Jedro

Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju VII K 49827/2013 z dne 8. 6. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen šest let zapora in denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znese 4.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati denarno kazen v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da se mu v izrečeno kazen všteje čas, prestan v pridržanju in priporu ter že prestana zaporna kazen. Odločilo je še, da se obsojencu odvzame osebno vozilo in digitalna tehtnica ter protipravna premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 10.000,00 EUR. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 49827/2013 z dne 20. 11. 2020 izpodbijano sodbo v odločbi o vštevanju pridržanja, pripora in prestane kazni spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora in stransko denarno kazen, poleg časa pridržanja in pripora, vštelo tudi v celoti prestano zaporno kazen, izrečeno z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V nespremenjenih delih je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika v celoti zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Su 105/2020 z dne 19. 11. 2020 vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega in poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker višji sodniki, ki so odločali o pritožbi v ponovljenem postopku, niso bili izločeni, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so policisti B. B. zasegli prepovedano drogo na nezakonit način, zaradi česar so nezakoniti tudi vsi kasneje zbrani dokazi, da obsojenec ni imel primernega časa za pripravo zagovora, ker je sodišče o izločitvi dokazov odločalo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da sodišči nista navedli, zakaj je zaporna kazen „toliko višja kot pri C. C., D. D. in E. E., da je odvzem obsojenčevega vozila pretiran poseg v njegovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, da je bil v zvezi z odvzemom premoženjske koristi kršen kazenski zakon in, da je na številnih mestih v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje pred spremenjen senat. 3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da navedbe v zahtevi ne kažejo na nepristranskost sojenja v obravnavani zadevi, da je bil postopek zasega prepovedane droge B. B. izveden zakonito in, da zahteva uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in uveljavlja lastno oceno izvedenih dokazov, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega in poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker je podan dvom v nepristranskost sojenja pred pritožbenim sodiščem. Kršitev utemeljuje z navedbami, da višji sodniki Zinka Strašek, Andrej Pavlina in Branko Aubreht ne bi smeli odločati o vloženi pritožbi, ker so že pri prvem odločanju zavzeli stališče, da so obremenilni dokazi zoper obsojenca, ki izvirajo iz prikritih preiskovalnih ukrepov, zakoniti. Poudarja, da je Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti iz tega razloga izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, zato bi po njegovem mnenju to moralo veljati tudi za senat pritožbenega sodišča. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da si je pritožbeno sodišče že ob prvem odločanju vnaprej ustvarilo „neko mnenje oziroma prepričanje“, ki ga je vodilo tudi pri odločanju v novem pritožbenem postopku, zato je bil podan objektivni pogoj za izločitev članov senata po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

6. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 49827/2013 z dne 6. 12. 2018 je razvidno, da je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo zaradi dvoma v nepristranskost odločanja sodišča prve stopnje. Presodilo je, da dvom v videz nepristranskosti sojenja vzbuja okoliščina, da se je predsednik senata sodišča prve stopnje do konkretnih vprašanj v istem postopku najprej opredelil v fazi predkazenskega postopka, zatem pa še v fazi sojenja pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, vezana na zakonitost izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bila odločilen obremenilni dokaz zoper obsojenca, so bila torej dvakrat presojena s strani istega sodnika sodišča prve stopnje.

7. Iz takšnih razlogov sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, ker bi ta temeljila na nedovoljenih dokazih, temveč, ker se je pojavil dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednika senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je podpredsednica Višjega sodišča v Celju s sklepom Su 105/2020 z dne 19. 11. 2020 utemeljeno zavrnila zahtevo obsojenčeve obrambe za izločitev članov pritožbenega senata. Ti namreč v prvem sojenju niso sodelovali pri izdaji odločb (tako kot predsednik senata sodišča prve stopnje), s katerimi se je s prikritimi preiskovalnimi ukrepi posegalo v obsojenčeve pravice, zato ni podan dvom v videz njihove nepristranskosti.

