Jedro

Ker različen režim lastništva na posameznih parcelah, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, ni mogoč, je sodišče skupna vlaganja zakoncev pravilno presojalo z vidika zaščitene kmetije kot celote.

Kmetija zaradi njunih obsežnih vlaganj predstavlja skupno premoženje, ki je nastalo na originaren način. Pogojev za pridobitev solastniškega deleža, ki so predpisani za promet z zaščiteno kmetijo, zato ni treba presojati.

Ker se stranki v zadevni pravdi nista poravnali, toženec pa tudi ni pripoznal (dela) tožbenega zahtevka, je za odločitev o pravdnih stroških odločilen (delni) uspeh strank in ne morebitna pripravljenost ene stranke za poravnavo. Toženec se na svoje (nesprejete) ponudbe v zvezi s tožničinim deležem na kmetiji ne more uspešno sklicevati tudi zato, ker se niso nanašale na uveljavljani stvarnopravni zahtevek, s katerim je tožnica celo delno uspela, pač pa na obligacijskega (izplačilo denarne vrednosti), ki ga tožnica niti ni uveljavljala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. S sodbo je ugotovilo, da je zaščitena kmetija (ki predstavlja v izreku navedene nepremičnine v vl. št. 508 in 65, oboje k.o. ..., ter v izreku opisane premičnine) skupno premoženje pravdnih strank, delež tožnice na skupnem premoženju pa znaša 185/1000 (1. tč. izreka). Tožbeni zahtevek za ugotovitev večjega deleža ter tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (2. tč. izreka), toženca pa je zavezalo k plačilu 309,93 EUR tožničinih pravdnih stroškov.

(2) Zoper navedeno sodbo se (očitno le v zanj neugodnem delu – 1. in 3. tč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša tudi stroške. Meni, da ima tožnica na zaščiteni kmetiji, ki je njegovo posebno premoženje, le obligacijski zahtevek in ne stvarnopravnega, saj zanj ne izpolnjuje pogojev (18. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur. l. RS, št. 59/1996, s spremembami; od tu ZKZ, 2. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. l. RS, št. 70/1995, s spremembami; od tu ZDKG). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z napotili pritožbenega sodišča, navedenimi v sklepu I Cp 4272/2005 z dne 24. 5. 2006. Vrednost skupnega premoženja je bila ugotovljena pravilno (251.246,49 EUR), a je sodišče ugotovljeni tožničin delež (18,5 %) nepravilno upoštevalo na celotni kmetiji (684.377,91 EUR), torej tudi na posebnem deležu toženca. Tako je vrednostno izražen delež tožnice za približno 80.000,00 EUR višji, kot ji pripada. Prav tako je nepravilen zaključek, da sta stranki med trajanjem njune skupnosti z investicijami bistveno povečali vrednost zaščitene kmetije; kmetija je pridobila le na standardu bivanja, njen vitalni del pa je ostal nespremenjen. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica k skupnim investicijam prispevala 17,7 % (31.505,00 DEM), pri čemer je upošteval tožničin prispevek k skupnemu gospodinjstvu ter vzgoji in negi otrok. Toženec je na drugi strani v vseh sedemnajstih letih dela v Nemčiji za investicije namenil skupno 146.880,00 DEM, pri čemer pa izvedenec ni upošteval njegovega nedenarnega prispevka – kot so izpovedale številne priče, se je pri večjih delih vrnil domov, kjer je več dni bodisi pomagal pri delih bodisi zagotovil pomoč sorodnikov. Glede na takšno razmerje prispevkov meni, da je odločitev sodišča o tožničinem deležu v višini 18,5 % pristranska in nepojasnjena. Mnenje, da prispevkov strank ni mogoče enačiti, pritožnik posebej opira na ugotovitev izvedenca o tožničinem prispevku k vrednosti novo ustvarjenega premoženja (17,7 %). Končno napada še stroškovno odločitev. Ker se je ves čas postopka želel poravnati (na začetku celo za denarni znesek, ki presega 18,5 % vrednosti skupno ustvarjenega premoženja), poleg sodne takse pa je trpel še polovico stroškov sodnih izvedencev, bi morala vsaka stranka nositi svoje pravdne stroške.

