o. o. Dejstvo, da je toženec s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji navedenega avtomobila, ki jo je sklenil 31. 7. 2008 s K. d. o. o., kot lastnik vozila sprejel vse obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne in pravne napake na vozilu (5. člen pogodbe), toženca zavezuje v razmerju med njim in komisionarjem, ne pa tudi v razmerju s tožnikom.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje pogodbo o komisijski prodaji z dne 31. 7. 2008, ki sicer res ni bila sklenjena s tožnikom, presojalo zgolj v luči določb o komisijski prodaji, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na toženčev pogodbeni prevzem obveznosti komisionarja iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Pogodba o komisijski prodaji je bila sklenjena v korist tretjega – tožnika. Toženec ni sprejel obveznosti iz naslova jamčevanja za stvarne napake znotraj pravnega razmerja s komisionarjem (te obstoje že po samem zakonu), temveč v razmerju in v korist tretjega – tožnika. Sodišče navedenega ni presojalo. Pogodbo o komisijski prodaji z dne 31. 7. 2008 bi moralo sodišče prve stopnje v okviru določb 5. člena presojati v luči sklenitve pogodbe v korist tretjega, a tega ni storilo. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi sodbe oprlo zgolj na določbi 788. in 789. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri tem pa pravna razmerja, podana v predmetnem primeru, presojalo izrazito preozko, brez razumevanja dejanskega stanja ter povsem neživljenjsko. V obravnavani zadevi gre za tipičen primer pogodbe, kjer je zaradi dejstva, da je bil komisionar zgolj in le posrednik, ki s predmetom prodaje ni imel nič, logično, da se je v pogodbo med komitentom in komisionarjem vključilo določilo, ki ni bilo v korist komisionarja, temveč v korist tožnika kot kupca. Z določilom 5. člena pogodbe o komisijski prodaji je bilo iz pogodbe na podlagi sporazuma pogodbenih strank umaknjeno načelo relativnega konkretnega obligacijskega razmerja. Tožnik kot beneficiar iz tega pogodbenega razmerja je pridobil lastno in neposredno pravico proti promitentu, ki pa je sodišče prve stopnje nerazumljivo in glede instituta pogodbe v korist tretjega tudi neobrazloženo ni priznalo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo načela svobodnega urejanja obligacijski razmerij. V predmetnem primeru sta stranki s pogodbo o komisijski prodaji odgovornost za jamčevanje za stvarne in pravne napake na vozilu uredili drugače, česar sodišče ni upoštevalo in spoštovalo. Tudi komisijska pogodba se lahko sklene v korist tretjega, v takšnem primeru pa tretji (tožnik) pridobi lastno in neposredno pravico nasproti zavezancu iz pogodbe o komisijski prodaji (tožencu). Sodišče pa je pravna razmerja presojalo preozko. Meni še, da gre za sodbo presenečenja glede na 28. 3. 2013 izdano zamudno sodbo, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku v celoti ugodeno.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec. Meni, da je pritožba neutemeljena, zaradi česar naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa prizna stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je ves čas zatrjeval pomanjkanje pasivne legitimacije. Določbe 5. člena pogodbe o komisijski prodaji z dne 31. 7. 2008 pa učinkujejo zgolj v notranjem razmerju med komisionarjem in komitentom. To ne pomeni, da toženec odgovarja za stvarne napake tudi nasproti tretjemu, tožniku, s katerim je komisionar sklenil samostojno in neposredno kupoprodajno pogodbo. Subjekt obveznosti nasproti kupcu je zgolj komisionar. Glede sodbe presenečenja pa opozarja na razveljavitev zamudne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik očitno spregleda, da je bil v obravnavani zadevi prodajalec toženčevega predmetnega (rabljenega) vozila z zatrjevano skrito napako komisionar, in ne toženec (komisionar je kupoprodajno pogodbo s tožnikom (za toženčev avtomobil) sklenil v svojem imenu (za račun toženca)). Komisionar ni bil toženčev posrednik, kot zmotno meni tožnik v pritožbi, temveč je kupoprodajno pogodbo sklepal v svojem imenu. Zato je bil on tisti, ki je jamčil za napake stvari (četudi rabljene) oziroma brezhibno delovanje vozila (v skladu z ustreznimi določbami Zakona o varstvu potrošnikov).

6. Drži v pritožbi in v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano dejstvo, da je toženec s pogodbo o komisijski prodaji v razmerju s komisionarjem v 5. točki pogodbe prevzel obveznosti komisionarja iz naslova jamčevanja za stvarne napake. A pri tem drži tudi, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, da gre pri navedeni pogodbeni določbi za relativno razmerje (med pogodbenima strankama), in ne morebiti za pogodbo v korist tretjega, kot zmotno meni tožnik in to ponavlja tudi v pritožbi. Za razlago, da naj bi šlo za pogodbo v korist tretjega ni prav nikakršne razumne podlage, še manj razumne kavze. Jasno je iz tega naslova toženec prevzel morebitne obveznosti komisionarja iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Toda iz tega naslova tožnik ni pridobil nikakršnih upravičenj do toženca, pridobil bi jih komisionar v primeru, da bi odgovarjal za stvarne napake prodanega avtomobila. Tožnik zato, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ne more z uspehom terjatve iz navedenega razloga uveljavljati od toženca.

7. Glede pritožbenih trditev, da naj bi šlo pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da ni vsaka sodba, s katero sodišče tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja, kot zmotno misli pritožnik. Morebitna napačna presoja (ne)obstoja odločilnih dejstev pri izdaji zamudne sodbe je pravno nepomembna, saj je bila navedena sodba razveljavljena.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP. Je pa na citirani zakonski podlagi do povrnitve stroškov upravičen toženec za obrazložen odgovor na pritožbo. Toženec je upravičen do uveljavljane nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v znesku 312,00 EUR in do materialih izdatkov po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, skupaj 332,00 EUR. Ni pa toženec upravičen do uveljavljanih „22 % DDV“, ker zahtevek v tem delu ne ustreza kriterijem iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP, po katerih o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v kateri mora le-ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.