Jedro

Upoštevaje načelo proste presoje dokazov je upravni organ pravilno presodil, da je bila odškodnina na podlagi sporazuma izplačana v korist vseh vlagateljev zahteve za denacionalizacijo in predstavlja del odškodnine, ki pripada upravičencu do denacionalizacije za poplačilo za podržavljeno premoženje na podlagi določb ZDen.

Izrek

I. Zadeve II U 482/2011, II U 481/2011, II U 483/2011, II U 484/2011, I U 2072/2011 in IV U 253/2011 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot II U 482/2011. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka: Sodišče je zadeve II U 482/2011, II U 481/2011, II U 483/2011, II U 484/2011, I U 2072/2011 in IV U 253/2011 združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V vseh navedenih sporih se izpodbija isti upravni akt, po vsebini pa gre za odločanje o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega A.A. (podržavljena nepremičnina 32/3 k.o. ..., danes parc. št. 2567, 2568 in 2569 te k.o).

K II. točki izreka: Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (1. točka izreka); odločilo, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A.A. izročiti odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 164.004,02 € v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe za podržavljeno nepremičnino št. 32/3 k.o. ..., danes parcele št. 2567, 2568 in 2569 te k.o. (2. točka izreka); ugotovilo, da je preostanek vrednosti podržavljene parcele v višini 600.000,00 € B. d.d. na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 izplačal pravnim naslednikom pokojnega C.C., brata upravičenca pokojnega A.A. (3. točka izreka); zavrnilo zahtevo za vrnitev parc. št. 32/3 in zahtevo za vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja B. d.d., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako ... ali denarno izplačilo povprečne borzne cene za te delnice na dan izplačila (4. točka izreka); zavrnilo predlog dr. D.D. za priznanje njega kot stranke v tem postopku (5. točka izreka); odločilo, da je skrbnik za posebne primere, postavljen pokojnemu A.A., dr. D.D. (6. točka izreka) ter ugotovilo, da zahteve pritožnikov za povračilo stroškov pritožbenega postopka niso bile vložene (7. točka izreka).