(3) Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožnik ne izpodbija na izvedensko mnenje oprtih ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obe pravdni stranki v času njune ekonomske skupnosti (od leta 1973 do leta 1992) vlagali v zaščiteno kmetijo, ki jo je po svojih starših podedoval toženec. Razen hleva in kozolca sta porušili prejšnje stavbe, ki so stale na določenih zemljiščih, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, in na istem mestu (parc. št. 83.S, 84.S, 85.S, deloma tudi na parc. št. 932/4 in 933/3) zgradili nove – večjo stanovanjsko hišo, stanovanjsko gospodarski objekt, zidano lopo oziroma garažo in leseno lopo. Stranki sta v času njune skupnosti skupno prispevali tudi k zunanji ureditvi, izdelavi fasade, obloge stopnic in balkona na hlevu, izdelavi novega tlaka v starem kozolcu ter nakupu določenih (v izreku navedenih) premičnin. Ker različen režim lastništva na posameznih parcelah, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, ni mogoč (sklep VS RS II Ips 162/2002 z dne 23. 10. 2003), je sodišče prve stopnje skupna vlaganja strank pravilno presojalo z vidika zaščitene kmetije kot celote. S pomočjo izvedenke je ugotovilo, da vrednost skupnih investicij ustreza 37 % vrednosti celotne zaščitene kmetije, kar utemeljuje nadaljnji zaključek o bistveni spremembi oziroma povečanju vrednosti celotne zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje jo je zato upravičeno obravnavalo kot skupno premoženje. Ker le-to nastane originarno (2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 15/76, s spremembami; od tu ZZZDR), pritožniku ne koristijo očitki v zvezi z morebitnim tožničinim neizpolnjevanjem pogojev za vzpostavitev solastninskega deleža, ki so vezani na promet (torej na primere izvedene pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom) z zaščiteno kmetijo (1. odst. 17. čl. in 18. čl. ZKZ, 2. čl. ZDKG). Pritožnik zaman išče nasprotje med pravkar opisano odločitvijo sodišča in ugotovitvijo, da je toženec kmetijo podedoval. Ta okoliščina je bila namreč ustrezno upoštevana pri odmeri obsega tožničinega stvarnopravnega zahtevka. V dani situaciji je namreč pravilno pravno stališče, da lahko tožnica uveljavlja v zakonu predpostavljeni delež le na skupnih investicijah, ki znašajo 37 % vrednosti celotne zaščitene kmetije (nedeljivega premoženja, ki je pod posebnim pravnim varstvom).

