Jedro

Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Če zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima, saj se je denacionalizacijski zavezanec v vmesnem času že lastninsko preoblikoval. Zato je treba tožnici v taki situaciji omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi.

Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu ZDen izgubila svoj smisel. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč kljub predvideni sankciji ničnosti posla moral vedno zahtevati še izdajo začasne odredbe.

Izrek

Reviziji se glede odločitve o glavni stvari delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je druga toženka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo, na podlagi katerega se bo pri nepremičninah parc. št. 127/1 (v naravi sadovnjak), 128/2 (v naravi vrt), 131/2 (v naravi njiva), vse vl. št. 197, k.o. ..., vpisala lastninska pravica v korist in na ime Republike Slovenije do celote, na nepremičnini parc. št. 126/1 (v naravi stanovanjska stavba), vl. št. 196, k.o. ... pa lastninska pravica v korist in na ime Republike Slovenija do 2/3, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu zoper drugo toženko spremenita tako, da mora druga toženka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 1.154,52 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, druga toženka pa sama krije stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Druga toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 408 ,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Druga toženka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Med G. (v nadaljevanju podjetje G.) in F. in F. N. (v nadaljevanju zakonca N.) je bila 9. 11. 1992 sklenjena menjalna pogodba, na podlagi katere je podjetje G. pridobilo v last in posest nepremičnine parc. št. 2511, 2512/1, 2555, 2516/2, 2518, 2550, 2533, 2567 2591, 2510, 3365/2 in 3366, vse k.o. ... Na teh nepremičninah je sedaj kot lastnica vknjižena prva toženka, in sicer na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 30. 8. 1994 in aneksa 30. 1. 1998. Na podlagi menjalne pogodbe sta zakonca N. pridobila v last nepremičnine parc. št. 126/1 (do 2/3), 127/1, 128/2, 131/2, vse k.o. ... Dne 29. 12. 1993 je bila med podjetjem G. in zakoncema N. sklenjena še prodajna pogodba, na podlagi katere sta zakonca N. postala lastnika še preostale 1/3 parcele 126/1 in do celote parcele 126/2, k.o. ... Sedaj je na nepremičninah, ki sta jih zakonca N. pridobila na podlagi menjalne in prodajne pogodbe, kot lastnica vpisana samo še druga toženka.

2. Ker so bile predmet menjalne in prodajne pogodbe tudi nepremičnine (126/1, 126/2, 127/1, 128/2, 131/2, vse k.o. ...), v zvezi s katerimi je na zahtevo tožnice potekal postopek denacionalizacije (tožnica je kot dedinja J. P., ki je bil pred nacionalizacijo lastnik spornih zemljišč,(1) dne 24. 2. 1993 vložila zahtevek za denacionalizacijo), je Okrajno sodišče v Kočevju s sodbo z dne 21. 1. 1998 ugotovilo, da sta obe pogodbi sklenjeni v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in zato nični (prva pravda). Ugodilo je tudi zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, vendar je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrnilo, saj naj ne bi bilo mogoče vpisati družbene lastnine s pravico razpolaganja v korist že olastninjene družbe G. d. d. (pravna naslednica podjetja G.). Odločitev, da sta pogodbi nični, je drugostopenjsko sodišče potrdilo.

3. Upravna enota Kočevje (v nadaljevanju Upravna enota) je dne 18. 10. 2001 prekinila denacionalizacijski postopek in tožnico napotila na pravdo, da pri pristojnem sodišču ugotovi lastništvo parcel 126/1, 128/2, 131/2 in 127/1, vse k.o. ... Čeprav je bila v času denacionalizacijskega postopka na teh zemljiščih kot zemljiškoknjižna lastnica vpisana druga toženka, kar bi glede na tretji odstavek 16. člena ZDen pomenilo, da ta zemljišča tožnici ne morejo biti vrnjena v naravi, je Upravna enota ugotovila, da je lastninski status teh zemljišč nejasen, ker vknjižba druge toženke temelji na pogodbah, za katere je sodišče v prvi pravdi ugotovilo, da so nične.(2)

4. Da bi dosegla vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ji omogočilo vrnitev nepremičnin v denacionalizacijskem postopku, je tožnica po prekinitvi denacionalizacijskega postopka v naslednji pravdi (druga pravda) vložila izbrisno tožbo. Ker je sodišče druge stopnje v prvi pravdi presodilo, da tožnica ne more vpisati družbene lastnine s pravico razpolaganja v korist že olastninjene družbe G. d.d, je tožnica v drugi pravdi zahtevala, da se vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Sodišče je izbrisno tožbo zaradi zamude prekluzivnih rokov zavrglo.

