Jedro

Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 12. 7. 2014 ni prenehalo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 18 bruto plač tožnice (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje naj se ne bi opredelilo do vseh njenih trditev (npr. tistih, podanih v postopku zagovora pred odpovedjo, trditev o tem, da se ji očita kršitev obveznosti drugih zaposlenih pri toženi stranki, da se v postopku širi očitke iz zagovora, glede vprašanja, ali se je pedagoški proces pri toženi stranki izvajal skladno z učnim načrtom in njenega vztrajanja pri najvišjih standardih študijskega programa), neobrazložene naj bi bile ugotovitve glede protipravnosti in krivde tožničinega ravnanja oziroma opustitev ter glede dejstva, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama. Protispisnost zatrjuje zaradi neopredelitve do vseh njenih trditev, v zvezi s povzemanjem njene izpovedi glede govorilnih ur, povzemanjem izpovedi priče A.A. glede razžalitve B.B. in zaradi neupoštevanja nekaterih listin (denimo njenega elektronskega sporočila z dne 25. 10. 2013 in pisnega zagovora z dne 10. 2. 2014) ter glede ugotovljenih kršitev iz pisnega opozorila z dne 19. 8. 2013. Meni, da neupoštevanje njenega odgovora na opozorilo z dne 10. 2. 2014 in zagovora z istega dne in drugih dokaznih predlogov pomeni kršitev 8. člena ZPP, saj se sodišče do njenih navedb ni opredelilo.

Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in trdi, da je ta neustrezno obrazložena, neustrezna ter temelji na izpovedih prič, ki so zaposlene pri toženi stranki in tožnici nenaklonjene. Trdi, da tožena stranka ni predložila nobenih verodostojnih dokazov o zatrjevanih pritožbah študentov, sodišče pa od nje ni v okviru edicijske dolžnosti zahtevalo predložitve dokazov, ki jih je predlagala tožnica.

Kršitev določb ZPP očita sodišču prve stopnje tudi zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem nekdanjega dekana C.C., ki je bil substanciran in pravočasno predlagan v zvezi z dogodkom z dne 30. 5. 2013 (nepristop D.D. izpitu) in dopisom z dne 4. 7. 2013 ter v zvezi z obveščanjem rektorata o kršitvah tožnice.

Trdi, da vseh svojih pedagoških obveznosti ni mogla izpolnjevati skladno s pogodbo o zaposlitvi, saj ji tožena stranka ni pravočasno posredovala osebnega letnega načrta (OLN), jo izločila z dela matične katedre ter ji nalagala protipravno ravnanje (izvajanje nalog v nasprotju s študijskim programom, Zakonom o visokem šolstvu in podzakonskimi predpisi). Zatrjuje, da so se sporna navodila tožene stranke nanašala na naloge, za katere so bili zadolženi drugi delavci tožene stranke. Trdi, da njena krivda ni dokazana v zvezi z nobenim izmed odpovednih razlogov in da ni jasno, katero konkretno delovno obveznost naj bi kršila ter kako naj bi njeno ravnanje škodilo toženi stranki.

Glede očitka iz odpovedi, ki se nanaša na razpis izpitnih rokov februarja in marca 2014, trdi, da jih je razpisala na enak način kot prejšnja leta po željah in v dogovoru s študenti ter da odprtje prijave na izpit lahko omogoči le referat, ta in vodja študijskega programa pa sta to preprečila. Meni, da je pri razpisu izpitnih rokov treba upoštevati Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja na UE. FF. (Pravilnik), iz katerega izhaja, da za opustitev razpisa izpitnih rokov ni in ne more biti odgovorna tožnica. Sklicuje se na dopis z dne 27. 1. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnica študente in referat obveščala o aktivnostih v zvezi z določitvijo izpitnega roka ter da se je vodja študijskega programa zavedala svojih dolžnosti in pravice, da v sodelovanju z referatom sama določi datume izpitnih rokov. V zvezi z opustitvijo razpisa izpitnih rokov do 21. 1. 2014 meni, da bi v skladu s 16. členom Pravilnika izpitne roke moral določiti referat UE. FF.. Navaja, da izpitnih rokov do konca oktobra sama ni mogla predlagati, saj ni imela OLN in razporeda predavanj, klinične prakse in kabinetnih vaj, referat in vodjo študijskega programa pa je obvestila o razlogih, zaradi katerih svojih obveznosti ne more izpolniti. Sklicuje se na e-sporočilo G.G. z dne 27. 1. 2014, ki predstavlja dopustno pritožbeno novoto, iz katerega izhaja, da bo ta tako kot v preteklosti sama določila izpitne roke, če tega ne bi storila tožnica. Trdi, da je to dolžnost vodje študijskega programa. Ker je tožena stranka zaradi svojega ravnanja in opustitev kriva za to, da tožnica ni mogla izpolnjevati svojih obveznosti, ji po njenem mnenju ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ki je pogoj za utemeljenost odpovedi (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 217/2016). Meni, da s tem ko je kot vsako leto izpitne roke določila ob koncu svojih predavanj, ni ravnala protipravno.

