Jedro

Po določbi 257. člena ZKP se v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.

Glede na odsotnost značilnih kliničnih znakov motnje torej izvedenec ugotavlja, navedeno pa v celoti sprejema tudi sodišče, da ni bilo potrebe za slikovno diagnostiko (CT ali MRI možganov), ki bi potrdila okvaro frontalnega čelnega režnja možganske skorje. Izvedenec je bil tudi zaslišan na glavni obravnavi, opravljeni dne 15. 9. 2014, ko je odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja tudi s strani zagovornika. Sodišče je torej presodilo, da sta izvid in mnenje jasna, razumljiva in logična, ter v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, tudi z izvedenskim mnenjem dr. A. V., izvedenke, postavljene v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenko (ki pa stališče dr. P. in CSD ovržejo) in s tem, ko ni sledilo dokaznim predlogom obrambe obsojenki ni kršilo pravice do izvajanja dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bila L. D. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila kazen eno leto in štiri mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s plačilom zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa obremenili proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokazov s postavitvijo novega izvedenca s področja psihiatrije, izvedenca nevropsihologa, da ni odredilo psihiatričnega opazovanja, prav tako pa ni postavilo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter izvedenca družinske psihologije. Ti očitki so po mnenju vrhovnega državnega tožilca neutemeljeni, saj se izvedba dokaza s postavitvijo novega izvedenca nanaša na dejstva, na katera je po argumentirani oceni sodišča zadostno odgovoril že v postopku postavljeni izvedenec, prav tako je odgovoril tudi na vsa vprašanja, na katera naj bi podal izvid in mnenje izvedenec družinske psihologije, glede izvedenca nevrologa in odreditvijo psihiatričnega opazovanja obsojenke pa je izvedenec V. tako v prvem kot v drugem mnenju izrazil oceno, da so bile sposobnosti obvladovanja in razumevanja posledic dejanja obsojenke v celoti ohranjene. Navedeno pomeni, da sta bila dokaza predlagana v zvezi z dejstvom, ki v zadevi ni odločilno. Ugovor materialnopravne narave, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 191. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na interpretacijo zakonskega znaka „družinska skupnost“, je obramba prvič izrazila v zahtevi za varstvo zakonitosti, kar je v nasprotju z zahtevo po predhodni izčrpanosti pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP), očitek pa je tudi sicer neutemeljen, saj se zahteva glede opredelitve družine oziroma družinske skupnosti napačno sklicuje na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004), ki v 2. členu določa, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok. Kaznivo dejanje nasilja v družini je bilo s sprejemom KZ-1 preneseno iz kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ, kot samostojna inkriminacija nasilja v družini. Matični zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008) je preventivno naravnan, za opredelitev družinske skupnosti po 191. členu KZ-1, pa je pomembna definicija družinskih članov v 2. členu zakona, med katere spadata tudi zakonca in osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Glede na dejanske ugotovitve o skupnem prebivanju ter kasnejši sklenitvi zakonske zveze ni dvoma, da je mogoče šteti razmerje med obsojenko in oškodovancem v času iz izreka obsodilne sodbe za družinsko skupnost, v kateri so nesprejemljiva različna ravnanja spravljanja v podrejen položaj, ki jih določa prvi odstavek 191. člena KZ-1. V sodni presoji na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče upoštevati očitka iz zahteve zagovornika, da izrečena kazen zapora ni primerna glede na težo kaznivega dejanja in sodno prakso. Pri navedbi, da sodišče v izrečeno kazen zapora ni vštelo čas od 19. 11. 2012 do 7. 1. 2013, ko je bila obsojenka hospitalizirana na zaprtem oddelku za psihiatrijo UKC Maribor je spregledano, da se pravilo o vštevanju odvzema prostosti, določeno v prvem odstavku 56. člena KZ-1, nanaša na odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem (tak je tudi primer iz sodbe, na katero se zahteva sklicuje). V predmetni zadevi pa iz zagovora obsojenke izhaja, da je šla v bolnišnico po lastni volji, zato tega obdobja ni mogoče všteti v čas izrečene kazni zapora.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen tako obsojenki kakor njenemu zagovorniku.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka tega člena pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek istega člena).

