Jedro

Tožnik zoper dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno o višini njegove invalidske pokojnine, ni vložil izrednih pravnih sredstev, ampak je z vlogo pri toženi stranki zahteval ponovno odmero pokojnine. Za takšno ponovno odmero ni podane pravne podlage, tako da je tožena stranka tožnikovo zahtevo s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 19 (25?). 1. 2011 ter dokončna odločba št. ... z dne 1. 6. 2011, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem dela plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu I. d.d., v pokojninsko osnovno. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 30-ih dneh izdati tožniku novo odločbo o odmeri invalidske pokojnine od 9. 5. 2007 dalje, s katero bo nadomestila odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2007 in pri izračunu pokojninske osnove, poleg že ugotovljenih zneskov, upoštevala za obdobje od leta 1974 do 1999 še za leto 1992 bruto znesek v višini tedanjih 1.573.753,99 SIT oziroma sedaj 6.567,16 EUR ter da je tožniku dolžna v 15-ih dneh od dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne (pravilno: invalidske) pokojnine izplačati razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 9. 5. 2007 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje, do plačila. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) in tudi nepravilno upoštevalo inštitut pravnomočnosti. Tožnik je zahteval, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo obvezni prispevki oziroma dohodki, o katerih tožena stranka še ni odločila. To so plače, izplačane leta 1992 v obliki obveznic. S takšnim izračunom se ne posega v že pravnomočno urejena razmerja. Po določbi 39. člena ZPIZ-1 je potrebno ravnati tudi v primeru, ko se ugotovi, da določeni zavarovančevi dohodki, od katerih so bili plačani prispevki, niso bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove in o tem ni pravnomočno odločeno. Sodišče ni upoštevalo, da je bila revizija pri nekdanjem delodajalcu tožnika opravljena 27. 11. 2008 in 4. 8. 2009, šele na podlagi te revizije so bili sporočeni pravilni podatki o plačah in spremembah plač za leto 1992. Do teh navedb tožnika in predlaganih dokazov se sodišče ni opredelilo. Tožnik ni mogel opozoriti na napako sporočenih podatkov že v letu 2007, ker je bilo šele ob reviziji 4. 2. 2009 ugotovljeno, da je bilo izplačilo v obliki obveznic del izplačila, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Nov zahtevek je vložil po reviziji, torej na podlagi novega dejanskega stanja in je zato o takšnem zahtevku potrebno odločiti po vsebini, podlaga pa je v 125. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče je napačno presodilo odločbi tožene stranke ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ki jih je tožnik predložil kot dokaz, da tožena stranka zavarovance neenakopravno obravnava. Po opravljenem naroku 2. 11. 2011 je pridobil še odločbo Območne enote ... z dne 12. 5. 2011, s katero je tožena stranka na podlagi že predložene sodbe ponovno odmerila pokojnino z upoštevanjem izplačanih obveznic v letu 1992 pri delodajalcu I. d.d.. Že zaradi kršitve ustavnih določb o enakopravni obravnavi bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. V dokaz prilaga omenjeno odločbo in zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu, pravnomočne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2007 izhaja, da ima tožnik od 9. 5. 2007 pravico do invalidske pokojnine, ki mu je bila na podlagi 75. do 78. člena, v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, odmerjena od pokojninske osnove, ugotovljene v zanj najugodnejšem 17-letnem povprečju plač oziroma osnov zavarovanja v obdobju od leta 1974 do leta 1990. Med strankama ni sporno, da je navedena odločba o pravici in odmeri invalidske pokojnine postala pravnomočna. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta izpis pokojninske dobe in izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine priloga in sestavni del odločbe.

Tožena stranka na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1 o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo Zakona o splošnemu upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, kar je tudi obravnavani primer, po prvem odstavku 225. člena ZUP postane pravnomočna. Pravnomočno odločbo je po četrtem odstavku omenjenega člena mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. To so izredna pravna sredstva, kot jih ZUP določa v poglavju XVI, za uporabo teh sredstev pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnik izrednih pravnih sredstev zoper omenjeno odločbo ni vložil, saj je z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 15. 4. 2011, zahteval ponovno odmero pokojnine. Glede na besedilo omenjene prvostopenjske odločbe je bilo z izračunom invalidske pokojnine pravnomočno odločeno tudi o načinu upoštevanja plač pri izračunu pokojninske osnove.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je glede izračuna pokojninske osnove in višine pokojnine veljal do 31. 12. 1999, je omogočal upoštevanje naknadno izplačane ali ugotovljene plače za novo odmero že uveljavljene pokojnine ter, v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev, po 169. do 273. členu tudi razveljavitev in ali spremembo dokončne odločbe. Teh možnosti sedaj veljavni ZPIZ-1 ne določa, zato sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno upoštevala določbe ZUP o nespremenljivosti pravnomočnih razmerij. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v enakem primeru, kot je obravnavani, v sodbah opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 ter opr. št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011, ugodilo reviziji tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke, s katero je zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP, zavrgla. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je namen pravnomočnosti zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v primeru, ko je bilo o tožnikovi pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni mogoče začeti. Ponovni predlog tožnika je tožena stranka utemeljeno zavrnila ne glede na dejstvo, da je bilo z revizijo tožene stranke, kot izhaja iz zapisnika z dne 4. 2. 2009 (priloga A2), ugotovljeno, da so bila sredstva, s katerimi so delavci odkupili obveznice z namenom sodelovanja v notranjem odkupu družbe I. d.d., razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in da so prijavljeni podatki na obrazcih M4/M8 za leto 1992, z upoštevanjem zneska, izplačanega v obliki obveznic, pravilni ter jih je zavarovancem potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Dejstvo, da je tožena stranka nekaterim zavarovancem, tudi na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ponovno odmerila pokojnino in ob tem upoštevala plačilo v obliki obveznic, ne pomeni, da je do takšnega ponovnega obračuna in priznanja pravice do invalidske pokojnine v višjem znesku, upravičen tudi tožnik. Iz omenjenih sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso, izhaja, da s pravilno uporabo materialnega in procesnega prava tožnikove ponovne zahteve za drugačen izračun pokojninske osnove, potem ko mu je bila pravica do invalidske pokojnine pravnomočno priznana, ni mogoče upoštevati in je tožena stranka zahtevo utemeljeno zavrnila. Pravilna odločitev bi sicer bila, da bi tožena stranka zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, vendar sodišče prve stopnje v dokončno odločbo v tem smislu pravilno ni poseglo, ker bi s tem lahko kršilo tretji odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 61/04 - ZPMSPDSS, 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 33/10 - Skl. US in 47/10 - Odl. US), po katerem sodišče ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bilo načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije kršeno le v primeru, da tožniku ne bi bila priznana pravica, ki jo je pristojni organ priznal drugim zavarovancem s pravilno uporabo materialnega prava ter določb postopka. Neenakopravno obravnavanje pomeni kršitev ustavnih pravic le v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje po materialnem pravu za priznanje pravice, v obravnavanem primeru za ponovno odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov v obliki obveznic v pokojninsko osnovo. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni s kršitvijo materialnega prava tožniku odrekla enakega varstva pravic.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam, kot določa 154. člen ZPP.