Jedro

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagatelja sta dne 28. 1. 2014 kot edina dediča po pokojnem A.A. na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja, ker je bil njun pravni prednik A.A. neupravičeno obsojen. V predlogu sta navajala, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahtevata, njunemu pravnemu predniku A.A. zaplenjeno na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča LRS, opr. št. Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946 (v nadaljevanju kazenska sodba), s katero je bil A.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prevare po splošnem kazenskem pravu in kaznivega dejanja gospodarske sabotaže po 15. točki drugega odstavka 5. člena Zakona o zatiranju trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, in obsojen, med drugim, na popolno zaplembo premoženja. Zaplembo je izvršilo Okrajno sodišče v Ljubljani z odločbo Zp 1286/46 z dne 12. 9. 1946, in sicer je bilo A.A. zaplenjenih 20.000 delnic delniške družbe G. (v nadaljevanju tudi Ž.) v nominalni vrednosti 700.000 DIN v depotu pri Ljubljanski kreditni banki, d. d. Iz priloženih kazenskih sodb izhaja, da je bila navedena družba nacionalizirana. A.A. pa je bil s kazensko sodbo obsojen ravno zato, ker je pred Okrajnim ljudskim sodiščem v Prevaljah predlagal, da se mu kot edinemu imetniku vseh 20.000 delnic izroči navedena družba in sodišče mu je to družbo s sklepom Sp 18/45 z dne 10. 10. 1945 izročilo. S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu VII Ks 86094/2010 z dne 17. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 86094/2010 z dne 10. 2. 2011 je bila prej navedena kazenska sodba Vrhovnega sodišča LRS v celoti razveljavljena in je bil obsojeni A.A. oproščen obtožbe. Zaradi navedenega predlagatelja menita, da sta upravičena zahtevati vrnitev stvari, konkretno nepremičnin oziroma vrednosti nepremičnin, ki so bile v lasti družbe G. na dan zaplembe premoženja, saj je bil njun pravni prednik izključni lastnik navedene družbe. Nepremičnine, ki so bile last delniške družbe G., so bile pripisane pri vl. št. 1, k. o. ... in vl. št. 44, k. o. .... Nadalje je bil A.A. lastnik polovice Š., z. o. z., zato predlagatelja uveljavljata vrnitev polovice vrednosti nepremičnin, ki so bile v lasti te družbe in so bile pripisane pri vl. št. 214, 231 in 251, k. o. ... Navedla sta, da pričakujeta vrnitev zaplenjenega premoženja v obliki plačila vrednosti nepremičnin, ker je večina opisanih nepremičnin v zasebni lasti. Predlagatelja sta v predlogu vrnitev nepremičnin zahtevala od Republike Slovenije, kasneje, z razširitvijo predloga dne 9. 9. 2014, pa sta predlog razširila na Občini E. in F., za nepremičnine, ki so v njuni lasti.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 6. 2015 odločilo, da je treba posamezne zahtevke obravnavati ločeno in o vsakem izdati posebno odločbo in sicer, da se posebej obravnava (1) predlog predlagateljev zoper nasprotno udeleženko Republiko Slovenijo zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja, ki je bilo preneseno v last FLRJ na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1286/46 z dne 12. 9. 1946 (N 60/2014), (2) predlog predlagateljev zoper nasprotni udeleženki Republiko Slovenijo in Občino E. zaradi vrnitve premoženja - nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1, k. o. ... in vl. št. 44, k. o. ... (N 335/2015 – obravnavana zadeva) in (3) predlog predlagateljev zoper nasprotni udeleženki Republiko Slovenijo in Občino F. zaradi vrnitve premoženja - nepremičnin, vpisanih v vl. št. 231, 251 in 214, k. o. ....