6. Očitka v zahtevi, da izrek sodbe kot izvršitveno obliko navaja „ga žalila z besedami svinja, prekleti F.“, kar nima podlage v izvedenih dokazih, saj naj navedenega na naroku ne bi potrdil nihče, ter da obsojenka in oškodovanec nista živela v skupnosti, ki bi pravno izpolnjevala znake trajnejše življenjske skupnosti, zelo kratek čas pa v sklenjeni zakonski zvezi, nista predhodno materialno izčrpana, saj vložnik v pritožbi teh očitkov ni navajal. Ker torej glede teh vprašanj pravno sredstvo ni vsebinsko izčrpano, Vrhovno sodišče navedenih očitkov skladno z določbo petega odstavka 420. člena ZKP ni obravnavalo.

7. Kršitev pravice do obrambe pa vidi vložnik v tem, da sodišče ni angažiralo novega izvedenca psihiatra oziroma druge ustrezne stroke in pritegnilo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki naj bi odgovorili, ali je bila obsojenka sposobna razumeti očitek obtožbe ter, ali je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevna ter, ali je razumela obtožbo in ali se je bila sposobna zagovarjati. Zagovornik poudarja, da so glede tega med izvedenci, psihiatrom in skrbnikom centra za socialno delo in med izvedencem V. bistvene razlike. Opravi pa naj se tudi klinični pregled obsojenke in slikanje možganov, saj bo šele na podlagi navedenega mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je pri njej podana organska osebnostna motnja.

8. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je to zavrnilo dokazni predlog zagovornika za angažiranje izvedenca psihiatra ali izvedenca druge stroke oziroma zavrnilo predlog zagovornika, da se pritegne Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, ki naj izdela izvedensko mnenje, ob upoštevanju vseh izvedenih dokaznih predlogov in različnih izvedenskih mnenj, s katerimi bi se odgovorilo na vprašanje, v kakšnem psihofizičnem stanju je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja, z obrazložitvijo, da je na vsa vprašanja odgovoril s strani sodišča postavljen izvedenec dr. V. že v fazi preiskave, svoje mnenje pa je v zvezi z vprašanji obrambe dopolnil dne 26. 10. 2014, bil pa je tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi dne 15. 9. 2014, kjer je prav tako odgovoril na vsa vprašanja (točka 5 sodbe sodišča prve stopnje), v točkah 25, 26 in 27 pa je sodišče tudi natančno in skrbno presodilo prepričljivost in strokovnost mnenja izvedenca. Upoštevalo je, da je za potrebe nepravdnega postopka (N 167/2012) bil postavljen izvedenec prim. A. P. in kot izhaja iz njegovega mnenja, obsojenka kaže vse znake organske osebnostne motnje in da zaradi posledic tega in tudi emocionalno neuravnovešene osebnostne motenosti ter že primarno nizke slabe intelektualne opremljenosti, ni sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Prav tako ni zmožna voliti oziroma biti voljena v zvezi z Zakonom o volitvah v državni zbor. Glede na takšno mnenje izvedenca dr. P. je sodišče pritegnilo stalnega sodnega izvedenca psih. mag. M. V., ki je izdelal psihiatrično izvedensko poročilo o obsojenki. Na vprašanje sodišča je odgovoril, da obsojenka nima znakov duševne motenosti, specifične za okvaro možganskega tkiva v smislu organske osebnostne motnje (F 07.0), kar je bila odpustna diagnoza po zadnjem odpustu iz bolnišnice. Ocenil je, da so bile sposobnosti obvladovanja in razumevanja posledic svojega dejanja L. D. pri storitvah obravnavanih kaznivih dejanj v celoti ohranjene, v vseh situacijah. V nadaljevanju je smiselno navedel, da je obsojenka sposobna udeleževati se kazenskega postopka. Zaradi nižjega, a kljub temu normalnega nivoja umskega funkcioniranja in opisanega splošnega stanja duševnih funkcij, z znaki blage možganske okvare, ki jih ni mogoče izboljšati z nobeno znano terapevtsko metodo, so njeni terapevti bili mnenja, da je preiskovanka slabše sposobna skrbeti za svoje pravice, vendar po njegovem mnenju ni povezano niti z njeno procesno sposobnostjo, niti s kazensko odgovornostjo v primeru dokazane krivde. Po mnenju izvedenca obsojenka, kot prava nevešča oseba, potrebuje pomoč zagovornika, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti in je ves čas sodeloval pri vseh procesnih dejanjih tekom tega postopka. Izvedenec je izpostavil dejstvo, da bi lahko bili moteči njeni slabo kontrolirani čustveni izbruhi v skladu z njenimi osebnostnimi značilnostmi, pri čemer se je skliceval na 2. točko mnenja, iz katerega izhaja, da so njene reakcije v kompleksnejših in manj strukturiranih življenjskih situacijah značilne za osebe, ki so umsko manj sposobne, vzgojno in kulturološko prikrajšane, čustveno nezrele in neizobražene, kot je L. D., ter, da so pri njej pogoste manipulativne osebnostne obrambe, tipa izkrivljanja resnice in predstavljanja sebe v boljši luči ter polepševanja realnosti.

