Jedro

S tem, ko je sodišče izvedencu predstavilo svoje videnje zadeve in razumevanje predloženih pobotnic, ni nepravilno upoštevalo določb o zaslišanju izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka odločbe).

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (1. točka izreka) dovolilo spremembo tožbe z dne 15.1.2012, s sodbo (2. točka izreka) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 48.595,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da mora tožnik tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 6.364,11 EUR (3. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodba se ne opredeli do potrdila družbe S. o izplačilih z dne 25.1.1999, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je prejel odškodnino v višini 30.000 DEM (prvi obrok kupnine je znašal 45.000,00 DEM), ki mu je bila nakazana na hranilno knjižico odprto pri N., d.d.. Ker se sodišče do tega dokaza ni opredelilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza in ni medsebojno primerjalo vseh dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, ki so bile v postopku predložene. Že listinski dokazi (izvedensko mnenje, pobotnice....) zadoščajo za presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, zaslišanje tožnika in obeh prič pa temu pritrjujejo, tudi ob upoštevanju morebitnih razhajanj pri zaslišanjih. Sodišče ne more preprosto reči, da ne verjame skoraj vsem dokazom, in zavrniti tožbeni zahtevek. Prosta presoja dokazov ne dovoljuje take arbitrarnosti, kot jo je izvedlo sodišče in je treba sodbo spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi. Bistveno kršitev določb postopka pa je zagrešilo sodišče tudi pri dokazni oceni in sicer so podane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi 239. členom ZPP. Ob zaslišanju izvedenca dr. D. K. je sodišče kršilo prvi odstavek 239. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi za zaslišanje izvedenca. Sodišče je izvedencu že uvodoma podalo svoje mnenje, ki je bilo tako obširno, da je izvedenec potem, ko je prišel do besede, takoj dejal, da je bilo naštetih toliko stvari, da bo morda kakšno tudi izpustil. Izvedencu ni postavljalo vprašanj, pač pa trditve, ki so bile oblikovane sugestivno in so že same vsebovale odgovor, ki naj ga poda izvedenec. Na kršitve postopka je pooblaščenka tožnika večkrat neuspešno opozarjala. Sodišče je, kot je razvidno iz zapisnika zaslišanja izvedenca, s kršitvami nadaljevalo. Izvedencu ni postavljalo jasnih in konkretnih vprašanj, temveč dolge, zapletene, predvsem pa konfuzne trditve, da je imel tudi sam izvedenec ponekod težave z razumevanjem, kaj sodišče misli z določenim vprašanjem oziroma trditvijo. Med zaslišanjem je z različnimi namigovanji od izvedenca poskušalo pridobiti lastno, subjektivno mnenje, kakršnega si je tekom zaslišanja izoblikovalo samo. Ravnanje ni bilo sporno le pooblaščenki tožnika, temveč tudi samemu izvedencu, ki je trditve sodnice označil za sugestije, za katere je dejal, da ne vplivajo na njegovo mnenje. Mnenje sodišča je bilo nestrokovno in nezakonito in ni upoštevalo določb o zaslišanju izvedencev. Prekoračilo je svoje znanje in pooblastila, ki jih ima kot nestrokoven organ. Na strani 14 in 15 sodbe je dejansko delalo izvedensko mnenje, ko se je spuščalo v presojo, kaj pomeni pisanje na list papirja itd. Končno sodišče še navede, da nobena stranka ni prerekala njegovega mnenja, ker meji na absurd, da bi morala tožeča stranka prerekati mnenje sodišča na glavni obravnavi. Tožnik se je z mnenjem izvedenca strinjal, bil mu je naklonjen in ni imel razloga po drugačni interpretaciji, kot je nakazovalo sodišče. Sodišče se je trudilo to spremeniti, še tožena stranka ne, kar je presenetljivo in kaže na pravilnost navedb o izraziti pristranskosti sodišča, brez utemeljenega razloga. Zaradi dvoma v nepristranskost pa, da ne bo pomote, sodnice ne izključuje. