Jedro

Toženec (kot fizična oseba) je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega z naklepom storjenega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v škodo tožnice, družba, ki jo je vodil, pa je prenehala obstajati, ne da bi bil izveden stečajni postopek. Ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ne sodi v polje varovane podjetniške presoje. V toženčevi domeni je bila skrb za plačilno sposobnost družbe in izvedbo ukrepov, potrebnih za varstvo upnikov v primeru njene insolventnosti. Glede na to, da je kršitev predpisov, storjena z neizplačilom regresa in neizplačilom plače, element kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen, je podana tudi vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in ugotovljeno škodo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se v celoti, pritožba tožeče stranke pa v delu, v katerem se nanaša na III. točko izreka z izjemo odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka (razen v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo 5.000 EUR z zahtevanimi obrestmi) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 3.590,36 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in zahtevku za plačilo 312,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 (II. točka izreka), (2) v ostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (zahtevek glede neizplačanih plač v višini 1.150 EUR z obrestmi in zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 25.000 EUR z zahtevanimi obrestmi) (III. točka izreka), (3) ob upoštevanju uspeha odločilo o stroških postopkih (IV., V. in VI. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka glede nepremoženjske škode je v taki meri neobrazložena, da ji je otežena pravica do izjave. Sodišče se je oprlo le na sodbo Delovnega in socialnega sodišča in vse, kar z njo ni bilo prisojeno in bi terjalo dodatno obravnavo, enostavno zavrnilo. Substancirane tožbene navedbe je obravnavalo preveč parcialno. Če so bile njene navedbe preveč pavšalne, je bilo sodišče dolžno izvesti materialno procesno vodstvo. Očitek v 29. točki obrazložitve ne drži. Dejstvo je, da je toženec tožnico nezakonito odpustil, da je bila pred odpovedjo deležna številnih pritiskov (kljub dobrim rezultatom jo je želel premestiti), ni ji želel podpisati dnevne realizacije, kričal je nanjo ipd., da je bila zaradi svoje uspešnosti deležna očitkov s strani sodelavcev, kar je toženec še stopnjeval, da je bila diskriminirana zaradi bolniškega staleža. Glede mobinga je zatrjevala, da jo je toženec zaradi dobrih rezultatov silil v podrejen položaj, da mu ne bi bilo treba izplačati plače, da jo je kljub vedenju, da ne vozi avtomobila, dlje časa silil k premestitvi na Primorsko. Ko mu je pokazala potrdilo DURS o neplačilu prispevkov, so se razmere le še zaostrile. Zaradi nevzdržnih delovnih razmer in žaljivega odnosa je morala vzeti bolniški stalež. Izvid z dne 17. 5. 2012 potrjuje, da je bila v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav, povezanih z delovnim razmerjem. Za potrditev bolezenskega stanja in vzročne zveze je predlagala postavitev izvedenca, kar je sodišče zavrnilo. Vse težave so imele vzvod v toženčevem protipravnem ravnanju, ki je privedlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obsodilne sodbe. Sodišče bi jih moralo presojati kot zaokroženo celoto. Navedbe v 35. točki obrazložitve so pavšalne. Kršitev procesnih pravil je podana tudi zaradi izvedbe naroka dne 7. 7. 2021, čeprav se ga sama iz utemeljenih razlogov ni mogla udeležiti. Nesorazmeren je ukrep zavrnitve predloga za zaslišanje A. A. in B. Sodišče razpolaga s podatki, sama pa je bila kot laik v dokazni stiski. Ne more se znebiti občutka, da je sodišče želelo zadevo čim prej zaključiti.

Neutemeljena je zavrnitev zahtevka za plačilo 1.150 EUR. Če je sodišče menilo, da ni podala zadostnih navedb, bi jo moralo pozvati k dopolnitvi. Znesek se nanaša na maj 2012. Zanj je bila dovoljena izvršba. Ni pomembno, da se je izvršba vodila zoper pravno osebo in ne zoper toženca. Gre za isti sklop ravnanj toženca kot direktorja.

