Jedro

Ker sodišče odvetniku, ki so ga nekatere tožeče stranke pooblastile za zastopanje v upravnem sporu, ni vročilo tožb, odgovorov na tožbe ter drugih vlog ostalih strank in strank z interesom, gre za opustitev pravilne vročitve, ki je imela za posledico, da je bila navedenim tožečim strankam odvzeta možnost, da se z navedbami v teh vlogah pravočasno seznanijo in posledično o njih izjavijo. Ker je bila s tem navedenim tožečim strankam odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, navedena opustitev pravilnega vročanja navedenih vlog vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi podana z revizijo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizije tretje, devete in desete tožeče stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 482/2011-35 z dne 11. 7. 2012, se zavržejo.

II. Revizijam zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 482/2011-35 z dne 11. 7. 2012, se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v tem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Zahteve tretje, devete in desete tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavržejo.

IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo in sklepom, ki ju tožniki izpodbijajo z revizijami, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v skupno obravnavanje in odločanje združilo zadeve II U 482/2011, II U 481/2011, II U 483/2011, II U 484/2011, I U 2072/2011 in IV U 253/2011, tako da se zadeva naprej vodi kot II U 482/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa), na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihove tožbe zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011, v zvezi z odločbo Upravne enotes Ljubljana, št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (II. točka izreka sodbe in sklepa), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila navedeno odločbo prvostopenjskega organa (1. točka izreka odločbe); odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A. A. za podržavljeno nepremičnino parc. št. ... k. o. ... (danes parc. št. 1, 2 in 3 iste k. o.) izročiti odškodnino v obveznicah SOD v višini 164.004,02 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka odločbe); ugotovila, da je preostanek vrednosti podržavljene parcele v višini 600.000,00 EUR B.B., d. d., na podlagi sporazuma, št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, izplačal pravnim naslednikom pokojnega C.C., brata upravičenca pokojnega A.A. (3. točka izreka odločbe); zavrnila zahtevo za vrnitev parc. št. ... v last upravičenca in zahtevo za vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu B.B., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako ..., ali denarno izplačilo poprečne borzne cene za te delnice na dan izplačila (4. točka izreka odločbe); zavrnila predlog Č.Č. za priznanje njega kot stranke v tem postopku (5. točka izreka odločbe); odločila, da je skrbnik za posebne primere, postavljen pokojnemu A.A., Č.Č. (6. točka izreka odločbe); ter ugotovila, da pritožniki niso vložili zahtev za povračilo stroškov pritožbenega postopka (7. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se kljub ugotovitvam dosedanjega upravnega postopka, iz katerih izhaja, da je v obravnavani zadevi možno le vračilo podržavljenega premoženja v obliki odškodnine, ki je bila na podlagi cenitvenega poročila ugotovljena v višini 764.004,02 EUR, pravni nasledniki upravičenca niso poenotili glede oblike vračila in kot svoj zahtevek še vedno uveljavljajo vrnitev nepremičnine v last oziroma zahtevajo vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu B.B. V okviru takšnega dejanskega in pravnega stanja zadeve je treba presojati tudi sklenitev sporazuma, ki ga je 24. 3. 2004 z B.B. sklenila četrta tožnica. Čeprav navedeni sporazum ni sporazum po drugem odstavku 69. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ima vpliv na potek denacionalizacijskega postopka. Glede na okoliščine ga je treba razlagati v smislu vsebinskega reševanja obravnavane denacionalizacijske zadeve. Izpodbijana odločba vsebuje jasne in nedvoumne razloge za sprejeto odločitev (na katere se sodišče prve stopnje sklicuje na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1), da je bila odškodnina v znesku 600.000,00 EUR izplačana na podlagi navedenega sporazuma v korist vseh vlagateljev in predstavlja del odškodnine, do katere je za obravnavano premoženje pokojni A.A. upravičen na podlagi določb ZDen. Glede na navedeno in namen ZDen je zato pravilna odločitev, da je SOD skrbniku za poseben primer dolžan izročiti le še razliko v znesku 164.004,02 EUR, ki predstavlja znesek, ki še ni bil izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen.

3. Tožniki so zoper izpodbijano sodbo vložili šest revizij, in sicer so revizijo skupaj vložile prva tožnica in drugi tožnik oziroma peti in šesti tožnik ter sedma in osma tožnica, ostali tožniki pa so vložili vsak svojo revizijo. Z revizijami vsi izpodbijajo II. točko izreka izpodbijane sodbe (zavrnitev tožb). Prva, četrta, deveta in deseta tožnica ter drugi tožnik izpodbijajo tudi III. točko izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških). Tretji tožnik ter deveta in deseta tožnica pa izpodbijajo tudi I. točko izreka izpodbijane sodbe (združitev tožb v skupno obravnavanje in odločanje). Vsi tožniki uveljavljajo dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, nekateri pa tudi po 2. oziroma 3. točki navedene določbe ZUS-1. Revizije vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Peti in šesti tožnik ter sedma in osma tožnica navajajo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje njihovemu pooblaščencu niso bili vročeni odgovori na tožbo, ki sta jih vložila SOD in B.B., niti tožbe ter druge vloge ostalih strank, s čimer jim ni bilo omogočeno, da se še pred izdajo sodbe izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotnih strank. Vsi tožniki uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo naravo sporazuma z dne 24. 3. 2004 in njegov vpliv na odločanje o obravnavani zahtevi za denacionalizacijo. Četrta in deseta tožnica še uveljavljata, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo tudi z enačenjem denarne odškodnine z odškodnino v obveznicah SOD. Deveta tožnica sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o neutemeljenosti zahteve za vračilo premoženja v naravi oziroma z vzpostavitvijo solastniškega deleža, in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je utemeljena zahteva za vrnitev obravnavanega premoženja v navedenih oblikah. Vsi, razen tretjega tožnika ter devete in desete tožnice, priglašajo stroške revizijskega postopka. Tretja in deseta tožnica vlagata tudi zahtevo za izdajo začasne odredbo na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, in sicer predlagata, da Vrhovno sodišče do odločitve o reviziji zadrži izvršitev izpodbijane sodbe glede 2. (s katero je določen zavezanec in višina odškodnine v obveznicah SOD, ki pripada upravičencu) in 6. točke (s katero je določen skrbnik za poseben primer) izpodbijane odločbe tožene stranke; ter da pokojnemu upravičencu postavi drugega skrbnika. Deveta tožnica predlaga zadržanje pravnomočnosti izpodbijane sodbe in sklepa ter izdajo ugotovitvenega sklepa, da izpodbijana sodba in sklep nista pravnomočna, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbi tretjega tožnika, ki jo je ta zoper izpodbijano odločbo tožene stranke vložil po odvetniku ...

