Jedro

Tožnik (pomočnik direktorja) je spornega dne plačal račun družbe, ki ni bil predhodno odobren s podpisom obeh direktorjev. Določenega dne je skril priporočeno pošiljko in s tem toženi stranki preprečil, da bi zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se je nahajal v pošiljki, vložila ugovor. Tožnik je z očitanima dejanjema naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Te kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva ali peticije po prvem odstavku 144. člena KZ-1 ter zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 27. 2. 2014 podala tožniku (I/1. točka izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 28. 2. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne plače v višini 508,05 EUR neto, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter zakonske zamudne obresti od vsakega 6. dne v mesecu za tekoči mesec (I/3. točka izreka) ter, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (I/4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v odločanje drugemu senatu, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki jih je tožnik predlagal v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2014, in upoštevati navedbe o dejstvih iz te vloge. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je del listin, ki jih je tožnik priložil tej vlogi, nastal po prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 8. 2014 (kazenska ovadba, izvedensko mnenje), del trditev in dokazov se nanaša na izpodbijanje verodostojnosti in resničnosti trditev tožene stranke iz vloge z dne 10. 9. 2014 (sporazum z dne 2. 6. 2014, trditve glede blokade računa, elektronsko sporočilo z dne 10. 10. 2013), sklep ... pooblaščenke z dne 29. 5. 2012 ni dokaz, ampak pravno naziranje, za katerega prekluzija ne velja, zaslišanje priče A.A. pa je tožnik predlagal z namenom dokazati neresničnost navedbe tožene stranke, da s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi ne razpolaga. Navaja, da ne obstoji nasprotje med izjavami tožnika glede plačevanja računov. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 21. 8. 2014 ne izhaja tisto, kar je med razlogi sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Tožnik ni izpovedal, da je plačeval zgolj tiste račune, ki so bili vneseni v spletno banko s strani računovodje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je tožena stranka tolerirala odstopanja in kršitve sklepa z dne 4. 2. 2013 o dvojnem podpisovanju. Delodajalcu načelo (prepovedi) zlorabe pravic prepoveduje, da bi se enkrat skliceval na določeno pravilo, drugič pa dopuščal kršitve pravil ob vednosti, da do kršitev prihaja. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo trditev in predlaganih dokazov o tem, da ne gre za običajno razmerje delavec - delodajalec in da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga šikaniranja obeh direktorjev in družbenikov tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo obstoja kršitve sklepa o dvojnem podpisovanju, ni preverilo, ali so bili računi podpisani ali ne in koliko zapadlih računov B. d. o. o. je bilo že zapadlih in podpisanih s strani C.C., pa še niso bili poplačani. V sodnem spisu se ne nahaja prav noben dokaz, da sporni računi niso bili podpisani. Nadalje navaja, da ne obstoji noben dokaz o tem, da bi tožnik prejel sodno pošiljko. Opozarja, da je nenavadno, da se priča D.D., ki je še vedno zaposlena pri toženi stranki, spomni, da je pošiljko prejela, ne spomni pa se, komu jo je izročila. Pošta se je pri toženi stranki izgubljala, saj poslovanja z njo ni imela urejenega. V zvezi s tem je tožnik predlagal dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo znakov kaznivih dejanj in opozarja, da se dejanje kršitve pravnega sredstva in peticije lahko stori samo pri opravljanju dela, tožnik pa pristojnosti v zvezi s pravnimi sredstvi ni imel, prav tako tudi ni ravnal naklepno. V zvezi s kaznivim dejanjem poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi si tožnik prilastil kakršnakoli sredstva, saj so se vsa denarna sredstva nanašala na plačilo računov družbe B. d. o. o. in ne na tožnika osebno. Sodišče prve stopnje je tudi grobo poseglo v domnevo nedolžnosti in tožnika neutemeljeno obtožilo storitve dveh hudih kaznivih dejanj. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku dne 27. 2. 2014 po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) oziroma, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je dne 21. 1. 2014 in dne 28. 1. 2014 plačal račune, ki niso bili odobreni (podpisani) s strani obeh direktorjev, in da je dne 20. 1. 2014 (sodišče prve stopnje na več mestih pomotoma navede datum 21. 1. 2014) skril priporočeno pošiljko, zaradi česar je tožena stranka zamudila rok za vložitev pravnega sredstva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za prvo očitano kršitev z dne 21. 1. 2014 podana prepozno glede na 30-dnevni subjektivni rok (drugi odstavek 109. člena ZDR-1), je presojalo vsebinsko utemeljenost le drugih dveh očitanih kršitev z dne 28. 1. 2014 in z dne 20. 1. 2014. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje nekaterih predlaganih dokazov zmotno ni upoštevalo, ker je ugotovilo, da jih je tožnik predlagal prepozno glede na določbo 286. člena ZPP, čeprav so ti dokazi nastali šele po prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 8. 2014 in jih zato tožnik prej ni mogel predložiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedensko mnenje doc. dr. E.E. (A31) sicer res izdelano šele 4. 9. 2014 in da je bila kazenska ovadba (A32) res vložena šele 17. 9. 2014, vendar ti dokazi niso bili predlagani za ugotovitev relevantnih dejstev. Ker torej kršitev določbe 286. člena ZPP ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP), uveljavljana relativna bistvena kršitev te določbe ni podana. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z listino - sporazumom z dne 2. 6. 2014 (A35). Sodišče prve stopnje prav tako pravilno ni upoštevalo navedb o domnevni blokadi družbe B. d. o. o., ker ne predstavljajo relevantnega dejstva, in elektronskega sporočila z dne 10. 10. 2013 (A30), ki je bilo podano prepozno, glede na to, da je tožnik relevantne navedbe o dejstvih podal že v tožbi (list. št. 4). Tožnik v pritožbi nadalje pravilno navaja, da za sklep ... pooblaščenke z dne 29. 5. 2012 (A36) ne veljajo negativni učinki prekluzije, ker gre za mnenje državnega organa, ki ni dokaz. Vendar relativna bistvena kršitev 286. člena ZPP kljub temu ni podana, saj ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Mnenje ... pooblaščenke se namreč nanaša le na vprašanje opravičenosti izostanka z naroka, ki pa v konkretnem sporu v zvezi z vprašanjem opravičljivosti izostanka z zagovora pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi pričo A.A., ki bi vedela izpovedati o tem, ali je tožena stranka kriminalistom v kazenskem postopku izročila tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Navedeno dejstvo v konkretnem sporu ni relevantno, sodišče prve stopnje se je o tožnikovih delovnih nalogah prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov, kar bi moralo storiti neodvisno od predložene pogodbe o zaposlitvi. Iz istega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predlagane dokaze v zvezi s tožnikovo navedbo, da se je pošta pri toženi stranki izgubljala. Po vsebini očitani kršitvi določbe drugega odstavka 287. člena ZPP tako nista podani, prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini tožnikove izpovedbe in med samo izpovedbo. Navaja, da tožnik ni izpovedal, da je plačeval zgolj tiste račune, ki so bili vneseni v spletno banko s strani računovodje. Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (18. točka obrazložitve) o vsebini tožnikove izpovedbe tega ne navaja, pač pa navede le, da je tožnik izpovedal, da je plačeval tudi takšne račune, očitana kršitev ni podana. V preostalem se tožnik ne strinja z dokazno oceno tožnikove izpovedbe, saj meni, da tožnik svoje izpovedbe ni spreminjal, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, to pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

