Jedro

Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Predlagatelja in nasprotna udeleženka Občina X, sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja (nepremičnin vpisanih v vl. št. ... k. o. ... in vl. št. ... k. o. ...); opravljena dejanja razveljavilo; predlog zavrglo; sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep sta predlagatelja vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za odločanje v tej zadevi ni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), temveč Zakon o denacionalizaciji (Zden), zmoten. Kot ves čas poudarjata, je bil njun pravni prednik A. A. obsojen, ker je 8. 10. 1945 na Okrajnem sodišču na Prevaljah zahteval izročitev podjetja B. Sodišče mu je s sklepom z dne 10. 10. 1945 Sp 18/45 podjetje vrnilo v last in posest brez vsake omejitve. V sodbi, s katero je bil neupravičeno obsojen (sodba Vrhovnega sodišča LRS Kv 7/46), je navedeno tudi, da je podjetje dejansko prevzel. Da je A. A. na podlagi delnic, ki jih je imel, prevzel celotno družbo, sledi tudi iz sodbe izdane v obnovljenem postopku dne 6. 11. 1946. Sodišče pa je zaključilo, da je bilo premoženje B. zaplenjeno na podlagi pravnomočne odločbe zaplembene komisije na Prevaljah z dne 2. 7. 1945 št. 665/46 in na podlagi 1. in 2. odloka predsedstva AVNOJ z dne 20. 11. 1944 in 24. člena zakona z dne 9. 6. 1945 št. 359 Uradni list DFJ št. 40, pred izrekom kazenske sodbe. V zvezi s tem se sodišče sklicuje tudi na odločitvi ustavnega sodišča Up 969/08 in Up 544/11. Pritožnika menita, da je odločitev sodišča arbitrarna, saj ni upoštevalo specifičnosti primera in vseh listin, ki so bile predložene v dokazne namene. Res je bilo najprej premoženje zaplenjeno na podlagi odloka AVNOJ, vendar je bilo A. A. nato podjetje ponovno vrnjeno („kot izkazanemu edinemu lastniku vseh delnic navedene družbe, v last in posest brez kakršnihkoli omejitev“). Po zaplembi na podlagi odloka AVNOJ mu je bilo torej podjetje ponovno vrnjeno v last in posest in nato ponovno zaplenjeno s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kv 7/46. Podlaga za zaplembo družbe je torej zgolj kazenska sodba. Zadeva v dejanskem in pravnem pogledu ni primerljiva s strani sodišča prve stopnje izpostavljenimi zadevami, ki jih je obravnavalo ustavno sodišče. V teh zadevah so bili obravnavani zahtevki, za katere je obstajala dejanska in pravna podlaga za zaplembo po odloku AVNOJ oziroma drugem predpisu na podlagi katerega je lahko premoženje prešlo na državo po sili zakona. Izpostavlja tudi odločbo VSL II Cp 2504/2015. V njej sodišče pojasnjuje, da je zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1986/46 z dne 12. 9. 1946 res obravnaval kot predmet zaplembe le 20.000 delnic B., kar pa ne pomeni, da pravnemu predniku predlagateljev ni bilo zaplenjeno tudi drugo premoženje. Dejstvo, da je okrajno sodišče v zaplembenem zapisniku navedlo, da je predmet zaplembe 20.000 delnic, ne izkazuje dejanskega stanja zaplembe – dejansko je bil A. A. pred izrekom kazenske sodbe lastnik tudi B., ki jo je imel tudi v posesti. S sklepom Okrajnega sodišča na Prevaljah je bila B. preoblikovana iz delniške družbe v lastniško družbo. Podlaga za zaplembo je bila torej zgolj kazenska sodba. Predlagatelja izkazujeta interes, da se jima vrne premoženje in ne da se jima vrne vrednost delnic (katerih valorizirana vrednost znaša 70.208,60 EUR, zahtevek za vrnitev premoženja v naravi oziroma v obliki odškodnine pa presega milijon EUR).