3. Toženec v pritožbi zoper I. in II. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnica je postavila ugotovitveni in ne dajatveni zahtevek. V njem namreč ni vsebovana beseda "plačati". Sodišče je ne bi smelo samoiniciativno dodati.

Zahtevek iz 1. točke tožbe nima podlage v kazenski obsodilni sodbi. Zneski in obdobja namreč v izreku sodbe niso navedeni. Tožnica jih niti ni dokazala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na navedeno sodbo. Iz sodbe izhaja, da je toženec storil kaznivo dejanje kot direktor gospodarske družbe, torej kot organ pravne osebe. Zoper njega neposredno zato ni mogoče uveljavljati odškodninske odgovornosti (147. in 148. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ – ter sodbi VS RS II Ips 132/2016 z dne 17. 5. 2018 in II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015). Poleg tega so mu bile s sklepom o odpustu obveznosti z dne 21. 1. 2019 odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 30. 11. 2016. Sklep se nanaša na vse terjatve, ki jih uveljavlja tožnica. Uveljavljene terjatve ne sodijo med izjeme, za katere odpust po zakonu ne velja. Terjatve, ki jih uveljavlja tožnica, se nanašajo na izplačilo neizplačanih plač, regresa in prispevkov in gre zato za pogodbene in ne za odškodninske terjatve.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Tožničina pritožba je delno utemeljena. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 5.052,86 EUR iz naslova neizplačanih plač in regresa in plačilo davkov in prispevkov za socialno zavarovanje od navedenega zneska (zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja) ter plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 25.000 EUR (zaradi diskriminacije na delovnem mestu, zaradi mobinga, zaradi posega v čast in dobro ime ter zaradi telesnih in duševnih bolečin zaradi zdravljenja, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledice nezakonite odpovedi delovnega razmerja).

7. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da je tožnica postavila dajatveni zahtevek – in ne ugotovitvenega. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je ob upoštevanju navedb in zahtevkov očitno, da je beseda "plačati" le pomotoma izpadla.

8. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek v zvezi z izvedbo naroka 7. 7. 2021. V sodbi je navedeno, - da je sodišče v novem sojenju v obdobju med 20. 11. 2019 in 7. 7. 2021 razpisalo deset narokov za glavno obravnavo, - da je tožnica vsakič predlagala preložitev, - da je že v prošnji za preložitev naroka 22. 11. 2019 navedla, da si bo priskrbela pooblaščenca, - da jo je sodišče v dopisih 22. 9. 2020 in 5. 11. 2020 opozorilo, da sodišče preloži narok le, če je bolezen, ki ji preprečuje prihod na sodišče, nenadna in nepredvidljiva, in da je v primeru, da na narok ne more priti, dolžna v skladu z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku poskrbeti za pooblaščenca, - da tožnica ves čas komunicira s sodiščem (tudi prek elektronske pošte) in da je za opravo dveh procesnih dejanj, izvedenih v 2021, pooblastila dva odvetnika. Odločitev, da se narok kljub tožničini odsotnosti izvede, temelji na presoji, (1) da je glede na dolgotrajno slabo zdravstveno stanje, na katerega se je sklicevala od 2019, tožnica mogla predvideti, da na narok 7. 7. 2021 ne bo mogla priti, in (2) da je bila zmožna pooblastiti odvetnika in mu posredovati informacije o obravnavani zadevi. Pritožnica tej presoji obrazloženo ne nasprotuje. Uveljavlja le kršitev procesnih pravil, ta pa ob upoštevanju pravilnih razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni podana.

9. Neutemeljen je očitek v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A. in B. Tožnica je bila pozvana, da navede priimek druge priče in naslova obeh, a tega ni storila. Dolžnost stranke, da navede ime, priimek in naslov, kamor naj se jo vabi, je določena v 236. členu ZPP. Sodišče jo je na to opozorilo, a je le vztrajala pri svojem stališču. Neutemeljeno je tudi njeno stališče, da sodišče razpolaga s podatki, ki jih je zahtevalo od nje.