5. Tako tožnica v tej pravdi (tretja pravda), da bi v denacionalizacijskem postopku dosegla vrnitev nepremičnin v naravi, toži na ugotovitev, da je vknjižba prve in druge toženke na spornih nepremičninah neveljavna ter da sta prva tožena stranka oziroma druga tožena stranka dolžni izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo dosegla vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist prve in druge toženke.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica uveljavljala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah. Presodilo je, da je potrebno uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (v nadaljevanju ZZK), ki je izbrisno tožbo omejeval z rokom treh let od vložitve predloga za vpis izpodbijanje vknjižbe (tretji odstavek 102. člena ZKK). Ker je tožnica vložila tožbo šele v letu 2008, je po presoji sodišča zamudila zakonsko predviden rok za vložitev izbrisne tožbe. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pomeni izpolnitev obveznosti iz zavezovalnega posla, tožnica pa s prvo in drugo toženko ni bila v pogodbenem razmerju.

7. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se je strinjalo v celoti, glede pravne podlage za zavrženje tožbe pa je presodilo, da je glede na čas vložitve zemljiškoknjižnih predlogov na podlagi ničnih pogodb potrebno uporabiti zemljiškoknjižne predpise iz leta 1930, ki za vložitev izbrisne tožbe določajo petletni rok.

8. Na predlog tožnice je bila s sklepom II DoR 454/2010 z dne 27. 1. 2011 dopuščena revizija glede vprašanj: 1) ali je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi s sodno odločbo ugotovljene nične pogodbe podvržen pravilom zemljiškoknjižnega prava o rokih za vložitev izbrisne tožbe in 2) kdaj prične teči zastaralni oziroma prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi nične pogodbe v primeru, ko je bila ničnost ugotovljena s pravnomočno sodbo in ali je tek zastaranja pretrgan z vložitvijo tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe.

9. Tožnica je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo. V okviru dopuščenih vprašanj uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da njen zahtevek ni klasična izbrisna tožba, zato sklicevanje sodišča na določbe ZZK ni pravilno. Po njenem mnenju tožba ni bila vložena zaradi izbrisa vpisov, temveč zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker nični pravni posli nimajo učinkov, meni, da je potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ne pa določbe ZZK. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na podlagi nične pogodbe ne more biti vezan na nobene roke, saj bi to pomenilo konvalidacijo ničnih poslov. Ničnih pravnih poslov pa noben zakon ne more konvalidirati. Ker ničnost ni vezana na rok, tudi zahtevek na vzpostavitev stanja ni vezan na rok. Če bi sodišče presodilo, da ta zahtevek lahko zastara, pa tožnica meni, da se mora uporabiti 10-letni zastaralni rok, ker gre za terjatev, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo - zastaralni rok pa je pričel teči, ko je sodba, ki je ugotovila ničnost pogodb, postala pravnomočna. Po njenem mnenju je izpodbijana odločba tudi ustavno sporna, saj posega v 33. člen Ustave RS. Kot denacionalizacijska upravičenka ima glede nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije najmanj pričakovano pravico, ki je po sodni praksi pravno varovana. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevkom v celoti ugodi.

10. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena prvi in drugi toženki. Druga toženka je nanjo odgovorila.

11. Revizija je delno utemeljena.

12. Uvodoma je potrebno pojasniti, da sta sodišči napačno obravnavali zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot zahtevek za izpolnitev pogodbe. Stališče, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zahtevek, s katerim se zahteva izpolnitev pogodbe, na podlagi katere se je odsvojitelj zavezal prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, je načeloma pravilno, vendar je lahko pravna narava tega zahtevka v določenih pravnih situacijah tudi drugačna.(3) Kot bo razvidno v nadaljevanju (prim. 20. točko), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v obravnavani zadevi nima narave izpolnitvenega zahtevka. Zato je zmotna odločitev sodišča, ki je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo zaradi neobstoja pravnoposlovne podlage.

