Jedro

Iz izreka in razlogov sodbe izhaja jasen časoven okvir, to je čas od konca leta 2010 do 19. 11. 2012, znotraj katerega so časovno konkretno opredeljena posamezna izvršitvena ravnanja.

- Pritožbeni očitek o izostali konkretni časovni opredelitvi in določitvi izvršitvenih dejanj se tako pokaže za povsem neutemeljen.

- Pritožba neutemeljeno navaja, da enkratno zapiranje oškodovanca v hišo še ne predstavlja podlage za sklepanje o obdolženkinem trajnem in ponavljajočem ravnanju v smislu očitka obtožbe, to je spravljanja oškodovanca v podrejen položaj kot zakonskega znaka obdolženi očitanega ji kaznivega dejanja. Gre za opis zgolj enega od številnih ponižujočih ravnanj obdolžene, ki s številnimi udarci oškodovanca po glavi, rokah in hrbtu z rokami in s trdimi predmeti, večkratnim lasanjem oškodovanca in s ponižujočimi ter žaljivimi besedami tvori skupek nasilnih ravnanj obdolžene, s katerimi je omejevala oškodovančeve pravice, med drugim tudi svobodo gibanja in ga v družinski skupnosti spravljala v podrejen položaj.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene L. D.se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki obdolženi postavljenega zagovornika se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 1. 2015 obdolženo L. D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen eno leto in štiri meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obdolženi postavljen, izplačani iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno njeno spremembo in oprostitev obdolžene obtožbe.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo pristojnega državnega tožilca in zagovornika obdolžene, ki sta na sejo prišla. Obdolžena, ki je bila v redu obveščena, na sejo ni prišla, kar ni predstavljalo ovire, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki prvostopenjski sodbi so: izrek sodbe po modifikaciji obtožbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe; razlogi sodbe so nejasni in v posameznih delih sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku.

6. Po stališču pritožbe po modificirani obtožbi časovni okvir ravnanj obdolžene zajema obdobje od konca 2010 do zadnje tretjine januarja 2012, zato dejanje z dne 10. 10. 2012 v ta okvir ni zajeto. Stališče ni pravilno. Modifikacija obtožbe je bila v zamenjavi besedila „v navedenem obdobju“ z besedilom „od konca leta 2010 do zadnje tretjine januarja 2012“ in se nanaša zgolj na izvršitvena ravnanja obdolžene, povezana s pretepom, lasanjem, žaljenjem oškodovanca ter njegovim zaklepanjem v hišo (list. št. 97 in 261 spisa). To je na v pritožbi zatrjevano časovno obdobje od 1. 1. 2011 do 20. oziroma do 21. 1. 2012. 7. Iz oškodovančeve izpovedbe in izpovedb prič, ki so njegovo izpovedbo potrjevale izhaja, da so vsi nasilna ravnanja obdolžene nad oškodovancem opisovali glede na časovno obdobje, ko je prišla obdolžena živet k oškodovancu, natančneje nekaj mesecev po poroki in vse do takrat, ko jo je odpeljala policija, in zgolj izjemoma na točno določen datum.

8. Tako iz izreka in razlogov sodbe izhaja jasen časoven okvir, to je čas od konca leta 2010 do 19. 11. 2012, znotraj katerega so časovno konkretno opredeljena posamezna izvršitvena ravnanja. Tako je obdolžena: od konca 2010 do zadnje tretjine januarja 2012 oškodovanca vsaj enkrat tedensko pretepla, v času od konca januarja pa do konca marca 2012 pa tudi vsakodnevno pretepala na način, da ga je z rokama, z ročajem metle, z zajemalko ali kakšnim drugim predmetom, ki je bil pri roki udarjala po glavi, rokah in hrbtu; ga večkrat zlasala; ga žalila z besedami „svinja“, „prekleti F.“; ga najmanj enkrat, ko je šla zdoma zaklenila v hišo, da več ur ni mogel ven; mu ni dovolila pogovarjati se s sosedi; dne 10. 10. 2012 v njega vrgla skodelico za kavo in mu s tem povzročila rano na glavi in presekanino čela; ob drugi priložnosti vanj vrgla ponev; ter ga poniževala s tem, da mu je večkrat rekla „pridi žret“.

9. Pritožbeni očitek o izostali konkretni časovni opredelitvi in določitvi izvršitvenih dejanj se tako pokaže za povsem neutemeljen. Obdolžena je očitek obtožbe razumela, se zagovarjala, aktivno postavljala vprašanja pričam, dajala pripombe na mnenje izvedenca mag. M. V., dr. med. (v nadaljevanju M. V.), zato v svoji pravici do obrambe ni bila v ničemer prikrajšana. Obdolžena je sama v zagovor povedala, da je spoznala oškodovanca aprila leta 2010, pred poroko živela skupaj približno eno leto, poročila pa se je 19. 7. 2011. Tako ni prav nobenega dvoma, da je obdolžena od konca leta 2010 do vključno 19. 11. 2012 živela na skupnem naslovu bivanja z možem F. D. v družinski skupnosti, ki jo je obdolžena kot takšno tudi ves čas sprejemala.

10. V obravnavani kazenski zadevi sta ločeno tekla dva kazensko-preiskovalna postopka: 1. na podlagi obvestila Centra za socialno delo Policijski postaji z dne 27. 2. 2012 o sumu nasilje v družini D. s strani osumljene L. nad partnerjem F.. V tem postopku je oškodovanec dne 15. 1. 2013 pisno obvestil sodišče, da v kazenski zadevi zoper L. D. ne bo pričal in da to izjavo podaja zato, ker želi mirno življenje (list. št. 37 spisa). Ta izjava je časovno umeščena v fazo postopka, ko si je preiskovalna sodnica prizadevala zaslišati obdolženo L. D., po tem ko ji je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja na naslovu zadnjega skupnega prebivališča z oškodovancem, in sodišče oškodovanca ni zaslišalo; 2. na podlagi kazenske ovadbe oškodovanca in K. P. z dne 19. 11. 2012 (list. št. 9 - 10 spisa III Kpd 58830/2012). Oškodovanec je pri izjavi, dani na policiji, vztrajal in jo na sodišču, zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi tudi ponovil. Sodišče prve stopnje je na njegovo izpovedbo, dano v preiskavi dne 31. 5. 2013 (I Kpr 54242/2012), ki jo izpostavlja pritožba, oprlo sodbo pri tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve, kot to zmotno zatrjuje pritožba, ne da bi navedlo, katero kršitev ZKP bi naj sodišče zagrešilo.

11. V kolikor zagovornik v tretjem odstavku na strani 6 pritožbe meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, zaslišanega dne 31. 5. 2013, kjer je izrecno izpovedal, da ga obdolženka iz hiše ni nikoli nagnala ter da nikoli ni zaklenila hiše, da ne bi mogel v hišo, je treba povedati, da ne gre za protispisnost. V razlogih sodbe v točki 11 je pravilno povzeta oškodovančeva izpovedba, da ga je obdolžena enkrat ali dvakrat zaklenila v hišo, ko je šla v M. ali kam drugam, da je štiri ure ostal v hiši zaklenjen, ker ni imel ključa in ni mogel iz hiše. 12. Pritožba neutemeljeno navaja, da enkratno zapiranje oškodovanca v hišo še ne predstavlja podlage za sklepanje o obdolženkinem trajnem in ponavljajočem ravnanju v smislu očitka obtožbe, to je spravljanja oškodovanca v podrejen položaj kot zakonskega znaka obdolženi očitanega ji kaznivega dejanja. Gre za opis zgolj enega od številnih ponižujočih ravnanj obdolžene, ki s številnimi udarci oškodovanca po glavi, rokah in hrbtu z rokami in s trdimi predmeti, večkratnim lasanjem oškodovanca in s ponižujočimi ter žaljivimi besedami tvori skupek nasilnih ravnanj obdolžene, s katerimi je omejevala oškodovančeve pravice, med drugim tudi svobodo gibanja in ga v družinski skupnosti spravljala v podrejen položaj.

