Jedro

Splošni pogoji PG-NE/10-4 v 10. točki prvega odstavka 9. člena izključujejo obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.100,20 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka). V točki III. izreka je toženi stranki naložilo povrnitev plačila sodnih taks na račun Okrajnega sodišča v Celju.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Povzema, da je tožnica kot upravičenka po svojem pokojnem sinu M. L. v predmetnem postopku od tožene stranke vtoževala še plačilo zavarovalnine iz naslova dodatnega nezgodnega zavarovanja v znesku 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je po navedbi pritožbe materialnopravno zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih. Nasprotuje zaključku, da naj bi zavarovanec tožene stranke, pokojni M. L., prejel splošne pogoje. Sodišče prve stopnje je v tem delu napravilo zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov, v posledici česar je tudi materialno pravo uporabilo napačno. Priči Š. in D. izročitve splošnih pogojev nista potrdili, saj sta zgolj na splošno izpovedovali o tem, kakšen naj bi bil pri toženi stranki režim postopanja v zvezi s sklepanjem zavarovanj. Takšne posplošene, nekonkretizirane izpovedbe prič ne morejo predstavljati dokaza o izročitvi splošnih pogojev. Znova izpostavlja, da iz same zavarovalne police ne izhaja, da bi bili splošni pogoji izročeni zavarovancu, pri tem se sklicuje na 926. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in sodno prakso in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ip 30/2004 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Zmoten je zaključek, da je odločilno, da so bili splošni pogoji navedeni v ponudbi, saj je za ugotovitev tega, ali je zavarovanec prejel točno določene splošne pogoje, relevantna edino zavarovalna polica in ne ponudba. Ker je sodišče ponudbo štelo kot dokaz tega, da naj bi bili splošni pogoji izročeni, je materialno pravo napačno uporabilo oziroma napravilo zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov. Ker toženka ni dokazala izročitve splošnih pogojev, bi moralo sodišče zaključiti, da ti ne vežejo tožnice in se posledično tudi ne bi smelo opreti na le-te in bi moralo tožnici prisoditi celotno zahtevano zavarovalnino. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica naj ne bi izpodbila vzročne zveze med zavarovančevo alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom. Zavarovančeva alkoholiziranost ni z ničemer vplivala na sam nastanek škodnega dogodka, ker zavarovanec v konkretnem primeru ni storil ničesar narobe in je zmotna ocena sodišča, da naj bi v 30 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. V kolikor bi sodišče pravilno dokazno ovrednotilo izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, bi moralo zaključiti, da je bila voznica osebnega avtomobila tista, ki je bila izključno odgovorna za predmetni škodni dogodek, saj je prehitevala pred njo vozeči neznani avtomobil na odseku ceste, kjer je to izjemno strogo prepovedano, kjer so bile talne označbe, neprekinjena črta in tudi zaporna ploskev, pri tem je tudi občutno prekoračila dovoljeno hitrost, poleg tega pa je bila med vožnjo popolnoma nezbrana, saj do trka sploh ni zavirala, niti ni bila pozorna na to, da pelje mimo zelo frekventnega območja bencinskega servisa. Na strani voznice osebnega avtomobila so bile podane izjemno hude kršitve cestno prometnih pravil in je šlo pri njej za izjemno nevarno in arogantno prehitevanje v neposredni bližini bencinske črpalke in parkirišča. Takšna vožnja je nedvomno izključni vzrok za nastalo nezgodo. Tudi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke bi lahko voznica preprečila nezgodo, če bi vozila po svojem prometnem pasu s hitrostjo do 53,5 km/h, saj bi pri tem namreč lahko pravočasno opazila kolesarja in pričela z zaviranjem. Voznica bi preprečila nezgodo, če se v kritičnem trenutku ne bi odločila za prehitevanje čez polno črto, saj ji je prehitevani avto pred njo zakrival preglednost vozišča v smeri nadaljnje vožnje, upoštevajoč pretečo nevarnost vključevanja vozil v promet na regionalno cesto iz bencinskega servisa. Izvedenec cestnoprometne stroke je v mnenju posebej poudaril, da je zavarovancu preglednost oviralo neznano vozilo, ki je ustavljalo