9. Pri takšnem mnenju je izvedenec V. vztrajal tudi na glavni obravnavi, kjer je dodal še, da je pred izdelavo izvedenskega mnenja pregledal in preučil celotno zdravstveno dokumentacijo psihiatričnega oddelka UKC Maribor za obsojenko, iz katerega izhaja, da je bila že dvakrat hospitalizirana in sicer od 14. 5. 2004 do 19. 5. 2004, zaradi ponavljajoče se depresivne motnje, trenutna epizoda je zmerna (F 331) in drugič od 19. 11. 2012 do 7. 1. 2013 (diagnoza: organska osebnostna motnja F 070, akutna stresna reakcija F 430) in podatke psihiatrične ambulantne obravnave, kot je že navedel v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 91). Nadalje je dodal še, da bi lahko iz svojega mnenja izločil točko 7, ker je pri branju zagovora obtoženke (sedaj obsojenke) dobil dosti podatkov, da njene reakcije niso posledica delovanja oškodovanca in da je ocena njene duševne sposobnosti ustrezala oceni, ki je navedena v točki 6 izvedenskega mnenja, to je, da so bile sposobnosti obvladovanja in razumevanja posledic svojega dejanja v celoti ohranjene v vseh situacijah. Dodal je še, da se obsojenka z vsem tem strinja. Zaradi dejstva, da izvedenec v času, ko je pripravljal izvedensko mnenje, ni bil seznanjen z zagovorom obsojenke, niti z izvedenskim mnenjem dr. P., dr. V. ter z izvidom dr. M., z odločbo in ostalo dokumentacijo centra za socialno delo, je dne 26. 10. 2014 svoje izvedensko mnenje dopolnil. Iz zaključkov in mnenja, kot ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da se je v času druge hospitalne obravnave na psihiatričnem oddelku, ko je dobila sklep o prepovedi približevanja, po pogovorih oddelčne zdravnice in predstavnice centra za socialno delo, izoblikovala ideja o odvzemu poslovne sposobnosti in namestitvi v socialnovarstveni zavod (brez soglasja preiskovanke – obtoženke), vendar je bila obtoženka odpuščena z oznako „stresna reakcija in organska osebnostna motnja“. Izvedenec je odgovoril na vprašanje sodišča in dejal, da pri D. nikoli v preteklosti niso bile zabeležene težave na poslovnem področju, saj ni znano, da bi kadarkoli izkazovala nesposobnost poskrbeti za svoje koristi in pravice, kljub primarno nekoliko nižjim (podpovprečnim) umskim sposobnostim, ki so vendarle še vedno v normalnem območju. Ravno nasprotno, ugotovil je, da je obsojenka za doseganje zastavljenih ciljev razvila ter uspešno in učinkovito uporabljala metodo ponujanja lastne nemoči in neugodnih življenjskih okoliščin (kar je razvidno tudi iz priloženih psihiatričnih zapisov B9 in 12). Takšnemu načinu življenja pa se je dobro prilagodila in je z najmočnejšim načinom vpliva (ponujanjem nemoči) dosegla, da so pri življenjskih zapletih (prostostna kazen pred leti, prepoved približevanja, sedanji kazenski postopek) drugi (institucije in posamezniki) reševali nastale zaplete. Navedena dejstva po presoji psihiatra tako potrjujejo suvereno sposobnost socialnega funkcioniranja obsojenke v vsakodnevnih življenjskih situacijah, kar počne na ta način, da praviloma nikoli ni sama oškodovana. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da je bil dejanski namen pobudnika oddelčne psihiatrije in centra, da z ukrepom odvzema opravilne sposobnosti uredijo predvsem preiskovankine bivalne razmere. Slednja pa je skrbništvo vedno zavračala, razen v primerih, ko je bila primorana obrniti se na center iz razloga, ker ji je bila odvzeta opravilna sposobnost. V dopolnitvi mnenja pa je izvedenec dr. V. poudaril še, da D. nima znakov duševne motenosti, specifične za okvaro možganskega tkiva v smislu organske osebnostne motnje, kar je bila odpustna diagnoza po zadnjem odpustu iz bolnišnice. Ta diagnoza ni potrjena v zadostni meri, saj so opisani le testni (psihološki) znaki določene utesnjenosti kognitivnega funkcioniranja (nanaša se na spominske sposobnosti, pozornost in koncentracijo), kar pa brez slikovne diagnostike (CT ali MRI možganov), ki bi potrdila okvaro frontalnega – čelnega dela možganske skorje, ne zadošča za postavitev diagnoze organske osebnostne motnje. Izvedenec dr. P. je v nepravdni zadevi ugotovil zgodnje razvojne deficite, ki so vplivali na osebnostni razvoj, te primarne osebnostne značilnosti pa lahko v celoti poudarijo tudi po presoji izvedenca V. konfliktnost in čustveno impulzivnost v medsebojnih odnosih, brez povezovanja z domnevno možgansko poškodbo. Ostale ugotovljene blago zmanjšane funkcije so vzročno povezane predvsem z njenimi podpovprečno razvitimi mentalnimi sposobnostmi, kulturološkimi in vzgojnimi deficiti ter pomanjkljivo izobrazbo. Zapis dr. T. M. po presoji izvedenca V. ne zadovoljuje pogojem psihiatričnega izvida, saj v nobenem izmed priloženih izvidov ni navedena specialistova strokovna ugotovitev. Gre le za navedbe nepreverjenih podatkov, ki jih je podala sama preiskovanka.

