Jedro

Stališče tožene stranke, da ni dolžna plačati opravljenega dela zato, ker tožeča stranka ni pravilno vodila dokumentacije o opravljenih delih, ni pravilno. Dokazno breme, koliko dela je tožeča stranka opravila je namreč zato na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe v višini 21.103,39 EUR postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka). S sodbo je toženi stranki v plačilo naložilo znesek 144.665,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

14.647.779,32 SIT od 21. 02. 2004 do 11. 05. 2004,

13.251.763,69 SIT od 12. 05. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 55.298,63 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila,

1.420.815,97 SIT od 25. 08. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.928,96 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila,

19.994.945,73 SIT od 12. 01. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 83.437,43 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Toženi stranki je v plačilo naložilo izvršilne stroške tožeče stranke v znesku 361.300,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 02. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.507,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2007 dalje do plačila ter pravdne stroške tožeče stranke v znesku 9.688,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka odločbe).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo (2. in 3. točko izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v 2. in 3. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili pisno pogodbo št. 03-03:DN04/03 (B28) za izdelavo instalacij ogrevanja in hlajenja na objektu M. B, dosegli ustno soglasje, kot je razvidno iz osnutka pogodbe št. 05-03:DN06/03 za objekt M. A ter ustni dogovor za strojno instalacijska dela na objektu K. – nadzorni center M. (619. člen OZ). Tožena stranka v postopku ni trdila, da bi bilo delo nekvalitetno opravljeno, niti da bi morebitne napake grajala. Sporno pa je, ali je tožena stranka po teh pogodbah dolžna plačati vsa dela, ki jih tožeča stranka vtožuje. Sodišče prve stopnje se je glede obsega opravljenega dela naslonilo na mnenje izvedenca A. J. ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugovorom tožene stranke, da terjatev tožeče stranke še ni zapadla, ker je bila ravno tožeča stranka odgovorna za zamudo pri izdelavi končnega obračuna, sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni sledilo. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje v zaključku, da je tožeča stranka izkazala, da je obračun napravila in ga toženi stranki tudi izročila. Da je do zavlačevanja res prišlo na strani tožene stranke, potrjuje tudi dopis z dne 04. 01. 2005 (A55), na katerem je ročni dopis direktorja tožene stranke, da bo dokončni obračun pregledan do 10. 01. 2005, kar pa ni bilo storjeno. Trditve tožene stranke, da je z dopisom z dne 04. 01. 2005 zavrnila obračun, predložena listina ne potrjuje, ker iz njene vsebine izhaja, da je tožena stranka s tem dopisom zavrnila račun št. 000003/2005, ne pa dokončnega obračuna, za katerega je zapisala, da bo pregledan do 10. 01. 2005. Pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi napačne interpretacije listin z dne 22. 12. 2004 (A49), 23. 12. 2004 (A52) ter 04. 01. 2005 (A55), zato ni utemeljen.

6. Stališče tožene stranke, da ni dolžna plačati opravljenega dela zato, ker tožeča stranka ni pravilno vodila dokumentacije o opravljenih delih, ni pravilno. Dokazno breme, koliko dela je tožeča stranka opravila je namreč zato na tožeči stranki (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP). Tožena stranka nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki se je naslonilo na izvedensko mnenje A. J., čeprav naj bi bilo slednje izjemno skopo in nepregledno. Ta isti ugovor je tožena stranka že podala v pripravljalni vlogi z dne 31. 05. 2010 (list. št. 189) ter zato predlagala zaslišanje izvedenca, ki mu je v pripravljalni vlogi z dne 21. 09. 2010 (list. št. 204 – 205) zastavila pet vprašanj. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem izvedenca izvedlo (251. in 253. člen ZPP) na naroku dne 03. 11. 2010 (list. št. 206 – 208). Na vsa zastavljena vprašanja je izvedenec konkretno odgovoril. Pri tem je pojasnil, da se je glede količin in cen oprl na listine v spisu (A25, B93-102, A26, A27). Dokazni vrednosti teh dokaznih listin tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno oporekala; ker pa v pritožbi niti ne pojasni, zakaj trditev o datumih na listinah ni podala že prej, je z njimi sedaj prekludirana (1. odstavek 337. člen ZPP). Okoliščina, da izvedenec Ž. P. mnenja ni želel opraviti, pa sama po sebi sedaj opravljenemu mnenju izvedenca J., verodostojnosti ne jemlje. Ravno odpravi pomanjkljivosti in nejasnosti je namenjena tudi dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca, ki je pred tem v konkretni zadevi izdelal pisno mnenje.