13. Zaradi večje preglednosti in sistematičnosti razlogov obrazložitve bo revizijsko sodišče ločeno obravnavalo zahtevka, s katerima skuša tožnica doseči vknjižbo lastninske pravice v korist druge toženke (14. točka) oziroma v korist prve toženke. Pri zahtevku za vknjižbo lastninske pravice v korist prve toženke bosta zaradi razlogov obrazložitve ločeno obravnavana zahtevka za vknjižbo lastninske pravice na zemljiščih, na katerih je druga toženka vknjižena kot lastnica na podlagi prodajne pogodbe (15. točka) oziroma na katerih je druga toženka vknjižena kot lastnica na podlagi menjalne pogodbe (16. - 23. točka).

Glede zahtevka za vknjižbo lastninske pravice v korist druge toženke na zemljiščih, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana prva toženka

14. Revizijsko sodišče se v tem delu ni ukvarjalo z revizijskimi razlogi, saj tožnica z zahtevkom, da ji mora prva toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da bo lahko na teh zemljiščih (na katerih je vpisana RS) v zemljiško knjigo vknjižila kot lastnico drugo toženko, uveljavlja varstvo tujih pravic, za kar pa tožnica ne izkazuje pravnega interesa. Predmet denacionalizacijskega postopka so namreč le zemljišča, na katerih je kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana druga toženka, ne pa tudi zemljišča, na katerih je kot lastnica vpisana prva toženka. Ponovno vknjižbo lastninske pravice bi na teh zemljiščih lahko zahtevala le druga toženka. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede zahtevka za vknjižbo lastninske pravice v korist prve toženke na zemljiščih, na katerih je vknjižena druga toženka na podlagi prodajne pogodbe (zemljišči parc. št. 126/1 (do 1/3) in parc. št. 126/2, obe k.o. ...)

15. Ugotovljena ničnost prodajne pogodbe bi sicer na prvi pogled utemeljevala zahtevek tožnice, da morata pogodbeni stranki druga drugi vrniti tisto, kar sta na podlagi nične pogodbe pridobili (prvi odstavek 104. člena ZOR, sedaj prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika), vendar pa je v zvezi s presojo pravnega interesa tožnice v tem delu potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Zemljišča, ki so bila predmet prodajne pogodbe, je namreč podjetje G. v postopku lastninskega preoblikovanja vključilo v otvoritveno bilanco. To jasno izhaja iz dopisa Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (priloga A12), na ta dopis pa se sklicuje tudi tožnica v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2009. Da bi lahko tožnica pridobila ta zemljišča v naravi, bi glede na določbo drugega odstavka 15. člena ZLPP morala predlagati izdajo začasne odredbe. Iz drugega odstavka 15. člena ZLPP namreč izhaja, da v primeru, če denacionalizacijski upravičenec ne vloži pravočasno predloga za izdajo začasne odredbe, se lahko podjetje lastninsko preoblikuje, denacionalizacijskemu upravičencu pa pripada le odškodnina v oblik obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS. Dejstvo, da so bila ta zemljišča vključena v otvoritveno bilanco, kaže ravno na to, da tožnica v zvezi s temi zemljišči ni predlagala izdaje začasne odredbe.(4) Ta zemljišča so bila torej že pred odsvojitvijo s prodajno pogodbo olastninjena, kar pomeni, da jih tožnica ne more dobiti v naravi, saj bi to pomenilo poseganje v že končani postopek lastninskega preoblikovanja podjetja G. Če pa tožnica teh zemljišč, ki jih je druga toženka pridobila na podlagi prodajne pogodbe, ne more pridobiti v naravi, nima pravnega interesa za ta zahtevek.(5) Revizijsko sodišče še dodaja, da iz sklepa o prekinitvi denacionalizacijskega postopka prav tako ne izhaja, da je potrebno ugotoviti lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 126/2, k.o. ... tem. Iz obrazložitve tega sklepa tudi ne izhaja, da bi bilo to zemljišče predmet denacionalizacije. Če to zemljišče ni bilo predmet denacionalizacije, tožnica glede tega zemljišča tudi iz tega razloga nima pravnega interesa. Glede na obrazloženo tožnica za zahtevek v zvezi z zemljišči, ki so bila predmet prodajne pogodbe, niti nima pravnega interesa. Zato se revizijskemu sodišču tudi v tem delu ni bilo potrebno ukvarjati z revizijo in je tako revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede zahtevka za vknjižbo lastninske pravice v korist prve toženke na zemljiščih, na katerih je vknjižena druga toženka na podlagi menjalne pogodbe (zemljišča parc. št. 126/1 (do 2/3), 127/1, 128/2, 131/2 , vse k.o. ...)