10. Izvedensko mnenje izvedenca V. je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno neoporečno, ga sprejelo v celoti in zaključilo, da ni nobenega dvoma, da bi bila obtoženka (sedaj obsojenka) v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja neprištevna. Poudarilo pa je tudi, da sklep prim. A. P., da obsojenka ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi, ne vzdrži, glede na to, da je Center za socialno delo Maribor dne 22. 9. 2014 kot stalni skrbnik obsojenke v svojem poročilu navedel, da je D. popolnoma sposobna pri skrbi zase in za svoje bivalno okolje, sama razpolaga tudi s finančnimi sredstvi, pri čemer je pri razpolaganju z denarjem skrbna in odgovorna. To pa so tudi ugotovitve izvedenca V. Po odpustu iz bolnišnice je ves čas živela in skrbela sama zase, saj ni bila nameščena v nobeno ustanovo, niti po odvzemu poslovne sposobnosti (točka 31. sodbe).

11. Na iste pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorilo tudi pritožbeno sodišče z navedbo, da je sodišče prve stopnje v točah 6 in 7 zadostno in utemeljeno argumentiralo, zakaj izvedba dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja in k odločitvi ne bi v ničemer doprinesla oziroma zakaj šteje ta dokaz za nepotreben. V zvezi s presojo strokovnosti mnenja izvedenca V. pa je v točkah 22 in 23 pojasnilo še, da je izvedenec dr. V. podobno kot izvedenka psihiatrinja A. V., ki je izdelala izvedensko mnenje za obsojenko v drugem kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenko v letu 2005, da obsojenka nima znakov duševne motenosti, specifične za okvaro možganskega tkiva v smislu organske osebnostne motnje. Vsa psihiatrična zdravljenja, ki so potekala v psihiatričnih ambulantah in zavodih, so bila simptomatsko naravnana in sicer so ji v okviru psihiatrične službe pomagali pri reševanju različnih življenjskih problemov, sama kazniva dejanja pa niso bila nikdar nesmiselna ali neorientirana početja, zato z gotovostjo izključuje možnost, da so obsojenko pri storitvi kaznivega dejanja usmerjali bolezenski znaki. Nadalje pritožbeno sodišče še posebej poudarja, da se izvedensko mnenje izvedenca dr. V. ne razlikuje od mnenja izvedenke A. V., kjer je izvedenka ugotavljala, da je vzrok bistveno zmanjšane prištevnosti pri obsojenki afektivno dejanje zaradi dolgoletnega trpinčenja (huda čustvena vzburjenost) in pomanjkljiva mentalna kontrola zaradi blažje duševne manjrazvitosti. V obravnavanem primeru (za obdobje konec 2010 do 19. 11. 2012) te čustvene vzburjenosti izvedenec ni ugotovil, ker ta ne izhaja niti iz zagovora obsojenke same, še manj iz izpovedbe oškodovanca in očividcev.