V zvezi z odpovednim razlogom, ki se nanaša na govorilne ure, navaja, da je govorilne ure izvajala v terminu, ki je bil objavljen na vratih njenega kabineta, in v terminu, ki je bil objavljen na spletni strani, po potrebi pa še po dogovoru s študenti. Pove, da objava termina govorilnih ur na spletni strani ni bila obvezna, da je za te objave skrbel referat ter da nikoli ni prejela nobene pritožbe, da bi bila v času govorilnih ur za študente nedosegljiva. Trdi, da tožena stranka ni prerekala trditve, da je tožnica v času razpisanih govorilnih ur (vsak četrtek od 10.00 do 14.00) dejansko izvajala govorilne ure, posledično pa ni moglo priti do zmede in tudi ne do nastanka škode toženi stranki. Uskladitev terminov po njenem mnenju ni bila potrebna, ker sta bila oba pravilna, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Očitek tožene stranke, da ji tožnica po pozivu ni sporočila fiksnega termina govorilnih ur oziroma terminov ni uskladila, po njenem mnenju predstavlja neutemeljen odpovedni razlog. Opozarja na odločilen dokaz - dopis z dne 25. 10. 2013, v katerem je odgovorila na sporočilo z dne 24. 10. 2013 in iz katerega izhaja, da je bila vselej prisotna v objavljenem terminu govorilnih ur in v dodatnih terminih, da je študente vedno čakala do 14.00 ure, da je študente že v začetku študijskega leta obvestila o terminu govorilnih ur in da ni bila obveščena o nobeni pritožbi študentov, slednjega pa tožena stranka ni dokazovala z nobenim dokazom. Zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj se je na poziv nemudoma odzvala in pojasnila, kdaj ima govorilne ure in da so o tem obveščeni tudi študentje, na ta dopis pa ni prejela odgovora. Trdi, da je na ta način seznanila predstojnico oddelka s terminom, za objavo tega podatka na spletni strani UE. FF. pa bi morala poskrbeti ona, če je ocenila, da bi bilo treba tam podatke spremeniti. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dopisa tedanje dekanje H.H. z dne 9. 4. 2014. Glede na to, da nekateri drugi učitelji pri toženi stranki niso imeli objavljenih terminov govorilnih ur, kar je še hujša kršitev delovnih obveznosti, pa tožena stranka v zvezi s tem ni ukrepala, meni, da ji je bil izrečen prestrog ukrep ter da je v primerjavi s sodelavci diskriminirana.

Nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede odpovednega razloga razžalitve sodelavke. Sodišču prve stopnje očita, da je v 33. do 35. točki obrazložitve sodbe napačno povzelo in interpretiralo izpoved A.A. in da ni upoštevalo njene pisne izjave o dogodkih z dne 21. 1. 2014, saj je zanikala, da bi tožnica z besedama "dekanjina oproda" razžalila B.B.. Pove, da je pričanje H.H. glede tega brezpredmetno, saj pri tem dogodku ni bila navzoča. Trdi, da sodelavke ni zmerjala ali žalila, niti ni tega zaznala edina prisotna priča, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o kršitvi 37. člena ZDR-1. Nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da tožena stranka za kršitve, očitane v odpovedi, skladno s 66. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS predvideva izrek disciplinskih sankcij, zaradi česar ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Glede ugotovljenih kršitev iz pisnega opozorila z dne 19. 8. 2013 uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni konkretizirano opredelilo do njenih navedb v zvezi s temi kršitvami, zlasti do njenega odgovora z dne 10. 2. 2014. Meni, da sodišče v tem delu ni opravilo ustrezne dokazne presoje, pač pa je verjelo toženi stranki in v obrazložitvi selektivno povzelo le tiste trditve in dele dokazov, ki naj bi to potrjevali. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti oziroma krivde tožnice za očitane kršitve, s težo očitanih kršitev in ugovori o protipravnosti naloženega ravnanja (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Meni, da je prezrlo, da tožnica ni ignorirala navodil delodajalca in da se je nanje odzvala in pojasnjevala, česa ne more izpolniti in zakaj ne. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju ni opredelilo do ključnega vprašanja, ali se je pedagoški proces pri predmetu tožnice izvajal v skladu z učnim načrtom ali ne. Navaja, da je bila nosilka predmeta, pri katerem se študentje usposabljajo za ..., zaradi česar je bila tožnica dosledna in je vztrajala pri najvišjih standardih izvajanja študijskega programa, kar je bilo razlog za spore z nekaterimi sodelavci. Trdi, da so te okoliščine ključne za presojo protipravnosti njenih ravnanj in nekrivde za očitane kršitve.

Meni, da je zmotna ugotovitev, da je bilo pisno opozorilo pravočasno. Pove, da je bila večina očitanih kršitev že navedena v dopisu dekana C.C. z dne 4. 7. 2013. Navaja, da nihče ni trdil, da je bil rektor s tem dopisom seznanjen šele 8. 7. 2013, zaradi česar ni mogoče šteti roka od tega datuma. Po njenem mnenju je 60-dnevni rok za izdajo opozorila potekel 3. 9. 2013, tožnica pa ga je prejela 12. 9. 2013, vročitvi se ni izogibala. Trdi, da je bilo opozorilo vsaj glede kršitev, ki so bile predmet dopisa z dne 4. 7. 2013, izdano prepozno. Zatrjuje protispisnost ugotovitve, da je opozorilo prejela 19. 8. 2013. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb, da je bil rektor s preostalimi kršitvami seznanjeni že pred 19. 8. 2013, v zvezi s tem pa je predlagala zaslišanje dekana C.C..

