Jedro

Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.

Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo o stroških postopka.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Tožnica zatrjuje, da je sporni frizerski salon prejela na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe z očetom A. A. (da je lastninsko pravico priposestvovala) in je zato na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ona in ne toženka (občina) postala lastnica frizerskega salona in pripadajočega zemljišča. Za odločitev o reviziji (v okviru dopuščenega vprašanja) ni več sporno, kdo je lastnik frizerskega salona, ki ga že od leta 1967 uporablja in poseduje tožnica, ampak da ima današnji objekt (ki je na parcelah št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ...) površino 174,3 m2, tedanji frizerski salon pa naj bi imel le 24 m2. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da je prezrlo njene ključne navedbe in dokaze, in da ni navedlo pravne podlage za tožničino pridobitev lastninske pravice na (celotni) današnji stavbi, ki stoji na parcelah št. 842/12 in 842/13, obe k. o .....

**Dopuščeno pravno vprašanje**

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 6/2023 z dne 5. 4. 2023 predlogu toženke za dopustitev revizije (delno) ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali bi se sodišče druge stopnje (ob zaključku, da je tožnica lastnica frizerskega salona, ki ga je pridobila z realizirano darilno pogodbo od očeta leta 1966 ali leta 1967, in ugotovitvi njene lastninske pravice na celotnih nepremičninah s parc. št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ...) moralo opredeliti do navedb toženke, da je imel tedanji frizerski salon slabih 24 m2, današnji objekt na nepremičninah s parc. št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ..., pa ima 174,3 m2. **Dosedanji potek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev: 1) da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ..., do celote; in 2) da so zemljišča s parc. št. 842/14 in 842/15, obe k. o. ..., in del zemljišča na parc. št. 842/10 in 842/11, obe k. o. ... (dela, ki sta označena na skici, ki je sestavni del tožbe) pomožna nepremičnina, ki je v solasti vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 842/12, do deleža 111/122, in parc. št. 842/13, do deleža 11/122, obe k. o. ..., kot glavnih nepremičnin (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (II. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in I.1 točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ..., do celote; I.2 točko in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa razveljavilo in v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje1**

5. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugotovilo, da je tožnica nepremičnino (frizerski salon) v dejanski etažni lastnini uporabljala dolga desetletja na podlagi veljavnega pravnega naslova – realizirane ustne darilne pogodbe iz leta 1966 ali 1967. Pogodba je bila sklenjena v času, ko je bil pomen zemljiške knjige bistveno manjši kot danes. Ni izkazano, da glede pridobitve lastninske pravice tožnica ne bi bila v dobri veri, temveč nasprotno: sorodniki, ki bi se kot dediči po prejšnjem lastniku A. A. lahko potegovali za sporno nepremičnino, so tožnici lastništvo ves čas priznavali, prav tako toženka oziroma njeni organi v različnih uradnih pisanjih. Zato je dokazano, da je tožnica lastninsko pravico (izvenknjižno in protiknjižno) priposestvovala v dobi 20 let, ki je iztekla leta 1986 ali 1987. To pomeni, da je na podlagi določb ZLNDL tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini (na frizerskem salonu in posledično na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča), in ne toženka, ki je bila na podlagi določb ZLNDL vknjižena kot lastnica zgolj na podlagi dejstva, da je bila ob uveljavitvi navedenega zakona pri sporni nepremičnini vpisana toženkina pravica uporabe, kar pa ni ustrezalo dejanski pravici.