12. Po določbi 257. člena ZKP se v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. V konkretni kazenski zadevi je sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke in sicer dr. V. Slednji je izdelal izvedensko mnenje o obsojenkinem stanju in vplivu morebitnih duševnih motenj na sposobnost pojmovanja in ravnanja obsojenke v času storitve kaznivega dejanja in tudi o njeni sposobnosti sodelovati v postopku, v dopolnitvi mnenja pa je zavzel tudi stališče v zvezi z izvedenskimi mnenji, s katerimi do tedaj ni bil seznanjen, in sicer izvedenskim mnenjem dr. A. P. (izdelanega 8. 3. 2013 v postopku odvzema poslovne sposobnosti obsojenki), dr. A. V. (izdelanega 22. 5. 2005 v že končanem kazenskem postopku zoper obsojenko) in izvidom dr. F. M. ter poročilom centra za socialno delo z dne 22. 9. 2014. Tako v mnenju kot dopolnitvi je vztrajal na ugotovitvi, da obsojenka nima znakov duševne motenosti, specifične za okvaro možganskega tkiva v smislu organske osebnostne motnje. Za potrditev diagnoze osebnostne motnje ali sindroma frontalnega lobusa, poleg splošnih pogojev (nedvomno ugotovljene okvare frontalnega režnja velikih možganov ali njegove okolice – v tej smeri ni bila opravljena ustrezna diagnostika niti klinična slika tega ni narekovala), pri obsojenki niso bili prisotni značilni klinični znaki te motnje, ki jih predvidevajo veljavne diagnostične smernice (prisotnost stalno zmanjšane sposobnosti načrtovanja svojih aktivnosti, zlasti dolgoročnih, znaki motenega čustvovanja – čustvena labilnost, razdražljivost, izbruhi jeze, ipd.). Glede na odsotnost značilnih kliničnih znakov motnje torej izvedenec ugotavlja, navedeno pa v celoti sprejema tudi sodišče, da ni bilo potrebe za slikovno diagnostiko (CT ali MRI možganov), ki bi potrdila okvaro frontalnega čelnega režnja možganske skorje. Izvedenec je bil tudi zaslišan na obravnavi, opravljeni dne 15. 9. 2014, ko je odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja tudi s strani zagovornika. Sodišče je torej presodilo, da sta izvid in mnenje jasna, razumljiva in logična, ter v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, tudi z izvedenskim mnenjem dr. A. V., izvedenke, postavljene v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenko (ki pa stališče dr. P. in centra za socialno delo ovržejo) in s tem, ko ni sledilo dokaznim predlogom obrambe obsojenki, ni kršilo pravice do izvajanja dokazov. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa seveda ne pomeni očitka kršitve procesnega zakona, temveč očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanja razloga, iz katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