Dalje navaja, da je določitev terminov za izvajanje izpitnih rokov in laboratorijskih vaj obveznost referata in ne njena obveznost. Trdi, da je v zvezi z nepredlaganjem osebe za izvajanje kliničnih vaj sodišče razsodilo mimo njenih navedb, saj je opozarjala na problem primanjkljaja ustreznega kadra, ki bi lahko zakonito izvajal klinične vaje. Trdi, da je bila zahteva toženke nemogoča. Pove tudi, da ni mogla oceniti dela, nad katerim ni opravljala nadzora, navodilo ki ga je prejela, pa je zahtevalo od nje ravno to. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati protipravnost navodila, njegovo izvedljivost ter dejstvo, da ni obstajala ustrezna podlaga. V zvezi z očitano neprisotnostjo na izpitu z dne 3. 5. 2013 zatrjuje opozarja na evidenčni list, ki ga je 31. 5. 2013 oddala v referat, saj študentka ni pristopila k izpitu, kot priči, da je bila prisotna, pa je predlagala C.C. in A.A.. Zatrjuje, da je sestanek pri dekanu 15. 4. 2013 utemeljeno zapustila, ker je debata tekla o nečem drugem, kot je bilo predlagano. V zvezi z anonimiziranim dopisom študentov 2. letnika študijskega programa I. navaja, da ni razvidno, kdo ga je poslal, ter da je bilo sporočilo predrugačeno (podatek o pošiljatelju sporočila je izbrisan) in da je nastalo za potrebe tega postopka. Meni, da je treba upoštevati, da je vodja katedre J.J. osumljena storitve kaznivega dejanja po 221. členu KZ glede vdora v poštni predal sodelavke K.K. in posredovanja predrugačenih e-sporočil s tega naslova dekanu. Trdi, da navedena kazenska ovadba predstavlja dopustno pritožbeno novoto in dokazuje protipravne prijeme sodelavk. Nadalje navaja, da ni bila ona nekooperativna niti ni ona neprimerno komunicirala. Meni, da je 37. člen ZDR-1 mogoče kršiti le z aktivnim ravnanjem in ne opustitvijo, zaradi česar domnevna očitana opustitev izpolnitve navodil ne more predstavljati kršitve te določbe.

Sodišču prve stopnje očita, da je pri svoji odločitvi izpustilo vidik diskriminacije in šikaniranja tožnice. Pove, da se je borila za ustrezen sistem študija, ustrezno kvalificiranost delavcev in skladnost ravnanja pri toženi stranki z uveljavljenimi internimi akti. Opozarja na izključenost iz delovnega procesa, odsotnost komunikacije, nižje osebne dohodke ter strokovno in osebno diskreditacijo. Meni, da bi navedeno sodišče prve stopnje moralo upoštevati v luči trpinčenja po 7. členu ZDR-1. Predlaga dokaz - vabilo na narok za odložitev kazenskega pregona in obvestilo Policije v zvezi s kaznivim dejanjem J.J.. To po njenem mnenju potrjuje, da odnos posameznih nadrejenih na UE. FF. do nje ni bil korekten, da je bila izločena iz delovnega procesa in da so bile informacije prikrojene ter da ni bila tožnica odgovorna za nezadostno komunikacijo med vodstvom in njo. Prilaga izpis korespondence med K.K. in G.G. (e-sporočilo z dne 28. 1. 2014), ki ga je tožnica od K.K. pridobila šele sedaj. Meni, da iz poročila komisije za kakovost pod vodstvom L.L. izhajajo neresnične obtožbe o tem, da naj bi tožnica pošiljala študentske ankete študentom in jih hujskala proti UE. FF.. Meni, da sodišče prve stopnje ni resno preučilo tožničinih trditev in dokazov, saj je o njej predhodno sprejelo vrednostno sodbo, da je problematična delavka, pri čemer je prezrlo izpovedi prič, ki so delo tožnice pohvalile ter stališče NAKVIS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, v obrazložitvi sodbe so navedeni zadostni razlogi glede vseh ugotovljenih pravno pomembnih dejstev, ti razlogi si ne nasprotujejo, niti ne nasprotujejo izreku sodbe, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti le do tistih navedb strank, ki so pravno pomembne, nanje pa lahko odgovori izrecno ali pa izhajajo iz obrazložitve drugačnih dejanskih in pravnih stališč sodišča. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo tudi ugotovitev o protipravnosti ravnanja tožnice in njeni krivdi za kršitve in predvsem opustitve, tako da je iz sodbe moč razbrati njegovo miselno pot in preveriti njeno pravilnost. Iz očitkov v pritožbi izhaja, da tožnica to bistveno kršitev uveljavlja tudi zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in uporabo materialnega prava, kar pomeni pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Neopredelitev do trditev strank in neupoštevanje listin ne predstavlja protispisnosti. Prav tako ne gre za to kršitev, če sodišče razume izpoved priče drugače kot stranka, če je zapis izpovedi mogoče jezikovno razumeti (tudi) na način, ko jo je razumelo sodišče. Pritožnica kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje. Do tega se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem C.C.. Kot razlog je navedlo, da je na podlagi njegovih dopisov v spisu ugotovilo dejstva odločilna za razsojo ter da tožnica dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem ni substancirala. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2015 predlagala zaslišanje C.C. le v zvezi z očitkom, da 30. 5. 2013 ni izvedla izpita, ne pa tudi v zvezi z drugimi očitki iz odpovedi oziroma pisnega opozorila. Pritožba se torej neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati to pričo v zvezi z drugimi pravno pomembnimi dejstvi (predvsem glede pravočasnosti pisnega opozorila in odpovedi ter glede spornega sestanka v aprilu 2013). Glede očitka, v zvezi s katerim je bil navedeni predlagan za zaslišanje, pa tudi kolikor bi bil zaslišan in bi potrdil tožničino trditev, da je prišel mimo učilnice, v kateri naj bi čakala na študentko, to na odločitev v zadevi ne bi vplivalo. Ob odsotnosti konkretnejših trditev v zvezi s tem dogodkom zgolj s potrditvijo tega dejstva tožnica še ne bi dokazala, da je bila na voljo za izpit in da študentka nanj ni pristopila, poleg tega so se tožnici v pisnem opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi utemeljeno očitale številne kršitve, za zakonitost odpovedi pa zadostuje, da je utemeljen vsaj en očitek iz odpovedi in vsaj en očitek iz pisnega opozorila. Tožnica je zatrjevala to bistveno kršitev določb postopka tudi zaradi neizvedbe drugih dokazov s strani sodišča prve stopnje, vendar pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni konkretno navedla, katere dokaze bi sodišče prve stopnje moralo izvesti. Deloma to konkretneje (deloma ponavlja pavšalno navedbo o neizvedbi vseh dokazov) navaja v pritožbi, kar pa ni upoštevno, saj ne zatrjuje, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ne bi mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Ni podana niti bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje podalo zadosti prepričljivo dokazno oceno, iz katere izhaja upoštevanje metodološkega navodila, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede na kompleksnost zadeve in medsebojno povezanost očitkov o kršitvah in opustitvah tožnice ter tožničinim pojasnjevanjem okoliščin, v katerih je prihajalo do konfliktov med strankama ter nesporno dejstvo, da so med njima obstajala nesoglasja, dokazna ocena kot celota zadosti zahtevam določb ZPP.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila tožnici podana 7. 3. 2014, pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka tožnici na podlagi 85. člena ZDR-1 podala pisno opozorilo z dne 19. 8. 2013, s katerim je bila opozorjena na predhodne kršitve.

11. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tem, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 7. 2014 ter da ji mora od tega datuma dalje tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja (med njimi obračun mesečnega bruto nadomestila plače v višini 2.377,12 EUR, plačilo davkov in prispevkov, izplačilo neto zneskov nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo odškodnine oziroma denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 18 bruto plač), pravilna že zaradi učinkovanja kasneje podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici namreč po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, podala 27. 5. 2014 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nezakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica sicer uveljavljala s tožbo, ki se je obravnavala pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 778/2014, vendar pa je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 14. 1. 2016 tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 382/2016 z dne 17. 11. 2016 tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 69/2017 z dne 7. 11. 2017 pa je bila zavrnjena tudi njena revizija. Glede na navedeno je sodišče v predmetni zadevi vezano na pravnomočno ugotovitev, da je tožnici 28. 5. 2014 zakonito prenehalo delovno razmerje in da ji po tem datumu ne pripadajo nobene pravice iz delovnega razmerja več. Že to je razlog, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v točkah II 2. in II 3. izreka izpodbijane sodbe. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 3. 2014. 12. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravna pomembna dejstva: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksa z dne 9. 5. 2011 kot visokošolska učiteljica predavateljica; - da je tožnici tožena stranka izrekla pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 19. 8. 2013 zaradi naslednjih kršitev: - ker se ni odzvala na poziv z dne 22. 3. 2013, naj do 26. 3. 2013 sporoči termin za izvedbo petega dneva ... vaj, vsaj tri termine za razpis ustnega izpita in seznam oseb, ki bi lahko izvajale vaje, - ker na poziv predstojnice oddelka in vodje študijskega programa I. z dne 10. 4. 2013, naj v referat sporoči izpitne roke za ustni izpit ter oceno opravljenih obveznosti študentov, tega ni posredovala, ampak se je sklicevala na svoja pojasnila, ki jih je podala na sestanku komisije ..., - ker se ni odzvala niti na ponoven poziv referentke z dne 6. 5. 2013, naj določi izpitne roke za ustni izpit, - ker ni sporočila ocen opravljenih obveznosti študentov, k čemur jo je predstojnica in vodja študijskega programa I. pozvala 16. 5. 2013 po elektronski pošti, - ker ni odgovorila na dekanov poziv z dne 24. 5. 2013 na vpis cen oziroma njihovo predložitev referatu, ki ji je tudi določil rok za vpis ocen oziroma njihovo oddajo, česar tožnica ni storila, - ker 30. 5. 2013 ni prišla na razpisani ustni izpit, študentka pa je pristopila k izpitu in jo čakala pred predavalnico 20 minut, tožnica pa vodstva fakultete o svoji odsotnosti in razlogih za neizvedbo izpita ni obvestila, kljub temu, da jo je dekan z dopisom pozval k predložitvi pisnega pojasnila o zadevi, - ker 3. 7. 2013 neupravičeno ni izvedla izpita, o svoji nameri pa tudi ni obvestila vodstva fakultete, študentje pa so pri dekanu podali ustno pritožbo, ker jih tožnica ni želela izprašati, zato ker so vaje opravljali pri drugem habilitiranem kliničnem mentorju, študentje pa so se tudi pritožili zaradi psihičnega pritiska, ki ga je nad njim izvajala tožnica, - ker je 15. 4. 2013 zapustila sestanek z dekanom, na katerem se ni želela pogovarjati o svojem pedagoškem delu in problemih v zvezi s tem, - ker je 18. 3. 2013 okoli 20.00 ure klicala eno izmed študentk na mobilni telefon in jo napeljevala k temu, naj se v podporo tožnici skliče sestanek študentov, da ne bi izgubila predmeta M., - da je tožena stranka tožnici podala odpoved iz krivdnega razloga, zato ker: - vse do 9. 1. 2014 kljub večkratnim izrecnim pozivom ni sporočila izpitnih rokov, zato so se študentje pritožili pri predstojnici oddelka, pri čemer se je izpitno obdobje pričelo 20. 1. 2014, - ker ni odgovorila na poziv predstojnice oddelka N. z dne 24. 10. 2013, naj čim prej določi fiksne termine za govorilne ure, da bo nemoteno dostopna študentom ob vnaprej znanih terminih, - ker je 21. 1. 2014 v svoji pisarni razžalila sodelavko B.B., med drugim jo je ozmerjala z "dekanjino oprodo", zaradi negativnega odnosa tožnice, žalitev in nepripravljenosti na sodelovanje pa ji ni mogla prenesti navodil dekanje, - da je bil tožnici omogočen zagovor pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga dne 10. 2. 2014, - da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno v roku 60 dni od ugotovitve utemeljenega razloga.