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, ki je izpovedbe obeh strank, pa tudi prič, štelo za neprepričljive. Niza razloge, zakaj razlogi sodišča niso upoštevni (kolebanje med dvema mesecema pri opredelitvi datuma izročitve denarja, ne izkazuje neverodostojnosti tožnikove izpovedbe; ocena sodišča, da je hramba gotovine v „tako visokem znesku“ (med 31.000 EUR in 37.000 EUR) zelo neobičajna, ne izkazuje dejstva, da tožnik denarja ni hranil doma v gotovini; navedbe da sodišče ne verjame, da bi pravne osebe, za katere je tožnik delal, kršile računovodsko davčne predpise z izplačilom visokih zneskov v gotovini, so brez pravne in dejanske podlage). Razloguje o tem, da je bil način izvleči gotovino iz podjetja vedno zelo običajen način izčrpavanja firm, zato so navajanja sodišča ne samo napačna, temveč tudi neskladna s pravno poslovnimi razmerami v Sloveniji. Tožnik je jasno izkazal najmanj prejem in obstoj 30.000 DEM, zato je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da v letu 2001 ni mogel razpolagati s takšnimi prihranki, da bi tožencu lahko izročil 45.000 DEM, kar je predstavljalo prvi obrok kupnine. Pri presoji zatrjevanega priliva s strani družbe SCT (prejema odškodnine v višini 30.000 DEM oziroma 2,036.325,00 SIT) sodišče ni upoštevalo dokaza, ki ga je predložil v spis in sicer potrdila družbe S. o izplačilu odškodnine 25.1.1999. Nakazilo tega zneska je preverjalo pri A., d.d., iz potrdila pa je razvidno, da je bila odškodnina nakazana na hranilno knjižico tožnika, odprto pri N. d.d.. Napačna je opredelitev sodišča glede drugih dveh zneskov, ki ju je izročil tožencu in mu jih je posodila prijateljica A. B. Sodišče je upoštevalo le tiste dele izpovedb priče A .B. in A. R. (hčerke priče A. B.), ki se med seboj niso ujemali. Izpovedbi tožnika in priče A. B. se razhajata le v okoliščinah, ki so stranskega pomena, v bistvenem pa je priča potrdila, kar je sodišče očitno prezrlo, da je tožniku izročila 50.000 DEM, kar je predstavljalo drugi in tretji obrok kupnine za stanovanje toženca. Postranskega pomena je tudi razhajanje v označitvi odnosa med tožnikom in pričo A. B. Nepravilno je sodišče interpretiralo tudi izpovedbo priče A. R., ki je potrdila, da je njena mati tožniku posodila 50.000 DEM. V izpovedbi je sicer navedla drugo letnico, ko naj bi njena mati posodila denar in sicer leto 1997 ali 1998, kar je sodišče upoštevalo, glede na to, da je priča letnici povezovala s prodajo hiše A. B. Sodišču se očitno to ni zdelo sporno, tako kot pri izpovedbi tožnika, ko ni znal navesti le točnega meseca izročitve denarja tožencu. Uporabljalo je torej dvojna merila za presojo, saj je ocenilo, da tožnik od priče A. B. posojila ni prejel. Sodišče se je spustilo v presojo, ali je A. B. leta 2001 sploh razpolagala z denarjem, ki ga je posodila tožniku in ocenilo, da z njim ni razpolagalo. Tako oceno je podalo na podlagi lastnih sklepanj in ob neupoštevanju izpovedi te priče, zato mnenje sodišča v tem delu ne more biti zanesljivo. Sodišče sicer navaja, da je v celoti upoštevalo mnenje sodnega izvedenca dr. D. K., v obrazložitvi pa se je spusilo v razpravo o dvomu v verodostojnost teh pobotnic (in očitno tudi strokovnega mnenja sodnega izvedenca). Dvome glede verodostojnosti pobotnic pa sodišče utemeljuje v sodbi še s primerjavo mesta toženčevega podpisa na listinah z vsebino listin in primerjavo pobotnic in pooblastila. Do sklepa, da tožnik ni mogel z zadostno verjetnostjo dokazati, da je tožencu leta 2001 v treh obrokih izročil kupnino za stanovanje v skupni vrednosti 95.000 DEM, je po mnenju tožnika sodišče prišlo na podlagi zavračanja ključnih dokazov, pobotnic, podpisanih s strani toženca in neutemeljenih sklepanj, da ni imel dovolj prihrankov za izročitev prvega obroka kupnine, priča A. B. pa ne sredstev, da bi istega leta tožniku posodila 50.000 DEM (plačilo drugega in tretjega obroka kupnine).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku tožnika (zahtevek za plačilo 48.595,02 EUR). O primarnem tožbenem zahtevku (zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine) je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo na podlagi odpovedi(1).

