Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnik s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pred iztekom pred tem veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni nastopila zakonska domneva, da se njegova pogodba o zaposlitvi (sklenjena z vojaško osebo) podaljša za enako časovno obdobje, kot je obdobje, za katero je bila sklenjena.
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki V izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1810/2009 z dne 14. 9. 2010.“ Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vojaka, na podlagi katere je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 20. 4. 2009, za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 22. 4. 2009 ter za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 18. 10. 2009 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in ga razporedi na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu za čas od 19. 10. 2009 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter mu za čas od 19. 10. 2009 do pisnega poziva nazaj na delo za vsak mesec obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi ga prejemal v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi dne 22. 4. 2009, odvede predpisane davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa tožniku izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih neto nadomestil plače do plačila (točka I izreka).
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, s katerim tožnik znova uveljavlja vseh pet točk primarnega zahtevka, razlika je le v tem, da za pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 zahteva, da se ugotovi, da je „sklenjena v prevari“ in ne, da je neveljavna, kakor je zahteval v primarnem zahtevku (točka II izreka).
Zavrnilo je tudi podpodredni zahtevek, ki se od prejšnjih razlikuje po tem, da v 1. točki zahteva ugotovitev, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let za delovno mesto „vojaka“, na podlagi katere je v delovnem razmerju za določen čas petih let od 20. 4. 2009 dalje in da je v 3. točki, v kateri sicer zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 18. 10. 2009, podredno zahteval še ugotovitev, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenjena v prevari in se razveljavi, ob tem da je v 2. točki zahteval tudi ugotovitev nezakonitosti iste pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev (točka III izreka).
Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo tudi podpodpodredni zahtevek, ki se od prejšnjega razlikuje po tem, da že v 2. točki izreka zahteva ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenjena v prevari, nato pa isto zahteva še kot podredni zahtevek k 3. točki zahtevka (točka IV izreka).
Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 536,64 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka V izreka).
Zoper I, II, III in IV točko izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da tožena stranka zadnje pogodbe o zaposlitvi ni podpisala šele 22. 4. 2011, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi sama navajala, da je bilo ugotovljeno, da je načelnik A.G. pogodbo o zaposlitvi za tožnika D.K. podpisal 22. 4. 2009. Glede stališča sodišča prve stopnje, da se za presojo časa sklenitve pogodbo o zaposlitvi uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), pa pritožba opozarja, da se te določbe lahko uporabljajo le smiselno, torej na način, ki najbolj ustreza pomenu, namenom in naravi posameznega instituta ter v obsegu, ki ne nasprotuje posebnostim delovnih razmerij. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) določa, da je delovno razmerje sklenjeno s podpisom pogodbe o zaposlitvi, splošna pravila civilnega prava pa, da je pogodba sklenjena, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Navedeno pomeni, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena šele 22. 4. 2009, ko jo je kot zadnja podpisala tožena stranka. Nepodpisan osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki je bil tožniku predočen 15. 4. 2009, se ne more šteti za ponudbo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da ga je podpisal tožnik, bi se lahko štel kvečjemu za tožnikovo ponudbo toženi stranki, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi pod pogoji, ki izhajajo iz tega osnutka. Takšno ponudbo je tožena stranka sprejela s tem, da je pogodbo 22. 4. 2009 podpisala in šele s tem dnem je bila pogodba sklenjena. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena nezakonito. Posebni predpisi ne urejajo primera, ko vojaška oseba ostane na svojem delu tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je potrebno uporabiti določbo 54. člena ZDR. Glede tega vprašanja se je že izoblikovala sodna praksa (npr. sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1334/2006 z dne 12. 7. 2007), ki pa jo je sodišče prve stopnje zanemarilo. Celo v primeru, če bi bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega zahtevka pravilna, bi sodišče moralo ugoditi tožnikovemu podrednemu zahtevku in ugotoviti, da je tožnik pri toženi strani zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas 5 let od 19. 4. 2009 dalje. Drugi odstavek 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) določa, da v primeru, če poteče pogodbeno dogovorjen rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana, niti ni bila vojaška oseba obveščena v zakonsko določenem roku 120 dni, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in kljub temu še naprej ostane na svojem delovnem mestu, se šteje, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prišlo do takšnega podaljšanja delovnega razmerja za obdobje nadaljnjih petih let, ker je 22. 4. 2009 podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo tožnikove navedbe o tem, da je še pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma podredno do transformacije v delovno razmerje za določen čas petih let. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da se pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenil zaradi prevare. Pri tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Tožniku je bilo pojasnjeno, da naj najprej podpiše pogodbo za določen čas šestih mesecev, potem pa mu bo v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki bo določena za ustrezno, daljše obdobje. Tožnik je takšni razlagi tožene stranke verjel in ponujeno pogodbo podpisal. Goljufivi namen tožene stranke je razviden iz njenega nadaljnjega ravnanja, do česar pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožena stranka je tožnika že po enem mesecu od podpisa pogodbe obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Glede na to, da zakon določa, da se vojaško osebo o dejstvu, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, obvesti v roku 120 dni pred potekom pogodbe o zaposlitvi, je edini logičen zaključek, da je tožena stranka navedeno pogodbo o zaposlitvi tožniku ponudila v podpis z goljufivim namenom, saj je vedela, da je prejšnja pogodba o zaposlitvi tožniku že prenehala, tožnik pa še vedno opravlja svoje delo, kar pomeni, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoper V. točko izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prizna stroške pritožbenega postopka, v nasprotju z določbo 154. člena ZPP. Tožnik v tem sporu ni uspel, saj je bil njegov zahtevek v celoti zavrnjen, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da tožniku prizna kakršnekoli stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožniku ne prizna zahtevka za povračilo stroškov pritožbenega postopka v višini 536,64 EUR.
Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pritožbeno sodišče uvodoma znova opozarja na povsem neustrezno oblikovanje podrednih zahtevkov v tem sporu. V kolikor bi sodišče prve stopnje na primer hotelo ugoditi podpodrednemu zahtevku, bi najprej moralo kar dvakrat zavrniti reintegracijski in reparacijski zahtevek, kakor tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 in za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je sploh ni bilo), nato pa tem istim zahtevkom ugoditi. Tožnik bi moral podredne zahtevke oblikovati tako, da bi drugačne zahtevke postavil le glede tistih posameznih terjatev, za katere s podrednim zahtevkom zahteva nekaj drugega kot s primarnim zahtevkom, ne pa, da po nepotrebnem (in posledično tudi nepravilno) ponavlja vse preostale (iste) posamične zahtevke, glede katerih s podrednim zahtevkom sploh ne zahteva kaj drugega. Sicer pa v tej zadevi v pretežnem delu sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, saj na primer zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas vključuje tudi zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za čas petih let. V kolikor bi tožnik postavil zgolj zahtevek, da se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bi sodišče še vedno lahko dosodilo manj, to je, da se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposliti za določen čas petih let, v kolikor bi se pač odločilo, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 61. člena ZSSloV.
- K pritožbi tožnika Z navedbo, da je v nasprotju z listinami ugotovitev sodišča prve stopnje, da zadnje pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni podpisala šele 22. 4. 2011, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotje bi bilo torej podano, če bi sodišče prve stopnje navajalo, da na pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za čas od 19. 4. 2009 do 18 10. 2009 (priloga A/2), ni odtisnjen datum 22. 4. 2009. Vendar pa sodišče prve stopnje kaj takšnega ne trdi. Nasprotno, na večih mestih navaja, da je ta pogodba datirana z 22. 4. 2009. Razen tega v izpodbijani sodbi nikjer ni eksplicitno navedeno, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni podpisala 22. 4. 2009, saj zavrnitev zahtevka ne temelji na tem, kdaj je pogodbo o zaposlitvi v imenu tožene stranke podpisal načelnik A.G., temveč na stališču, da je bila pogodbo sklenjena takrat, ko je tožnik sprejel ponudbo tožene stranka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let od 19. 4. 2004, - tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal 15. 4. 2009 in sicer za čas od 19. 4. 2009 do 18. 10. 2009, - tožniku je delovno razmerje prenehalo s potekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, to je z 18. 10. 2009, - tožena stranka je 11. 8. 2008 imenovala zdravstveno komisijo za oceno tožnikove zmožnosti za vojaško službo, - komisija je toženo stranko 30. 3. 2009 obvestila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško delovno mesto.
Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče prve stopnje ni eksplicitno opredelilo glede tega, kdaj je A.G. v imenu tožene stranke podpisal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v vlogi z dne 12. 5. 2010, s katero je sicer želela doseči, da predlagani priči A.G. ne bi bilo potrebno pričati, navedla, da je bilo po ponovnem pregledu dokumentacije in baze podatkov nesporno ugotovljeno, da je načelnik A.G. pogodbo o zaposlitvi za tožnika podpisal 22. 4. 2009. Navedeno pomeni, da gre za priznano dejstvo, ki ga ni potrebno ugotavljati. Vendar pa ta okoliščina ne pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena šele 22. 4. 2009 in da je bil tožnik po 19. 4. 2009 na delu brez veljavno sklenjene pogodbe, kakor bo to podrobneje razloženo v nadaljevanju.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljena dejstva štelo, da ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ter da tudi ni pogojev, da bi se štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let. V obeh primerih gre za takoimenovano transformacijo delovnega razmerja za določen čas, ker je delavec ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Razlika je le v tem, da se v primeru transformacije na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru transformacije na podlagi drugega odstavka 61. člena ZSSloV pa, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje, kot je bila prvotna pogodba. V obeh primerih gre za sankcijo, ki je predpisana za primer, če delavec brez pravnega naslova ostane na delu tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Namen je preprečevati zlorabo instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma sankcionirati takšne zlorabe.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogoje za transformacijo delovnega razmerja za določen čas potrebno presojati na podlagi določb drugega odstavka 61. člena ZSSloV. Tako 54. člen ZDR kot 61. člen ZSSloV urejata posledice primera, če zaposleni na delu ostane tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot vojak in je pri njej opravljal vojaško službo, je po načelu lex specialis derogat legi generali potrebno uporabiti določbe ZSSloV, ki je razen tega tudi kasnejši predpis. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1334/2006 z dne 12. 7. 2007, saj se ta nanaša na čas pred uveljavitvijo ZSSloV, zato so sodišča v tistem obdobju pogoje za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas morala presojati na podlagi določb ZDR. Zaradi navedenega je tožnik neutemeljeno uveljavljal transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj bi takšna sankcija v poštev prišla le, če bi bilo potrebno uporabiti določbo 54. člena ZDR. Sicer pa tudi v primeru, če bi bilo potrebno uporabiti določbo 54. člena ZDR, glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj tožnik po 19. 4. 2009 na delu ni ostal brez pravnega naslova, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik podpisal 15. 4. 2009. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev (to je za obdobje od 19. 4. 2009 do 18. 10. 2009) sklenjena 15. 4. 2009, ko jo je podpisal tožnik. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 21. člena OZ, ki določa, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge strani (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Tožena stranka je tožniku dala ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev s tem, da mu je v podpis predložila celotno pogodbo. Tožnik je takšno pogodbo podpisal in s tem na popolnoma nedvoumen način izrazil svojo voljo, da ponudbo sprejema. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnikov podpis potrebno šteti za njegovo ponudbo, da tožena stranka sklene pogodbo. Izpolnjen je bil tudi nadaljnji pogoj iz 27. člena OZ, ki določa, da ponudba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi se zahteva pisna oblika in tožena stranka je ponudbo tožniku dala v takšni obliki.