**Povzetek revizijskih navedb**

6. Toženka je po sklepu o dopustitvi revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in kršitve njenih ustavno zajamčenih pravic. Trdi, da je sodišče druge stopnje povsem prezrlo njene ključne navedbe in dokaze, ki jih je uveljavljala in poudarjala ves čas postopka na prvi stopnji in izrecno tudi v odgovoru na tožničino pritožbo, in se do njih ni opredelilo. Obenem pa izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zato je obremenjena z absolutno bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je ves čas postopka trdila, da današnji objekt (poslovno-stanovanjska stavba na naslovu ...), na katerem tožnica vtožuje lastninsko pravico, v nobenem primeru ni več tisti frizerski salon, ki je obstajal v času kupoprodajne pogodbe iz leta 1974, da gre danes za povsem drugo, bistveno večjo stavbo (ki obsega tudi stanovanje in ima 174,3 m2), in da se današnji frizerski salon tudi nahaja na drugem mestu, kot se je frizerski salon leta 1974 (ki je obsegal samo slabih 24 m2 in to v dveh etažah, torej dobrih 10 m2 neto tlorisne površine). Z adaptacijo v letu 1975 se je namreč frizerski salon premaknil iz obstoječega objekta na njegovo južno stran. Današnja stavba je povsem drugačna, kot je bila leta 1974. Hiša/stavba je prvotno stala v smeri V-Z, danes pa ima smer S-J, in pomeni tožničino nelegalno gradnjo („črno gradnjo“). Sodišču druge stopnje zato očita, da ni navedlo pravne podlage za tožničino pridobitev (sprva pravice uporabe in kasneje) lastninske pravice na današnji stavbi, ki ima površino 174,3 m2 (saj darilna pogodba, sklenjena med tožnico in njenim očetom, za frizerski salon kot en prostor v tedanji hiši s površino samo slabih 24 m2, ne predstavlja podlage za to). Opozarja na zadevi VS RS II Ips 74/2021 in II Ips 24/2020 ter zadevo US RS Up-148/17. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. Priglaša tudi stroške postopka z obrestmi.

**Povzetek odgovora na revizijo**

7. Tožnica v odgovoru na revizijo potrdi, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili glede velikosti/površine frizerskega salona, vendar meni, da to za odločitev ni pomembno. Navaja, da je izraz „frizerski salon“ uporabljala za frizerski salon s prizidkom (WC, garaža in drvarnica), ker brez slednjega (pomožnih prostorov) frizerski salon ne bi mogel delovati, in „frizerski salon s prizidkom“ ji je podaril oče. Po rušenju stanovanjskega dela objekta leta 1975 je (tožnica) na objektu izvršila dodatna gradbena dela v letu 1983 in 1986, s katerimi je povečala tloris objekta na današnje stanje. Navedeni razširitvi sta bili izvedeni na funkcionalnem zemljišču frizerskega salona in toženka tega ni ne prerekala ne trdila, da zemljišče, na katerega so posegala ta gradbena dela, pred tem ni bilo zemljišče, potrebno za redno rabo tedanje stavbe (ob tem se sklicuje na zadevo VS RS II Ips 44/2020). Ker je gradnja v letu 1983 in 1986 potekala (tudi) na zemljišču, ki je bilo tedaj še družbena lastnina, se je tedaj velikost zemljišča, potrebnega za redno rabo frizerskega salona povečala (dinamični pristop) – povečala se je za toliko, kot je bil tedaj povečan tloris frizerskega salona. Z lastninjenjem v letu 1997 pa se je tožničina pravica uporabe tega zemljišča preoblikovala v lastninsko pravico. Trdi, da toženkine trditve ne potrjuje noben dokaz, in poudarja, da se frizerski salon ves čas nahaja na isti lokaciji in je gradbeno ista stavba, kot je stala leta 1974, le razširil se je. V letu 1983 se je spremenilo sleme strehe iz smeri V-Z v smer S-J (in ne hiša sama). Poleg tega je toženka 16. 3. 2005 v postopku denacionalizacije pisno izjavila, da dovoli tožnici vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v takšni površini, kakršna je, saj je z obnovitvijo lokala soglašala njena pravna prednica. Po skupnem sestanku pravdnih strank 30. 11. 2007 je namreč toženka naročila evidentiranje zemljišča pod stavbo v izmeri 122 m2. To pomeni, da sta bili pravdni stranki (najpozneje 30. 11. 2007) enotni, da je velikost zemljišča pod stavbo 122 m2 in takšna je še danes, sestavljata pa ga parc. št. 842/12 in 842/13, obe k. o. ..., ki skupaj merita 122 m2. Zato je nepomembno, kakšno izmero je imel frizerski salon leta 1966/67 in za koliko je bil dograjen. Predlaga, naj revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrne (s stroškovno posledico).