7. Po končanem zaslišanju izvedenca je tožena stranka na zapisnik navedla: „Pooblaščenec tožene stranke navaja kot do sedaj in poudarja, da je izvedenec opravil svoje mnenje o tem, kaj je bilo opravljeno in ne kaj je bilo plačano.“ (list. št. 208) Tožena stranka postavitve novega izvedenca ni predlagala (3. odstavek 254. člen ZPP); pojasnil izvedenca na naroku pa tudi ni konkretno grajala. Tako se ni opredelila do novih pojasnil izvedenca o tem, katere listine je pri določitvi obsega opravljenega dela upošteval. Pritožbeno vztrajanje pri stališču, da je mnenje skopo in nepregledno, zato dokazni teži izvedenskega mnenja, dopolnjenega na naroku, ne odvzame teže. Sodišče prve stopnje je smiselno pravilno štelo, da po tem, ko je bil izvedenec na naroku zaslišan, tožena stranka količini opravljenih del ni (več) nasprotovala. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ne drži, da stranki izvedenskemu mnenju o obsegu del nista nasprotovali, ni utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da je celotna tabela 2 izvedenskega mnenja (list. št. 154) nepregledna, ker naj bi izvedenec računsko „napako pač priznal“, ni utemeljen. Čeprav je izvedenec očitno računsko napako priznal (list. št. 207), je v tem delu (740.800,00 SIT) izvedensko mnenje na zapisnik popravil, tožena stranka pa temu nadalje ni več oporekala. Pritožba tako ne uspe izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tem delu tožbo umaknila, tožena stranka pa je v tak umik privolila (list. št. 208).

9. Vprašanje, ali so bila dodatna dela naročena pri I. d.d. ali pri toženi stranki, je materialno pravno vprašanje in sodi v sfero odločanja sodišča. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili med strankami sklenjeni tudi ustni dogovori za opravo instalacijskih del, je sedaj neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da dodatnih del, za katera ni bila sklenjena pisna pogodba, tožena stranka ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje, ki ni sledilo ugovorom tožene stranke, da ni odgovorna za plačilo dodatnih del, katerih količino je potrdil tudi izvedenec, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno. Izvedenec je obseg opravljenih del ugotovil iz prilog A25 – A27, ki datirajo v februar 2004. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je dodatna dela, ki jih vtožuje, naročila tožena stranka, nasprotno pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Pogodba med I. d.d. in tožečo stranko, ki naj bi dokazovala trditve tožene stranke, da želi tožeča stranka dvojno zaračunavati dodatna dela, ki so bila opravljena na objektih M., je bila podpisana 12. 05. 2004, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo opravila strojno inštalacijska „poznejša dela in dodatna naročena dela v objektu M. objekt A“ (1. člen Pogodbe št. 036/04 DN 51 0009, B107). Da je šlo za naročilo dodatnih del samo na objektu M. A, je potrdil tudi zaslišan predstavnik I. d.d. B. B. (list. št. 89). Tožeča stranka je v predmetnem postopku vtoževala tudi dodatna dela opravljena na objektih K. in M. B (list. št. 76). Zato pritožbeni očitki, da je sodišče napačno sledilo izvedencu, katerega mnenje vsebuje številne „dodatne“ postavke ni utemeljeno, ker se je izvedenec zanesel na podatke, ki datirajo v čas pred sklenitvijo pogodbe med I. d.d. in tožečo stranko, tožena stranka pa v pritožbi niti konkretno ne pojasni, konkretno katerim od „dodatnih postavk“ naj bi nasprotovala.

10. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o napačni dokazni oceni glede trditev tožene stranke, da je račune, ki jih tožeča stranka vtožuje, že plačala. Sodišče prve stopnje je glede teh trditev izvajalo dokazni postopek s prebiranjem dokaznih listin, ki sta jih stranki predložili v spis in pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da iz teh listin (B29, B33 – B53, B92) ne izhaja, da bi tožena stranka plačala ravno vtoževane račune, saj gre za plačilo „delno plačilo situacije“, „avans elan“ ter navedene številke računov, ki se ne ujemajo z vtoževanimi računi. Ker med strankama ni bilo sporno, da poslovno sodelujeta tudi na drugih projektih, ne samo na tistih, ki so predmet tega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je dokazno breme o tem, da je vtoževane terjatve že delno poravnala, na toženi stranki (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP). Tega bremena tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni zmogla.

11. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka odločbe) potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške.