Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM sodba I Cp 83/2015

ECLI:SI:VSMB:2015:I.CP.83.2015 Civilni oddelek

premoženjska škoda imisije prah
Višje sodišče v Mariboru
8. april 2015

Povzetek

Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožnikoma zaradi prekomernega prašenja ob rekonstrukciji ceste. Sodišče je ugotovilo, da so imisije prahu presegale običajne meje, kar je bilo potrjeno z izvedenskim mnenjem in izpovedmi prič. Višina odškodnine je bila določena na podlagi tržnih cen sanacije, sodišče pa je zavrnilo pritožbene navedbe toženke o neutemeljenosti zahtevka in višini odškodnine. Pritožba toženke je bila zavrnjena, stroški pritožbenega postopka pa so bili naloženi toženki.
  • Prekomerne imisije prahu in odškodninska odgovornostSodba obravnava vprašanje, ali so imisije prahu, ki so nastale zaradi rekonstrukcije ceste, presegale običajne meje, ki jih morajo trpeti prebivalci ob prometnicah, ter ali so tožnika upravičena do odškodnine.
  • Utemeljenost odškodninskega zahtevkaSodišče presoja, ali sta tožnika dokazala, da sta utrpela škodo zaradi prekomernega prašenja in ali je bila višina odškodnine pravilno določena.
  • Višina odškodnine in zakonske zamudne obrestiSodba se ukvarja z vprašanjem, ali je bila višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnikoma, ustrezno utemeljena ter ali so bili zakonski zamudni obresti pravilno obračunani.
  • Stroški pravdnega postopkaSodišče obravnava, ali so tožnika upravičena do povrnitve stroškov za predpravdni odškodninski zahtevek.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predmetne imisije so namreč nedvomno presegale običajne količine prahu, ki so jih sicer dolžni trpeti ljudje, ki živijo ob prometnicah oziroma imisije, ki običajno nastajajo ob podobnih gradbenih delih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in III. izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) v 15 dneh plačati odškodnino v skupnem znesku 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku, in sicer za glavnico v višini 2.027,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 898,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca tožnikov (točka III. izreka).

2. Zoper točki I. in III. izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnika. Bistvo pritožbene graje je, da je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, saj tožnika tekom postopka na prvi stopnji nista zatrjevala in dokazovala kakšna je običajna meja prašenja oziroma običajna škoda, ki nastane pri tovrstnih gradbenih delih. Posledično slednje tudi ni bilo predmet izvedenskega mnenja in dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tako zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Utemeljenosti odškodninskega zahtevka po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je namreč odvisna od odgovora na vprašanje, kakšna je (krajevno) običajna meja škode, ki so jo oškodovanci dolžni trpeti pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, kar je rekonstrukcija Potrčeve ceste na Ptuju nedvomno bila. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi iz razloga, ker je toženka tožnikoma že v času rekonstrukcije predmetne ceste ponudila pranje fasade, kar pa sta slednja neupravičeno zavrnila, s tem pa preprečila vzpostavitev prejšnjega stanja. V nadaljevanju pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi prič, predlaganih s strani tožnikov, saj so slednje z njima prijateljsko ali sosedsko povezane, ter kot take nedvomno zainteresirane za izid postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke po dopolnitvi izvedenskega mnenja v zvezi z oddaljenostjo začasne deponije od stanovanjske hiše tožnikov, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ta oddaljenost ni pomembna okoliščina za odločitev v zadevi. Da je temu tako namreč izhaja že iz samega izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje v tej zvezi kršilo načelo enakopravne obravnave pravdnih strank, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z višino prisojene odškodnine pritožba navaja, da tožnika nista zatrjevala in dokazala, da sta vtoževani račun dejansko plačala, nenazadnje pa sodišče prve stopnje višine škode ni ugotavljalo na podlagi računa, temveč zmotno na podlagi izvedenskega mnenja. Izvedenec namreč utemeljenosti računa ni presojal, temveč je zgolj na splošno ocenjeval, kaj so upravičeni stroški sanacije fasade in v kolikšni višini. Ob tem je izvedenec kot primeren način sanacije opredelil le pranje fasade z vodnim curkom, ne pa tudi impregniranja in barvanja fasade, kar vse je sodišče prve stopnje priznalo tožnikoma. Prav tako bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe moralo upoštevati dejstvo, da je bila fasada tožnikov na določenih delih fizično poškodovana (preperela) in je že dosegla 68% svoje življenjske dobe. V zvezi z višino odškodnine pritožba izpodbija še tek zakonskih zamudnih obresti in meni, da sta tožnika do njih upravičena šele od prejema izvedenskega mnenja dalje. Nazadnje toženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikoma neupravičeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek oziroma podredno meni, da je le - tega potrebno presojati kot enostavno pisanje po tar. št. 2202 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT).