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Za odločitev o reviziji so pravno odločilna naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje po opravljeni pritožbeni obravnavi: - Med tožnico in njenim očetom A. A. je bila v letu 1966 sklenjena ustna darilna pogodba, katere predmet je bil frizerski salon. Tožnica je namreč v prostoru, ki je bil prej last njenega očeta, uredila frizerski salon.

- S pogodbo, katere predmet je bil frizerski salon, je hkrati nastala t. i. dejanska etažna lastnina po volji očeta A. A., ki mu je pripadala tudi pravica uporabe pripadajočega zemljišča. - Zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin je bil prvotno tožničin oče A. A., ki je leta 1973 umrl in njegovi potomci so se odpovedali dedovanju v korist matere B. A., ki je tako postala (med drugim) lastnica celotne parcele št. 842. - Dne 21. 6. 1974 je tožničina mati B. A. sklenila s toženkino pravno prednico kupoprodajno pogodbo (namesto razlastitve) glede hiše, v kateri je frizerski salon, vendar frizerski salon, ni bil predmet te kupoprodajne pogodbe.

- Tožnica v zapuščinskem postopku po očetu A. A. ni uveljavljala lastništva nad frizerskim salonom, ker je smatrala, da je njen, vendar je mati B. A. v kupoprodajni pogodbi z dne 21. 6. 1974 izrecno priznala, da je frizerski salon last tožnice (5. člen pogodbe).

- Sporni frizerski salon je stal (skupaj s hišo in še nekaj poslopji) na tedaj enotni parceli št. 842 in tožnica ima v sporni hiši/stavbi od leta 1967 frizerski salon, v katerem opravlja frizersko dejavnost že več kot petdeset let, toženka pa nikoli ni zahtevala njene izselitve ali plačila najemnine oziroma uporabnine.

- Tožnica nikoli ni bila vknjižena kot lastnica frizerskega salona, temveč se je po določbah ZLNDL kot lastnica spornih nepremičnin vknjižila toženka (občina).

- Hiša in frizerski salon ter še več okoliških stavb je bilo v prostorskih načrtih občine predvideno za rušenje, ki pa se glede frizerskega salona ni realiziralo. Posebna kupoprodajna pogodba v zvezi s frizerskim salonom, ki se omenja v 5. členu kupoprodajne pogodbe z dne 21. 6. 1974, ni bila sklenjena.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta skladno ugotovili, da je bil frizerski salon sprva predviden za rušenje, tožnici pa obljubljena nadomestna nepremičnina, v kateri bi nadaljevala z opravljanjem svoje dejavnosti, vendar do sklenitve posla (za nadomestno nepremičnino) nikoli ni prišlo, frizerski salon pa nesporno ni bil porušen. Porušeni so bili stanovanjski del sporne hiše in okoliške stavbe. Tako je ostal samo del hiše, v katerem je (bil) frizerski salon. Tega pa je tožnica v letu 1983 adaptirala v soglasju s pravno prednico toženke (kot izhaja iz odločbe sodišča druge stopnje in bo pojasnjeno v naslednjih točkah te sodbe).

11. Iz 27. točke obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje izhaja, da je tožnica toženki v zvezi s priglasitvijo del poslala dopis z dne 8. 3. 1983 (priloga A13), v katerem je napisala: »objekt je bil namenjen za rušitev, vendar je zaradi pomanjkanja sredstev za odkup in pridobitev nadomestne lokacije bilo dne 23. 6. 1982 dogovorjeno [...] da se objekt ohrani in ga adaptira.« V pismu z dne 25. 5. 1983, naslovljenem na toženko (priloga A14), pa tožnica pojasnjuje, da se je odločila za adaptacijo obstoječega frizerskega salona, ker ji še vedno ni bila ponujena nadomestna nepremičnina. Sodišče druge stopnje pri tem zapiše, da toženka ni zatrjevala in dokazovala, da bi tem dopisom kadarkoli oporekala v smislu, da takih dogovorov ni bilo. Iz 28. točke obrazložitve pa izhaja, da je Zavod za izgradnjo Ljubljane po pooblastilu pravne prednice toženke v izjavi z dne 13. 4. 1983 (priloga A42) zapisal, da dovoljuje tožnici »brezplačno začasno uporabo zemljišča, ki je DL [družbena lastnina] Občine ..., del v približni izmeri 70 m2 k. o. ...,2 in sicer vse dotlej, dokler bo na tem zemljišču še stal del objekta ..., v katerem se nahaja frizerski salon, last imenovane.«

