Jedro

Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne, vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu. Če zaradi izpolnitev obveznosti na podlagi ničnih pogodb nastanejo povračilni (ali odškodninski) zahtevki, so takšni zahtevki podvrženi zastaralnim ali celo prekluzivnim rokom, odvisno od pravne ureditve posameznih pravnih področij.

Vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe je načeloma treba presojati po predpisih, ki veljajo v času oprave izpodbijane vknjižbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica uveljavljala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, razvidnih iz 1. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala od toženih strank izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za vknjižbo lastninske pravice v korist toženk na posameznih nepremičninah, razvidnih iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je še ugodilo ugovoru druge toženke zoper sklep o začasni odredbi, katerega je razveljavilo in zavrnilo predlog za začasno odredbo. Poleg tega je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov prve toženke v znesku 1.177,47 EUR ter pravdnih stroškov druge toženke v znesku 1.831,41 EUR.

Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženkama pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da ne gre za klasično izbrisno tožbo, zato roki po Zakonu o zemljiški knjigi niso aktualni. Obe sporni pogodbi sta bili nični že ob nastanku, zato je treba vzpostaviti stanje pred njuno sklenitvijo. Gre za vzpostavitev stanja pred ničnima pogodbama, ne pa za izbris vpisov v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi ne more konvalidirati ničnih poslov in je treba upoštevati določila ZOR. Ničnost ni vezana na rok, zato enako velja za zahtevke za vzpostavitev stanja pred ničnima pogodbama. Na ničnost se lahko sklicuje vsak, tožnica pa ima pravni interes za vzpostavitev stanja pred obema pogodbama. Ničnost spornih pogodb je bila pravnomočno ugotovljena, zato ima tožnica pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnih listin. Brez tega ni možno vzpostaviti prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnih listin vsebuje zahtevo po izbrisu spornega vpisa. Tožnica je s tožbenim zahtevkom postavila zahtevo za izbris vpisov po ničnih pogodbah. Izbris je možen le tako, da se vzpostavijo takšni vpisi, kot so bili pred spornimi vpisi. Če zakonodaja ne ureja rešitve problema zaradi vpisov po ničnih poslih, bi moralo sodišče uporabiti 3. člen Zakona o sodiščih. Sodba odreka tožnici lastninska upravičenja. Tožnica ima pričakovano pravico na nepremičninah, ki je varovana. Zato je bila kršena določba 33. člena Ustave Republike Slovenije. Toženki sta bili leta 1998 dolžni vrniti prejeto na podlagi ničnega posla. Nezakonito ravnanje toženih strank ne sme imeti sodnega varstva. V nasprotnem primeru niti sodišče ne bi spoštovalo lastnih sodb. Napačna je tudi odločitev sodišča o ugovoru druge toženke zoper sklep o začasni odredbi. Tožnica je izkazala svojo terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Prva toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo. Druga toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede zavrženja tožbe: Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, deloma sicer iz drugačnih materialnopravnih razlogov. V dosedanjih sodnih postopkih med pravdnimi strankami je bila pravnomočno ugotovljena ničnost menjalne pogodbe z dne 9.11.1992 in prodajne pogodbe z dne 29.12.1993. Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne (110. člen ZOR), vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu. Glede na obravnavano zadevo tako to pravilo ne pride v poštev tudi v primeru uveljavljanja povračilnih zahtevkov v zvezi z ničnostjo obeh pogodb. Če zaradi izpolnitev obveznosti na podlagi ničnih pogodb nastanejo povračilni (ali odškodninski) zahtevki, so takšni zahtevki podvrženi zastaralnim ali celo prekluzivnim rokom, odvisno od pravne ureditve posameznih pravnih področij. Če povračilni (ali odškodninski) zahtevek preneha, preneha tudi pravna korist za uveljavljanje ničnosti. To pomeni, da pravica uveljavljati ničnost obstaja, dokler obstaja pravna korist od njenega uveljavljanja (glej komentar dr. Nine Plavšak, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 386).

Povračilni zahtevek tožnice se nanaša na nični pogodbi o nepremičninah. Vsebino zahtevka v takšnih primerih opredeljujejo pravila zemljiškoknjižnega prava. Neskladja med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem posameznih nepremičnin je mogoče odpraviti z izbrisno tožbo, kar pomeni, da je vrnitev nepremičnin, prejetih na podlagi ničnih pogodb, mogoče uveljavljati le z izbrisno tožbo po pravilih zemljiškoknjižnega prava, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Slednje je med drugim tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala nedobrovernosti toženih strank, te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o zavrženju tožbe (v delu, v katerem je bila tožba zavržena, ima tožbeni zahtevek naravo izbrisne tožbe) oprlo na določila ZZK, kar je zmotno, saj je treba v tej zadevi uporabiti pravna pravila predvojnega Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. ZZK-1, ki je začel veljati 16.9.2003, v prehodnih določbah ni uredil vprašanja uporabe prejšnjih pravil o rokih za vložitev izbrisne tožbe ter novih pravil, ki teh rokov ne določajo več. Prej veljavni ZZK, ki je začel veljati 16.7.1995, v prehodnih določbah tudi ni uredil vprašanj v zvezi z roki za vložitev izbrisne tožbe po njegovih določbah in po prej veljavnih pravnih pravilih omenjenega zakona iz leta 1930. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila zemljiškoknjižna predloga po ničnih pogodbah vložena 14.1.1993 in 1.2.1994. Sporni pravni razmerji sta torej nastali v času pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, zato je treba v zadevi uporabiti ta pravila za presojo pravočasnosti izbrisne tožbe. Pravno pravilo 69 Zakona o zemljiških knjigah je pri izbrisni tožbi zoper neposrednega pridobitelja pravice, pridobljene z izpodbijano vknjižbo, napotovalo na (vsakokrat) veljavna pravila civilnega prava o zastaranju, pri čemer pa je omenjeni zakon iz leta 1930 predvideval za vložitev izbrisne tožbe rok prekluzivne narave, kot izhaja iz paragrafa 69 tega zakona. V času vložitve obeh zemljiškoknjižnih predlogov je ZOR določal petletni splošni zastaralni rok (posebnega roka za izbrisno tožbo ni poznal). Ta rok (v obravnavanem primeru prekluzivnega značaja) je potekel že več let pred vložitvijo tožničine tožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka: Tožnica je v tem delu uveljavljala dajatveni zahtevek, s katerim je zahtevala od tožencev izročitev zemljiškoknjižnih dovolil. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu. Pri tem je bistveno, da bi tožnica lahko varovala svoje koristi le z vložitvijo izbrisne tožbe, vložene pred potekom prekluzivnega roka. Ker tega ni storila, je s potekom tega roka izgubila povračilni zahtevek, s tem pa ji je prenehala tudi pravna korist za uveljavljanje ničnosti obeh pogodb. Med tožnico in toženima strankama (oziroma pravnim prednikom prve tožene stranke) ni bila sklenjena nobena pogodba (zavezovalni posel), na podlagi katere bi bili toženki dolžni izročiti tožnici zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na doslej povedano je jasno, da v obravnavani zadevi tudi ni podana situacija, ki bi terjala uporabo 3. člena Zakona o sodiščih, o zatrjevani kršitvi tožničine ustavne pravice pa tudi ni mogoče govoriti.

Sklepno:

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev o ugovoru druge tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, saj tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja vtoževane terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Druga tožena stranka prav tako sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).