Jedro

Prepoved postavljanja vprašanj, v katerih je že vsebovano, kako je treba nanje odgovoriti (prvi odstavek 239. člena ZPP), je smiselna v primerih zaslišanja prič, ki izpovedujejo o zaznanih dejstvih in bi morebitne sugestije lahko vplivale na njihove odgovore. Pri izvedencih pa gre za drugačen položaj.

V konkretnem primeru je sodišče v okviru svojih pooblastil iz 252. člena ZPP izvedencu (in strankam) predstavilo svoje videnje in razumevaje zadeve z namenom, da naj izvedenec komentira razumevanje sodišča, pove, kje se sodišče moti oziroma, kako naj gleda na stvar. Sodišče je torej vsestransko ocenilo izvedensko mnenje, tožnik pa to oceno zmotno opredeljuje kot postavljanje sugestivnih vprašanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.704,83 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženca vračilo kupnine, dane v treh mesečnih obrokih, v višini 95.000,00 tedanjih DEM. Vračilo kupnine je zahteval zaradi odpadle pravne podlage, saj toženec kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni sklenil. Toženec je zanikal tako dogovor o prodaji stanovanja kot tudi prejem kupnine zanj. Sodišče je zaključilo, da zaradi neprepričljivih in nasprotujočih si izpovedi tožnika in zaslišanih obeh prič ter odsotnosti kakršnegakoli dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik razpolagal vsaj s sredstvi za plačilo prvega obroka kupnine (45.000,00 DEM), obstaja dvom, da je tožnik v relevantnem času razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo kupnine. Glede dokaznega sredstva z izvedencem grafologom je navedlo, da ta ne izključuje uporabe drugih dokaznih sredstev in tudi nima a priori večje teže kot drugi dokazi. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je ugotovilo, da niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj dokazila - potrdila družbe S. o izplačilu odškodnine z dne 25. 1. 1999 v spisu ni, tožnik ga v nobeni od vlog ne omenja, prav tako pa tudi v zvezi z njim ni podal ustrezne trditvene podlage. Prav tako je sodišče zavrnilo pritožbeni očitek o arbitrarnosti ocene dokazov ter odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga tožnik pravočasno revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prekoračilo pooblastila, ki jih ima v postopku dokazovanja z izvedenci, saj mu je postavljalo sugestivna vprašanja, prav tako pa je razpravljalo o indicih, ki naj bi kazali na neverodostojnost pobotnic, in s tem izvedenstvo vzelo v svoje roke. Stališče, da sodišču ni treba upoštevati mnenja izvedenca, ki z vidika pravil logičnega mišljenja in splošnih človeških izkušenj ni prepričljivo, nikakor ne pomeni, da si sodišče lahko dovoli z lastno interpretacijo posegati v njegovo strokovno mnenje. S tem je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako pa obstaja nasprotje tudi med tem, kar je v razlogih navedeno o listinah in dokazih in tem, kar dejansko je v listinah in dokazih. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je podpisala prazne pole papirja, saj dokazno breme v predmetni zadevi ni bilo na tožeči stranki. Sodišče druge stopnje se ni v ničemer opredelilo do ravnanja in razlogovanja sodišča prve stopnje, prav tako pa je zmotno ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče podalo kritično oceno izvedenskega mnenja. Tožeča stranka vztraja, da je bilo potrdilo o prejemu denarnega zneska od družbe S. vloženo v sodni spis. Sodišče je s tem, ko je ta dokaz prezrlo, stranki onemogočilo sodelovanje v postopku in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je navedlo, da se dokazna listina ne nahaja v spisu, pa zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je pri odločanju vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanske ugotovitve sodišča so, da tožnik ni uspel dokazati, da bi tožencu plačal kupnino za njegovo stanovanje, saj ni dokazal, da bi imel za to dovolj denarja. Sodišče je dokazno ocenilo tudi tri pobotnice, ki jih je predložil tožnik ter zaključilo, da obstaja velik dvom v njihovo verodostojnost. Tožnik izpodbija sodbo iz procesnih razlogov in glede ocene izvedenskega mnenja izpostavlja predvsem dve stvari. Sodišče je kljub zatrjevanemu upoštevanju izvedenskega mnenja za svojo odločitev podalo argumente, ki so v nasprotju s tem, kar je zaključil izvedenec ter dalje, da je sodišče kršilo določbe ZPP, ko je zaslišalo izvedenca, saj mu je postavljalo sugestivna vprašanja.

7. Sodišče dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot specifičnih pomočnikov sodišča. Vendar je tudi izvedensko mnenje, tako kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov in je za sodnika neobvezujoče.(1) Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana.

8. Revident očita sodišču, da ni upoštevalo zaključka izvedenca, ki ga je ta podal v svojem mnenju. Iz tega črpa razloge, ki naj bi utemeljevali absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe naj bi bili nejasni, saj naj bi bili v nasprotju z izvedenskim mnenjem, prav tako pa naj bi bili njegovi razlogi v medsebojnem nasprotju, saj najprej pojasni, da sledi izvedenskemu mnenju, že v naslednjem odstavku pa pravi, da ima velik dvom v verodostojnost pobotnic.

Ta očitek ni utemeljen.

Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo zaključek izvedenca, da ni nobenih forenzičnih indicev ali sledi oziroma znamenj, da bi bilo besedilo treh spornih pobotnic na listine zapisano kasneje kot podpis toženca in da je tak scenarij zelo malo verjeten. Taka ugotovitev pritožbenega sodišča drži, saj je izvedenec zaključil, da ni nemogoče, da bi bilo besedilo treh pobotnic napisano naknadno. Iz forenzičnega stališča namreč ni mogoče dokazati vnaprejšnjega podpisovanja bianco papirjev, če je bilo pri zapisih uporabljeno drugo pisalo. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče samo „vzelo izvedenstvo v svoje roke“, saj pri svoji oceni ni prestopilo okvira izvedenskega mnenja in dejstev ni ugotovilo v nasprotju z njim (izvedenec je možnost naknadnega dopisa besedil dopustil).

9. Revident nadalje očita sodišču, da je prekoračilo svoja pooblastila, ko je izvedencu postavljajo sugestivna vprašanja. Meni, da bi se morala tudi pri zasliševanju izvedencev analogno uporabljati pravila, ki veljajo za zasliševanje prič, torej prepoved postavljanja sugestivnih in kapcioznih vprašanj.

Tudi to ne drži. Izvedba dokaza z izvedencem je v določeni fazi podobna zaslišanju priče. Vendar pa obstaja med izvedencem in pričo bistvena razlika. Najpomembnejša je gotovo v predmetu dokazovanja. Medtem ko je priča zaslišana o konkretnih dejstvih in stanjih, ki jih je zaznala neposredno (zunaj procesa), je neposreden predmet dokazovanja z izvedenci strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, torej abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, in šele posredno konkretna dejstva (ki pa jih izvedenec v nasprotju s pričo ugotavlja v okviru sodne procedure).(2) Prepoved postavljanja vprašanj, v katerih je že vsebovano, kako je treba nanje odgovoriti (prvi odstavek 239. člena ZPP), je smiselna v primerih zaslišanja prič, ki izpovedujejo o zaznanih dejstvih in bi morebitne sugestije lahko vplivale na njihove odgovore. Pri izvedencih pa gre za drugačen položaj. Izvedenec poda svoj izvid in strokovno mnenje, na sodišču pa je, da se o njem prepriča. V konkretnem primeru je sodišče v okviru svojih pooblastil iz 252. člena ZPP izvedencu (in strankam) predstavilo svoje videnje in razumevaje zadeve z namenom, da naj izvedenec komentira razumevanje sodišča, pove, kje se sodišče moti oziroma, kako naj gleda na stvar. Sodišče je torej vsestransko ocenilo izvedensko mnenje, tožnik pa to oceno zmotno opredeljuje kot postavljanje sugestivnih vprašanj. Komunikacija sodišča z izvedencem pa tudi sicer ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče končni in edini zaključek izvedenskega mnenja upoštevalo, in sicer, da je naknadni dopis besedil na sporne pobotnice možen. Prav tako pa je izvedenec sam povedal, da stališča sodišča v ničemer niso vplivala na njegovo mnenje. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da ni podlage za očitano pristranskost sodišča prve stopnje. Vprašanja niso vsebovala navodil, kako na njih odgovoriti, temveč so vsebovala navodilo, naj se izvedenec opredeli do naziranj sodišča. 10. V drugem delu revizije tožnik uveljavlja kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. V spis naj bi bila namreč nedvomno vložena listina - potrdilo o prejemu denarnega zneska od družbe S. v letu 1993, sodišče pa naj bi to spregledalo in s tem onemogočilo stranki sodelovanje v postopku.

11. Revidentovi očitki so neutemeljeni. V spisu se opisano potrdilo ne nahaja, tožnik ga tudi ne omenja v nobeni od svojih vlog. O tem, katere listine se v spisu nahajajo, bi se lahko prepričali tudi revidentovi pooblaščenci z vpogledom v spis. Tožnik je glede naknadno predložene listine v revizijskem postopku prekludiran, saj mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi vse dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb. Iz k reviziji priložene listine je razvidno, da se je kot priloga potrdilo nahajalo v drugem pravdnem spisu (P 548/97).

12. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.704,83 EUR (1.370,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 %, povečano za 22 % DDV).

Op. št. (1): Prim. Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, str. 474. Op. št. (2): Ibidem, str. 472-473.