Jedro

Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve, vključno z nizkim plačilom za opravljeno delo, se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1867/2024/16 (1222-15) z dne 14. 5. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (slabo ekonomsko situacijo), ter da prihaja iz varne izvorne države (Maroka).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je preganjanju zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja).1 Ponavlja pa, kar je navajal že v tožbi, da se v Maroko ne more vrniti, ker si tam ni mogel zagotoviti sredstev za dostojno življenje. Meni, da je situacijo, ki mu grozi v primeru vrnitve, treba obravnavati kot resno škodo, saj je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Ta naj bi bila odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.

7. S temi navedbami pritožnik ne more izpodbiti stališča v izpodbijani sodbi o neizkazanosti resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.2 Očitno namreč je, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve, vključno z nizkim plačilom za opravljeno delo, se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.3 Tega pa pritožnik ne zatrjuje. Morebitna nepotrebnost presoje (resničnosti, nekonsistentnosti,...) pritožnikovih izjav (kar pritožnik očita sodišču prve stopnje), kot dodatnega razloga za zavrnitev prošnje (pri čemer pritožnik tej presoji po vsebini ne ugovarja), pa tudi ne utemeljuje pritožbe zoper presojo prvih dveh razlogov.

8. Pritožnik ne nasprotuje niti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dezerterstva in posledic, ki bi naj bi ga zaradi tega doletele, ni uveljavljal ne v upravnem postopku ne v tožbi, temveč šele na glavni obravnavi. Ne ugovarja niti stališču, da zato ne gre za relevantno dejansko stanje (18. točka obrazložitve). Zgolj pojasnilo, da okoliščin v zvezi z dezerterstvom ni navajal zato, ker je prava neuk, pa za utemeljitev pritožbe ne zadošča že zato, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj teh okoliščin ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščenem svetovalcu za begunce.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Ti razlogi preganjanja so podrobneje opredeljeni v 27. členu ZMZ-1. 2 V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.