V zvezi z očitano kršitvijo, da je tožnik dne 28. 1. 2014 plačal račun družbe B. d. o. o., ki ni bil predhodno odobren s podpisom obeh direktorjev, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja in da je bil zadolžen za plačevanje računov. Ugotovilo je, da je bilo s sklepom o dvojnem podpisovanju računov in nakazil z dne 4. 2. 2013 (B1) predpisano, da ne sme biti izvršena nobena finančna transakcija, če na računu ni podpisov obeh direktorjev toženca. Tožena stranka je imela dva direktorja - C.C. in F.F., slednji pa je v določenem obdobju za podpisovanje računov pooblastil tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z navedenim sklepom seznanjen, da se je sklep izvrševal in da je tožniku očitana kršitev podana, saj sklepa direktor C.C. ni podpisal, podpis tožnika pa ni zadostoval. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno njegove izpovedbe v delu, kjer je izpovedal o tem, na kakšen način je pri toženi stranki potekalo plačevanje računov. Iz tožnikove izpovedbe sicer res ni razvidno, da bi tožnik svojo izpovedbo spreminjal, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, vendar so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o utemeljenosti očitane kršitve plačevanja računov kljub temu pravilni. Na kakšen način je pri toženi stranki potekalo plačevanje računov (ali so bili prej še pri računovodji in kje so se fizično ti računi nahajali) niti ni pomembno, saj je v konkretnem primeru ključno le to, ali bi morali biti računi, preden ji je tožnik plačal, podpisani s strani obeh direktorjev in ali se je tudi v praksi pri toženi stranki to spoštovalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je sklep o dvojnem podpisovanju izvrševal, to izhaja tudi elektronskega sporočila z dne 14. 1. 2014 (B2), pritožba pa konkretnih navedb o tem, da takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, nima. Tožnik nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja kršitve sklepa o dvojnem podpisovanju in da ni preverilo, ali sta bila sporna računa podpisana ali ne. Ugotovitve v zvezi z navedenim izhajajo iz 17. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni preverilo, koliko zapadlih računov B. d. o. o. je bilo že zapadlih in podpisanih s strani C.C., saj ne gre za relevantno dejstvo.

