Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Ni mogoče sprejeti tožnikove neprepričljive izpovedi o tem, da naj bi ga potem, ko je vojsko zapustil, na domu obiskala vojaška policija in od njega zahtevala, da se vrne nazaj. Tudi druge tožnikove izjave niso logične in si celo nasprotujejo, kar zbuja resen dvom v njihovo resničnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Uvodno_

1. Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik v Republiki Sloveniji vložil 7. 4. 2023, ker pa je naslednji dan (tj. 8. 4. 2023) samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, je tožena stranka postopek s sklepom 20. 4. 2023 ustavila. Omenjeni postopek je bil pravnomočno končan 8. 5. 2023. _O izpodbijani odločbi_

2. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju druga prošnja) vložil 19. 3. 2024. Svoje istovetnosti tudi v drugem postopku ni izkazal in ni predložil dokumentacije, s katero bi izkazal svoje navedbe. Ob vložitvi druge prošnje je izjavil, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Kraljevino Maroko (v nadaljevanju izvorna država, tudi Maroko) je zapustil oktobra 2021, po balkanski poti je prispel v Slovenijo, ki pa jo je po mesecu dni zapustil. Odšel je v Italijo, nato v Francijo (v posamezni državi je ostal en mesec), zatem pa prispel v Švico, kjer je do deportacije nazaj v Slovenijo bival deset mesecev.

4. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 19. 4 2024. Iz povzetka izhaja, da tožniku ni znano, kje ima osebno izkaznico, potni list naj bi izgubil. Izjavil je, da je Maroku zaključil 9 razredov, šolanja ni končal, saj se je prej zaposlil v vojski kot vojak padalec. Tam je bil zaposlen v obdobju od 2014 do 2019. Pri štirinajstih letih mu je umrl oče, od takrat je v očetovi hiši živel sam, saj se je njegova mati ponovno poročila in se z njegovima mlajšima sestrama odselila v Francijo. Zanj so skrbeli sorodniki, ki so živeli v bližini, takrat se je preživljal tudi z delom na tržnici, kasneje se je zaposlil v vojski. Zaslužil je okoli 330 EUR na mesec, kar je zadoščalo le za hrano. Dejal je, da je iz Maroka odšel 2022. Soočen s tem, da je v postopkih navajal različne podatke o tem, kdaj je zapustil izvorno državo (od leta 2021 do leta 2023), je izjavil, da je leta 2021 odšel v Turčijo, se po enem letu vrnil nazaj v Maroko, in ga ponovno zapustil konec 2022 oziroma v začetku 2023. Iz izvorne države je odšel, da bi delal. Tam bi si težko ustvaril družino, saj so plače nizke. Kot konkretni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je navedel smrt babice v novembru ali decembru 2022. Delo v vojski je pustil, saj je bilo dela veliko, zaslužek pa nizek. Poskusil je delati kot frizer oziroma brivec, ampak je bila plača prenizka. Menil je, da bi moral v Maroku bi moral zaslužiti 500 do 600 EUR.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede slabe ekonomske situacije v Maroku po njeni oceni ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite. Ugotovila je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi nizkih prihodkov, tamkajšnja slaba ekonomska situacija pa ne more utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz njegovih navedb tožena stranka ni mogla razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe).

6. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop do trga dela, kjer je pridobil različne delovne izkušnje in za svoje delo prejemal plačilo (delal je kot vojak, kot brivec oziroma frizer). Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, vendar ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Ker je izpostavil le splošno situacijo glede slabih zaposlitvenih možnosti z dobrim zaslužkom, po oceni tožene stranke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. 7. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 8. Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila, da se Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko določila kot varno izvorno državo. Ugotovila je, da tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

_Povzetek navedb strank_

9. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Sklicuje se na svoje izjave v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da mu razmere v izvorni državi niso dopuščale, da bi zaslužil za dostojno življenje in za preživetje sebe in svoje družine. V Maroku ni institucije, ki bi mu lahko pomagala, v upravnem postopku je pojasnil, zakaj to zanj ni varna država.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V drugi prošnji je navedel, da je Maroko zapustil, ker tam ni dela in ni našel zaposlitve. Sem je prišel, da bi se zaposlil in delal. Na izrecno vprašanje uradne osebe ali navaja enake razloge za odhod iz izvorne države kot v prvi prošnji, je odgovoril pritrdilno. Dodati ni želel ničesar. V prvi prošnji z aprila 2023 je jasno navedel, da za mednarodno zaščito prosi zaradi dela. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi ekonomske narave upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti.

18. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da se v Maroko ne želi vrniti zaradi služenja vojaškega roka, ker da je iz vojske pobegnil in bi ga ob vrnitvi zaprli kot dezerterja. Te okoliščine namreč ni zatrjeval v nobeni prošnji, prav tako pa tudi ne na osebnem razgovoru. Zaslišan tudi ni pojasnil, zakaj tega ni povedal prej. Kot je sodišče ugotovilo zgoraj, je tožnik v obeh prošnjah in na osebnem razgovoru kot razlog za mednarodno zaščito navajal le slabe zaposlitvene zmožnosti in nizek zaslužek v Maroku, vojsko pa je omenil le kot svojega nekdanjega delodajalca. Povedal je, da je bil zaposlen kot vojak padalec, ker pa je zaslužil premalo, tam ne dela več. Omenjal ni nobenega obveznega služenja vojaškega roka, nobenega dezerterstva in nobenih posledic, s katerimi bi se moral zaradi tega soočiti. Tožnikova izpovedba o tem na naroku ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dejanska podlaga za odločanje je lahko le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (prim. 213. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1). Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago in je vezano le na to (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1).