13. Tožnica v prvi vrsti izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter presojo predloženih listin. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zadosti prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožničinih sodelavcev, ne pa tožnice in priče A.A., kolikor je slednja izpovedovala drugače od ostalih zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožničinim splošnim trditvam o tem, da so ji nenaklonjene zaslišane priče, ki so še zaposlene pri toženi stranki, zaradi česar jim sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere, ni mogoče slediti. Zgolj na podlagi dejstva, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju, dejstvo, da so imeli medsebojna nesoglasja, pa prav tako ne izključi njihove verodostojnosti, saj so izpovedovali dosledno, prepričljivo in smiselno enako. Neutemeljeno je tudi njeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka za dokazovanje svojih trditev predložiti "verodostojne" dokaze ter da zaslišanje prič (zlasti glede zatrjevanih pritožb študentov) ne zadostuje. V našem pravdnem postopku ne poznamo dokaznih pravil, ki bi vnaprej določila vrednost dokazov, prav tako niso eni dokazi (denimo listine) vredni več od drugih (denimo izpovedi prič). Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, ki pa je v predmetni zadevi zadosti prepričljiva, da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

14. Pritožnica v pritožbi ponavlja, da ni mogla izpolnjevati vseh svojih pedagoških obveznosti skladno s pogodbo o zaposlitvi, ker ji tožena stranka ni pravočasno posredovala osebnega letnega načrta (OLN), Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič (zlasti izpovedi G.G., H.H. in B.B.) ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da prejem osebnega letnega načrta za razpis predavanj, vaj in izpitnih rokov oziroma za izpolnjevanje pedagoških obveznosti ni nujen. Tožnica kršitve svojih obveznosti tako ne more opravičiti s kasnejšim prejemom OLN. Iz izpovedi tožnice in prič sicer res izhajajo nesoglasja med tožnico in njenimi sodelavci oziroma nadrejenimi oziroma med (pedagoškimi) delavci tožene stranke (nasploh), vendar pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da bi bila izločena z dela na matični katedri oziroma da bi ji tovrstna ravnanja preprečila izpolniti obveznosti, katerih opustitev ji očita tožena stranka v pisnem opozorilu in v odpovedi. Pritožbena navedba, da ji je tožena stranka nalagala obveznosti, za katere so bili zadolženi drugi delavci tožene stranke, je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Kolikor pa se nanaša na določitev izpitnih rokov, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni izpolnila svoje obveznosti predlaganja datumov izpitnih rokov. Ni dvoma, da je referat za študijske zadeve organizacijsko in tehnično odgovoren za razpis izpitnih rokov in omogočanje prijav nanje, vendar pa to ne vpliva na to, da je imela tožnica pri toženi stranki kot predavateljica in nosilka predmeta dolžnost določiti izpitne roke skladno z utečenim načinom dela, o katerem so skladno izpovedale zaslišane priče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da za razpis izpitnih rokov pri tožničinem predmetu/ih ne more biti primarno odgovorna tožničina nadrejena oziroma vodja študijskega programa, tudi če je že v preteklih letih ob tožničini opustitvi te dolžnosti zaradi varstva pravic študentov namesto nje določila datume izpitov pri tožničinem predmetu/ih. Pritožbena navedba o tem, da je bil kršen 16. člen Pravilnika, tako ni utemeljena.

15. Tožnica se sklicuje v pritožbi med drugim tudi na to, da naj bi bila navodila tožene stranke protipravna, in da jih zato ni upoštevala. Glede navodil, katerih kršitev je tožena stranka očitala tožnici v odpovedi in predhodnem pisnem opozorilu, tožnica ni dokazala, v čem naj bi bila njihova protipravnost. Že pojmovno pozivi za določitev terminov za izvedbo vaj, govorilnih ur in izpitov ter sporočilo in vpis ocen študentov ne morejo biti protipravni, niti tožnica tega konkretno ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče pritožnici verjame, da se je zavzemala za po njenem mnenju ustrezen sistem študija, ustrezno kvalificiranost delavcev in skladnost ravnanja pri toženi stranki z notranjimi akti, vendar pa očitanih opustitev in kršitev ni mogoče opravičiti s temi splošnimi prizadevanji. Skladno z določbo prvega odstavka 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tudi če delavec ne soglaša z organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, mu to ne daje pravice samovoljnega neupoštevanja navodil delodajalca oziroma samovoljne kršitve opravljanja delovnih obveznosti, ki so mu naložene. Po določbi 34. člena ZDR-1 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, odkloni pa lahko opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca samo, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Tožnica protipravnosti ni dokazala niti s sklicevanjem na nujnost ustrezne usposobljenosti študentov, ki po končanju študija pri njihovem delu lahko odločilno vpliva na zdravje ali celo življenje ... . Nesoglasij glede zahtev po ustrezni kvalificiranosti kadra, ki dela s študenti (mentorjev pri toženi stranki in na kliniki), števila študentov na vajah, števila skupin vaj ter zahtevnosti vaj oziroma izpitov pri različnih (habilitiranih) pedagoških delavcih oziroma mentorjih ni dopustno reševati z zavračanjem izvajanja naloženih delovnih nalog. Oziroma povedano drugače: tudi če je bil tožničin motiv za očitano zavračanje nalog oziroma očitane kršitve izboljšanje kvalitete študija ali preprečitev njenega poslabšanja, to glede na ugotovljene okoliščine primera ne izključi tožničine krivde za to. Tožnica niti ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da nekaterih nalog ni opravila, vendar meni, da tega ni storila iz upravičenih razlogov. To pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