3. Nasprotna udeleženka Občina X je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi izhaja: - da je bil A. A. s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prevare po splošnem kazenskem pravu in gospodarske sabotaže po 15. točki drugega odstavka 5. člena Zakona o zatiranju trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže in obsojen, med drugim, na popolno zaplembo premoženja, - da je kazen zaplembe premoženja izvršilo Okrajno sodišče v Ljubljani z odločbo Zp 1286/45 z dne 12. 9. 1946, ko je zaplenilo 20.000 delnic B. v nominalni vrednosti 700.000 din, kar je bilo preneseno v last FLRJ, - da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu IV Ks 86094/2010 z dne 17. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 86049/2010 z dne 10. 2. 2011, razveljavljena prej navedenega sodba Vrhovnega sodišča LRS in je bil obsojeni A. A. oproščen obtožbe.

6. Predlagatelja trdita, da s sedaj razveljavljeno kazensko obsodilno sodbo niso bile zaplenjene le delnice, temveč tudi podjetje – B., tedaj v lasti A. A., ki je imelo ob zaplembi v lasti nepremičnine, katerih vrnitev oziroma vrednost, če vrnitev v naravi ni mogoča, zahtevata. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predlagatelja navedenega nista izkazala in ker iz vpisa v zemljiško knjigo in zaplembene odločbe izhaja, da je bilo podjetje in s tem nepremičnine, podržavljeno na podlagi pravnomočne odločbe okrajne zaplembene komisije v Prevaljah z dne 2. 7. 1945, št. 665/32 na osnovi 1. in 2. odloka predsedstva AVNOJ z dne 21. 11. 1944 in 24. zakona z dne 9. junij 1945, št. 359 Uradni list DFJ št. 40, na podlagi navedenega pa v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Predlagatelja trdita, da je bil njun pravni prednik A. A., lastnik vseh (20.000) delnic družbe B., d. d. in s tem edini delničar družbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba – B. d.d. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene, kot rečeno, na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe A. A. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja.(1) S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah Sp 18/45 z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja (kar sicer iz zemljiške knjige in iz ostalih listin ne izhaja) in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju. Da je sodišče s tem sklepom preoblikovalo B. iz delniške družbe v lastniško družbo, predlagatelja pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala, niti v pritožbi ne pojasnjujeta, zakaj tega nista mogla izpostaviti že v predhodnem postopku, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb, tudi sicer neizkazanih, ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

8. Osebno premoženje A. A. so tako tudi po sprejetju navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Prevaljah, lahko predstavljale le delnice podjetja. Da je temu tako, potrjuje odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1286/46 z dne 12. 9. 1946,(2) s katero mu je bilo zaplenjenih 20.000 delnic, in ne podjetje.

9. S sedaj razveljavljeno kazensko sodbo torej ni bila zaplenjena B. (in s tem sporne nepremičnine), temveč so bile A. A. zaplenjene (le) delnice, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Predlagatelja torej nista izkazala, da bi bilo podjetje (ki je imelo ob podržavljanju v lasti sporne nepremičnine) podržavljeno s kazensko sodbo, in ne na podlagi navedenega odloka AVNOJ (kot to izhaja iz zemljiške knjige in zaplembene odločbe). V posledici je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlagatelja vrnitve nepremičnin oziroma odškodnine zanje ne moreta uveljavljati v postopku na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS (145. člen). Za odločanje o vrnitvi premoženja torej ni podana sodna pristojnost, zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za nepristojno, opravljena dejanja razveljavilo, predlog pa zavrglo (2. točka 18. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za predlagatelja na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za nasprotno udeleženko Občino X pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Op. št. (1): ali pa so mu bile vrnjene v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Prevaljah Sp 18/45. Op. št. (2): Sprejeta na podlagi sodbe vrhovnega sodišča z dne 31. 1. 1946 Kv 7/46.