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo toženke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko, ob tem pa ponavljata svoja že do sedaj zastopana stališča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da tožnika zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jima je nastala na fasadi njune stanovanjske hiše zaradi prekomernega prašenja ob rekonstrukciji Potrčeve ceste na Ptuju. Do prekomernega prašenja je po navedbah tožnikov prihajalo predvsem zaradi bistveno povečanega prometa tovornih vozil na gradbišču, ki je bil povezan z dovažanjem in odvažanjem gradbenega materiala na začasno deponijo nasproti njune stanovanjske hiše. 7. Tožnika sta tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da so imisije ves čas rekonstrukcije predmetne ceste (od pomladi leta 2009 do meseca junija 2010) presegale običajne meje (tretji odstavek 133. člena OZ), kar se je odražalo tako, da se je prah oprijemal fasade stanovanjske hiše ter stavbnega pohištva, in sicer predvsem na pročelju in levi strani stanovanjske hiše, ki sta najbolj izpostavljena Potrčevi cesti. Toženka ni pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) ugovarjala, da tožnika nista navedla (krajevno) običajnih imisij prahu, ki nastajajo pri tovrstnih gradbenih delih, zato je s pritožbenimi navedbami v tej smeri prekludirana (prvi odstavek 377. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje dodaja, da je trditveno in dokazno breme v smeri, da imisije prahu v danem primeru niso presegle običajnih mej na strani toženke (212. člen ZPP). Tožnika sta bila dolžna zatrjevati in dokazati le, da so bile imisije prahu zaradi gradbenih del oziroma povečanega tovornega prometa na in iz začasne deponije prekomerne oziroma večje kot sicer, ne pa tudi, kolikšna je sicer še dopustna meja prašenja ob tem. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da noben materialni predpis ne določa običajne oziroma dovoljene meje prašenja ob tovrstnih gradbenih delih, zato sta tožnika prekomernost prašenja upravičeno dokazovala z zaslišanjem prič in izvedenskim mnenjem (z dne 23. 6. 2014), ki ga je izdelal sodni izvedenc za arhitekturo in gradbeništvo D.M. (v nadaljevanju: izvedenec). Da je prašenje v času rekonstrukcije dejansko presegalo sicer krajevno običajne meje so potrdile številne zaslišane priče (L.G.K., B.T., V.E.), ki živijo v neposredni bližini tožnikov, kakor tudi samostojni podjetnik Š.B., ki je za tožnika opravil sanacijo zaprašene fasade. Slednji je izpovedal še, da se je tudi v času izvajanja sanacije še vedno prašilo iz območja rekonstrukcije Potrčeve ceste, in to navkljub zaščitnim "plahtam" ter sprotnemu odpraševanju. Zgolj dejstvo, da so navedene priče sosedi ali prijatelji tožnikov oziroma so opravljali sanacijo njune fasade, še ne vpliva na verodostojnost njihovih izpovedb, kot to zmotno meni pritožba, saj so bile izpovedbe vseh imenovanih prič skladne in prepričljive ter končno potrjene z izvedenskim mnenjem. Nenazadnje je tudi s strani toženke predlagana priča M.R., sicer koordinator gradbišča v času rekonstrukcije predmetne ceste, izpovedala, da se je prašilo tako iz deponije na gradbišču, kakor tudi v času vožnje s težkimi vozili, zaradi česar se je tožnik že v času del prihajal pritoževati na gradbišče. Da je v času rekonstrukcije dejansko prihajalo do prekomernega prašenja kaže tudi dejstvo, da je predstavnica toženke M.H. ob ogledu stanovanjske hiše tožnikov, slednjima ponudila pranje fasade, njen sodelavec J.Š. pa jima je ponudil tudi fasadno barvo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka vožnje s težkimi tovornimi vozili po celotni trasi rekonstrukcije ni zanikala, med pravdnima strankama pa je nesporno, da je bila rekonstrukcija Potrčeve ceste obširna in celovita, je sodišče druge stopnje prepričano, da je ob tem prihajalo tudi do prekomernega prašenja. Slednje je namreč glede na okoliščini, da je predmetna cesta od hiše tožnikov oddaljena le 18 do 25 metrov, od nekdanje deponije pa le približno 35 metrov, tudi življenjsko-izkustveno sprejemljivo. V tej zvezi sodišče druge stopnje dodaja še, da je toženka s strani izvedenca ocenjeni oddaljenosti stanovanjske hiše tožnikov od začasne deponije sicer nasprotovala, vendar zavrnitvi dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja v tej smeri na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni ugovarjala, kot ji to nalaga 286b. člen ZPP.