13. Po oceni pritožbe je podrejenost oškodovančevega položaja izostala tudi zaradi oškodovančeve narave, na katero je bilo mogoče vplivati. Oškodovanec je vedel, da se obdolžena hitro razburi, če ne bo zagotovil čistoče v hiši, zato si je za vse posledice, nastale kot rezultat njenega nezadovoljstva nad njegovimi hišnimi opravili, v bistvu sam kriv. Takšna pritožbena ocena ne vzdrži resne in kritične presoje. Oškodovanec je povedal, da je za tem, ko je drugič postal vdovec, iskal žensko za pomoč pri gospodinjskih delih, katere pred tem nikoli v življenju ni opravljal, in za krajšanje časa. Četudi oškodovanec gospodinjskih del ni bil vešč, je vsa po obdolženi zahtevana dela vendarle mirno, poslušno in po svojih najboljših močeh opravljal, zato o v pritožbi zatrjevanem soprispevku v nobenem pogledu ni mogoče govoriti. Obdolženkina nasilna ravnanja so mu povzročala poškodbe na telesu, bolečine, občutek ponižanja in strahu, kar vse je mirno prenašal. Vendarle je živel v lastni hiši in bal se je, da se nasilje obdolžene nad njim ne bo še povečalo ob obveščanju policije ali zatekanju po pomoč k sosedom, zato ni ničesar storil. Prav ta oškodovančeva pasivnost pa dodatno dokazuje, da je bila zgolj in edino obdolžena tista, ki ga je s protipravnimi ravnanji spravila v podrejen položaj. Pritožbena ocena, da je imel oškodovanec možnost sobivanja z obdolženo prekiniti, se umakniti ali odseliti, je v danih okoliščinah na meji razumnega in življenjsko še sprejemljivega.

14. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolžene s tem, da je predlagal pritegnitev tretjega izvedenca s področja psihiatrije, nevropsihiatrije, družinske psihiatrije, nevroznanosti in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), s katerimi je obramba poskušala dokazati, da je bilo psihofizično stanje obdolžene ob storitvi očitanega kaznivega dejanja takšno, da jo je delalo neprištevno oziroma bistveno zmanjšano prištevno. Zato je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov obdolžena prikrajšana za pravico iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava).

15. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za izvedbo dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj ter možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazna predloga s postavitvijo novega izvedenca in Komisije. Tako je v točkah 6 in 7 na strani 5 in 6 sodbe zadostno in utemeljeno argumentiralo zakaj izvedba dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja in k odločitvi ne bi v ničemer doprinesla in zakaj spričo tega predlagana dokaza šteje za nepotrebna. Ker dokaza s pritegnitvijo izvedenca psihiatrične stroke in Komisije nista potrebna, sodišče prve stopnje tudi ni storilo procesne napake, ker ni obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opazovanju obdolžene, ki v okviru pooblastil iz 265. člena ZKP predstavlja podlago za izvedensko delo psihiatra.

17. Pritožba zagovornika je neutemeljena tudi v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Le to je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžene je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da sta obdolženi storitev obravnavanega kaznivega dejanje in krivda zanj dokazani. Pritožbeno sodišče, ki v celoti soglaša s tako prvostopenjsko presojo, le še s pritožbenimi pomisleki zagovornika dodaja:

18. zagovornik graja pravilnost ugotovljenost dejanskega stanja z obrazložitvijo, da so izpovedbe prič časovno nedoločne, posamezna dejanja časovno niso ugotovljena in opredeljena, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno zaradi izostalega dokaza, to je pritegnitve tretjega izvedenca in Komisije.

19. Takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolžene ne upošteva celovitosti dogajanj kot so jih opisali oškodovanec in priče, ampak poudarja le nekatera izvršitvena ravnanja, katere pa je sodišče prve stopnje analiziralo in pravilno ocenil. 20. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanca, pravilno povzeto v točki 11 sodbe opravičeno ocenilo kot zanesljivo, saj je v svoji izpovedbi, dani v preiskavi in na glavni obravnavi bil skladen, izpovedba se je ujemala z delnim zagovorom obdolžene in z izpovedbami prič M. G., A. P., K. P., A. P., M. T., U. B. in V. D. (izpovedbe slednjih pravilno povzete v točkah 113 do 18 sodbe), pri katerih sodišče ni našlo posebnega razloga, da bi obdolženo po krivem obremenjevali, zato so pritožbeni pomisleki o oškodovančevi neresnicoljubnosti in krivem pričanju priče K. P. tudi po presoji pritožbenega sodišča neupoštevni. Oškodovanec je opisoval nasilna ravnanja obdolžene, ki so se začela dva meseca za tem, ko sta se spoznala (spoznala sta se v mesecu maju), dva meseca za tem se poročila, po štirih mesecih pa je obdolženka postala nasilna. Glede na obdolženkin zagovor, da sta živela z oškodovancem približno leto dni skupaj pred poroko, je torej čas skupnega življenja nedvomno zajemal obdobje po 1. 1. 2011. Zaradi oškodovančeve izpovedbe v delu, da sta se z obdolženko poročila že dva meseca za tem, ko sta se spoznala, pa mu ne gre očitati neverodostojnosti glede ostalih čustveno doživetih opisov nasilnih ravnanj obdolžene, kot to skuša neuspešno prikazati pritožba. Z izvršitveni ravnanji, kot so jih opisali oškodovanec in priče (in so povzeta v točki 8 te sodbe), je obdolžena porušila normalne medsebojne odnose v življenjski skupnosti z oškodovancem, v posledici česar je bil on brez občutka varnosti, prestrašen in zaradi ravnanj obdolžene spravljen v podrejen položaj.

21. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe v točkah 24 do 31 glede ocene izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra M. V. in ugotovljenega duševnega stanja obdolžene v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Izvedensko mnenje je popolno, zadostilo je kriterijem strokovnosti, razumljivosti in prepričljivosti, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sprejelo in zaključilo, da je bila obdolžena v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja prištevna.

22. Izvedenec M. V. je po pregledu dokumentacije glede psihiatrično zdravstvene obravnave obdolžene na UKC - Oddelek za psihiatrijo, poročil o psihiatrični zdravstveni obravnavi pri psihiatrinji T. P.-M. ter po seznanitvi z izvedenskimi mnenji psihiatrov A. V. dr. med. in prim. A. P., dr. med. izdelal kompleksno izvedensko mnenje, v okviru katerega je bil seznanjen z zagovorom obdolžene in oškodovanca ter z okoliščinami in duševnem stanjem obdolžene v času storitve kaznivega dejanja umora v sostorilstvu s sinom, storjenega leta 1997, ter podal izvid in mnenje, da obdolžena nima znakov duševne motenosti, specifične za okvaro možganskega tkiva v smislu organske osebnostne motnje. Vsa psihiatrična zdravljenja, ki so potekala v psihiatričnih ambulantah in zavodih, so bila simptomatsko naravnana in sicer so ji v okviru psihiatrične službe pomagali pri reševanju različnih življenjskih problemov, ki jih je večino sama povzročala in ki so jo občasno spravljali v hudo čustveno stisko, sama kazniva dejanja pa niso nesmiselna in neorientirana početja, zato z gotovostjo izključuje možnost, da so obdolženo pri storitvi kaznivih dejanj usmerjali bolezenski znaki.