6. Tožnik je v trditveni podlagi podrejenega tožbenega zahtevka navajal, da je tožencu, s katerim je bil dogovorjen za odkup njegovega stanovanja za ceno 95.000 DEM, v treh mesečnih obrokih (5.1.2001 45.000 DEM, 31.5.2001 30.000 DEM in 14.9.2001 20.000 DEM) plačal dogovorjeno kupnino. Vračilo plačane kupnine zahteva zaradi odpadle podlage, ker toženec kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni sklenil. 7. Toženec je zanikal tako dogovor o (bodoči) prodaji stanovanja, kot tudi prejem kupnine zanj.

8. Sodba zavzame stališče, da zaradi neprepričljive in nasprotujoče si izpovedi tožnika in obeh prič ter odsotnosti kakršnegakoli dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik razpolagal vsaj s sredstvi za plačilo prvega obroka kupnine (45.000,00 DEM), obstaja dvom v to, da bi tožnik v relevantnem času razpolagal oziroma imel na razpolago zadostna denarna sredstva za plačilo treh denarnih zneskov, ki izhajajo iz pobotnic. Ker ni moglo dovolj zanesljivo ugotoviti, da bi tožnik tožencu izročil tri zatrjevane zneske denarja (45.000 DEM, 30.000 DEM in 20.000 DEM), je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na 215. člen ZPP. Glede vprašanja, ali je obstajala pravna podlaga (dogovor, predpogodba, o tem, da bosta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za toženčevo stanovanje), se sodba zato ni posebej opredelila.

9. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi pritožnika v tem, da sodišče ni upoštevalo tožnikovega dokaza, potrdila družbe S. o izplačilu odškodnine z dne 25.1.1999, s katerim je dokazoval, da je od družbe S. v letu 1993 prejel odškodnino v višini 30.000,00 DEM, ki mu je bila nakazana na njegov račun pri N., d.d., ni podana. Omenjenega dokaza ni v spisu, tožnik ga v nobeni izmed vlog ne omenja, sicer pa v zvezi z njim tudi ni podal ustrezne trditvene podlage(2). Sodišče je vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in medsebojno primerjalo dokaze, sledilo je metodološkim napotkom 8. člena ZPP in je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 8. člena ZPP. Tožnik opredeljeno ne navaja, v čem vidi nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Z uveljavljanjem nasprotja očitno izraža nestrinjanje z dokazno oceno (pritožbena trditev: „da že listinski dokazi (izvedensko mnenje, pobotnice...) zadoščajo za presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen...“), kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je skrbno opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, navedlo je razloge, zakaj izpovedbe stranke in prič šteje za neverodostojne in tudi, zakaj dvomi v verodostojnost predloženih pobotnic (A48, A49 in A50). Neupravičen je pritožbeni očitek o „arbitrarnosti ocene dokazov“. Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove dokazne vrednosti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem ne izključuje uporabe drugih dokaznih sredstev, in tudi nima a priori večje teže, kot drugi dokazi, kot je očitno zmotno prepričan pritožnik. Neupravičen je tudi očitek kršitve določbe 239. člena ZPP(3), ki jo je po pritožnikovi trditvi treba smiselno uporabiti tudi za izvedenca (ZPP take določbe nima), kar po pritožnikovi trditvi predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Določba 252. člena ZPP sodišču nalaga, da usmerja delo izvedenca in mu daje ustrezna pojasnila (predstavi mu lahko tudi oceno izvedenih dokazov). S tem, ko je sodišče izvedencu predstavilo svoje videnje zadeve in razumevanje predloženih pobotnic, ni nepravilno upoštevalo določb o zaslišanju izvedencev, kot sicer izčrpno razloguje pritožnik. V zapisniku o zaslišanju, ki ga pritožnik izčrpno analizira in o njem podaja svoje videnje, ni podlage za njegovo stališče „da so bile trditve sodišča oblikovane sugestivno in so že same vsebovale odgovor“. Ni podlage za očitano pristranskost sodišča in njegovo prizadevanje, da izvedenec potrdi mnenje, ki ga je oblikovalo sodišče samo. Pooblaščenka tožnika se je, kot sama navaja v pritožbi, res ves čas med zaslišanjem izvedenca sklicevala na kršitve postopka, ki pa niso bile podane. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče na obravnavi, je sodnica predstavila svoje stališče do posameznih dokazov tudi zato, da je že na obravnavi bila dana strankam možnost „postavljati vprašanja ter razčistiti oziroma pokazat na drugačno interpretacijo listin“. Že uvodoma, ko je izvedencu predstavila svoje razumevanje izvedenskega mnenja in drugih dokazov, je izvedenca prosila: „ zdaj komentirajte to moje razumevanje, da mi poveste, kje se motim, kaj je treba gledati drugače.“