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila tožnica za nedoločen čas zaposlena pri C. d. o. o., katere direktor je bil toženec, - da je bilo s sodbo pristojnega delovnega sodišča z dne 10. 7. 2012 pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2012 nezakonita in da je delodajalec dolžan tožnici za vse obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati prispevke, davke in regres, - da delodajalec tožnice ni pozval na delo, niti ni poravnal denarnih obveznosti po sodbi, - da je bil toženec s sodbo z dne 11. 11. 2013 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, in sicer, da zavestno ni ravnal po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o plačilu predpisanih prispevkov ter da (poleg ostalega) tožnici ni izplačal regresa za leto 2011 v znesku 312,50 EUR in da ji ni zagotovil plačila za opravljeno delo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, in jo s tem prikrajšal za skupno 3.590,36 EUR, - da je bilo s kazensko sodbo ugotovljeno, da toženec kot direktor družbe tožnice v obdobju od 6. 8. 2011 do 1. 10. 2011 ni prijavil v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, da ji od 6. 8. 2011 ni plačal prispevkov za socialno zavarovanje, da ji je 23. 5. 2012, ko je bila v bolniškem staležu, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da ji za leto 2011 ni izplačal regresa in zagotovil plačila za opravljeno delo ter jo s tem prikrajšal za 3.590,36 EUR, - da je bila C. d. o. o. izbrisana iz sodnega registra 14. 5. 2014, - da je bil v postopku osebnega stečaja zoper toženca, ki je bil končan brez razdelitve upnikom, izdan sklep o odpustu obveznosti, po katerem so mu odpuščene vse obveznosti, nastale do 30. 11. 2016. 11. Sodišče je zaključilo, - da je toženec s kršitvijo njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja tožnici povzročil škodo namenoma, - da je ob upoštevanju sodbe delovnega sodišča toženec bil dolžan obračunati regres v višini 312,50 EUR in neplačane plače v skupni višini 3.590,36 EUR, - da zahtevek za plačilo nadaljnjih 1.150 EUR nima podlage niti v obsodilni sodbi niti v sodbi delovnega sodišča, in da tožnica ni določno navedla, iz česa izvira, zgolj dovolitev izvršbe za navedeni znesek pa za obstoj terjatve v razmerju do toženca ne zadostuje.

_Glede odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode_

12. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da v skladu s 148. členom OZ ne odgovarja za škodo, ki naj bi jo povzročil tožnici kot direktor gospodarske družbe in torej kot njen organ. Po tej določbi pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, pravna oseba pa ima zoper neposrednega povzročitelja regresni zahtevek, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

13. Stališča sodne prakse o vsebini 148. člena OZ, na katera se opira tudi toženčeva pritožba, je Vrhovno sodišče nadgradilo v zadevi II Ips 18/2020.1 V zadevah II Ips 101/2013 in II Ips 132/2016 je bilo zavzeto stališče, da člani organa pravne osebe ne morejo osebno odgovarjati za povzročeno škodo na podlagi 147. člena OZ,2 ni pa izključena njihova neposredna odgovornost na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov. Pri tem je navedlo korporacijske in insolvenčne predpise. V zadevi II Ips 18/2020 je dodalo, da je v primerih, v katerih varstvo člana organa pravne osebe ni več sprejemljivo, podlaga za njegovo neposredno odgovornost lahko tudi v določbah OZ o neposlovni odškodninski odgovornosti. Izhajalo je iz temeljnega namena pravila iz 148. člena OZ, ki je v varstvu proste podjetniške presoje. Ker koristi tega načela podjetniškega delovanja nosi pravna oseba, je prav, da nosi tudi z njim povezana tveganja. Glede na to, da je odškodninsko jamstvo pravne osebe za oškodovanca praviloma ugodnejše kot jamstvo neposrednega povzročitelja, je na drugi strani v omejitvi neposredne odgovornosti ustrezno ovrednoten tudi oškodovančev položaj.3 Taka omejitev pa ni več sprejemljiva v primerih, ko konkretne okoliščine primera utemeljujejo obstoj relativno samostojnega odškodninskega delikta poslovodje in ko je pravna oseba prenehala, ne da bi bil izveden stečajni postopek (kot postopek, predviden za enakopravno poplačilo upnikov), pa taka omejitev ni več sprejemljiva. Privedla bi namreč do tega, da poslovodja, ki je sicer deliktno sposoben, ne bi odgovarjal za svoja ravnanja, oškodovanec pa bi ostal brez slehernega pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je obravnavani primer pravilno umestilo med te primere.