3. S sklepom, izdanim v ponovljenem sojenju, se je Okrajno sodišče v Ljubljani ponovno izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja (nepremičnin, ki so bile vpisane v vl. št. 1, k. o. ... in vl. št. 44, k.o. ...) in predlog zavrglo. Sodišče prve stopnje je odločitev, da za odločanje ni pristojno, oprlo na ugotovitev, da pravni prednik predlagateljev ob izdaji kazenske sodbe, s katero mu je bila izrečena zaplemba vsega premoženja, ni bil več lastnik premoženja, ki je predmet zahtevka, ker mu je bilo to podržavljeno že na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ (ex lege), in sicer z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945), ter kazenska sodba ni bila podlaga za odvzem navedenih nepremičnin. Kasnejša zaplemba tega premoženja v kazenskem postopku je pravno nerelevantna, saj je premoženje že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe prešlo v državno last. Ker je Odlok AVNOJ kot temelj podržavljenja naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je presodilo, da lahko predlagatelja vrnitev premoženja zahtevata le v upravnem postopku na podlagi določb ZDen. Upoštevajoč (ustavno)sodno prakso(1) sodišče prve stopnje še doda, da je tudi v zemljiški knjigi jasno navedeno, da je vknjižena lastninska pravica na FLRJ na podlagi odloka AVNOJ-a, kar pomeni, da predlagatelja nista mogla biti „zavedena“ z morebitnim napačnim vpisom v zemljiški knjigi.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da z razveljavljeno kazensko sodbo ni bila zaplenjena Ž. (in s tem sporne nepremičnine), temveč so bile A.A. zaplenjene le delnice, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pojasnjuje, da delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica spornih nepremičnin je bila tako lahko le družba – Ž., d. d. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi odloka AVNOJ-a. Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe A.A.. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja ali pa so mu bile vrnjene v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Prevaljah Sp 18/45. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah Sp 18/45 z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja (kar sicer iz zemljiške knjige in ostalih listin ne izhaja) in ne A.A., saj niso bile njegovo osebno premoženje, njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice. Da je temu tako, potrjuje odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1286/46 z dne 12. 9. 1946, s katero mu je bilo zaplenjenih 20.000 delnic in ne podjetje. Trditve pritožnikov, da je sodišče s sklepom Ž. preoblikovalo iz delniške v lastniško družbo, pa označi za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ker torej predlagatelja nista izkazala, da bi bilo podjetje (ki je imelo ob podržavljenju v lasti sporne nepremičnine) podržavljeno s kazensko sodbo in ne na podlagi odloka AVNOJ, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vrnitve nepremičnin oziroma odškodnine zanje ne moreta uveljavljati v postopku na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS).

5. V reviziji predlagatelja uveljavljata, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče druge stopnje pri opisu dejanskega stanja ni upoštevalo, da je bil A.A. obsojen ravno zaradi tega, ker je pri Okrajnem sodišču v Prevaljah dosegel, da mu je sodišče „kot izkazanemu edinemu lastniku vseh delnic navedene družbe“ izročilo v last in posest Ž., ki je bila v upravi države. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imel A.A. pred izrekom kazenske sodbe, s katero mu je bilo zaplenjeno vse njegovo premoženje, Ž.v lasti in posesti. Zaradi tega je tudi sodišče druge stopnje napačno sklepalo, da je v tej nepravdni zadevi pravna podlaga za odločanje ZDen in ne ZIKS. Predlagatelja menita, da ni dopustno ločeno obravnavati odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1286/46 z dne 12. 9. 1946, s katero je bilo A.A. zaplenjenih 20.000 delnic, od kazenske sodbe, s katero je bil A.A. obsojen ravno zato, ker je na Okrajnem sodišču v Prevaljah dosegel, da mu je sodišče s sklepom izročilo Ž. v last in posest. Zato je po mnenju predlagateljev pravno nesprejemljivo stališče izpodbijanega sklepa, da jima ni uspelo dokazati, da je bilo A.A. zaplenjeno podjetje, Ž.. Vztrajata, da je bilo dejansko podržavljeno podjetje, ki je bilo lastnina A.A.. Te navedbe predlagateljev, kot trdita, pa tudi izkazujejo, da so razlogi v izpodbijanem sklepu v nasprotju z njunimi navedbami in je tudi iz tega razloga podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje predlagatelja oporekata stališču, da gre pri navedbah o lastninskem preoblikovanju Ž. iz delniške družbe v lastniško družbo za pritožbeno novoto, saj sta že v predlogu z dne 27. 1. 2014 podala trditve v tej smeri. Predlagatelja trdita, da v obravnavanem primeru sodišči nista upoštevali zgoraj opisanih specifičnosti primera in vseh listin, ki so bile predložene v dokazne namene, temveč se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča v zadevah Up 969/08 in Up 544/11, ki pa z obravnavano zadevo nista primerljivi. Trdita, da je podana kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Ravno tako ni odgovorilo na pritožbene trditve, da je bilo premoženje A.A. zaplenjeno v kazenskem postopku. Predlagatelja uveljavljata tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči odklanjata vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno njunemu pravnemu predniku. Zatrjujeta še kršitev Ustave (22., 23. in 33. člen) in EKČP (6. člen). Vrhovnemu sodišču predlagata, da njuni reviziji ugodi in sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo (meritorno) odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata stroške revizijskega postopka. Po poteku roka sta predlagatelja dne 27. 12. 2016 poslala dopolnitev revizije, ki jo Vrhovno sodišče kot prepozne ni upoštevalo (rok za vložitev revizije se je iztekel 26. 9. 2016).