8. Da pa je bilo prašenje ob rekonstrukciji ceste resnično prekomerno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da je izvajalec del vrhnjo plast zemlje odrival z buldožerji, le - to pa nato odvažal s kamioni na začasno deponijo, pri čemer se je ob odrivanju, nakladanju, transportu in izsipavanju ter nato ob ponovnem nakladanju za končni odvoz pojavljalo občasno močno prašenje, ki ga ni bilo mogoče preprečiti niti s pogostim zalivanje terena. Vsled navedenega je bil dnevni posedek prahu znaten (tudi do 1 milimetra debeline), prah pa je ob vetrovnem vremenu odlagalo tudi 50 metrov in več od vira. Glede na navedeno je izvedenec zaključil, da je do prekomernega prašenja na razdalji do 50 metrov od gradbišča nedvomno prihajalo. Pravdni stranki sta izvedensko mnenje v tem delu povzeli, saj je toženka predlagala njegovo dopolnitev le v delu, ki se nanaša na oddaljenost stanovanjske hiše tožnikov od začasne deponije ter v delu, ki se nanaša na zatrjevano amortizacijo fasade zaradi starosti in dotrajanosti, pri čemer pa zavrnitvi dokaznega predloga v tej smeri ni pravočasno ugovarjala (286b. člen ZPP), zato so pritožbena izvajanja v tej smeri nedovoljena in s tem neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Izvedenec je prekomerno prašenje, ki ga povzročajo tovorna vozila ob gradbenih delih pravilno primerjal s prašenjem, ki ga sicer povzroča običajen promet z motornimi vozili, katerega je opredelil kot običajnega in dopustnega za območja ob prometnicah. Tožnika sta namreč kot glavni razlog prašenja navajala ravno vožnjo s težkimi gradbenimi stroji po celotni trasi delovišča, zato je takšna primerjava smiselna, toženka pa ji v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2014, s katero je odgovorila na izvedensko mnenje, ni nasprotovala.

10. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka upravičeno oprlo na citirano izvedensko mnenje, ki skupaj z izpovedbami zgoraj navedenih prič, zavrača neprepričljive in dvoumne izpovedbe prič A.V., M.N.Z., J.Š. in M.H. v delu, ko so te na splošno zanikale kakršnokoli (prekomerno) prašenje. Toženka tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni uspela izkazati, da je da je izvajalec predmetne rekonstrukcije poskrbel za primerno varovanje nepremičnine tožnikov pred prekomernimi imisijami v obliki prahu. Predmetne imisije so namreč nedvomno presegale običajne količine prahu, ki so jih sicer dolžni trpeti ljudje, ki živijo ob prometnicah oziroma imisije, ki običajno nastajajo ob podobnih gradbenih delih.