14. Toženec (kot fizična oseba) je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega z naklepom storjenega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v škodo tožnice, družba, ki jo je vodil, pa je prenehala obstajati, ne da bi bil izveden stečajni postopek. Ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ne sodi v polje varovane podjetniške presoje. V toženčevi domeni je bila skrb za plačilno sposobnost družbe in izvedbo ukrepov, potrebnih za varstvo upnikov v primeru njene insolventnosti (drugi odstavek 28. člena ter 34. člen in naslednji ZFPPIPP). Glede na neizpolnitev obveznosti družbe do tožnice in prenehanje družbe brez izvedbe stečajnega postopka teh obveznosti očitno ni izpolnil. Za varstvo iz 148. člena OZ ni več nobenega razloga.

15. Neutemeljeni so toženčevi pritožbeni pomisleki o višini prikrajšanja zaradi neizplačanih plač in regresa.4 Sodišče se je oprlo na skladnost zneskov, navedenih v izreku obsodilne sodbe, in v izreku sodbe delovnega sodišča. Gre za tako močna dokaza, da lahko prepričljivo utemeljujeta višino in obdobje prikrajšanja. V izreku kazenske sodbe je sicer naveden le skupen znesek prikrajšanja iz naslova neizplačane plače, a so posamezni zneski, ki se v seštevku ujemajo z zneskom iz kazenske sodbe, navedeni v sodbi delovnega sodišča. 16. Glede na to, da je kršitev predpisov, storjena z neizplačilom regresa in neizplačilom plače, element kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen, je podana tudi vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in ugotovljeno škodo.

17. Neutemeljeno je tudi toženčevo pritožbeno stališče, da je bila obveznost, ki mu je naložena z izpodbijano sodbo, vključena v sklep o odpustu obveznosti, izdan v stečajnem postopku. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, odpust obveznosti ne velja za terjatve iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali iz hude malomarnosti (5. točka drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Pravilno je stališče, da ima tožničina terjatev (v prisojeni višini) odškodninsko – in ne pogodbeno – podlago. Tožnica zahteva povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala s kaznivim dejanjem, storjenim s strani toženca. Pritožbeno stališče o pogodbeni podlagi zahtevka ni utemeljeno že iz razloga, ker tožnica ni bila v pogodbenem razmerju s tožencem.

18. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 1.150 EUR. V razlogih za zavrnitev tega dela zahtevka je sodišče navedlo, - da navedeni znesek ne izhaja niti iz obsodilne sodbe niti iz sodbe delovnega in socialnega sodišča, - da tožnica ni natančno in določno navedla, iz česa izvira zahtevek, navedba, da gre za premoženjsko škodo, ki se nanaša na prikrajšanje njenih pravic kot delavke, pa ne zadostuje za ugotovitev o nastanku škode v zahtevani višini, - da je znesek naveden v sklepu o izvršbi, a se je postopek vodil zoper družbo in ne zoper toženca, - da je bila tožnica v delovnem razmerju z družbo in ne s tožencem in da ni uveljavljala spregleda pravne osebnosti.

19. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ima zahtevek za plačilo 1.150 EUR drugačno podlago kot prisojeni zneski. Četudi gre za terjatev iz naslova neizplačane plače za mesec maj 2012, ko je bil delodajalec tožnico – po sodbi delovnega sodišča – dolžan sprejeti nazaj na delo, ne gre za terjatev, ki izvira iz kaznivega dejanja. Tožnica je sicer podala navedbe, da jo je toženec s tem, ko je ni vzel nazaj na delo, namenoma oškodoval, a za svoje trditve ni predložila dokazov.

_O zahtevkih za povrnitev nepremoženjske škode_

20. Zaradi diskriminacije na delovnem mestu je tožnica zahtevala odškodnino v višini 3.000 EUR, zaradi mobinga pa odškodnino v višini 7.000 EUR. V sodbi zavzeto stališče, da so navedbe v zvezi z diskriminacijo, nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu splošne in nedokazane, temelji na ugotovitvah, - da iz tožbenih navedb ni mogoče sklepati na nobeno od osebnih okoliščin, zaradi katere naj bi bila tožnica obravnavana manj ugodno od drugih delavcev, - da ni opredelila, kdaj in kje naj bi se posamičen dogodek trpinčenja ali diskriminacije zgodil, niti katero vedenje toženca je bilo žaljivo oziroma poniževalno, - da iz navedb ne izhaja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, - da so navedbe časovno in krajevno neopredeljene ter niso podprte z dokazi, - da se tožnica ni odzvala na toženčeve navedbe, da je konfliktna oseba, ki je uveljavljala svoje zahteve, nepovezane z delovnim procesom, da je prejemal grožnje, da ni bila motivirana za delo in je v službo prihajala neredno in predčasno zapuščala delovno mesto, ne da bi o tem obvestila delodajalca, in - da v zaslišanju ni natančneje pojasnila nobenega od zatrjevanih nedopustnih ravnanj.

21. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na navedena stališča, niso utemeljeni. Sodišče je ocenilo celotno procesno gradivo in ga ovrednotilo z vidika zakonskih določb o prepovedi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu.5 Nasprotovanja stališču, da iz navedb zaradi njihove splošnosti ne izhaja sklep o razlikovanju na podlagi katere od osebnih okoliščin, pritožnica ni utemeljila z argumenti, ki bi utemeljevali drugačen zaključek. Edina trditev, ki bi mogla kazati na diskriminacijo, se nanaša na bolniški stalež. Ker je bila ta okoliščina po tožbenih navedbah vzrok za odpoved delovnega razmerja, v zvezi s katerim tožnica uveljavlja samostojen obseg škode, ne more hkrati predstavljati podlage za odškodnino zaradi diskriminacije. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem procesnem vodstvu. Na neutemeljenost tožbenih trditev je opozoril toženec v odgovoru na tožbo. Sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo tožnici postavljalo vprašanja, da bi jo vzpodbudilo k dopolnitvi navedb, kasneje pa na narok ni več prišla. Pooblaščencu je poslalo vse pomembne listine iz spisa, a ga za zastopanje na naroku tožnica ni pooblastila. Ob opisanem stanju stvari bi morala tožnica konkretneje navesti, v čem je dolžna opustitev sodišča in kršitev 285. člena ZPP, tega pa ni storila, niti ni izkazala, da bi oprava dolžnega procesnega vodstva privedla do drugačne odločitve.

22. V zvezi z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja je tožnica zahtevala 10.000 EUR kot finančno kompenzacijo zaradi nezakonito izgubljene zaposlitve, 1.000 EUR za nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000 EUR za strah, 1.000 EUR za razžalitev dobrega imena in časti in 2.000 EUR zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

23. Neutemeljen je očitek o zmotnosti stališča, da iz navedb, s katerimi je tožnica utemeljevala odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ne izhaja zaključek o kršitvi navedene osebnostne pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki v izpodbijani sodbi, da vsaka nespoštljivost in nevljudnost, ki drugega prizadene, še ne predstavlja prisoje denarne odškodnine, da mora tožnik zatrjevati konkretno toženčevo ravnanje in svoje doživljanje tega ravnanja, in da tožbene navedbe niso v taki meri opredeljene, da bi omogočale sklepanje o nedopustnosti toženčevega ravnanja in nastanku škode, ki bi ga bilo mogoče pripisati temu ravnanju.