in zavijalo na tako imenovano divje parkirišče. Očitno je zavarovanec kot kolesar na svoji levi videl avtomobil (ki ga je prehitevala voznica), ki se je ustavljal oziroma morebiti celo nakazal, da zavija na divje parkirišče. Tako je zavarovanec upravičeno zapeljal na prednostno cesto, saj se je avtomobil, ki se je peljal iz njegove leve, ustavljal oziroma že predhodno nakazal zavitje, zavarovanec pa ob tem ni mogel predvidevati, da bo ustavljajoči se avtomobil čez polno črto prehitela voznica, prav tako v trenutku vključevanja na prednostno cesto to zavarovancu ni bilo vidno. Zato zavarovanec kot kolesar ni kršil nobenih cestnoprometnih predpisov, saj je na prednostno cesto zapeljal v situaciji, ko je avtomobil na prednostni cesti ustavljal, voznice osebnega avtomobila pa takrat še ni bilo v njegovem vidnem polju. Neznani prehitevani avtomobil sploh ni bil vpleten v nezgodo in tožnika ni povozil, kar je tudi dokaz, da je izključno vožnja voznice osebnega avtomobila vzrok za nesrečo. Prisotnost alkohola pri pokojnem zavarovancu ni v nikakršni vzročni zvezi z nastankom nezgode, saj ni kršil cestnoprometnih predpisov in ni izsiljeval prednosti, saj ga neznani voznik prehitevanega avtomobila ni zbil. Pritožba se ob tem sklicuje tudi na dva primera iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in sicer v zadevah II Ips 53/2001 in II Ips 72/2013, kjer je po navedbi pritožbe zavzeto jasno stališče, da v kolikor pride do trka na prednostni cesti in je povzročitelj po njej pripeljal občutno prehitro (kot v obravnavanem primeru voznica osebnega avtomobila) in v kolikor je bila drugemu udeležencu pri vključevanju na prednostno cesto ovirana preglednost (kot v danem primeru pokojnemu zavarovancu), je izključni vzrok za nastanek nesreče na strani tistega, ki je vozil po prednostni cesti, v tem primeru torej na strani voznice osebnega avtomobila. Pritožba še navaja, da tudi v kolikor se pritožbeno sodišče ne bi strinjalo z zgornjo argumentacijo, so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi kolesar v 30 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka in da zato ni izpodbita vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom, neobrazloženi, nejasni in nepreverljivi, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključek sodišča, da zavarovanec zaradi prisotnosti alkohola najverjetneje niti ni opazil vozila na prednostni cesti, je po navedbi pritožbe špekulacija in ne predstavlja preverljive ocene, špekulacije pa niso dopustne, saj mora sodišče zaključke sprejeti s standardom prepričanja. Ta zaključek sodišča prve stopnje pa tudi ni podkrepljen z nobenim dokazom. Pritožba kot podredno še navaja, da bi ob zaključku, da je tožnica uspela izpodbiti vzročno zvezo med alkoholiziranostjo zavarovanca in škodnim dogodkom v 70 %, ob pravilni uporabi materialnega prava moralo biti ugodeno tožbenemu zahtevku v 70 %, ker nikjer ni določeno, da bi moral upravičenec v tovrstnih primerih za prejem zavarovalnine vzročno zvezo izpodbiti v celoti. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnici ne pripada niti 70 % zavarovalnina, je materialno pravo napačno uporabilo. Glede na to, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, bi moralo tožeči stranki prisoditi tudi celotne pravdne stroške. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo sporno, da je imel pokojni zavarovanec M. L., tožničin sin, pri toženi stranki sklenjeno mešano življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po polici št. 8333520 in da je dne 5. 9. 2014 prišlo do zavarovalnega primera, prometne nesreče, v kateri je tožničin sin kot kolesar izgubil življenje, tožnica pa je upravičenka za izplačilo zavarovalnine v primeru nezgodne smrti zavarovanca. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da je bilo tekom tega pravdnega postopka z delno sodbo že pravnomočno razsojeno o delu tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine iz naslova osnovnega življenjskega zavarovanja za primer smrti zavarovanca, predmet presoje sedaj izpodbijane sodbe pa je zahtevek za plačilo zavarovalnine v višini 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova dodatnega nezgodnega zavarovanja (oziroma zavarovanja za nezgodno smrt zavarovanca) in stroškovna odločitev.

