Jedro

Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, ki jih je tožnik namenil za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 0456020 z dne 19. 1. 2011 in 1. 6. 2011, za novo odmero pokojnine, za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine in za izplačilo razlike v pokojnini za čas od 9. 5. 2007 dalje. Ugotovilo je, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 2. 7. 2007, ki je postala pravnomočna. V tej odločbi niso bila upoštevana vplačila za notranji odkup delnic v letu 1992. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero z dne 15. 4. 2010 zavrnila z obrazložitvijo, da je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za novo odmero pokojnine in da določb 180. in 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ni mogoče uporabiti.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da nove odmere pokojnine tožnik ne more uveljaviti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji), 5., 39. in 180. člena ZPIZ-1 ter kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je tožena stranka ob reviziji sama nekaterim zavarovancem zneske iz lastninskih certifikatov vštela v pokojninsko osnovo, drugim pa ne. Če je zaznala nepravilnosti ob odmerah pokojnine, bi jih morala odpraviti. Namesto tega prelaga svojo odgovornost na tožnika, češ, da bi moral sam opozoriti na napako pri obračunu. Ob takem njenem postopanju se vsakdo lahko vpraša, čemu je bila revizija, ki jo je opravila, sploh potrebna in čemu je moral delodajalec naknadno javljati podatke o izplačilih. Tožena stranka si je mirno zadržala plačane prispevke, ne da bi ji bilo treba za to zavarovancu karkoli priznati. Tožena stranka ni imela podlage za zavrženje ponovne zahteve. Sodišči prve in druge stopnje sta nezakonito stanje ohranili, medtem ko si Vrhovno sodišče ne bi smelo dovoliti odločitve, po kateri bi zavarovanec, izigran z institutom pravnomočnosti, izgubil pravico, ki bi mu ob plačilu prispevkov nedvomno šla. Če ne drugače, bi si bilo mogoče pomagati s 180. členom ZPIZ-1. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Po prvem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pri odmeri pokojnine, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 2. 7. 2007, zneski, ki jih tožnik uveljavlja naknadno, niso bili všteti v pokojninsko osnovo. Vendar z odločbo ni bilo odločeno o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero pokojnine, pač pa o pravici do pokojnine in njeni višini. Plače oziroma drugi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo le dejansko podlago za odločitev o pravici.

7. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, zavarovanec napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (1). Te možnosti tožnik ni izkoristil. Namesto tega je vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ki jo je tožena stranka upravičeno zavrnila.

8. V času vložitve tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne predvideva. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, prizna naknadno, ponovna odmera ni možna, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Obakrat gre za primera naknadno pridobljene pokojninske dobe, torej za novo dejstvo, zato citirani določbi ZPIZ-1 ne urejata podobnega primera, kot je sporni. Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, ki jih je tožnik namenil za nakup obveznic (čeprav je bila ustavna odločba U-I 392/98 izdana že 10. 7. 2002), ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po prvi točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ki se v skladu s prvim odstavkom 12. člena in 249. členom ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (drugi odstavek 261. člena ZUP).

9. Tožnik, razen z izrednim pravnim sredstvom, ki pa ga ni izkoristil, ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do pokojnine. Ker za ponovno odločanje o njegovi starostni pokojnini niso bili izpolnjeni pogoji iz 180. in 181. člena ZPIZ-1 in ker ni bilo pogojev niti za njuno smiselno uporabo, je tožena stranka tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila (2).

10. Po določbi 158. člena Ustave RS, s katerim se ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, tožnik teh postopkov ni sprožil. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o kršitvi ustavnih pravic.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Op. št. (2): Enako je Vrhovno sodišče odločilo v identičnih primerih: VIII Ips 56/2012 z dne 3. 12. 2012 ter VIII Ips 59/2012, VIII Ips 67/2012 in VIII 71/2012, vse z dne 14. 1. 2013.