6. Revizija je bila dne 5. 10. 2016 v odgovor vročena nasprotnima udeleženkama, ki nanjo nista odgovorili.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so bile nepremičnine, vpisane v vložno št. 1, k. o. ... in vl. št. 44, k. o. ..., ki so predmet obravnavane zadeve, podržavljenje že na podlagi odloka AVNOJ. V takem primeru je bila kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nerelevantna, saj je premoženje že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe prešlo v državno last. Sodišče druge stopnje k tem razlogom doda, da so bile na podlagi kazenske sodbe A.A. zaplenjene le delnice in ne Ž. (in zato tudi ne sporne nepremičnine, ki so predmet obravnavane zadeve). Revizija temu nasprotuje in trdi, da je bilo premoženje res najprej zaplenjeno na podlagi odloka AVNOJ, vendar je bilo nato podjetje A.A. spet vrnjeno „kot izkazanemu edinemu lastniku vseh delnic navedene družbe, v lasti in posest brez kakršnihkoli omejitev“. Nato pa mu je bilo ponovno zaplenjeno s sodbo kazenskega sodišča. Zato menita, da je pravno nesprejemljivo stališče izpodbijanih sklepov, da predlagatelja nista izkazala, da je bilo njunemu pravnemu predniku na podlagi kazenske sodbe zaplenjeno podjetje - Ž.

9. Po določbi 145. člena ZIKS se, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. O vrnitvi zaplenjenega premoženja odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku (prvi odstavek 145č. člen ZIKS). Ključno vprašanje obravnavanega spora, na katerega je treba odgovoriti, je, katero premoženje pravnega prednika predlagateljev je bilo zaplenjeno na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča LRS Kv 7/46 z dne 6. 11. 1946. Konkretneje, revizijsko sodišče mora presoditi, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da so bile na podlagi kazenske sodbe A.A. zaplenjene le delnice Ž. (kot vrednostni papir - premoženje fizične osebe) in da sta zato predlagatelja, kot gre sklepati, na podlagi ZIKS upravičena le do povračila vrednosti teh delnic, ne pa tudi do vračila premoženja (kapitala) delniške družbe.

10. 145a. člen ZIKS določa, da se ne glede na določbo prejšnjega člena za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, torej prav za take primere, kakršen je primer predlagateljev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen (16. - 50. člen ZDen), pri čemer je treba to določbo ustavnoskladno razlagati tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vsehprimerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti (Odločba US RS U-I-426/98-18 z dne 17. 5. 2001, Uradni list RS, št. 45-2552/2001).

11. Vrhovno sodišče je v sodbi U 844/1993 z dne 13. 10. 1994 že zavzelo stališče, da iz zakonskih določb ZDen izhaja, da delničarji delniške družbe lahko v denacionalizacijskem postopku zahtevajo vrnitev premoženja (kapitala) delniške družbe in torej ne vrnitev delnic kot vrednostnih papirjev. V navedeni zadevi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZDen določa, da ta zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini navedenimi v tem zakonu (1. člen). Po določbi 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb so po določbi 13. člena ZDen delničarji te družbe. Premoženje (kapital) kapitalskih družb se delničarjem vrača le na način in pod pogoji, določenimi v 37. in 38. členu ZDen. Če je predmet denacionalizacije kapitalska družba, ZDen upravičencem zagotavlja vrnitev premoženja v obliki lastninskega deleža upravičenca na družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenega gospodarskega subjekta (prvi odstavek 37. člena ZDen). Vrednost lastninskega deleža mora biti enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 37. člena ZDen). 38. člen ZDen pa določa, da se premoženje (kapital) iz 13. člena tega zakona lahko na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, katerega delničar oziroma družbenik je bil upravičenec. Za vračanje nepremičnine v smislu prejšnjega odstavka veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin. V primeru, da ni mogoče vzpostaviti lastninskega deleža na podjetju (37. člen) ali vzpostaviti lastninske pravice na nepremičnini (38. člen), se da upravičencu odškodnina v vrednosti premoženja oziroma lastninskega deleža upravičenca na podržavljenjem podjetju (43. člen).

12. Iz zgoraj povzetega stališča Vrhovnega sodišča v zadevi U 844/1993 z dne 13. 10. 1994 izhaja, da revidenta pravilno opozarjata, da se v primeru podržavljenja delnic delniške družbe šteje, da je bil podržavljeno premoženje (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja.(2) To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.(3)

13. V nepravdnem postopku je sodišče vezano na predlog le glede „opisa razmerja oziroma stanja“, o katerem naj odloči, na pa na konkretne predloge, kako naj o tem razmerju oziroma stanju odloči. Zato predlagatelj v svojem predlogu niti ni dolžan postaviti določenega zahtevka glede ureditve razmerja, ampak mora predlog vsebovati samo opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči (21. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

14. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da revidenta utemeljeno uveljavljata, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da za odločanje o njunem predlogu ni podana sodna pristojnost (z njunimi besedami: da nista dosegla ustreznega sodnega varstva), materialnopravno zmotna. Če sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so bile pravnemu predniku predlagateljev na podlagi kazenske sodbe zaplenjene delnice, bi morali predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja vsebinsko presojati na podlagi določb tretjega poglavja ZDen. Tega, tudi zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča o ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov, nista storili. S tem sta predlagatelja prikrajšala za meritorno odločitev o njunem predlogu, s katerim zahtevata vrnitev premoženja, ki je bilo na podlagi kazenske sodbe zaplenjeno njunemu pravnemu predniku. Ker sodišči določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti, nista uporabili, posledično tudi nista ugotavljali dejstev, ki so z vidika teh določb pravno pomembna. Ker manjka dejanski substrat za uporabo pravilnega materialnega prava (določb tretjega poglavja ZDen), revizijsko sodišče pravilne materialnopravne norme ni moglo samo uporabiti in izpodbijanega sklepa spremeniti. Zato je reviziji ugodilo in sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). V ponovljenem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč prej navedena materialnopravna izhodišča ugotoviti pravno relevantna dejstva in o predlogu ponovno odločiti.

15. Preostali revizijski očitki glede na zavzeta stališča v tej zadevi niso terjali posebnega odgovora.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145č. člena ZIKS).

(1) Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-544/11 in Up-969/08 ter odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 320/2014 z dne 12. 3. 2015. (2) Glej npr. sodbo VS RS I Up 1680/2006 z dne 14. 2. 2008: Pri tem je pod premoženjem razumeti čisto aktivo podjetja, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega subjekta ostale po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njegovega poslovanja. Pri vračanju premoženja se torej upošteva premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju.

(3) Sedonja J. v J. Breznik in ostali, ZDen s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 157-158.