16. Da bi se lahko revizijsko sodišče v tem delu z zadevo vsebinsko ukvarjalo, je treba najprej presoditi utemeljenost ugovora druge toženke, da gre v tej pravdi za sojenje o že pravnomočno razsojeni stvari. V prejšnji pravdi je tožnica vložila izbrisno tožbo (glej 4. točko obrazložitve), v obravnavani zadevi pa zahteva ugotovitev, da je vknjižba druge toženke na zemljiščih, na katerih je ta vpisana na podlagi menjalne pogodbe, neveljavna in hkrati zahteva, da druga toženka izstavi tožnici zemljiškoknjižno dovolilo v korist prve toženke. Čeprav je namen obeh tožb doseči vpis prve toženke v zemljiško knjigo in tožnica v obeh primerih zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe druge toženke, to še ne zadošča za ugotovitev, da gre za sojenje o že pravnomočno razsojeni stvari (319. člen ZPP).

17. Tožnica je v prejšnji pravdi želela vpisati prvo toženko v zemljiško knjigo z izbrisno tožbo, kar je bilo ob dejstvu, da prva toženka ni bila pogodbenik menjalne pogodbe, nepravilno. V tej pravdi pa tožnica poleg zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe druge toženke ni postavila še zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki je za izbrisno tožbo ključnega pomena (prvi odstavek 243. člena ZZK-1), ampak toži na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim želi v zemljiško knjigo kot lastnico vpisati prvo toženko. Da v obravnavani zadevi ne gre za sojenje o isti stvari, izhaja tako že iz drugačnega tožbenega predloga. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožnica s tako oblikovanim zahtevkom v tej pravdi zahteva vzpostavitev takšnega zemljiškoknjižnega stanja, ki ji bo v denacionalizacijskem postopku omogočalo vrnitev spornih nepremičnin v naravi. Izhodišče sodišč, da je pravna narava predmetne tožbe v tem delu (v katerem skuša tožnica prvo toženko vpisati v zemljiško kot lastnico zemljišč, na katerih je vpisana druga toženka na podlagi menjalne pogodbe) izbrisna tožba, je torej materialnopravno zmotno.

18. Revizijsko sodišče je v nadaljevanju presojalo še utemeljenost tožničinega zahtevka. Pri presoji pravne podlage za zahtevek tožnice je po oceni revizijskega sodišča potrebno izhajati iz 88. člena ZDen. Ta denacionalizacijskemu upravičencu, z namenom, da bi dosegel vrnitev nepremičnine v naravi, omogoča, da še pred izdajo odločbe o denacionalizaciji zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero je zavezanec razpolagal z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Tako je tožnica v prvi pravdi ravno na podlagi tega člena ZDen zahtevala med drugim tudi ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe, na podlagi katere je prišlo do razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, in sodišče je njenemu zahtevku ugodilo. Vendar pa sodno ugotovljena ničnost pogodb denacionalizacijskemu upravičencu (konkretno tožnici) še ne omogoča vrnitve nepremičnin v naravi. Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Zemljiškoknjižno realizacijo ničnosti pogodbe pa je potrebno omogočiti tudi denacionalizacijskemu upravičencu. Če namreč zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Glede na obrazloženo je tako treba tožnici kot denacionalizacijski upravičenki omogočiti ne samo ugotovitev ničnosti pogodbe, temveč tudi zemljiškoknjižno realizacijo posledic ničnosti menjalne pogodbe. Pri tem ni ovire, da denacionalizacijski upravičenec, ko zahteva zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, dejansko poseže v razmerje med tretjimi osebami.

19. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, razmerje med dvema natančno določenima osebama. Zato je za tretje osebe tuje obligacijsko razmerje načeloma nedotakljivo in ga mora tretja oseba sprejeti kot dejstvo.(6) Vendar pa slovenski pravni red izjemoma omogoča, da se posameznik vmeša v tuje obligacijsko razmerje. Enega od takih primerov predvideva tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ta v petem odstavku 168. člena določa, da lahko upnik v primeru, če nepremičnina, na katero predlaga izvršbo, ni vpisana na dolžnika, pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.(7) Po presoji revizijskega sodišča je položaj tožnice v obravnavani zadevi podoben ravno položaju upnika iz 168. člena ZIZ. Tako kot upnik iz 168. člena ZIZ v izvršbi ne more poseči na nepremičnino, ker dolžnik ni vpisan v zemljiški knjigi, tako tudi tožnica v denacionalizacijskem postopku ne more dobiti zemljišč vrnjenih v naravi, ker denacionalizacijski zavezanec ni vpisan v zemljiški knjigi.

20. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima. Obravnavana zadeva je namreč specifična, saj se je podjetje G. v vmesnem času že lastninsko preoblikovalo, kar pomeni, da bi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja terjala ponovno vknjižbo družbe G. d.d. (kot pravnega naslednika podjetja G., ki je z drugo toženko sklenilo menjalno pogodbo). To pa ni mogoče, saj bi se s tem poseglo v že zaključen postopek lastninskega preoblikovanja. Zato je po presoji revizijskega sodišča tožnici v taki situaciji treba omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi. Ta tožba bo Upravni enoti omogočila, da glede spornih zemljišč izda denacionalizacijsko odločbo - šele z vknjižbo lastninske pravice na spornih zemljiščih v korist prve toženke se bo lahko v denacionalizacijskem postopku glede spornih zemljišč določil denacionalizacijski zavezanec. Revizijsko sodišče pri tem še poudarja, da se s tem v ničemer ne opredeljuje do pravilne oblike zahtevka upnika po 168. členu ZIZ.(8)

21. Dejstvo, da tožnica glede spornih zemljišč ni predlagala izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen, ne pomeni, da bi moralo revizijsko sodišče, enako kot glede zemljišč, pridobljenih na podlagi prodajne pogodbe (prim. 15. točko obrazložitve), revizijo tudi v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrniti. Namen začasne odredbe po 68. členu ZDen namreč ni enak namenu začasne odredbe po ZLPP, ki je v zavarovanju možnosti vračila premoženja v naravi.(9) Pri ugotavljanju namena začasne odredbe po ZDen je treba upoštevati, da so določbe ZLPP (drugi odstavek 15. člena) glede posledic zamude roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi z denacionaliziranim premoženjem specialne v razmerju do 68. člena ZDen, ki takšnih posledic kot ZLPP ne določa. Takšna ureditev po ZLPP je tudi razumljiva, saj je smisel izdaje začasne odredbe po določbah tega zakona ravno v tem, da se vzporedno s tekom denacionalizacijskega postopka omogoči tudi postopek lastninskega preoblikovanja podjetij.(10) Tega razloga za izdajo začasne odredbe po ZDen ni. Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu ZDen izgubila svoj smisel. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč kljub predvideni sankciji ničnosti posla moral vedno zahtevati še izdajo začasne odredbe.

22. Smisel izdaje začasne odredbe po ZDen torej ni v zavarovanju vračila denacionaliziranega premoženja v naravi - to funkcijo opravlja ničnostna sankcija, določena v 88. členu ZDen. Njen smisel je torej lahko le v tem, da denacionalizacijskemu upravičencu v primeru nedovoljenega razpolaganja ni potrebno vlagati še izbrisne tožbe oziroma vzpostavljati prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.(11) Glede na obrazloženo tako ni mogoče, da bi revizijo tudi glede zemljišč, ki so predmet menjalne pogodbe, zavrnili iz razloga, da jih tožnica ne more pridobiti v naravi, ker zanje ni predlagala izdaje začasne odredbe po določbah ZDen.

23. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč spremenilo tako (prvi odstavek 380. člena ZPP), da je tožbenemu zahtevku ugodilo v tistem delu, v katerem zahteva tožnica izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist prve toženke na zemljiščih, na katerih je vknjižena druga toženka na podlagi menjalne pogodbe (zemljišča parc. št. 126/1 (do 2/3), 127/1, 128/2, 131/2 , vse k.o. ...).

Glede stroškov postopka

24. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O b dejstvu, da je tožnica v reviziji vrednost zahtevkov do druge toženke opredelila z 12.521,28 EUR, r

evizijsko sodišče ocenjuje, da je končni uspeh tožnice v razmerju do druge toženke 75%. V razmerju do prve toženke je tožnica v celoti propadla.

Ker se je zaradi odločitve spremenil uspeh tožnice samo v razmerju do druge toženke, je revizijsko sodišče poseglo v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka samo v tem delu, in sicer tako, da mora druga toženka povrniti tožnici 1.154,52 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Nagrada je odmerjena v okviru tožničinega zahtevka za povračilo stroškov.

Druga toženka mora povrniti tožnici revizijske stroške v višini 408,91 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, 20% DDV, 2 % materialne stroške in polovično sodno takso). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov, o zamudnih obrestih na prisojene stroške pa je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Jože Perenič je bil med drugim lastnik parcel št. 340, 2543, 2544 in 2542/1, k.o. Mahovnik. Parcela 340 ustreza parceli 126/1 in delu parcele 127/1, 2543 je danes 127/1 in 128/2, parcela 2542/1 je danes 130/3, 131/1, 131/2 in 128/2, 2544 pa je danes 128/2, 133/1

in 128/1

Op. št. (2): Upravna enota je dne 6. 1. 1999 izdala odločbo o vrnitvi parcel 128/1 in 127/3, k.o. Mahovnik. Zavezanec za vrnitev je bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (4): Če pa je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe in je ta bila tudi izdana, vendar je podjetje GGK v postopku lastninskega preoblikovanja ni upoštevalo, bi morala tožnica zoper sklepe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo vložiti ustrezna pravna sredstva.

Op. št. (5): Sodišče bi tako moralo zavreči že tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Prim. odločbo VS RS II Ips 75/2001 z dne 17. 5. 2001, iz katere izhaja, da denacionalizacijski upravičenec v primeru, ko svojega zahtevka ne zavaruje z začasno odredbo po ZLPP, nima pravnega interesa niti za ugotovitev ničnosti pravnega posla.

Op. št. (6): Prim. M. Juhart v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 248. Op. št. (7): Stališče, da gre v primeru tožbe po 168. členu ZIZ za zakonsko dovoljen poseg v tuje posle, zastopa D. Ukmar, Tožba po 168. členu ZIZ, v: Pravna praksa, št. 32, 2008, str. 12. Op. št. (8): Pravilna oblika zahtevka v primeru tožbe po 168. členu ZIZ je sicer v sodni praksi sporna. Podrobno o tem M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov - Stvarno pravo, v: Pravosodni bilten, št. 2, 2011, str. 76-79. Op. št. (9): Drugačno stališče je mogoče zaslediti v teoriji. Tako J. Tratnik zastopa stališče, da je tudi smisel izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen v zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka zaradi vračanja premoženja v naravi. Prim. J. Tratnik v J. Breznik in ostali, ZDen s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 471-473. Op. št. (10): Prim. M. Lippai v v J. Breznik in ostali, nav. delo, str. 284-285. Op. št. (11): Če bi namreč prišlo do razpolaganja s premoženjem, ki je bilo nacionalizirano, bi bila taka pogodba sicer nična, vendar bi v primeru, če ne bi bila izdana začasna odredba in v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved razpolaganja, lahko kljub temu prišlo do vknjižbe pravice v zemljiško knjigo, ki bi jo bilo treba izpodbijati z izbrisno tožbo.