16. V zvezi s prvim očitkom iz odpovedi (glede razpisa izpitnih rokov) tožnica v pritožbi trdi, da je izpitne roke razpisala na enak način kot prejšnja leta v dogovoru s študenti. Tožena stranka ji je v odpovedi očitala, da vse do 9. 1. 2014 kljub večkratnim izrecnim pozivom ni sporočila izpitnih rokov, zato so se študentje pritožili pri predstojnici oddelka, pri čemer se je izpitno obdobje pričelo 20. 1. 2014, s čimer je kršila prvi odstavek 33. člena in prvi odstavek 34. člena ZDR-1, določbe 16. člena pogodbe o zaposlitvi ter prvo točko 66. člena Kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri določitvi datumov za izpitne roke za obveznost tožnice kot nosilke predmeta. Njen eventualni dogovor s študenti o tem, kdaj bo izpitni rok, ne more šteti za izpolnitev obveznosti sporočitve rokov, saj je te morala sporočiti v referat, da je lahko nadalje organizacijsko in tehnično omogočil prijave študentom. Tožničino sklicevanje na 16. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja pri toženi stranki ne more spremeniti pravilnosti presoje, da je šlo za obveznost tožnice in ne referata ali vodje študijskega programa. Tožnica ni dokazala, da bi ji slednja celo preprečila odprtje prijav študentov na izpit. S sklicevanjem na dopis z dne 27. 1. 2014 tožnica ne more uspeti, saj se je očitek iz odpovedi nanašal na obdobje do 9. 1. 2014, 20. 1. 2014 so se namreč že začeli izpitni roki v tistem semestru. Dopis G.G. z istega dne je nedopustna pritožbena novota, zato se do njega pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja glede drugih pritožbi priloženih listin, ki se nanašajo na vdor v elektronski predal tožničine nekdanje sodelavke (A 30-A 31), saj se ali nanašajo na pravno neodločilna dejstva ali pa tožnica ni pojasnila, zakaj (ob izkazani zahtevani skrbnosti stranke pravdnega postopka) listin ni predložila že prej.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni odgovorila na poziv predstojnice oddelka N. z dne 24. 10. 2013, naj čim prej določi fiksne termine za govorilne ure, da bo nemoteno dostopna študentom ob vnaprej znanih terminih. Redno odpoved iz krivdnih razlogov lahko delodajalec izreče delavcu za vsakršno (tudi lažje) kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ob pogoju podanega pisnega opozorila na predhodne kršitve obveznosti. Tožničino sklicevanje na to, da očitane kršitve niso tako hude, da bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki oziroma, da gre za prestrog ukrep, tako ne more biti uspešno. Zgolj dejstvo, da so vsebinsko podobne kršitve skladno s 66. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja opredeljene kot hujše kršitve delovne dolžnosti in umeščene v poglavje o disciplinski odgovornosti delavcev, ne izključuje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz vsebinsko podobnih razlogov v primeru, da so izpolnjeni zakonski pogoji za podajo take odpovedi. Tožnica v pritožbi nasprotuje ugotovitvi o navedeni opustitvi in se sklicuje na svoje elektronsko sporočilo z dne 25. 10. 2013 (A 4/13). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z navedenim obvestilom ni določila fiksnega termina za govorilne ure (pri čemer tudi iz izpovedi tožnice izhaja, da sta se termina na internetu in na vratih tožničinega kabineta razlikovala), ampak je podajala različna pojasnila, zato z njim ni izpolnila navedene izrecno naložene obveznosti. Tožnica torej ni ravnala skladno z navodilom delodajalca, ki je povsem življenjsko, saj v primeru različno objavljenih terminov govorilnih ur študentje dejansko ne vedo, kdaj te potekajo, zato je večja verjetnost, da bodo predhodno iskali informacije o tem. Za utemeljenost očitka ni odločilno, ali je dejansko prišlo do tega, da bi študentje tožnico iskali, a je ne bi našli. Tožnica svoje krivde za navedeno opustitev ne more izključiti niti s sklicevanjem na to, da je bila dostopna v obeh terminih in še v individualno dogovorjenih terminih, saj to ni očitek v odpovedi. Prav tako na pravilnost ugotovitve o opustitvi tožnice ne vpliva, ali je objavljanje terminov govorilnih ur na internetu za pedagoge obvezno ter koliko pedagogov je imelo termin svojih govorilnih ur objavljen na internetu. Tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dopis H.H. z dne 9. 4. 2014, ni utemeljen, saj kasnejši poziv drugim pedagogom, naj (tudi oni) objavijo fiksne termine govorilnih ur na internetu oziroma uskladijo zapis na vratih in na internetu, na zakonitost prej podane odpovedi ne vpliva. Tožnici se je utemeljeno očitalo, da ni ravnala skladno z navodilom nadrejene, tožnica pa zatrjevanega neenakega obravnavanja v razmerju do drugih sodelavcev niti s tem obvestilom ni dokazala. Tudi zatrjevano dopuščanje tožene stranke, da drugi pedagogi niso objavili svojih terminov in internetu, glede na vsebino očitka iz odpovedi ni pravno pomembno in ne more utemeljiti zatrjevane diskriminacije tožnice (pri čemer tožnica osebne okoliščine iz 6. člena ZDR-1 sploh ni zatrjevala).

18. Tožnica v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razžalila sodelavko s tem, da ji je dejala "dekanjina oproda". Tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in meni, da bi sodišče moralo slediti izpovedi tožnice, da teh besed ni izrekla, ter izpovedi priče A.A., ki naj bi to potrdila. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je navedena priča izpovedala, da se vsebine izrečenega v spornem dogodku slabo spomni, da pogovora ni pozorno poslušala, da je bila v zraku vznemirjenost in da ni zaznala žaljivosti pri tožnici. Na vprašanje, ali se spominja, da bi bila uporabljena besedna zveza "dekanjina oproda", je priča odvrnila, da se tega ne spomni. Tožničino pritožbeno zavzemanje, da naj bi ta odgovor v celoti potrjeval, da tožnica te besedne zveze ni izrekla, ni utemeljeno. Kaj takega iz zapisnika o zaslišanju priče ne izhaja, tožeča stranka pa zapisniku ni ugovarjala, glede na to pa je sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti vsebinsko različni izpovedi tožnice in B.B.. Ustrezno je pojasnilo, zakaj je sledilo slednji, tožnica pa zgolj s sklicevanjem na izpoved priče A.A. prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ni omajala. Pravilna je torej ugotovitev o tožničini kršitvi obveznosti iz 37. člena ZDR-1 in drugega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi, saj neprimerna komunikacija s sodelavci lahko škoduje (poslovnim) interesom tožene stranke.