V obrazložitvi drugostopenjski upravni organ povzema odločitev prvostopenjskega upravnega organa v zvezi z zavrnitvijo zahteve za vrnitev sporne nepremičnine (parc. št. 32/3 k.o. ...). V nadaljevanju povzema pritožbene navedbe tožnikov v zvezi z predložitvijo vsebine sporazuma, ki ga je ena od pritožnic E.E. sklenila s B., zlasti glede razjasnitve vprašanja višine izplačanega zneska. Sporna je tudi odločitev v zvezi z vzpostavitvijo lastninskega deleža. Nadalje se upravni organ druge stopnje v obrazložitvi sklicuje na napotke upravnemu organu, ki jih je dalo Upravno sodišče RS v svoji sodbi št. U 1215/2008-17 z dne 14. 10. 2008, v smislu da se priskrbi sporazum med pravno naslednico E.E. in zavezancem B. št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, da bi se lahko presodilo, komu je vsebina sporazuma predstavljala škodo in komu korist. Pojasnjuje, da je predmet upravnega postopka vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZDen in ZUP/86 in da se je zaradi umika vložene tožbe v postopku izdaje začasne odredbe o prepovedi lastninjenja postopek glede začasne odredbe o prepovedi lastninjenja končal. Podjetje se je posledično za to premoženje lahko lastninilo. Navedeno pomeni, da drugačna možnost vračila podržavljenega premoženja, v okviru predmetnega denacionalizacijskega postopka, kot v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. ni več mogoča. Glede višine odškodnine pa je, glede na sklenjen in izvršen sporazum nekaterih pravnih naslednikov z zavezancem B. d.d. št. 352/04 z dne 24. 3. 2004, upravni organ druge stopnje ugotovil, da se omenjeni sporazum nanaša vsebinsko na predmetno denacionalizacijsko zadevo in ne le na zahtevo za začasno odredbo oz. umik tožbe zoper odločitev Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja pri Upravnem sodišču pod opr. št. U 212/2003 v zameno za plačilo zneska v višini 600.000,00 €. Upravni organ druge stopnje je ugotovil, da je denacionalizacijski postopek en sam, z namenom vračila ene parcele, enemu upravičencu, pod pogoji ZDen. V okviru denacionalizacijskega postopka so le nekateri pravni nasledniki vložili tožbo zoper upravno odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 z namenom iz lastninskega preoblikovanja izločiti parcelo, prej last denacionalizacijskega upravičenca - pravnega prednika vseh vlagateljev, s čemer so tožbo vložili v imenu upravičenca in s tem v korist vseh vlagateljev. Ker so navedeni tožniki očitno sklepali, da s tožbo ne bi uspeli, so jo sporazumno umaknili in zato prejeli določen znesek, enako v imenu upravičenca in v korist vseh vlagateljev. Iz narave sklenjenega dogovora, ki je končal postopek reševanja vprašanja možnosti vračila nepremičnine v naravi brez pravnomočne vsebinske odločitve, je namreč možno tudi ugotoviti, da je vplival na možnosti oblike vračanja premoženja upravičencu in s tem vsem njegovim pravnim naslednikom. Brez vložene zahteve za denacionalizacijo in brez vložene zahteve za izdajo začasne odredbe s strani vlagateljic pa nebi bilo mogoče skleniti nikakršnega dogovora. Predmetni sklenjen dogovor je bil torej odvisen od obstoja denacionalizacijskega postopka in zahtevane začasne odredbe ter istočasno eden od njegovih možnih posledic, zaradi dejstva, da imajo možnost tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo umakniti osebe, ki so tožbo vložile. Niso pa stranke dogovora sklenile v obliki predpisani v 69. členu ZDen in niso upoštevale vseh pravnih naslednikov po upravičencu. Po določbah prvega odstavka 6. člena ZDen se splošni premoženjski oz. odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. Če premoženja v naravi ni mogoče vrniti, je predmet vrnitve premoženja v odškodnini v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti, ugotovljeni na podlagi določb 44. člena ZDen in Navodila za ocenjevanje vrednostni podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Ob načelu poprave krivic in vrnitve protipravno odvzetega premoženja, z upoštevanjem splošnih načel odškodninskega prava, je smisel ZDen in predmetnega upravnega postopka namreč le vrnitev podržavljenega premoženja in samo v višini njegove podržavljene vrednosti, brez možnosti obogatitve na njegovi podlagi. Odločanje o vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je del denacionalizacijskega postopka. Stranke sklenjenega dogovora so glede na vse opisano s svojim ravnanjem delno torej že poskrbele za popravo krivic upravičencu po določbah ZDen v obliki gotovine že leta 2004. Iz vseh opisanih razlogov je upravni organ druge stopnje že izplačani denarni znesek upošteval in za preostanek v predmetnem postopku ugotovljene vrednosti podržavljene parcele (po cenitvi izvedenca F.F. je ugotovljena vrednost nepremičnine 1,494.262,00 DEM, kar po fiksnem menjalnem razmerju DEM/EUR 1,95583 znaša 764.004,02 €), upravičencu določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe samo v višini razlike med zneskoma 764.004,02 € in 600.000,00 €, ki je že bil izplačan.

Tožniki se z izpodbijano odločitvijo ne strinjajo in v vloženih tožbah, iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), povzemajo dosedanji potek upravnega in sodnega postopka v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo spornega premoženja. Tožniki E.E., G.G., H.H., I.I., J.J. ter K.K. in L.L. soglašajo z ugotovitvijo upravnega organa, da pogojev za vračilo nepremičnine v naravi ni in da je bilo potrebno v postopku ugotoviti višino odškodnine, zavezanec za plačilo te odškodnine pa je Slovenska odškodninska družba d.d.. Navajajo, da je napačno sklepanje tožene stranke, da je bila vložena tožba zoper odločbo o začasni odredbi vložena v korist vseh vlagateljev oz. pravnih naslednikov. Ne soglašajo z odločitvijo, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izplačati odškodnino le v višini 164.004,02 €. Višina odškodnine je bila ugotovljena na podlagi izvedenskega menja izvedenca F.F. v višini 1,491.484,80 DEM oz. 764.004,02 €. Stališče upravnega organa, ki je upošteval odškodnino izplačano na podlagi sporazuma št. SV 352704 z dne 24. 3. 2004 s strani B. kot odškodnino za podržavljeno premoženje in v izpodbijani odločbi ugodil zahtevku glede odškodnine le v višini 164.004,02 €, je napačno, pri čemer so tožeče stranke že v upravnem postopku navajale, da gre pri citiranem sporazumu za pogodbo civilno pravne narave in da sporazum ni bil sklenjen med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Tožniki dr. M.M. in N.N. ter O.O. pa tudi ne soglašajo, da se zahteva za vrnitev premoženja z vzpostavitvijo lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja B. zavrne. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tako spremeni, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna skrbniku za posebne primere, ki je postavljen pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu A.A., izročiti celotno odškodnino za podržavljeno nepremičnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. oz. podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožniki O.O., dr. M.M. in N.N. pa poleg navedenega predlagajo v tožbi tudi vrnitev sporne nepremičnine v last in posest oz. podrejeno vrnitev premoženja v lastniškem deležu na osnovnem kapitalu, kot ga predstavlja po ocenjeni vrednosti ustrezno število rednih delnic ... Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Slovenska odškodninska družba (SOD) v odgovoru na tožbe tožečih strank navaja, da je izpodbijan odločitev tožene stranke pravilna in v skladu s stališči sodbe Upravnega sodišča RS št. U 1215/2008-17 z dne 14. 10. 2008. B. d.d. se kot stranski udeleženec v odgovoru na tožbo opredeljuje do navedb, ki so povezane s sporazumom med njim in E.E., ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev glede višine odškodnine. Navaja, da pogodbeno dogovorjeni znesek ni bil izplačan E.E. kot denacionalizacijski upravičenki ali zanjo kateri drugi osebi kot denacionalizacijskemu upravičencu, pač pa izključno kot nadomestilo za umik tožbe in odpoved pravici do pritožbe v postopku pred Upravnim sodiščem RS v zadevi št. U 212/2003. Stranski udeleženec namreč v denacionalizacijskem postopku ni zavezanec za vračilo v naravi, saj za to niso nikoli obstajali zakonski pogoji skladno z ZDen, kar so nenazadnje že večkrat z vmesnimi odločbami potrdili tudi upravni organi in sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS. Sporazum ima vse elemente civilno pravnega sporazuma in nima vpliva na denacionalizacijski postopek. Zavezanec za plačilo odškodnine za nacionalizirano premoženje je lahko le SOD in ne stranski udeleženec, zato kakršen koli sporazum in na njegovi podlagi izvedeno plačilo ne moreta predstavljati odškodnine za nacionalizirano premoženje oz. se vštevati v znesek odškodnine, ki bi ga bila dolžna plačati SOD. Stranki sporazuma nista pravni osebi javnega prava in nimata nobenih javnih pooblastil, zato njuna zasebna civilna razpolaganja ne morejo imeti nobenih oblastvenih učinkov ali se raztezati na pravice tretjih oseb. Sporazum je veljavno sklenjen in ni ničen, saj ne nasprotuje nobenih moralnim načelom.

V zvezi z navedbami B. SOD v odgovoru z dne 27. 2. 2012 navaja, da ne soglaša z navedbami prizadete stranke, da znesek, izplačan E.E. nima nobene zveze s postopkom denacionalizacije in premoženjem (parc. št. 32/3 k.o. ...), ki je bila podržavljena upravičencu A.A.. Omenjeni denarni znesek je bil izplačan na podlagi sporazuma z dne 24. 3. 2004, iz katerega je razvidno, da je ena od pravnih naslednic upravičenca E.E. umaknila tožbo vloženo pri upravnem sodišču zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. B. pa ji je v zameno plačal denarni znesek v višini 600.000,00 €. V sporazumu je jasno in nedvoumno navedeno, da pri Upravni enoti Ljubljana poteka postopek denacionalizacije zgoraj navedenega podržavljenega premoženja, prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila v zadevi vložena začasna odredba, o kateri pa še ni pravnomočno odločeno. Iz navedenega je tako razvidno, da se sporazum vsebinsko nanaša na predmetni postopek denacionalizacije in v njem predlagano zahtevo za začasno odredbo. Stranki sta sporazum sklenili, ker sta utemeljeno pričakovali, da denacionalizacijski postopek še nekaj let ne bo pravnomočno končan, interes strank pa je bil, da se zadeva čim prej konča. Glede na navedeno zato SOD meni, da se vsebina sporazuma in po njem izplačani denarni znesek nanaša na premoženje, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, zato je tožena stranka pravilno upoštevala že izplačan denarni znesek pri odmeri višine odškodnine.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS št. U 1215/2008 z dne 14.10. 2008, s katero je bilo upravnemu organu naloženo, da priskrbi sporazum sklenjen med E.E. in B. d.d. ter presodi, komu je vsebina sporazuma v škodo in komu v korist, še posebej z vidika SOD.

V zadevi gre za denacionalizacijo podržavljenega premoženja in sicer skladišče na parc. št. 32/3 k. o. ..., ki ga v času vračanja predstavlja trgovski objekt ... v Ljubljani. Citirana nepremičnina je bila podržavljena A.A. kot fizični osebi, ki ni bil poročen in ni zapustil potomcev, imel pa je sestro T.T. ter brate P.P., R.R. in S.S.. Zato se kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca pojavljajo dediči II. dednega reda, torej upravičenčevi nečaki in pranečaki oziroma njihovi dediči. V postopku za denacionalizacijo, ki se je začel na zahtevo U.U. in V.V., (nečakinji denacionalizacijskega upravičenca) 4. 3. 1993, sta namreč vlagateljici zahtevka umrli in kot stranke v denacionalizacijskem postopku so se pojavili pravni nasledniki po pokojnih vlagateljicah, ki sta bili pravni naslednici R.R. in P.P., ter pravni nasledniki po pokojnem S.S.. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je podjetje B. d.d., h kateremu je bilo od leta 1997 pripojeno podjetje Z.Z. (zavezanec za vračilo na podlagi denacionalizacijskega zahtevka), lahko v skladu z odobrenim programom lastninskega preoblikovanja vključilo navedeno nepremičnino v premoženje, ki je bilo predmet lastninjenja. Z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št. 455-69/96-P-IJK z dne 20. 6. 2000 je bila namreč zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), zavrnjena pa je bila tudi zahteva za vračilo v obliki vzpostavitve kapitalskega deleža na zavezanem podjetju, glede na to, da ustrezen predlog (to je predlog za vzpostavitev kapitalskega deleža na podjetju) nesporno ni bil vložen do 7. 6. 1993. S potrditvijo zavrnitve izdaje začasne odredbe je Vrhovno sodišče RS zavzelo pravno stališče, po katerem obsežna investicijska vlaganja povzročijo take spremembe, da objekta ni mogoče vrniti v izključno last, ker bi se upravičencu vrnila stvar, kakršna mu ni bila podržavljena. Sodišče tako ugotavlja, da začasna odredba v postopku po določbi 41. člena ZDen ni bila izdana, zaradi česar je glede na določbe drugega poglavja ZLPP možno vračilo podržavljenega premoženja le v obliki odškodnine.

Čeprav predstavljene ugotovitve upravnega postopka kažejo na dejstvo, da je vračilo podržavljenega premoženja možno le v obliki odškodnine, ki je bila ugotovljena na podlagi cenitvenega poročila v višini 1,494.262,00 DEM oziroma 764.004,02 €, pa pravni nasledniki vlagateljic zahtevka niso poenotili glede oblike vračila in kot svoj zahtevek še vedno navajajo vrnitev nepremičnine v last oziroma zahtevajo vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja B. d.d. In v okviru navedenega pravnega in dejanskega stanja zadeve je potrebno presojati tudi sklenitev sporazuma, ki ga je s B. d.d. sklenila E.E. dne 24. 3. 2004 v obliki notarskega zapisa. V sporazumu je namreč navedeno, da E.E. ta sporazum sklepa osebno in kot zastopnica drugih potomcev po pokojnem S.S. ter da vsi navedeni potomci po pokojnem S.S. v denacionalizacijskem postopku za vračilo sporne nepremičnine predlagajo vrnitev nepremičnine v naravi se pravi v last in neposredno posest. Tožniki imajo sicer prav, ko trdijo da je citirani sporazum posel civilnega prava in da ne gre za sporazum po drugem odstavku 69. člena ZDen. Vendar pa neutemeljeno zatrjujejo, da ni imel pravnih posledic na postopek denacionalizacije, ki je bil v teku. E.E. je, kot ena od pravnih naslednic denacionalizacijskega upravičenca (in ne le kot pravna naslednica pokojnega S.S.), imela pooblastilo za sklepanje takšnega sporazuma. Razlogi, zakaj ga ni sklenila transparentno in tako, da bi se odškodnina nakazala v roke skrbniku za poseben primer, za presojo utemeljenosti izpodbijane odločitve niso relevantni, se pa nakazujejo kot nesoglasja med posameznimi vejami pravnih naslednikov skozi ves postopek. Da je imel sporazum vpliv na potek denacionalizacijskega postopka pa kaže tudi dejstvo, da v času sklenitve spornega sporazuma še ni bilo pravnomočne odločitve o tem, da B. d.d. ni zavezanec za vračilo podržavljene nepremičnine, v teku pa je bil tudi postopek njegovega lastninskega preoblikovanja. Ker tudi sicer iz spisnih podatkov izhaja, da so se vlagatelji oziroma pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca vse do leta 2000 pogajali za obliko denacionalizacije in da je družba B. d.d. predlagala celo izvensodno poravnavo v obliki denarne odškodnine, vse to pa se je dogajalo brez sodelovanja upravnega organa, je tako sporazum, ki ga je v imenu vseh potomcev po pokojnem S.S. sklenila E.E., mimo upravnega organa (in po katerem je bilo pravnim naslednikom pokojnega S.S. izplačano 600.000,00 €), potrebno razlagati v smislu vsebinskega reševanja predmetne denacionalizacijske zadeve in ne le z vidika namena dogovora, kot izhaja iz besedila dogovora samega (zaradi umika tožbe zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja pri Upravnem sodišču pod opr. št. U 212/2003).