8. Vložnik v zahtevi nadalje uveljavlja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba temelji na dokazih, na katere se po določbah ZKP ne bi smela opirati. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sta policista F. F. in G. G. B. B. zasegla prepovedano drogo na nezakonit način. B. B. policistoma droge ni izročil prostovoljno, temveč ga je policist F. F. z zvijačo prepričal, da mu jo je izročil, ker za zaseg ni imel ustrezne odredbe. Navaja še, da je šlo pri pregledu vozila B. B. za globok poseg v njegovo zasebnost, sodišči prve in druge stopnje pa v zvezi s tem nimata ustreznih razlogov. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da so zaradi tega nazakoniti tudi vsi kasneje zbrani dokazi, saj so policisti ravno na podlagi navedenega zasega prišli do podatka, da je B. B. od C. C. nabavljal prepovedano drogo, zaradi česar je bilo odrejeno tajno opazovanje in tajno delovanje zoper C. C. in kasneje tudi zoper obsojenca.

9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 4259/2018 z dne 8. 6. 2021 podalo podrobne smernice, kako naj sodišče pravilno vodi dokazni postopek o ekskluzijskih zahtevkih. Poudarilo je, da je bistvo poštenega postopka pri odločanju o zahtevkih za izločitev dokazov, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Pri tem sodišče ne sme nekritično izhajati iz domneve zakonitega delovanja policije, ampak je dolžno izvesti ustrezen dokazni postopek o policijskih aktivnostih. Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da s skrbno izvedenim dokaznim postopkom preveri zakonitost zbranega dokaznega gradiva.

10. V obravnavanem primeru sta sodišči pravilno ocenili, da listine v spisu (zapisnik o zasegu predmetov in potrdilo o zasegu predmetov z dne 19. 11. 20111), iz katerih je razvidno, da je B. B. prepovedano drogo policistoma sam izročil, niso zadostna podlaga za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih obrambe. Zato je sodišče prve stopnje z izčrpnim zaslišanjem pri zasegu sodelujočih policistov F. F. in G. G. ter B.B. izvedlo ustrezen dokazni postopek o dovoljenosti dokazov in na tej podlagi utemeljeno zaključilo2, da je B. B. policistoma vrečko s prepovedano drogo konopljo izročil prostovoljno. V razlogih sodbe je navedlo, da je priča B. B. glede zasega prepovedane droge večkrat izpovedovala različno in nedosledno, zaslišana policista pa sta skladno izpovedala, da je B. B. prepovedano drogo policistom sam izročil in, da nikakor ne drži, da bi jo vzela iz vozila.3

11. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkusiti obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.4

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sicer trdi, da so policisti B. B. prepovedano drogo zasegli z zvijačo, vendar pa te kršitve ustrezno ne konkretizira. Ne pojasni namreč, na kakšen način naj bi policista B. B. spravila v zmoto, ki naj bi imela za posledico, da jima droge ni izročil prostovoljno. Takšne trditve zahteve zato ni mogoče preizkusiti.

13. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica iz 29. člena Ustave, ker mu sodišče ni zagotovilo „primernega časa in možnosti zagovora in izvedbe dokazov v njegovo korist“. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o izločitvi dokazov šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, takoj za tem pa izreklo sodbo, zaradi česar se obsojenec o izvedenih dokazih ni mogel ustrezno izjaviti.

14. V skladu z določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP senat izda pred koncem dokaznega postopka sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev.

15. V obravnavanem primeru je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 8. 6. 2020 razvidno, da je sodišče zavrnilo predlog obsojenčeve obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov. Sodišče je tega dne, po zaključeni glavni obravnavi tudi razglasilo sodbo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče5 je takšno ravnanje sodišča skladno z določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP in ne predstavlja kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.

16. V zvezi z izrečeno kazensko sankcijo vložnik zahteve uveljavlja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je zaporna kazen pri obsojencu višja kot pri ostalih obsojencih, da je bila denarna kazen izrečena nezakonito, ker sodišče ni navedlo razlogov, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, da predstavlja odvzem obsojenčevega osebnega vozila pretiran poseg v njegovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in da obsojencu ni bila zasežena protipravno pridobljena premoženjska korist, zato je nezakonita tudi odločitev sodišča o vrnitvi protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 10.000,00 EUR. Zatrjevanih kršitev v zvezi s kazensko sankcijo obsojenčev zagovornik podrobneje ne pojasni.

17. Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

18. V obravnavanem primeru je sodišče obsojencu izreklo kazen šest let zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znesek 4.000,00 EUR. Poleg tega je obsojencu na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo osebno vozilo, na podlagi 74. člena KZ-1 pa protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 10.000,00 EUR. Izrečena kazen je odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitano kaznivo dejanje. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe6 je razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, ker je ostalim članom hudodelske združbe izreklo nižje kazni. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane, glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo na morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.7 Pri izreku kazni obsojenim C. C., D. D. in E. E. ni mogoče mimo okoliščine, da so ti obsojenci kazniva dejanja priznali. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča8 je namreč razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.

19. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi podrobno obrazložilo tudi, zakaj je obsojencu odvzelo osebno vozilo in protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 10.000,00 EUR.9 V zvezi z odvzemom osebnega vozila je v razlogih sodbe razumno navedlo, da je obsojenec s tem vozilom opravil številne prevoze prepovedane droge amfetamin, upoštevaje število opravljenih prevozov in količino prepovedane droge, ki jo je s tem vozilom prepeljal, pa ne gre za pretiran poseg v obsojenčevo pravico do zasebne lastnine. V zvezi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi pa je sodišče utemeljeno izhajalo iz stališča, da nihče ne sme biti obogaten s koristjo, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. O odvzemu premoženjske koristi je odločilo v skladu z določbo petega odstavka 75. člena KZ-1, po kateri se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, vsaki odvzame delež, ki ga je pridobila. Če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Pojasnilo je, da so si člani hudodelske združbe skupaj pridobili za 29.700,00 EUR premoženjske koristi, da so bili obsojeni C. C., D. D. in E. E. dolžni skupaj povrniti 19.700,00 EUR premoženjske koristi, kar pomeni, da je obsojeni A. A. bil z izvrševanjem kaznivih dejanj obogaten za 10.000,00 EUR. Zato je v tem znesku tudi dolžan povrniti protipravno premoženjsko korist. 20. Obsojenčev zagovornik na več mestih v zahtevi trdi, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev utemeljuje z obširnimi navedbami, da izvedeni dokazi ne izkazujejo gotovosti, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, da je sodišče na obsojenčevo krivdo sklepalo brez materialnih dokazov, da ni navedlo razlogov o tem, da je obsojenec C. C. izročil vrečko s prepovedano drogo, da neupravičeno ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, da s prevozi prepovedane droge ni imel opravka, da je obsojenec z C. C. o velikokrat komuniciral po telefonu, sodišče pa je „izluščilo samo tiste pogovore, ki so časovno sovpadli z izvršitvijo kaznivih dejanj“, da je obsojenec na Nizozemsko potoval zaradi razgovorov, ki jih je imel v tovarni sveč, da na nobenem zavoju prepovedane droge niso našli obsojenčevega DNK, da sodišče ni ugotovilo, kdo je bil vodja hudodelske združbe in kako je obsojenec sodeloval z ostalimi člani, in da obsojencu nikoli ni bila zasežena prepovedana droga.

21. Vložnik želi Vrhovno sodišče s temi navedbami prepričati, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo sodišča v izpodbijani sodbi. Po vsebini zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Iz potrdila o zasegu predmetov (list. št. 1016 in 1017) in iz zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 1018) je iz rubrike "kje so bili predmeti najdeni" razvidno, da je B. B. vse zasežene predmete policistu F. F. izročil sam in, da je obe listini lastnoročno podpisal. 2 7. do 9. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 12. in 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 3 Pri tej presoji je sodišče upoštevalo tudi, da je bil B. B. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 56428/2011 z dne 30. 11. 2012 pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Iz tega je sklepalo, da je sodišče v tem postopku preverilo zakonitost ravnanja policistov in zasega prepovedane droge. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne naslednje. 5 18. točka razlogov sodbe 6 86. in 87. točka sodbe sodišča prve stopnje, 33. do 35. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 7 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006 in I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021. 8 Primerjaj na primer sodbi v zadevah I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2014 in I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021. 9 89. do 90. točka sodbe sodišča prve stopnje, 36. in 37. točka sodbe pritožbenega sodišča.