4. Stranka z interesom SOD v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev vloženih revizij.

5. Stranka z interesom B.B. v odgovoru na revizijo nasprotuje zahtevam za vračilo obravnavanega premoženja v naravi oziroma z vzpostavitvijo lastniškega deleža na osnovnem kapitalu. Navaja, da znesek, izplačan na podlagi sporazuma z dne 24. 3. 2004, predstavlja izključno nadomestilo za umik tožbe in odpoved pravici do pritožbe v zadevi upravnega spora U 212/2003 in ne pomeni odškodnine v denacionalizacijskem postopku, v katerem nima položaja zavezanca za vračanje v obliki odškodnine.

K I. točki izreka:

6. Revizije tretjega tožnika ter devete in desete tožnice zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa niso dovoljene.

7. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. V 95. členu ZUS-1 pa je določeno, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu tega zakona. Revizija zoper sklep o združitvi postopka ni dovoljena, saj je revizija v skladu z določbami ZUS-1 zoper sklep dovoljena le v primeru, in sicer zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu istega zakona (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da tudi pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 42. člena ZUS-1 ni dovoljena. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sklepu X Ips 306/2010 z dne 25. 5. 2010. K II. točki izreka:

8. Revizije zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa so utemeljene iz naslednjih razlogov:

9. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj tožeče stranke izpodbijajo višino odškodnine v obveznicah SOD, do izplačila katere je denacionalizacijski upravičenec upravičen na podlagi odločbe tožene stranke, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu. Razlika do zneska, katerega izplačilo v obliki obveznic SOD tožniki še uveljavljajo (600.000,00 EUR), pa presega 20.000,00 EUR.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11. Peti in šesti tožnik ter sedma in osma tožnica uveljavljajo v reviziji kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Navajajo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje njihovemu pooblaščencu niso bili vročeni odgovori na tožbo, ki sta jih vložili stranki z interesom SOD in B.B., niti tožbe ostalih tožnikov ter druge vloge strank, zaradi česar se še pred izdajo izpodbijane sodne odločbe niso mogli seznaniti z njimi ter se o njih izjaviti.

12. Če sodišče tožbe po 36. členu ZUS-1 ne zavrže in ne odloči po 37. členu ZUS-1, po določbi prvega odstavka 38. člena ZUS-1 pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Skladno z določbo prvega odstavka 5. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Navedeno pomeni, da je sodišče v upravnem sporu dolžno strankam vročati tudi druge vloge, zlasti pa odgovore na tožbo, če so ti vloženi. Po prvem odstavku 137. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v primeru, ko ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

13. Peti in šesti tožnik ter sedma in osma tožnica so za zastopanje v tem upravnem sporu pooblastili odvetnika K.K. Iz sodnega spisa ni razvidno, da bi sodišče odvetniku vročilo tožbe, odgovore na tožbo ter druge vloge strank in strank z interesom, ki so jih te vložile v tem upravnem sporu. Takšna opustitev pravilne vročitve je imela za posledico, da je bila navedenim tožnikom odvzeta možnost, da se z navedbami v teh vlogah pravočasno seznanijo in posledično o njih izjavijo. Ker jim je bila s tem odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, navedena opustitev pravilnega vročanja vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi podana z revizijo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 14. Glede na to, da je izpodbijana sodba v delu, v katerem je bilo odločeno o vloženih tožbah, tj. II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zavrnitev tožb in odločitev o stroških upravnega spora), obremenjena z navedeno bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 ugodilo revizijam tožnikov in izpodbijano sodbo in sklep v navedenem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku odpraviti pomanjkljivosti pri vročanju tožb, odgovorov na tožbe in drugih vlog strank in strank z interesom.

15. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo in sklep v navedenem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje že zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki so jo v reviziji uveljavljali peti in šesti tožnik ter sedma in osma tožnica, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do preostalih revizijskih razlogov v njihovi reviziji in revizijah ostalih tožnikov.

K III. točki izreka:

16. Tretji tožnik in deseta tožnica vlagata predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1, deveta tožnica pa smiselno predlaga izdajo take začasne odredbe.

17. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona.

18. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženih revizijah pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predloge tretjega tožnika ter devete in desete tožnice za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K IV. točki izreka:

19. Odločitev o stroških postopka se na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.