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Življenjsko logična in prepričljiva je dokazna ocena sodišča, da tožnik ni s stopnjo prepričljivosti dokazal, da je imel denar za kupnino za nakup toženčevega stanovanja. Glede višine prihrankov je tožnik spreminjal izpoved (od prvotno zatrjevanih 60,000 DEM oziroma 70.000 DEM v gotovini doma, na 50.000 DEM, preostanek v terjatvah). Izpovedoval(4) je, da je denar, ki ga je tožencu izročil kot prvi obrok kupnine za nakup stanovanja (5.1.2001 45.000 DEM), hranil v gotovini doma. S strani družbe SCT je v letu 1993 ali 1994 prejel odškodnino v višini 30.000 DEM v tolarski protivrednosti.

11. Sodišče tožnikovi izpovedbi ni sledilo, (1) ker je ugotovilo, da tožnik na deviznem računu pri A., d.d, odprtem od leta 1993 do 1998, ni imel prometa, (2) ker tožnik ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal, da bi imel odprt tolarski račun, na katerega bi mu bil znesek iz naslova odškodnine nakazan, (3) ker je spreminjal izpoved (sprva je trdil, da je znesek odškodnine s strani družbe S. prejel v gotovini), (4) in ker na vprašanje pooblaščenca toženca, kdaj je denar dvignil z računa, ni želel odgovoriti. Protispisna je pritožnikova trditev, da je predložil potrdilo S. o izplačilu odškodnine z dne 25.1.1999, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že uvodoma. Tožnik po seznanitvi z dopisom A., d.d., z dne 17.4.2012, ni navajal, da sodišče ni opravilo poizvedbe pri pravi banki, temveč le, da je bil pri banki (gre za banko pri K.) odprt tolarski in ne devizni račun. Nasprotno, izpovedoval je, in na naroku navajal, da mu je bila odškodnina nakazana na račun banke pri K., sprva pa je celo trdil, da je odškodnino prejel v gotovini. V pritožbi prvič, ne da bi pojasnil razloge, zakaj brez svoje krivde tega ni storil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, navaja, da je bila odškodnina nakazana na njegovo hranilno knjižico pri N. d.d.. Gre torej za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnik ni ponudil niti listinskih dokazov niti ni predlagal zaslišanja prič o visokih zaslužkih, ki jih je zatrjeval (izplačila R., protokola in drugih pravnih oseb), niti ni v trditveni podlagi niti izpovedbi pojasnil, zakaj je plačila dobival v gotovini in zakaj prihrankov ni hranil na bančnih računih. S pritožbenim razlogovanjem o „zmotnosti ocene sodišča prve stopnje, da je neobičajno hranjenje gotovine v zatrjevani višini doma in da je neobičajno in v nasprotju z računovodsko-davčnimi predpisi, da bi pravne osebe izplačevale gotovino“, v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ne vzbuja pomislekov.

12. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni sledilo, da mu je denar za plačilo drugega in tretjega obroka kupnine (31.5.2001 30.000 DEM, 14.9.2001 20.000 DEM) posodila njegova prijateljica A. B. Izpovedbo te priče, ki je sicer potrdila, da je tožniku dala posojilo v višini 50.000 DEM, je sodišče štelo za neprepričljivo in nezanesljivo. Dokazna ocena sodišča (11-14 stran obrazložitve) temelji na natančni in skrbni oceni izpovedb tožnika in prič (A. B. in njene hčerke A. R.) v povezavi z listinsko dokumentacijo – (A61, A62) in je pritožnik z izpostavljanjem nepomembnosti razhajanj v izpovedbah, ne more uspešno izpodbiti. Neskladje v izpovedbah, gledano ločeno, vsako zase, morebiti res ne bi bilo pomembno, kot trdi pritožnik, ocenjevano v medsebojni povezavi, kot je to (pravilno) storilo sodišče prve stopnje, pa vzbuja resen dvom v verodostojnost izpovedb.

13. Sodišče je izpoved priče A. B. ocenilo za neverodostojno zato, (1) ker se izpovedba tožnika in priče razhajata glede začetnega dogovora o posojilu(5), (2) ker ni jasno, v kakšnem razmerju sta si bila (trditve tožnika, da je bila njegova prijateljica, priča ni potrdila), (3) ker (upoštevaje zlasti listinsko dokumentacijo – A61, A62) ni izkazano, da bi priča A. B. septembra 2001 razpolagala s 50.000 DEM, (5) ker se izpovedbi priče A. B. in njene hčere A. R. razlikujeta glede okoliščin prodaje (kupca) hiše na D., porabe kupnine(6), pa tudi glede leta danega posojila tožniku (7). Bistveno razhajanje glede ustnega dogovora v zvezi s posojilom v letu 2001, bi lahko, kot je upravičeno sklepalo tudi sodišče prve stopnje, kazalo na prirejenost trditev o danem posojilu predmetnemu postopku. Tožnik, ki v pritožbi sicer ponavlja, da obstaja celo pisni zapis njunega dogovora, ki naj bi bil notarsko overjen, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tega dokaza ne predloži. Glede razlik v letih posojila med pričo A. B. in A. R., je sodišče prepričljivo pojasnilo, da šteje za verjetno, da si je priča A. R., glede na to, da je posojilo vezala na prodano hišo na D. oziroma nakup njenega stanovanja, letnico približno zapomnila. Ni uporabljalo dvojnih meril, kot očita pritožnik. Sicer pa je tudi glede njene izpovedbe sodišče dopuščalo možnost, da je prirejena za potrebe postopka. Ključni ugotovitvi sodišča, da priča A. B. v letu 2001 ni razpolagala s 50.000 DEM, temveč kvečjemu za 10.000 DEM, pa pritožnik oporeka le s trditvijo, da je tako oceno sodišče podalo na podlagi lastnih sklepanj in ob neupoštevanju izpovedi priče A. B., kar pa ne drži. Sodišče je ob upoštevanju izpovedbe priče A. B., ki jo je preverjalo z listinsko dokumentacijo (A61, A62), prišlo do zaključka (pritožnik mu obrazloženo ne nasprotuje), da priča iz naslova kupnine za prodano stanovanje na D. ni mogla prejeti 275.000 DEM kot je trdila, temveč 204.399,50 DEM, in da je ob upoštevanju posojila „Bolgaru/Makedoncu“ ter od danega posojila vrnjenih 120.000 DEM, lahko ostalo le 10.000 DEM in ne 50.000 DEM, kot so sicer skladno izpovedali tožnik in obe priči. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženec na naroku 12.3.2011 (po zaslišanju priče A. B.) predlagal vpogled v izpisek računa A. B., odprt pri S., d.d., glede nakazila kupnine 275.000,00 DEM od prodaje hiše in dviga tega denarja, čemur je sodišče upravičeno sledilo in s pridobljenimi dokazi (A61, A62) preverjalo izpovedbo priče. Zmotno je pritožnikovo stališče, da zgolj dejstvo, da sta obe priči potrdili, da mu je bilo dano posojilo v višini 50.000 DEM, ne glede na razhajanje v izpovedbah, zadošča za zaključek, da mu je bilo posojilo v taki višini res dano.

14. Tožnik je izročitev denarja (kupnine) dokazoval tudi s tremi pobotnicami (A48-A50), glede katerih je toženec priznal, da jih je podpisal, njihovi verodostojnosti pa je oporekal s trditvijo, da je podpisal bianco listine (vsebino je naknadno dopisal tožnik sam).