24. Pravilni so tudi razlogi, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 10.000 EUR. Sodišče prve stopnje je navedlo, da iz tožbenih trditev ni mogoče razbrati, ali gre za oblike duševnega nelagodja, za katere pravni red predvideva satisfakcijo. Tožnica je zahtevek postavila poleg zahtevka za plačilo odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Utemeljila ga je z navedbami, da ni bila deležna reintegracije in je še vedno brezposelna, da so ljudje o njej govorili slabo, da se zelo težko preživlja, da zaradi izgube zaslužka ne more poskrbeti za poplačilo očetovih dolgov in ji grozi izguba bivališča, da ni prejela odpravnine, ki bi ji sicer pripadala, in da odškodnino zahteva kot finančno kompenzacijo zaradi izgubljene zaposlitve. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da te navedbe ne opredeljujejo nobene od pravno priznanih oblik škode, ki je tožnica ne bi že ovrednotila z drugimi denarnimi zneski.

25. Utemeljen pa je očitek o zmotnosti stališča, da tožnica ni dokazala, da se ji je zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja poslabšalo psihično zdravje, da je zaradi tega trpela nevšečnosti, da jo je bilo strah in da je trpela zaradi posledičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

26. Kot je pravilno navedeno v sodbi, je tožnica za dokazovanje vzročne zveze med zatrjevanim poslabšanjem zdravja in nezakonito odpovedjo delovnega razmerja predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Po zaključku, da je protipravnost toženčevega ravnanja dokazana, je za utemeljenost zahtevka po temelju pomembno, ali je dokazano zatrjevano poslabšanje zdravja in ali je to poslabšanje zdravja posledica nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Stališče v izpodbijani sodbi, da izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna, je zato napačno.

27. Ker je za dokazovanje vzročne zveze in obsega škode treba izvesti dokaz z izvedencem in zaslišati tožnico, oboje pa je povezano z zamudo časa, se je pritožbeno sodišče odločilo za izdajo delne sodbe (353. člen v zvezi s 314. členom ZPP). O pritožbi zoper odločitev o zahtevku za plačilo 5.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in o stroških postopka bo odločilo v nadaljevanju.

28. Po ugotovitvi, da v delu, ki je predmet te delne sodbe, niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v celoti, tožničino pritožbo pa v delu, ki je zajet s to odločitvijo, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka z izjemo odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe zavrnilo (353. člen ZPP).

1 Sodba z dne 28. 8. 2020. 2 Ki ureja odškodninsko odgovornost pravne osebe za svoje delavce in ki za primer naklepne povzročitve škode dopušča neposredno tožbo zoper odgovorno osebo. 3 Z namenom enakega varstva upnikov so posebna pravila določena v insolvenčni zakonodaji, a tudi tam korigirana z določbami o neposredni odškodninski odgovornosti članov poslovodstva (42. člen ZFPPIPP). 4 Prvi in drugi odstavek 196. člena KZ-1 se glasita: (1) Kdor ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša enega ali več delavcev ali iskalcev zaposlitve za pravice, ki jim pripadajo, ali jim jih omeji, se kaznuje z zaporom do treh let in denarno kaznijo. (2) Če so bile z dejanjem iz prejšnjega odstavka kršene pravice najmanj dvajsetih delavcev ali če so enemu ali več delavcem kršene pravice v obdobju najmanj dveh let, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo. 5 Tretji odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) je prepovedoval neposredno in posredno diskriminacijo zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Nadlegovanje je bilo v 6a. členu opredeljeno kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, trpinčenje pa kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.