11. Iz izvedenskega mnenja v nadaljevanju izhaja, da je zaradi prekomernega prašenja nastala predvsem estetska škoda na fasadi (izgled opleska ni bil več enovit, deloma pa je bil spremenjen tudi njegov barvni odtenek). Izvedenec je kot primeren način sanacije opisane škode opredelil čiščenje prašnih usedlin z izpiranjem od napušča proti tlom, in sicer ne glede na vrsto usedlin in ne glede na starost fasade. Izvedenec je ocenil, da se cene takšne sanacije (skupaj z vsemi materiali, pomožnimi deli, gradbenim odrom, transportom in čiščenjem) na trgu gibljejo od 15,00 do 25,00 EUR na m² fasade, kar bi glede na velikost predmetne fasade (160 m²) znašalo med 2.400,00 in 4.000,00 EUR. Slednje je skladno tudi z izpovedbo priče Š.B., ki je za tožnika opravil sporno sanacijo, in ki je pojasnil, da bi cena takšne sanacije v času njegove zaslišanja znašala približno 2.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikoma tako upravičeno priznalo stroške sanacije zaprašene fasade z izpiranjem v minimalni višini 15,00 EUR/m², kar skupaj znaša 2.400,00 EUR. Sporni račun, št. 7-A-2010 z dne 16. 6. 2010, je namreč v tej višini potrjen z izvedenskim mnenjem. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da sta tožnika že v tožbi navedla, da sta predmetni račun Š.B., s.p. tudi plačala, slednjega pa imenovani zaslišan kot priča ni ovrgel, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

12. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje tožnikoma ni prisodilo tudi dodatnih stroškov zaradi sanacije zaključnega sloja fasade s silikonskim premazom in barvanjem ter zaradi sanacije poškodovanih štukatur, kot to zmotno meni pritožba, saj je do poškodb pri izpiranju fasade prišlo predvsem zaradi njene starosti oziroma 68% amortiziranosti, ki je bila tako v konkretnem primeru pravilno upoštevana. Za samo izpiranje fasade pa je izvedenec pojasnil, da je bilo potrebno ne glede na starost fasade. Posledično je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

13. Utemeljenosti tožbenega zahtevka ne more spremeniti niti dejstvo, da je toženka že v času rekonstrukcije predmetne ceste tožnikoma ponudila izpiranje fasade, kar pa sta slednja tedaj zavrnila. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikoma priznalo ravno strošek takšne sanacije, zaradi česar je pritožbeno stališče, da je sta tožnika toženki preprečila, da bi na tak način odpravila škodo (vzpostavila prejšnje stanje), zmotno.

14. Pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija tudi tek zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice. Toženka je namreč prišla v zamudo z dnem nastanka škode (165. člen OZ), pri čemer pa tožnika zakonske zamudne obresti zahtevata šele od dneva vložitve tožbe (16. 8. 2012) dalje, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu pravilno ugodilo (299. in 378. člen OZ).

15. Nazadnje obravnavana pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in v tej zvezi navaja, da tožnika nista upravičena do povrnitve nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v višini 195,00 EUR + 22% DDV (tar. št. 2200 in tar. št. 6007 ZOdvT), saj da slednji ni strošek predmetnega pravdnega postopka oziroma podredno navaja, da je potrebno navedeni odškodninski zahtevek ovrednotiti kot enostavno pisanje po tar. št. 2202 ZOdvT. Sodišče prve stopnje je tožnikoma kot strošek pravdnega postopka upravičeno priznalo tudi nagrado za posel po tar. št. 2200 ZOdvT in pripadajoči DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, saj 2. del tarife, ki ureja izvensodne storitve določa, da se določbe tega dela tarife ne uporabljalo le za zadeve, ki so urejene v 4. in 5. delu tarife, to je za kazenski postopek in za postopek o prekrških. V pravdnem postopku, ki ga sicer ureja 3. del tarife lahko tako pravdne stranke kot strošek postopka priglasijo tudi sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka, zavrnitev katerega je pripeljala do pravdnega postopka (opomba 3, 3. dela ZOdvT). Prav tako je sodišče prve stopnje predmetno pisanje pravilno opredelilo po tar. št. 2200 ZodvT, saj v danem primeru ne gre za enostavno pisanje, ki ne bi vsebovalo težjih pravnih vprašanj oziroma obsežnih vsebinskih razlag (tar. št. 2202 ZOdvT). Vsled navedenega se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pokaže kot pravilna.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

18. Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato sta slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia