Jedro

Ker je revident naklepno plačal račun družbe, ne da bi prej o tem obvestil in pridobil podpisa obeh direktorjev tožene stranke, čeprav bi to glede na sklep tožene stranke moral storiti, je huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem ima dodatno težo še dejstvo, da je šlo za račun družbe, katere 100 odstotni lastnik je bil on sam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2014. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved, podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) zakonita. Tožnik je 28. 1. 2014 kot zaposleni na delovnem mestu pomočnika direktorja plačal račun družbe A. d.o.o., katere 100 odsotni družbenik je bil, ne da bi predhodno pridobil podpisa obeh direktorjev tožene stranke. S sklepom tožene stranke z dne 4. 2. 2013 je bilo namreč določeno, da ne sme biti izvršena finančna transakcija s plačilom računa brez podpisov obeh direktorjev tožene stranke. Poleg tega je tožnik dne 20. 1. 2014 skril priporočeno pošiljko o izvršbi v korist podjetja A. d.o.o., tako da se tožena stranka z njo ni mogla pravočasno seznaniti in v zakonskem roku ugovarjati. Sodišče je presodilo, da je tožnik navedena dejanja storil naklepoma ni da kršitev z neavtoriziranim plačilom računa izpolnjuje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), kršitev s skrivanjem poštne pošiljke s sklepom o izvršbi pa ima znake kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva in peticije po prvem odstavku 133. člena KZ-1. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da je tožena stranka izvrševala sklep o dvojnem podpisovanju računov s strani direktorjev, zato bi ga moral tožnik upoštevati.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da mu sodišče ni omogočilo odgovora na trditve tožene stranke iz vloge z dne 10. 9. 2014, ko ni upoštevalo trditev in dokazov iz njegove vloge z dne 30. 9. 2014. Zaključek pritožbenega sodišča, da se je sklep tožene stranke o dvojnem podpisovanju računov s strani direktorjev izvajal, naj bi bil v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče naj bi zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ki je pri odpovedi s strani delodajalca na strani tožene stranke. Za kaznivo dejanje poneverbe ni izpolnjen pogoj protipravnosti, saj je bil poplačan obstoječ dolg tožene stranke do družbe A. d.o.o. Nadalje sodišče ni ugotovilo, ali je imel tožnik sploh kakšno dolžnost glede rokovanja s prejeto pošto tožene stranke. Zatrjuje, da je bilo kršeno ustavno načelo nedolžnosti, saj naj bi s svojimi dejanji izpolnil znake kaznivih dejanj, čeprav ugotovljena dejstva tega ne potrjujejo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvah iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v 17. točki obrazložitve ugotovilo, da se je sklep o dvojnem podpisovanju računov s strani direktorjev izvrševal, zato sodišče druge stopnje ni dopolnjevalo dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je v nadaljnji 18. točki obrazložitve resda zavzelo materialnopravno stališče, da dejstvo dejanskega predhodnega izvrševanja sklepa ni pomembno za presojo kršitve, saj naj bi zadostoval formalni obstoj sklepa o dvojnem podpisovanju. Sodišče druge stopnje pa je nasprotno menilo, da je dejansko izvrševanje sklepa o dvojnem plačevanju pravno pomembno. Pri tem ni ugotavljalo novih dejstev, ko je navedlo, da se je sklep izvrševal, temveč je imelo pravno utemeljevanje tudi dejansko podlago v prvostopenjski sodbi.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident je v vlogi z dne 30. 9. 2014 predvsem navajal dejstva in predlagal dokaze, ki so že bili predmet navedb strank in dokazovanja do vključno prvega naroka za glavno obravnavo, zato je bil prekludiran, saj ni pojasnil razlogov za pozne navedbe (286. člen ZPP). Ne drži, da je bila revidentu odvzeta pravica do izjave in odgovora na predhodno vlogo tožene stranke z dne 5. 9. 2014. Podobno kot revidentova vloga tudi vloga tožene stranke ne vsebuje drugačnih pravno-relevantnih trditev in dokazov glede na navedbe in dokaze strank do vključno prvega naroka za glavno obravnavo. Postopek se je namreč vsebinsko ves čas od tožbe in odgovora na tožbo vrtel okoli dveh dejanskih vprašanj, in sicer ali je revident izvršil plačilo brez odobritve direktorjev tožene stranke in ali je toženi stranki prikril prejem sklepa o izvršbi, tako da je ta zamudila rok za ugovor. Ko se revizija sklicuje na mnenje dr. M. o upravičenosti plačila, ki ga je revident izvršil brez vednosti tožene stranke, pa gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar revizijsko sodišče odgovarja v nadaljevanju.

9. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je revident dne 28. 1. 2014 plačal račun družbe A. d.o.o. Revident je bil zaposlen na delovnem mestu pomočnika direktorja in spornega računa ni dal v predhodni podpis direktorjema tožene stranke, čeprav bi to moral storiti glede na sklep tožene stranke o dvojnem podpisovanju računov z dne 4. 2. 2013. Revident je bil 100 odstotni družbenik družbe A. d.o.o. Revident je nadalje tudi prikril prejem poštne pošiljke s sklepom o izvršbi v korist družbe A. d.o.o. v vrednosti 143.500,00 EUR, tako da je tožena stranka zamudila rok za vložitev ugovora zoper sklep. Tožena stranka je revidentu zaradi navedenega podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 27. 2. 2014, v kateri mu je očitala kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je revident naklepno plačal račun družbe A. d.o.o., ne da bi prej o tem obvestil in pridobil podpisa obeh direktorjev tožene stranke, čeprav bi to glede na sklep tožene stranke z dne 4. 2. 2013 moral storiti, je huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem ima dodatno težo še dejstvo, da je šlo za račun družbe, katere 100 odstotni lastnik je bil on sam. Upravičenost plačila računa z dne 28. 1. 2014 je glede na podani konflikt interesov in sklep tožene stranke o dvojnem podpisovanju računov pred realizacijo pravno neupoštevna. Revident ni bil pristojen za odobravanje plačil, ampak je bilo to v pristojnosti zakonitih zastopnikov tožene stranke. Ti imajo pravico eventualno račun tudi zavrniti. Morebitna upravičenost do plačila dolga nasproti družbi A. d.o.o. je stvar obligacijskega razmerja med toženo stranko in družbo A. d.o.o. , revident pa bi se moral kot delavec tožene stranke držati notranjih navodil delodajalca ter ne bi smel zasledovati koristi svoje družbe, ki posluje z delodajalcem. Ker ni ravnal v skladu s sklepom tožene stranke z dne 4. 2. 2013, ni izpolnil njenega navodila (34. člena ZDR-1), zaradi česar tožena stranka ni bila obveščena o transakciji pred izvedbo (36. in 37. člena ZDR-1).

11. Prav tako je revident huje kršil delovne obveznosti s tem, da je toženi stranki prikril prejem sklepa o dovoljeni izvršbi v korist družbe A. d.o.o. za 143.500,00 EUR, tako da je tožena stranka zamudila rok za vložitev ugovora. Revizija v delu sicer poizkuša izpodbiti dejanski zaključek o prikrivanju prejema poštne pošiljke, vendar v tem izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako kot pri nepredložitvi računa v podpis direktorjema tožene stranke, je revident tudi v tem primeru zasledoval koristi družbe A. d.o.o. v škodo tožene stranke (36. in 37. člen ZDR-1).

12. Ker je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pravilna že iz navedenih razlogov, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do utemeljenosti odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).