Podredno uveljavljane posledice iz drugega odstavka 61. člena ZSSloV bi nastopile le v primeru, če pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas od 19. 4. 2009 do 18. 10. 2010 v resnici ne bi prišlo pred 19. 4. 2009. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je načelnik A.G. to pogodbo v resnici podpisal 22. 4. 2009, bi to še vedno ne pomenilo, da je bila pogodba sklenjena šele takrat oziroma v terminologiji, ki jo uporablja ZSSloV, da pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana pred 19. 4. 2009. Pogodbo o zaposlitvi za čas od 19. 4. 2009 do 18. 10. 2009 je bila sklenjena z dnem, ko jo je podpisal tožnik, to je s 15. 4. 2009. Navedeno pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana (v smislu določbe drugega odstavka 61. člena ZSSLoV), preden je potekel pogodbeno dogovorjeni rok iz prejšnje pogodbe (19. 4. 2009). V skladu z drugim odstavkom 61. člena se šteje, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo, če poteče pogodbeno dogovorjen rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana, niti ni bila vojaška oseba obveščena v roku 120 dni pred iztekom pogodbe, da pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in vojaška oseba ostane na delu. V kolikor je pred potekom prvotno dogovorjenega roka sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, potem ne more priti do zakonske domneve, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo.
Zmotno je pritožbeno stališče, da že samo zaporedje dogodkov kaže na to, da je tožnik zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil zaradi prevare tožene stranke oziroma zaradi njenega goljufivega namena. Nova pogodba je bila tožniku ponujena šele potem, ko je bilo ugotovljeno, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za vojaško delovno mesto. Takrat (30. 3. 2009) do izteka časa, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi, ni bilo več na voljo 120 dni, zato tožena stranka tožnika ni mogla več obvestiti, da pogodbe ne bo podaljšala. Lahko pa je tožena stranka pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi, tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, kar je tudi storila in je ta pogodba bila sklenjena pred iztekom prejšnje, kakor je to že razloženo zgoraj. Nobenega goljufivega namena ni v tem, da je tožena stranka tožnika obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo že kmalu po podpisu zadnje pogodbe o zaposlitvi, saj to mora storiti glede na to, da tožnik ni izpolnjeval splošnih zdravstvenih pogojev za opravljanje vojaške dolžnosti. Tožnik je zgolj na splošno zatrjeval, da mu je bilo ob podpisovanju pogodbe o zaposlitvi predočeno, da naj bi ta pogodba veljala le za čas, dokler se ne uredijo vse formalnosti ter da mu bo kasneje dana v podpis nova pogodba. V zvezi s temi navedbami tožnik ni predlagal nobenih dokazov in tudi takrat, ko je bila kot priča zaslišana K.B., pri kateri je tožnik pogodbo podpisal, priči ni postavil nobenih vprašanj v tej smeri. Glede na vse navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil zaradi prevare.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 153. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
- K pritožbi tožene stranke Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo I Pd 1810/2009 z dne 14. 9. 2010. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v tem sporu enkrat že ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo, če pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje. Tudi v novem postopku tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, kar pomeni, da je v celotnem sporu zmagala tožena stranka. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne osnove, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške, ki jih je ta imel v zvezi s pritožbo zoper prvo sodbo. Odgovor na vprašanje, kdo je na koncu te stroške dolžan trpeti, je namreč odvisno od končnega uspeha v sporu. Tožnik v tem sporu ni uspel, zato bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje zgolj takšna, da tožnik sam krije te stroške.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP (odločitev o stroških postopka se šteje za sklep tudi takrat, kadar je sicer vsebovana v sodbi) spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1810/2009 z dne 14. 9. 2010.