12. Zatem je sodišče druge stopnje v 31. točki obrazložitve odločbe ugotovilo, da je v zvezi s spornim frizerskim salonom (in drugimi nepremičninami) pred upravno enoto tekel tudi postopek denacionalizacije pod opr. št. 351-1963/93, v zvezi s katerim je toženka zelo jasno zapisala: »Frizerski salon ni bil razlaščen, niti odkupljen in je še v dejanski lasti B. B., vendar pa mu je potrebno dodeliti zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe« (dopis toženkinega oddelka za gospodarjenje z nepremičninami z dne 16. 3. 2005, priloga A30). V tem dopisu toženka nadalje navaja, da »pogodba [z dne 21. 6. 1974] ni bila v celoti realizirana, saj frizerski salon ni bil odkupljen, čeprav je v 5. členu te pogodbe zaveza, da se bo to uredilo s posebno pogodbo.« Prav tako v nadaljevanju tega dopisa toženka jasno zapiše, da »dovoljuje B. B. vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, saj je z obnovitvijo lokala soglašala naša [toženkina] pravna prednica.« To po oceni sodišča druge stopnje pomeni, da je toženka še leta 2005 tožnico priznavala za lastnico salona in imetnico pravice uporabe pripadajočega oziroma funkcionalnega zemljišča. Iz 32. točke obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje nadalje izhaja, da tudi v dopisu z dne 28. 8. 2006 (priloga A31) isti oddelek za gospodarjenje z nepremičninami toženke (med drugim) sporoča tožnici in drugim osebam v zvezi z vodenjem denacionalizacijskega postopka, da bo po končanem denacionalizacijskem postopku toženka »ustrezno uredila lastninskopravno in zemljiškoknjižno stanje za objekt frizerskega salona z B. B., kot lastnico objekta ...«. Toženka pa je v letu 2008 naročila parcelacijo in zahtevo za vpis frizerskega salona v kataster stavb, pri čemer je na vlogi izrecno navedeno: »Lastnica objekta z naslovom ..., je B. B..« (vloga z dne 30. 7. 2008, priloga A33).

13. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je tožnica dobila objekt oziroma del stavbe, v katerem je sporni frizerski salon, na podlagi ustne (ne pisne) darilne pogodbe od očeta. Kolikšna je bila v resnici kvadratura/površina, ki se je uporabljala za frizersko dejavnost od leta 1967 dalje (upoštevaje, da je k frizerskemu salonu gotovo pripadal tudi WC, garderoba ter pralnica in sušilnica za ogrinjala in brisače), ni znano. S kvadraturo/površino prostorov, namenjenih za frizersko dejavnost, se ni nihče ukvarjal, ker je tožnica, kot izhaja iz drugostopenjske sodbe, lastninsko pravico na frizerskem salonu (kot objektu) tudi priposestvovala. Zato je toženkino navajanje v reviziji in odgovoru na pritožbo zavajajoče, ko primerja skupno površino današnje stavbe (oziroma seštevek površin) v dveh etažah s površino tedanjega frizerskega salona, brez nujnih pomožnih prostorov, brez katerih se frizerska dejavnost že tedaj in tudi v današnjem času ne sme in ne more izvajati (npr. sanitarij, garderobe idr.). Iz sodnega spisa je namreč razvidno, da ima sporna stavba, ki obsega dve etaži, skupno površino 174,3 m2, kar na počez pomeni, da je površina zemljišča, na katerem je stavba v dveh etažah, polovico manjša; za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v približni izmeri 70 m2 pa je, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, tožnica imela toženkino izrecno dovoljenje. Nazadnje tudi iz toženkinega odgovora na pritožbo izhaja, da je bila adaptacija frizerskega salona v letu 1983 potrebna (primerjaj listovno št. 231 sodnega spisa).

14. Iz odločbe sodišča druge stopnje torej izhaja, da je tožnica frizerski salon v letu 1983 adaptirala v soglasju s pravno prednico toženke in z njenim dovoljenjem tožnici, dovolila ji je (tudi) brezplačno začasno uporabo zemljišča, ki je (bilo) družbena lastnina, del v približni izmeri 70 m2, ter da je v letu 2005 toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, ker je z obnovitvijo lokala soglašala njena pravna prednica,3 v letu 2008 pa je celo naročila parcelacijo zaradi vpisa frizerskega salona v register stavb. Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno. Dovolj jasen, impliciten odgovor za to je toženka dobila v točkah 27., 28., 31. in 32. obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje, kjer je jasno navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v izmeri približno 70 m2; poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je. Sicer pa navedbe, da se frizerski salon nahaja na drugem mestu, da ne gre za tisti frizerski salon iz kupoprodajne pogodbe iz leta 1974 in da gre za „črno gradnjo“, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje frizerski salon namreč ni bil prestavljen, ampak le adaptiran in razširjen, vse s soglasjem toženke.

15. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse za odločitev relevantne toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo (in tekom postopka) in tudi toženka je s svojo prisotnostjo na pritožbeni obravnavi imela možnost navajati svoje argumente, vendar (kot je razvidno iz zapisnika o pritožbeni obravnavi) tega ni izkoristila.4 Poleg tega se da sodbo sodišča druge stopnje preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Glede toženkinega sklicevanja na zadevo II Ips 74/2021 Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je navedena zadeva bistveno drugačna od obravnavane, saj je v zadevi II Ips 74/2021 pritožbeno sodišče spregledalo, da je tožnik sploh vložil odgovor na pritožbo (glej 6. in 14. točko obrazložitve sklepa II Ips 74/2021) in se v resnici ni seznanilo z njegovimi argumenti iz odgovora na pritožbo; poleg tega je tudi brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno (glej 17. točko obrazložitve istega sklepa) in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo. Zadeva Up-148/17 pa se nanaša na nezadostnost obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, ki je spremenila sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi drugačne razlage predpisov (gre za primer, ko je Vrhovno sodišče sodno prakso ustvarjalo in ga zato bremeni okrepljena/zahtevnejša dolžnost obrazložitve sodne odločbe). To pomeni, da tudi toženkino sklicevanje na zadevo Up-148/17 ni primerljivo z obravnavano zadevo. Nazadnje tudi sklicevanje na zadevo II Ips 24/2020 ni primerljivo z obravnavano zadevo, saj v navedenem primeru sploh ni prišlo do spremembe odločitve na drugi stopnji, temveč sodišče druge stopnje (samo) ni odgovorilo na po oceni Vrhovnega sodišča pomembne pritožbene navedbe stranke (in ne navedbe v odgovoru na pritožbo, kot v obravnavani zadevi).

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

17. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

19. Ker je odločitev o prvostopenjskih in pritožbenih stroških postopka še odprta, je revizijsko sodišče tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo o stroških postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne povzema, ker je sodišče druge stopnje opravilo glavno obravnavo in ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče. 2 Torej v bistveno večji površini kot 24 m2, ki jih toženka izpostavlja v reviziji. 3 To pomeni (ob dejstvu, da je tožnica od leta 1967 uporabljala in posedovala frizerski salon), da je bila ob uveljavitvi ZLNDL v letu 1997 tožnica dejanska imetnica pravice uporabe. 4 Velja poudariti, da toženka na pritožbeni obravnavi sploh ni problematizirala, da se je od leta 1967 spremenila/povečala površina zemljišča, na katerem je frizerski salon.