Upravna organa sta postopek v predmetni denacionalizacijski zadevi vodila na podlagi določb ZDen in ZUP/86. Eno temeljnih načel ZUP/86 pa je tudi načelo proste presoje dokazov (9. člen ZUP/86). Navedeno načelo pomeni, da uradna oseba, ki vodi postopek oziroma odloča o upravnem postopku pri presoji dokazov načeloma ni vezana na posebna dokazna (formalna) pravila, temveč ocenjuje ter presoja po svojem svobodnem prepričanju ali se neko dejstvo šteje za resnično ali ne. Iz povedanega izhaja tudi, da je načelo proste presoje dokazov tesno povezano z načelom materialne resnice in je namenjeno oziroma omogoča uveljavitev načela materialne resnice. Organ mora izvesti tiste dokaze, ki jih šteje za potrebne, da bi zanesljivo ugotovil določeno dejstvo. Uradna oseba mora tako vestno in skrbno razčleniti (analizirati) vsak dokaz posebej, primerjati ugotovljena dejstva oziroma dokaze med seboj in narediti združitev (sinteza). Uradna oseba mora torej priti do lastnega „notranjega“ prepričanja o resničnosti nekega dejstva, kar lahko doseže po tem ko vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na tej podlagi naredi logičen sklep glede upoštevanja ali neupoštevanja dokazov. Navedeno po mora priti do izraza in mora biti utemeljeno v obrazložitvi odločbe, iz katere morajo biti utemeljeni in razumni razlogi za presojanje zakaj se je dejstva štelo za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. In utemeljitev obrazložitve izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje jasne in nedvoumne razloge za sprejeto odločitev, da je bila odškodnina (izplačana na podlagi sporazuma SV352/04 z dne 24. 3. 2004) izplačana v korist vseh vlagateljev in predstavlja del odškodnine do katere je upravičen A.A. za poplačilo za podržavljeno premoženje na podlagi določb ZDen. Sodišče se zato v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje in jih ponovno ne navaja.

Po določbi 42. člena ZDen pripada upravičencu, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Po določbah prvega odstavka 6. člena ZDen se splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le če niso v nasprotju s tem zakonom. Če premoženja v naravi ni mogoče vrniti, je predmet vrnitve premoženja v odškodnini v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti, ugotovljeni na podlagi določb 44. člena ZDen in Navodila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Ob načelu poprave krivic in vrnitve protipravno odvzetega premoženja z upoštevanjem splošnih načel odškodninskega prava je torej smisel ZDen in predmetnega upravnega postopka le vrnitev podržavljenega premoženja in samo v višini njegove podržavljene vrednosti brez možnosti obogatitve na njegovi podlagi. Ker med udeleženci tega postopka ni spora glede vrednosti podržavljenega premoženja oziroma višine odškodnine kot izhaja iz izvedeniškega poročila izvedenca F.F. in njegovih korekcij v višini 1,494.262,00 DEM (oziroma 764.004,02 €), je torej pravilna odločitev tožene stranke, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A.A. izročiti le še razliko (znesek 164.004,02 €), ki predstavlja znesek, ki še ni bil izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen.

Po povedanem sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da navedena odškodnina ne predstavlja odškodnine v smislu vračila podržavljenega premoženja in da jo je potrebno presojati kot civilno pravno razpolaganje E.E. v zvezi z umikom tožbe. Nadalje je bilo treba, ob upoštevanju razlogov in v postopku ugotovljenega pravnega in dejanskega stanje glede možne oblike vračila podržavljene nepremičnine, kot neutemeljene zavrniti tudi tožbene ugovore glede utemeljenosti vračila podržavljene nepremičnine v last oziroma z vzpostavitvijo lastninskega deleža v obliki določenega števila rednih delnic z oznako ...

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDen kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.