13. Vložnik pa tudi ne more uspeti z očitkom kršitve kazenskega zakona, ker naj v izreku ne bi bilo očitka, da je obsojenka s svojim ravnanjem spravljala oškodovanca v podrejen položaj. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je oškodovanca spravljala v skupnosti v podrejen položaj, na ta način, da ga je od konca 2010 do zadnje tretjine januarja 2012 vsaj enkrat tedensko, v času od konca januarja pa do konca marca 2012 pa tudi vsakodnevno, pretepala, če po njenem mnenju ni dovolj dobro opravil delo, ki mu ga je naložila, da ga je z rokama, z ročajem metle, zajemalko, ali kakšnim drugim predmetom, ki ji je bil pri roki udarjala po glavi, rokah in hrbtu, ga večkrat zlasala, ga žalila z besedami „svinja“, „prekleti F.“, ga najmanj enkrat, ko je odšla z doma zaklenila v hišo, da več ur ni mogel ven, mu ni dovolila, da bi se sam pogovarjal s sosedi, dne 10. 10. 2012 vanj vrgla skodelico za kavo in mu s tem povzročila rano na glavi in presekanino čela, ob drugi priložnosti vanj vrgla ponev, ga poniževala s tem, da mu je večkrat rekla „pridi žret“... Vse navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na nesprejemljivo ravnanje obsojenke, s katerim je z zlorabo odnosa oziroma partnerskega razmerja bil oškodovanec F. D. postavljen izrazito v podrejen položaj. Besedno zvezo „spravljanjem v podrejen položaj“, kot je presodilo že Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 194/2009, z dne 3. 9. 2009, je mogoče razumeti kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, ponižanje, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja. Vsem tem kriterijem pa je obsojenka s svojim ravnanjem nedvomno zadostila. Res je, da je Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 194/09 napisalo, da bo moral biti nastanek takšne posledice zatrjevan oziroma opisan, vendar pa je dodalo še, kolikor njen nastanek ne bo razviden že iz samega ravnanja storilca. V konkretnem primeru pa je ravnanje, kot se očita obsojenki v izreku sodbe takšno, da besedna zveza „s spravljanjem v podrejen položaj“ kakšne posebne utemeljitve mimo očitkov v izreku, ne potrebuje. Ravnanje obsojenke je namreč izrazito brezobzirno, grobo, poleg fizičnega maltretiranja je oškodovancu jemala tudi pravico do svobode gibanja, ga omaloževala in poniževala.

14. Očitek, da izrek zaporne kazni v trajanju enega leta in štirih mesecev ni sorazmeren glede na težo očitanega kaznivega dejanja pomeni le uveljavljanje pritožbenega razloga iz 4. točke 370. člena ZKP, ne pa za razlog, s katerim se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočna sodna odločba. Zato vložnik s tem očitkom ne more uspeti. Prav tako pa je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče obsojenki izreči nižjo kazen in sicer upoštevaje določbo tretjega odstavka 191. člena KZ-1, ker je zakonska skupnost med njo in oškodovancem že razpadla. Res je, da je po storitvi kaznivega dejanja zakonska skupnost razpadla, vendar pa sankcija sledi pravni opredelitvi kaznivega dejanja. Obsojenka je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ker je tedaj, ko je bilo dejanje storjeno, zakonska zveza med obsojenko in oškodovancem še obstajala (razvezala sta se 15. 1. 2013, razvezna sodba je postala pravnomočna 21. 3. 2013). Zato očitana kršitev zakona ni podana.

15. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, da določeni očitki kršitev niso vsebinsko izčrpani, oziroma da deloma uveljavlja tudi razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.