15. Sodišče (14., 15. stran obrazložitve) je ob kritični oceni izvedenskega mnenja in predstavitvi okoliščin, ki po njegovem prepričanju vzbujajo dvom v verodostojnost predloženih pobotnic, zavzelo stališče, da obstaja velik dvom v njihovo verodostojnost, da so bile sestavljene ob sodelovanju in soglasju obeh pravdnih strank. Upoštevalo je zaključek izvedenca, da ni nobenih forenzičnih indicev ali sledi oziroma znamenj, da bi bilo besedilo treh spornih pobotnic napisano kasneje na listine kot podpis toženca in da je tak scenarij zelo malo verjeten. Sprejelo je tudi pojasnilo izvedenca, „da so vzroki za nekatere od izpostavljenih lastnosti listin (mesto podpisa toženca na posameznih pobotnicah v primerjavi z besedilom) lahko v (duševni) bolezni pisca, utrujenosti, razpoložljivi – omejeni – podlagi, na kateri je papir, na katerega se piše in drugo, ne pa nujno to, da se je besedilo prilagajalo podpisu in da je bil podpis na listini že pred besedilom“, pri čemer pa je poudarilo, da tožeča stranka nobenega od teh razlogov ni predstavila oziroma ni ponudila izvedencu v preveritev. Tožnik je pravilnosti dokazne ocene sodišča oporekal s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb postopka, glede katere se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Poleg že obrazloženega, v zvezi z očitkom pritožnika, „da meji na absurd, da bi tožeča stranka morala prerekati mnenje sodišča na sami glavni obravnavi“, pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče že na naroku, enako kot v sodbi, pojasnilo, da je svoje mnenje glede dokazne vrednosti pobotnic predstavilo na obravnavi zato, da bi omogočilo strankam predstavitev okoliščin, ki bi morebiti narekovale drugačno interpretacijo listin.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroške toženca z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Na naroku 19.12.2011 se je tožnik odpovedal primarnemu tožbenemu zahtevku in je sodišče pristopilo k obravnavanju podrejenega tožbenega zahtevka.

(2) Stranke morajo ponuditi trditveno in dokazno podlago (7. člen ZPP) - najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če izkažejo nekrivdo za njihovo uveljavljanje (286. člen ZPP). Sodišče je na trditveno podlago vezano (2. člen ZPP).

(3) Po splošnih vprašanjih se od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o dejstvih, o katerih naj priča. Nato se ji lahko postavlja vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Ni dovoljeno postavljati vprašanj, v katerih je že vsebovano, kako je treba odgovoriti.

(4) V vlogi 24.3.2009 (list. št. 128) je tožnik napovedal, da bo na obravnavi dokazal „od kod tožeči stranki denar za nakup stanovanja“.

(5) Po izpovedi tožnika sta bila s pričo že ob posojilu, leta 2001, dogovorjena, da mu posojila ne bo treba vrniti in bo po njegovi smrti njen sin postal lastnik stanovanja, ki ga bo s posojilom odplačal, potrditvi priče pa je do takega dogovora prišlo šele v letu 2005. (6) Izpovedbi sta skladni glede trditve, da je bila z delom kupnine (120.000 DEM) kupljeno stanovanje A. R., glede posojil pa je priča A. B. trdila, da je posojilo dala nekemu Bolgaru/Makedoncu, takoj po dvigu bančnem okencu (znesek 275.000,00 DEM od katerega je 120.000,00 DEM nakazal neposredno prodajalcu stanovanja, ki ga je kupila za hči v K.), priča A. R. pa je navajala, da je mama bratu kupila avto v približni vrednosti 20.000,00 DEM, odplačala nek svoj kredit in dvema ali trem osebam posodila nekaj denarja (prijateljici M. i. M. 10.000,00 DEM, svoji sestri neznan znesek in tožniku 50.000,00 DEM).

(7) Po trditvi priče A. B. je posojilo v višini 50.000,00 DEM tožniku dala v letu 2001, potrditvi njene hčere A. R. pa v letu 1997 ali 1998, ko je mama prodala hišo na D. in ji kupila stanovanje.