(6) Od tu dalje se vprašanje pravilnosti izpodbijanega dela sodbe zoži na vprašanje velikosti prispevka enega in drugega bivšega zakonca k skupnim vlaganjem. Sodišče prve stopnje je ta prispevek ustrezno ugotavljalo za celotno obdobje trajanja njune skupnosti (od leta 1973 do leta 1992), pri tem pa je v okviru trditvene podlage spora pravilno upoštevalo ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine – pomoč enega zakonca drugemu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Ocenilo je, da sta prispevka enaka, saj nobena izmed strank ni izpodbila zakonske domneve o polovičnem prispevku. Kot izhaja iz obrazložitve, sta se tedanja zakonca dogovorila, da toženec dela v Nemčiji (v časovnih okvirih njune skupnosti je to počel od začetka, torej od leta 1973, pa do leta 1984), medtem ko je tožnica ves ta čas k nastanku skupnega premoženja prispevala z opravljanjem vseh del na kmetiji, s skrbjo za ohranitev premoženja, s sodelovanjem pri vodenju gradnje in vzdrževanju kmetije ter z varstvom in vzgojo dveh skupnih otrok. V tem času (torej do leta 1984) je bil dohodkovni prispevek toženca, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, res bistveno višji, a je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi bistveno večjo tožničino obremenitev z opravljanjem drugih opisanih del, ki so bila v istem obdobju – ravno zaradi odsotnosti toženca – v celoti na njenih plečih. Očitki, da je razlika med prispevki strank večja od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec (in ki jo je upoštevalo sodišče), niso utemeljeni. Temeljijo na okoliščini, da izvedenec ni upošteval toženčevega dela na kmetiji, ki ga je opravil v istem obdobju, kot so izpovedale številne priče. Pritožnik pa pri tem spregleda, da tovrstnih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podal (ves čas se je skliceval predvsem na svoj finančni prispevek, ki ga je ustvaril do leta 1984), v pritožbi pa tudi ne pojasni, čemu bi to smel prvič storiti sedaj (286. in 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Sklicevanje na izpovedbe prič ni utemeljeno, saj je dokazni postopek namenjen dokazovanju že podanih trditev, ne pa morda razširjanju trditvene podlage. Edina upoštevna trditev v tej smeri se je nanašala na skrb njegovega nečaka za izvedbo adaptacij, ki pa sama po sebi ne vpliva na spremembo deležev na skupnem premoženju. Pomoč sorodnikov se namreč praviloma šteje v korist obeh zakoncev (sodba in sklep VS RS II Ips 63/94 z dne 29. 9. 1994). Zgolj občasno prihajanje domov in nudenje pomoči (zgolj pri) gradnji tudi sicer ne bi omajalo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožničin nedenarni prispevek, ki je po sami naravi stvari zahteval vsakodnevno prisotnost na kmetiji, občutno večji od toženčevega. Nadalje gre pripomniti, da kakšnih občutnejših zaslužkov po letu 1984 tožnik ni zatrjeval, pa tudi iz izvedenskega mnenja, s katerim se je strinjal, ne izhajajo. Po drugi strani se je tožnica leta 1981 zaposlila in delo opravljala vse do konca njune skupnosti (1992). Upoštevajoč povedano je na mestu zaključek, da toženec ni uspel dokazati, da je njegov delež na skupnih vlaganjih v kmetijo večji (1. odst. 59. čl. ZZZDR). Glede na enakovreden prispevek k skupnim vlaganjem (½), ki predstavljajo 37/100 vrednosti zaščitene kmetije, je v konkretnem primeru ugotovitev tožničinega deleža na celotni zaščiteni kmetiji (185/1000) pravilna.

(7) Končno je treba zavrniti pritožbena izvajanja v zvezi z izpodbijano stroškovno odločitvijo. Ker se stranki v zadevni pravdi nista poravnali, toženec pa tudi ni pripoznal (dela) tožbenega zahtevka, je za odločitev o pravdnih stroških odločilen (delni) uspeh strank in ne morebitna pripravljenost ene stranke za poravnavo. Toženec se na svoje (nesprejete) ponudbe v zvezi s tožničinim deležem na kmetiji ne more uspešno sklicevati tudi zato, ker se niso nanašale na uveljavljani stvarnopravni zahtevek, s katerim je tožnica celo delno uspela, pač pa na obligacijskega (izplačilo denarne vrednosti), ki ga tožnica niti ni uveljavljala. Kot je bilo strankama pojasnjeno že v sklepu tukajšnjega sodišča I Cp 4272/2005 z dne 24. 5. 2006, bi ji šel takšen zahtevek v primeru, ko se skupna vlaganja ne bi odrazila v bistvenih spremembah oziroma povečanju vrednosti zaščitene kmetije, saj zaradi njene nedeljivosti ne bi mogla zahtevati stvarnopravnega deleža zgolj na nekaterih izmed nepremičnin, ki jo sestavljajo. Na neprimernost stroškovne odločitve, temelječe na proporcionalnem merilu s pobotanjem, ne kažejo niti kakšne druge okoliščine primera (2. odst. 154. čl. ZPP). Slednjih gotovo ni iskati v razporeditvi stroškov izvedencev, saj se le-ti prav tako odmerijo v skladu z načelom uspeha. Poleg tega sta stranki polovične stroške izvedenca trpeli le pri prvem postavljenem izvedencu, medtem ko je celotne stroške druge izvedenke (skupno 1.328,16 EUR) trpela tožnica, stroške tretjega izvedenca (740,94 EUR) pa toženec.

(8) Ob odsotnosti drugih relevantnih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.