19. Tudi sicer po oceni sodišča tožnikove izjave od aprila 2013 dalje, ko je vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito niso bile prepričljive in konsistentne. Nasprotno, tožnik jih je spreminjal in prilagajal svojim potrebam v postopku. Na naroku, ko je prvič omenil dezerterstvo in svojo ogroženost zaradi tega, je na vprašanje ali je bil v vojski na služenju vojaškega roka ali pa je bil tam zaposlen, izpovedal, da je bil v vojski zaposlen kot padalec, da je vojaški rok služil prostovoljno, po 4 letih pa je vojsko zapustil. Glede na to, da je bil tam zaposlen (prejemal naj bi med 300 in 350 EUR mesečno) in da je bil tam prostovoljno, ni mogoče sprejeti njegove neprepričljive izpovedi o tem, da naj bi ga potem, ko je vojsko zapustil, na domu obiskala vojaška policija in od njega zahtevala, da se vrne nazaj.

20. Tudi druge tožnikove izjave niso logične in si celo nasprotujejo, kar zbuja resen dvom v njihovo resničnost. V prvi prošnji, ki jo je vložil aprila 2023 je na primer navedel, da je samski in brez sorodnikov, v drugi prošnji z marca 2024 pa, da ima v izvorni državi očeta in dva brata. Zatem je na osebnem razgovoru aprila letos izjavil, da je v Maroku od štirinajstega leta dalje sam živel v očetovi hiši, saj da mu je oče umrl, mati pa se je z njegovima mlajšima sestrama odselila v Francijo. Vendar pa je bil njegov oče, glede na izjavo ob vložitvi druge prošnje marca 2024, (še) živ.

21. Nekonsistentnost je sodišče našlo tudi v zatrjevanih razlogih, zaradi katerih si tožnik želi mednarodne zaščite. Kot že ugotovljeno zgoraj, je v obeh prošnjah kot razlog za mednarodno zaščito navajal iskanje zaposlitve in boljši zaslužek. Na osebnem razgovoru je o tem povedal drugače. Dejal je, da je Maroko zapustil zaradi babičine smrti novembra ali decembra 2022. Pred tem pa na istem razgovoru navedel, da je Maroko prvič zapustil že leta 2021 (torej pred smrtjo babice), ko je odšel v Turčijo in tam ostal eno leto. Nato se je vrnil v Maroko, od koder je spet odšel v Turčijo. Ni mogoče spregledati, da je tožnik časovno dinamiko zapuščanja Maroka opisal po tem, ko je bil s strani uradne osebe opozorjen na to, da v postopkih navaja različna časovna obdobja o tem, kdaj naj bi zapustil izvorno državo. Tožnikovo spreminjanje izjav o tem ali ima družinske člane (in če, katere) ali pa je brez njih, postavlja pod vprašanj tudi resničnost njegove tožbene navedbe, da njegov prihodek ni zadoščal za preživetje njega in njegovih družinskih članov. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem povedal, da z družinskimi člani nima stikov in da smatra, da je brez družine. Iz njegovih izjav v obeh postopkih ni razbrati, da bi moral preživljati še koga drugega, razen sebe. Večkrat je povedal, da je samski in da je v vojski zaslužil mesečno 330 EUR (glej zapisnik o osebnem razgovoru) oziroma med 300 do 350 EUR (glej zapisnik o glavni obravnavi). O življenjskih in ekonomskih razmerah v izvorni državi ni postavil nobenih trditev. Na osebnem razgovoru je le posplošeno izjavil, da v Maroku ne bi ostal, tudi če bi dobil bolje plačano delo, ker da je tam veliko represije, ljudje pa nimajo pravic. Ko je potreboval zdravila, jih ni dobil, podkupiti je moral nekoga, da je dobil potni list. Povedal je, da drugih težav v izvorni državi ni imel. Od Slovenije pričakuje, da se bo tu ustalil in da bo tu delal. 22. Ob tem sodišče pripominja, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, da je v Maroku delal na tržnici, kot vojak padalec, kot frizer oziroma brivec, za svoje delo je bil plačan, vendar pa so bili mesečni zaslužki po njegovi subjektivni oceni prenizki. Zaslišan je posplošeno izpovedal, da izvorna država tistim v finančni stiski ne pomaga, ne pa tudi, da bi v zvezi s tem kogar koli prosil za pomoč.

23. Glede na tožnikovo trditveno podlago sodišče, enako kot tožena stranka. ugotavlja, da ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

24. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Ne drži tožbena navedba, da bi tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je tožena stranka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. O njegovih razlogih glede slabe situacije v Maroku pa se je sodišče opredelilo že zgoraj.

25. V obravnavani zadevi je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.