23. Pritožbeno sodišče v zvezi z obsežnimi pritožbenimi izvajanji pritožnika odgovarja, da se izvedenčevo mnenje v bistvu ne razlikuje od mnenja izvedenke A.V., ki je 22. 7. 2005 izdelala izvedensko mnenje v kazenski zadevi zoper obdolženko P. (B.) L. in njenega sina, kjer izvedenka ugotavlja, da je vzrok bistveno zmanjšane prištevnosti pri obdolženi afektivno dejanje zaradi dolgoletnega trpinčenja (huda čustvena vzburjenost) in pomanjkljiva mentalna kontrola zaradi blažje duševne manjrazvitosti. V obravnavanem primeru (za obdobje konec 2010 do 19.11.2012) te čustvene vzburjenosti izvedenec ni ugotovil, ker ta ne izhaja niti iz zagovora obdolžene same, še manj iz izpovedbe oškodovanca in očividcev. Ugotovitve izvedenca M. V. pa potrjuje tudi socialno poročilo z dne 22. 9. 2014 o sposobnosti socialnega funkcioniranja L. D. v vsakodnevnih življenjskih situacijah, tako v uspešnem reševanju partnerskih, bivalnih in finančnih problemov in ko pred uvedbo obravnavanega kazenskega postopka njena opravilna sposobnost nikoli ni bila vprašljiva. Nasprotno, tako iz zdravstvene dokumentacije kot tudi iz socialnega poročila izhaja dejanski namen pobudnika, to je oddelčne psihiatrije UKC in Centra za socialno delo, da z ukrepom odvzema opravilne sposobnosti uredijo preiskovankine bivalne in partnerske odnose ter preprečijo, da bo še kdaj v prihodnosti ponovila podoben življenjski vzorec (list. št. 220 in 231 spisa). To se je nenazadnje potrdilo tudi tekom obravnavanega kazenskega postopka, ko je obdolžena ves čas vztrajala, da je sama sposobna skrbeti zase in za svoje pravice, in da si je uredila življenja kot njej ustreza. Izvedenec se je opredelil do zapisov pogovora obdolžene v zasebni psihiatrični ambulanti T. P. - M., da ti vsebinsko in formalno ne zadostujejo pogojem psihiatričnega izvida. Na strokoven, a na povsem tudi preprostemu človeku razumljiv način se je opredelil tudi do ugotovitev izvedenca A. P., postavljenega za izdelavo izvedenskega mnenja v postopku odvzema opravilne sposobnosti L. D. (in s tem do ugotovitev V. F. - Ž., dr. med., postavljene v postopku vrnitve opravilne sposobnosti na zahtevo L. D.). Po tako temeljito izvedenem dokaznem postopku se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokazovanja obdolženkinega duševnega stanja v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja z novimi izvedenci, pokaže kot pravilna.

24. Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Po obrazloženem se tako pokaže, da pritožba zagovornika, uperjena zoper prvostopenjski krivdni izrek, ni utemeljena.

25. Prizadevanje zagovornika v zvezi z grajo odločbe o izbiri kazenske sankcije z navajanjem, da je imela obdolžena pravico zahtevati od oškodovanca opravo gospodinjskih del in bila upravičena do reakcije, če dela niso bila opravljena v redu, zato teža kaznivega dejanja ni velika, so neuspešna. O kakršnem koli soprispevku oškodovanca in drugih oseb k storitvi kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Takšna pritožbena izvajana predstavljajo njeno subjektivno oceno, ki nima prav nobenega vpliva na izrečeno zaporno kazen. Obravnavano kaznivo dejanje je že po sami naravi težje kaznivo dejanje, ki ga je obdolžena izvrševala kontinuirano skoraj dve leti in v času, ko je bila predčasno odpuščena s prestajanja sedemletne zaporne kazni zaradi hudega kaznivega dejanja zoper življenje. To in ugotovljena stopnja prištevnosti ter naklepa pa zahtevajo izrek zaporne kazni v takšni višini, kot je obdolženi izrečena s sodbo sodišča prve stopnje. Kljub izpolnjenem splošnem zakonskem pogoju za izrek pogojne obsodbe (določena kazen zapora), ki ga izpostavlja pritožba, pa niso izpolnjeni pogoji, povezani z namenom pogojne obsodbe. To so tiste okoliščine, ki kažejo na pozitivno prognozo obdolženkinega bodočega vedenja brez ponavljanja kaznivih dejanj z elementi nasilja.

26. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v okviru določila prvega odstavka 383. člena ZKP in ugotovilo, da nima napak in pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče v korist obdolženke paziti po uradni dolžnosti.

27. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolžene L. D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 391. člena ZKP).

28. Pritožbeno sodišče je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje obdolženo oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da se zagovornikova nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP). Podlago za takšno odločitev predstavljajo podatki o premoženjskem stanju obdolžene, ki izhajajo iz razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov kazenskega spisa, ter dejstvo njenega odhoda na prestajanje zaporne kazni.