19. Tudi pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju kršitev iz pisnega opozorila z dne 19. 8. 2013 ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je navedene kršitve vsebinsko obravnavalo in se ni bilo dolžno opredeliti prav do vsake trditve tožnice oziroma do vsake listine, npr. do njenega odgovora z dne 10. 2. 2014, pri čemer je po vsebini ta listina pisni zagovor tožnice, v katerem odgovarja na očitane kršitve in kot tak nima visoke dokazne vrednosti, saj gre za navajanje tožničinih stališč. Obrazložitev in dokazna ocena zakonitosti pisnega opozorila tožnici oziroma glede obstoja kršitev v njem je ustrezna, čeprav mestoma nekoliko skopa. Ne drži, da ne bi bila ugotovljena tožničina krivda za posamezne ugotovljene kršitve in opustitve. Predmetni spor ni spor o odškodninski odgovornosti, zato v zvezi s tožničinimi ravnanji ni treba posebej ugotavljati protipravnosti in krivde tožnice. Tožena stranka je dolžna dokazati, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je tudi storila, tožnica pa bi lahko dokazovala nasprotno - da namreč očitanih kršitev ni storila oziroma da zanje ni odgovorna. To ji v predmetnem individualnem delovnem sporu ni uspelo. Ne zadostuje, da se je tožnica na navodila delodajalca odzivala (tudi to sicer ne vedno) in pojasnjevala, da določenih obveznosti ne more izpolniti, pri čemer ni dokazala utemeljenih razlogov za to (protipravnosti navodil ali preprečitve izpolnitve navodil s strani tožene stranke). Tožnica zmotno meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, ali je pedagoški proces pri njenem predmetu potekal skladno z učnim načrtom, saj to glede na očitane kršitve ni bilo pravno relevantno. Delodajalec ni dolžan trpeti kršitev oziroma opustitev delavca v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi, ki jih ta zagreši zaradi nestrinjanja z organizacijo delovnega procesa kot takega ali nesoglasij s sodelavci in nadrejenimi. Tožničino zatrjevano vztrajanje pri (po njenem mnenju) najvišjih standardih izvajanja študijskega programa, ki je bilo tudi po tožničinih lastnih besedah razlog za spore z nekaterimi sodelavci, ne more izključiti tožničine odgovornosti za ugotovljene kršitve.

20. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo pisno opozorilo podano prepozno. Skladno s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je glede na organiziranost tožene stranke - univerze in njeno razmerje do članic pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki odločilno, kdaj se je z očitanimi kršitvami seznanil rektor Univerze E.. Tožena stranka je dokazala, da je bil ta seznanjen s kršitvami, ki so predmet pisnega opozorila, z obvestilom z dne 4. 7. 2013, ki mu je bilo glede na dohodni žig rektorata (listina B 1) vročeno 8. 7. 2013. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici pisno opozorilo z dne 19. 8. 2013 podano v zakonskih subjektivnih in objektivnih rokih, drugačna pritožbena navedba pa je neutemeljena. Tožnica ni dokazala, da bi bil rektor univerze formalno seznanjen z očitanimi kršitvami že pred tem datumom. Pravno nepomembno pa je, kdaj je bilo tožnici vročeno pisno opozorilo, odločilno je namreč, kdaj ga delodajalec izreče in ne, kdaj ga delavcu vroči. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi sama navedla, da je pisno opozorilo prejela 19. 8. 2013. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica storila očitane kršitve iz pisnega opozorila z dne 19. 8. 2013. Tožničino sklicevanje, da je določitev terminov za izvajanje izpitnih rokov in laboratorijskih vaj obveznost referata, je neutemeljeno. Tožnica kot nosilka predmeta je bila glede na organizacijo dela pri toženi stranki dolžna predlagati ustrezne termine, nadaljnja organizacija oziroma izvedba vaj in izpitov pa je bila obveznost referata. Utemeljeno ji je bilo podano pisno opozorilo, da se ni odzvala na poziv z dne 22. 3. 2013, naj do 26. 3. 2013 sporoči termin za izvedbo petega dneva laboratorijskih vaj, vsaj tri termine za razpis ustnega izpita in seznam oseb, ki bi lahko izvajale vaje, da na poziv predstojnice oddelka in vodje študijskega programa I. z dne 10. 4. 2013, naj v referat sporoči izpitne roke za ustni izpit ter oceno opravljenih obveznosti študentov, tega ni posredovala, da ni odzvala niti na ponoven poziv referentke z dne 6. 5. 2013, naj določi izpitne roke za ustni izpit, da ni sporočila ocen opravljenih obveznosti študentov, k čemur jo je predstojnica in vodja študijskega programa I. pozvala 16. 5. 2013 po elektronski pošti in da ni odgovorila na dekanov poziv z dne 24. 5. 2013 na vpis cen oziroma njihovo predložitev referatu, ki ji je tudi določil rok za vpis ocen oziroma njihovo oddajo. V zvezi s sporočilom oseb za izvajanje vaj tožnica zatrjuje kadrovski primanjkljaj, vendar je tožena stranka dokazala, da tožnica ni želela, da bi kdorkoli izmed habilitiranih sodelavcev vodil vaje pri njenem predmetu. Glede na to se izkaže za neresnično tožničina trditev o tem, da je bila zahteva tožene stranke nemogoča. Ni mogoče slediti niti tožničini trditvi o protipravnosti navodil tožene stranke v zvezi z ocenjevanjem dela, nad katerim ni imela nadzora. Tudi če je na izpitu morala oceniti znanje študentov, ki vaj niso obiskovali pri njej, ampak pri drugem (habilitiranem) pedagoškem delavcu oziroma mentorju, ne gre za protipravno navodilo tožene stranke, saj je splošno znano, da je to zaradi organizacije dela nujno in da dejansko na vseh fakultetah prihaja do take situacije, niti ni taka organizacija nepravilna. Vztrajanje, da lahko na izpit k tožnici pristopijo le študentje, ki so hodili k njej na vaje, tako nima podlage, tožnica pa ni utemeljeno zavrnila ocenjevanja znanja drugih študentov.

22. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede očitane neprisotnosti na izpitih. Tožnica ni dokazala, da bi 30. 5. 2013 prišla na razpisani izpit. Ko je bila zaslišana priča A.A., ji tožnica v zvezi s tem sploh ni zastavljala vprašanj, tako da ni uspela dokazati niti svoje zelo splošne trditve, da jo je slednja videla čakati na študentko, ki k izpitu ni pristopila. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi elektronskega sporočila študentke, ki je pristopila na izpit (B 11), in dopisa G.G. z istega dne (B 12), iz katerih izhaja, da tožnice ob 12. uri v predavalnici ... ni bilo. Tožnici se je očitalo še, da 3. 7. 2013 neupravičeno ni izvedla izpita, o svoji nameri pa tudi ni obvestila vodstva fakultete, študentje pa so pri dekanu podali ustno pritožbo, ker jih tožnica ni želela izprašati, zato ker so vaje opravljali pri drugem habilitiranem kliničnem mentorju, študentje pa so se tudi pritožili zaradi psihičnega pritiska, ki ga je nad njim izvajala tožnica. Tožnica se sicer sklicuje na svoj pisni zagovor z dne 10. 2. 2014, vendar iz njega izhaja zgolj to, da naj bi izpit 3. 7. 2013 izvedla, dokaz za to pa naj bi bil dopis z dne 31. 5. 2013. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo na uradni zaznamek tožene stranke z dne 3. 7. 2013 (B 14), iz katerega izhaja, da tožnica tega dne ustnega izpita ni izvedla, čeprav bi ga morala, zgolj navedba tožnice, da ga je izvedla, in dopis z datumom več kot en mesec pred izpitom, pa ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o tej kršitvi.

23. Tožničino stališče, da je mogoče zagrešiti kršitev iz 37. člena ZDR-1 le z aktivnim ravnanjem, ni pravilno, saj lahko delavec (potencialno) škoduje interesom delodajalca tudi z opustitvami dolžnega ravnanja (denimo neizvajanjem izpita na razpisani termin, neodzivanjem na izrecna navodila delodajalca ipd.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala skladno z izrecnimi navodili delodajalca ter da je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot se ji očita v pisnem opozorilu in odpovedi, je jasno, da gre za dejanja in opustitve, s katerimi lahko nastane škoda toženi stranki, saj gre za kršitve, povezane s študenti, ki jim je tožena stranka dolžna zagotavljati ustrezen študijski program in vse, kar je z njim povezano, odrazijo pa se lahko tudi na ugledu tožene stranke. Glede zagotavljanja ustrezne komunikacije z nadrejenimi oziroma med sodelavci ima delodajalec obveznost, da zagotovi delavcem delovno okolje, v katerem je spoštovana delavčeva osebnost oziroma dostojanstvo pri delu (46. in 47. člen ZDR-1). Kršitve s področja neustrezne komunikacije ali celo žalitev so tako že pojmovno take, da lahko moralno, pa tudi materialno škodujejo poslovnim interesom delodajalca.

24. Dalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo še, da je tožnica 15. 4. 2013 neutemeljeno zapustila sestanek z dekanom, na katerem se ni želela pogovarjati o svojem pedagoškem delu in problemih v zvezi s tem, kar prav tako pomeni kršitev njenih delovnih obveznosti. Tožnica meni, da je sestanek utemeljeno zapustila, ker pogovor ni potekal o temi, ki je bila omenjena v vabilu na sestanek (pedagoško delo tožnice), oziroma ker dekan ni imel odgovorov na njena vprašanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da že iz tožničinih trditev ne izhaja utemeljenost njene zapustitve sestanka ter na uradni zaznamek O.O. o tem, da je tožnica zapustila sestanek. Pravilno ni sledilo tožničinemu stališču, da lahko delavec samovoljno zapusti sestanek, če se o določenih temah noče pogovarjati z delodajalcem, pri čemer gre za problematiko, povezano z delom, ni pa zatrjevano kakršnokoli neprimerno vedenje nadrejenega (povišan ton glasu, žaljenje ipd.).

25. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je pri odločanju izpustilo elementa diskriminacije in šikaniranja tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo tožničine konkretne trditve, s katerimi je pojasnjevala razloge za opustitve svojih obveznosti oziroma storjene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pravilno ni zaključilo, da bi bila odpoved podana iz šikanoznih razlogov ali zaradi nedopustne diskriminacije tožnice. Glede slednjega tožnica niti ni navedla pravno upoštevne okoliščine iz 6. člena ZDR-1. Ni pa bilo predmet predmetnega postopka trpinčenje na delovnem mestu v luči 7. člena ZDR-1, saj tožnica ni postavila takega tožbenega zahtevka, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v presojo siceršnjega ravnanja delavcev tožene stranke oziroma razlogov za oteženo komunikacijo in zatrjevana nesoglasja med njimi.

26. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja. Glede na to, da so bile ugotovljene vse očitane kršitve iz odpovedi ter večina očitanih kršitev iz pisnega opozorila, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih očitanih kršitev iz pisnega opozorila, ker to ne bi moglo vplivati na odločitev o pritožbi.

27. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

28. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

29. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).