6. Pri odločanju o predmetnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja polica za mešano življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem št. 8333520, katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje PG-NE/10-4 in Dopolnilni pogoji za dodatno nezgodno zavarovanje PG-D-DNZ/10-9 ter ustrezna določila Obligacijska zakonika (OZ) o zavarovalni pogodbi.

7. Sodba sodišča prve stopnje je v celoti obrazložena. Ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe, ki je tudi jasen, razumljiv in brez notranjih nasprotij. Zato sodba nedvomno omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki tako ni podana.

8. Prepričljiv in dokazno podprt je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili sklenitelju zavarovanja ob sklenitvi zavarovalne pogodbe izročeni relevantni splošni pogoji.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je celovita in prepričljiva, saj ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je temu metodološkemu napotku zadostilo. Izpovedbe obeh v dokaznem postopku zaslišanih in v pritožbi izpostavljenih prič je ocenjevalo tudi skupaj z ostalimi v dokaznem postopku izvedenimi, zlasti tudi listinskimi dokazi1, pri čemer tudi ni pritrditi lastni pritožbeni oceni, da sta priči izpovedovali le na splošno glede načina sklepanja zavarovalnih pogodb pri toženi stranki, saj je priča D., ki je kot zavarovalni agent tudi sklepal konkretno zavarovanje, potrdil, da je pokojni zavarovanec pogoje življenjskega in nezgodnega zavarovanja dobil. Utemeljeno je ob tem upoštevalo tudi, da je zavarovalno ponudbo (priloga B 5 v spisu), ki vsebuje tudi navedbo relevantnih zavarovalnih pogojev, pokojni zavarovanec podpisal, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče pa nadalje tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je ob tem relevantno, da je stranka s splošnimi pogoji seznanjena, da so ji bili ti dejansko (fizično) izročeni ter da je ta izročitev potrjena s podpisom, pri čemer pa ni relevantno, ali je ta podpis na ponudbi ali na polici. Pritrditi je razlogom in zaključku sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati tudi način sklepanja zavarovalnih pogodb v smislu določb 925. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer drugega do četrtega odstavka, pri čemer pritožba ob tem ne prereka zaključka sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da glede na to, da zavarovanec police ni podpisal, da je prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe ne po prvem odstavku 925. člena OZ, ampak po tretjem odstavku 925. člena OZ. Sodišče prve stopnje pa se je ob tem v razlogih sodbe tudi ustrezno opredelilo do stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 30/2004, ki jo ponovno izpostavlja pritožba in upoštevalo ob tem tudi tretji in četrti odstavek 926. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so bili relevantni splošni pogoji dejansko izročeni zavarovancu in tako veljajo tudi za tožnico.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izpodbiti vzročne zveze med zavarovančevo alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom.

11. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo po obširno izvedenem dokaznem postopku in pritožbeno neizpodbijanem materialnopravnem stališču (ki je po presoji sodišča druge stopnje tudi pravilno), da je domnevo v določilu 10. točke prvega odstavka 9. člena pogojev PG-NE/10-4 štelo za izpodbojno2. V dokazni zaključkih se je sodišče prve stopnje predvsem in utemeljeno oprlo na izvedenski mnenji dveh v pravdi določenih izvedencev in sicer na zaključke, ugotovitve in mnenje izvedenca sodno medicinske stroke prof. dr. J. B., ki ga je angažiralo zaradi razjasnitve okoliščin glede stopnje alkoholiziranosti pokojnega zavarovanca v času nesreče in vpliva ugotovljene stopnje alkoholiziranosti na kolesarjevo sposobnost udeležbe v cestnem prometu, kot tudi izvedenca cestnoprometne stroke V. K., ki ga je angažiralo zaradi razjasnitve okoliščin nastanka prometne nesreče, predvsem analize vožnje še druge udeleženke prometne nesreče, voznice osebnega avtomobila, in presoje tožničinih navedb o izključni krivdni voznice osebnega vozila za nastanek prometne nesreče. Izvedenec sodnomedicinske stroke je najprej izdelal pisno izvedensko mnenje z dne 31. 12. 20163, nato še pisno dopolnitev z dne 16. 3. 20184 in nato bil še ustno zaslišan na glavni obravnavi 4. 7. 20185, njegove zaključke in mnenje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot jasne, brez nasprotij ter strokovno prepričljive6. Izvedenec cestnoprometne stroke pa je izdelal pisno izvedensko mnenje 29. 3. 20177 in ga nato še dopolnil z dopolnitvijo z dne 20. 11. 20188. Sodišče prve stopnje pa je tudi njegovo izvedensko mnenje in njegove strokovne zaključke izvedenca sprejelo kot jasne in strokovno argumentirane in je zato tudi njegovemu mnenju sledilo9. 12. Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da sta oba udeleženca prometne nesreče, tako voznica osebnega avtomobila kot tudi zavarovanec kot kolesar kršila cestnoprometne predpise, so dokazno podprti in prepričljivi ter jih kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage in upoštevalo, da je na strani voznice osebnega avtomobila v razmerju do kolesarja podana objektivna odškodninska odgovornost (149 in 150 člen OZ), upoštevalo pa je tudi tretji odstavek 153. člena OZ. Pri tem zaključku se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tako na mnenje in ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke K., utemeljeno pa je upoštevalo tudi ugotovitve in zaključke izvedenca sodnomedicinske stroke prof. dr. J. B. Tako je na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da so kršitve obeh udeležencev prometne nesreče v vzročni zvezi z njenim nastankom. Ugotovilo in zaključilo je, da je voznica osebnega avtomobila nedvomno kršila določilo 45. člena v času prometne nesreče veljavnega ZPrCP, saj hitrosti in načina vožnje ni prilagodila prometnim razmeram, ko je ob približevanju območju, kjer je bencinska črpalka in parkirišče, kjer je bila hitrost omejena na 60 km/h in talne označbe (neprekinjena črta in zaporna ploskev), ob vožnji mimo oziroma ob prehitevanju neznanega vozila pred seboj, ki je zavijalo desno na divje parkirišče ob cesti, s polovico širine vozila zapeljala na nasprotno smerno vozišče in prekoračila dovoljeno hitrost ter pri tem brez zaviranja trčila v kolesarja, ki je brez ustavljanja zapeljal iz izvoza bencinskega servisa na prednostno cesto. Utemeljeno je zaključilo, da je tudi pokojni kolesar v dani situaciji kršil cestnoprometna pravila, saj je vozil pod vplivom alkohola (104. člen ZPrCP) in pri vključevanju v promet na prednostno cesto, pri prečkanju prometnega pasu, ni pustil mimo vseh vozil, katerih smer vožnje je sekal (56. člen ZPrCP). Na podlagi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke je utemeljeno zaključilo tudi, da se kolesar neposredno pred robom prednostne ceste ni ustavil (kljub horizontalni in vertikalni prometni signalizaciji - znak ″ustavi″), ampak je brez ustavljanja zapeljal nanjo. Glede na po izvedencu sodnomedicinske stroke pojasnjen vpliv takšne koncentracije alkohola v krvi, kot je bila ugotovljena pri pokojnem, na njegove psihofizične sposobnosti (zoženje vidnega polja za več kot 50 %, dvojni vid, zamegljenost objektov v okolici, podaljšanje reakcijskega časa za več kot 60 %, močnejše okvare ravnotežja, prizadetost sluha za več kot 30 %), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu in zaključilo, da je bila vožnja pokojnega kolesarja v takšnem stanju nezanesljiva, njegove psihofizične sposobnosti močno oslabljene in motene, da mu motnja vidna zaradi močno zoženega vidnega polja ni dovoljevala treznega odločanja (motena pozornost in tunelski vid) in da kot kolesar zaradi okrnjene psihofizične sposobnosti zaradi alkoholiziranosti ni bil sposoben za varno vožnjo s kolesoma. Zato je utemeljeno in dokazno podprto zaključilo, da kolesar zaradi alkoholiziranosti ni bil sposoben zaznati in oceniti pravilne prometne situacije, zaradi motenj vida (zoženo vidno polje, tunelski vid) pa prihajajočega vozila po prednosti cesti najverjetneje sploh ni zaznal. Upoštevalo je tudi zaključke in mnenje izvedenca cestoprometne stroke, da sta imela oba udeleženca možnost preprečitve nesreče10. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je upoštevalo tudi, da je šlo na strani voznice BMW za izjemno tvegano, nevarno in prepovedano prehitevanje v neposredni bližini bencinske črpalke in parkirišča, kar vse izpostavlja pritožba, vendar pa je pritrditi stališču sodišču prve stopnje, da vzrok za nesrečo ni izključno v njeni protipredpisni vožnji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je upoštevaje vse okoliščine primera, tudi ugotovitve in zaključke izvedenca sodnomedicinske stroke, ki jih pritožba spregleda, pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila pokojnikova alkoholiziranost v vzročni zvezi z nesrečo, pri čemer pa je sodišče prve stopnje večjo težo (70 %) pripisalo voznici osebnega vozila11. Neutemeljene se tako pokažejo pritožbene navedbe, da zavarovančeva alkoholiziranost ni v ničemer vplivala na nastanek škodnega dogodka in da zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru ni storil ničesar narobe.

13. Z v pritožbi ponujeno dokazno oceno izvedenih dokazov, v kateri pritožba spregleda zaključke izvedenca sodnomedicinske stroke, tako tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vzročne zveze med ugotovljeno alkoholiziranostjo zavarovanca tožene stranke ter prometno nezgodo ni uspela izpodbiti. Ob prepričljivi in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov tako tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec zaradi prisotnosti alkohola najverjetneje niti ni opazil vozila na prednosti cesti, le špekulacija, saj ima takšen zaključek oporo v strokovnem mnenju v dokaznem postopku določenega izvedenca sodnomedicinske stroke.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi moralo sodišče ob tem, da je tožeča stranka vzročno zvezo med alkoholiziranostjo pokojnega kolesarja in prometno nesrečo uspela izpodbiti v 70 %, ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici prisoditi 70 % zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, razlogom pa pritrjuje tudi sodišče druge stopnje12, da podlago tožbenemu zahtevku za plačilo zavarovalnice tožnici kot upravičenki predstavlja med pokojnim zavarovancem tožene stranke in toženo stranko sklenjeno prostovoljno pogodbeno nezgodno zavarovanje, pri čemer Splošni pogoji PG-NE/10-4 v 10. točki prvega odstavka 9. člena izključujejo obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Ob poudarku, da gre v konkretnem primeru za izplačilo zavarovalnine iz prostovoljnega pogodbenega zavarovanja, je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica upravičena do izplačila dogovorjene zavarovalne vsote le, če bi uspela v celoti izpodbiti vzročno zvezo med alkoholiziranostjo zavarovanca in nastankom prometne nesreče, kar pa ji v obravnavanem primeru, kot je že obrazloženo, ni uspelo.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo tudi o povrnitvi stroškov pravdnega postopka, pri čemer je stroškovno odločitev obrazložilo v 39. do 40. točki obrazložitve. Pri tem je pravilno izhajalo iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožba obrazložene odločitve sodišča prve stopnje glede priznanja in povrnitve stroškov pravdnega postopka v ničemer konkretizirano ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo glede glavne stvari, s katero pa ob obrazloženem ni bila uspešna.

16. Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilna. Očitana postopkovna kršitev ni bila storjena, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, bo morala na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj zlasti točki 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točke od 20. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 3 Primerjaj 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 4 Primerjaj 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 5 Primerjaj 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 6 Primerjaj 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 7 Primerjaj 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 8 Primerjaj 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 9 Primerjaj 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 10 Primerjaj 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 11 Primerjaj 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 12 Primerjaj 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.