V pritožbi tožnik navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec enkrat zahteva spoštovanje določenega pravila, drugič pa dopušča njegove kršitve. Pritožbeno sodišče se strinja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Delodajalec namreč ne more delavcem utemeljeno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki niso v skladu z veljavnimi akti oziroma internimi pravili, vendar jih je v preteklosti dopuščal, če delavcev ni prej jasno in nedvoumno seznanil s tem, da v bodoče takšnih ravnanj ne bo več dopuščal(1). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sklep o dvojnem podpisovanju izvrševal in da torej kršitve v preteklosti niso bile dopuščene, takšno sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje na njegovo odločitev ne vpliva.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz drugega razloga, in sicer zaradi domnevno neurejenih razmerij med družbeniki tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz utemeljenega razloga, zato ni bilo potrebe, da bi ugotavljalo, kakšna so bila razmerja med direktorjema tožene stranke in tožnikom. To je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo (7. točka obrazložitve).

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo, da je tožnik dne 20. 1. 2014 skril priporočeno pošiljko in s tem toženi stranki preprečil, da bi zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se je nahajal v pošiljki, vložila ugovor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik priporočene pošiljke prevzemal in da bi sporno priporočeno pošiljko lahko prevzel le tožnik. Ugotovilo je tudi, da je za takšno dejanje tožnik imel interes, saj je družba B. d. o. o., ki je predlagala izvršbo proti toženi stranki, v 100 % tožnikovi lasti. V spisu se sicer res ne nahaja noben neposredni dokaz o tem, da je ravno tožnik skril priporočeno pošiljko, vendar iz izpovedb zaslišanih prič izhaja (in temu pritožba ne oporeka), da je prav tožnik prevzemal pošto pri toženi stranki in da se je pošta celo odlagala v škatlo pred njegovo pisarno oziroma izročala tožniku neposredno v roke. Ob dejstvu, da je bila sporna priporočena pošiljka nesporno vročena toženi stranki in dejstvu, da je bil v njej sklep o izvršbi, predlagani s strani tožnikovega podjetja, drugačen dejanski zaključek ni mogoč. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je nenavadno, da se je priča D.D. spomnila, da je sporno priporočeno pošiljko prejela, ni pa se spomnila, komu jo je izročila. Iz izpovedbe navedene priče namreč izhaja, da se ne spomni niti tega, da bi sporno priporočeno pošiljko prejela, kar je glede na število priporočenih pošiljk in oddaljenost dogodka razumljivo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik z očitanima dejanjema naklepoma huje kršil zakonske obveznosti iz delovnega razmerja in da imajo kršitve tudi vse znake kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva ali peticije po prvem odstavku 144. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) ter kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo zakonskih znakov navedenih kaznivih dejanj in da tudi po vsebini očitane kršitve nimajo vseh zakonskih znakov navedenih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih znakov, obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je v tem delu (24. točka obrazložitve) sicer res malenkost skopa, vendar zadostna. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva ali peticije niso podani, ker tožnik pri svojem delu ni imel nobenih pristojnosti v zvezi s pravnimi sredstvi. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 144. člena KZ-1 stori tisti, ki pri opravljanju svojega dela prepreči drugemu, da bi uporabil svojo pravico do pravnega sredstva. Zakon ne zahteva, da bi moral imeti storilec tudi pristojnosti v zvezi s pravnimi sredstvi. Zato je tožnik, s tem, ko je pri opravljanju svojega dela (tj. pregledovanju pošte) prikril priporočeno pošiljko, v kateri je bil sklep o izvršbi, in s tem preprečil toženi stranki, da bi pravočasno zoper ta sklep podala ugovor, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva ali peticije po prvem odstavku 144. člena KZ-1. Tožnik zmotno navaja še, da ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ker si denarnih sredstev ni prilastil, ampak jih je nakazal drugi gospodarski družbi. Ker si storilec kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja lahko del tujega premoženja prilasti zase ali pa za koga drugega(2), je tožnik s svojim dejanjem izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Je pa sodišče prve stopnje napravilo napačno kvalifikacijo njegove kršitve, saj ni izpolnil tudi zakonskega znaka premoženja velike vrednosti (četrti odstavek 209. člena KZ-1), za kar se šteje znesek, ki presega 50.000 EUR (deveti odstavek 99. člena KZ-1). Ker je tožnik na račun družbe B. d. o. o. nakazal le znesek 26.769,33 EUR (A2), je izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da mora sodišče v individualnem delovnem sporu, ki se tiče presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ugotavljati, ali ima delavcu očitana kršitev delovnopravnih obveznosti vse znake določenega kaznivega dejanja. To pa še ne pomeni, da sodišče v delovnopravnem sporu odloča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti delavca, ki je v izključni pristojnosti kazenskega sodišča. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje poseglo v tožnikovo domnevo nedolžnosti in ga obtožilo storitve dveh hudih kaznivih dejanj. Teh pristojnosti delovno sodišče nima. Zato tudi ni poseglo v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS-MP, št. 7-41/1994).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka v sporih, ki se nanašajo na obstoj in prenehanje delovnega razmerja, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. V konkretnem primeru o zlorabi teh procesnih pravic s strani tožnika ni mogoče govoriti.

(1) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1282/2006 z dne 25. 5. 2007. (2) Deisinger, M.: Kazenski zakonik: s komentarjem: Posebni del, 1. natis, Ljubljana: GV Založba, 2002, str. 525.