Jedro

Ko sta policista ob odprtju okna zaznala tudi značilen vonj po konoplji, sta imela vso zakonsko podlago za uporabo pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP v smeri pregleda prevoznega sredstva. Glede na intenzivnost pregleda ni mogoče zaključiti, da je šlo za globlji vdor v zasebno sfero P. S., za takšen pregled vozila pa policiji ni potrebno pridobiti predhodne sodne odredbe, kot meni pritožnik.

Glede na vse ostale okoliščine primera, ki jih predmetna odredba izčrpno in podkrepljeno z relevantnim dokaznim gradivom utemeljuje, pa je bil ob izdaji odredbe podan zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da bi lahko bil M. P. oseba, ki je opravila prevoz amfetamina z Nizozemske.

Obtožencu sodišče prve stopnje ni dokazovalo storitve obravnavanega kaznivega dejanja le na podlagi njegovega osebnega opisa, ki ga je R. M. dal tajnemu delavcu TD 7049, pač pa je obsodilno sodbo zanesljivo utemeljilo tudi na ostalih dejstvih in dokazih.

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, določa že prvi odstavek 41. člena KZ-1. Ti pogoji so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Morajo pa biti za to, da lahko govorimo o hudodelski združbi, izpolnjeni še nekateri dodatni pogoji, ki jih zakon izrecno ne navaja.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se v odločbi o vštevanju pridržanja, pripora in prestane kazni spremeni tako, da se obtoženemu M. P. po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika v izrečeno kazen zapora in izrečeno stransko denarno kazen, poleg časa pridržanja in pripora, všteje tudi v celoti prestana kazen zapora, izrečena z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje; sicer pa se pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 8. 6. 2020, opr. št. VII K 49827/2013, po ponovljenem postopku pred popolnoma spremenjenim senatom, znova razsodilo, da je M. P. kriv storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tudi tokrat sta mu bili izrečeni glavna kazen šestih let zapora in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma 4.000,00 EUR. Slednjo je obtoženec dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeni zaporno in denarno kazen všteje čas prestan v pridržanju, priporu ter prestana kazen od 14. 10. 2013 od 21.30 ure do 29. 6. 2018. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je bilo odvzeto vozilo znamke Mercedes - Benz, E/320, letnik 2001, zadnje reg. št. CE ... in digitalna tehtnica, zasežena 14. 10. 2013. Po 74. in 75. členu KZ-1 mu je bilo naloženo plačilo zneska 10.000,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 6.558,20 EUR, nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti ter plačati sodno takso. Skupaj z B. B., J. S., S. G. in A. M. je dolžan nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.329,26 EUR ter po prvem odstavku 94. člena ZKP krivdno povzročene stroške.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik.

3. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbe o kazni, odvzemu vozila in protipravne premoženjske koristi ter stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče obtožencu zniža izrečeni zaporno in denarno kazen ter razveljavi odločbi o odvzemu avtomobila ter plačilu premoženjske koristi ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Obenem zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo oziroma javno sejo ter o teh obvesti obtoženca in zagovornika.

4. Obtoženec pa v pritožbi načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, sicer pa se v pritožbi v celoti pridružuje pritožbenim navedbam zagovornika, dodaja le, da ni kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Nasprotuje uporabi in preprodaji drog. Bil je zelo prizadet, ker je bil obsojen zaradi neresničnih in neutemeljenih obtožb. 5. Okrožno državno tožilstvo odgovora na pritožbo obtoženčevega zagovornika ni podalo, odgovoru na pritožbo obtoženca pa se je v vlogi z dne 26. 10. 2020, številka Kt/12453/2013, odpovedalo.

6. Obtoženčev zagovornik je 18. 11. 2020 podal zahtevo za izločitev predsednice in članov pritožbenega senata iz odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Podpredsednica Višjega sodišča v Celju je s sklepom z dne 19. 11. 2020, številka Su 105/2020-51, zahtevo za izločitev kot neutemeljeno zavrnila. Sklep je bil obtožencu in zagovorniku naznanjen in vročen na javni seji pritožbenega senata.

7. Na zahtevo obtoženčevega zagovornika je višje sodišče razpisalo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje 20. 11. 2020 sta se udeležila obtoženec in njegov zagovornik, medtem ko pravilno obveščeni pristojni državni tožilec ni pristopil. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti pristojnega državnega tožilca, saj je bilo obvestilo o javni seji zanj v redu izkazano.

8. V skladu z določbo drugega odstavka 379. člena ZKP je sodišče druge stopnje na javni seji senata odločilo, da se ne ugodi predlogu obtoženčevega zagovornika za opravo pritožbene obravnave. Slednja se po prvem odstavku 380. člena ZKP opravi pred sodiščem druge stopnje samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Glede na to, da je sodišče druge stopnje ocenilo, da je prvo sodišče v predmetni kazenski zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, se izvedba pritožbene obravnave izkaže kot nepotrebna.

9. Pritožbi nista utemeljeni, je pa sodišče druge stopnje v izpodbijano sodbo delno poseglo po uradni dolžnosti.

10. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

11. Uvodoma zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne bi smela opirati. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po prepričanju zagovornika naj bi bil nezakonito izveden postopek zasega prepovedane droge P. S. v L. dne 19. 11. 2011 in so zato posledično nedovoljeni tudi vsi ostali dokazi, pridobljeni v predmetnem kazenskem postopku, tako zoper vse ostale obtožence kot tudi zoper obtoženega M. P. Pri zatrjevanju nezakonitosti policijskega postopka ter zasega prepovedane droge zoper P. S., se zagovornik sklicuje na izpovedbe P. S. kot priče, še zlasti na glavni obravnavi 29. 11. 2019, ko je navajal, da je policist z odpiranjem avtomobilskih vrat prekoračil svoja pooblastila, da prepovedane droge ni izročil prostovoljno, da ga je policist z zvijačo prepričal, da jo izroči, da na policijski postaji ni podal obremenilne izjave zoper R. M. ter da ni navajal njegove telefonske številke. P. S. izpovedbe naj bi kot priča potrdil tudi R. M., ko je zanikal, da bi P. S. v letih 2011 in 2012 prodajal drogo. Prav tako analitična informacija o telefonskih kontaktih med P. S. in R. M. ne izkazuje vsebine njunih pogovorov.

12. Sodišče druge stopnje zgoraj povzete pritožbene očitke zavrača in se pridružuje zaključkom, ki jih je prvo sodišče glede zakonitosti zasega prepovedane droge P. S. zavzelo pod točkami 7 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Za začetek predkazenskega postopka se zahteva nižja stopnja suma in sicer zadostujejo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum pa so indici, ki vzbujajo sum, za razliko od utemeljenosti suma, ki predpostavlja dejstva, ki tak sum v logičnem in izkustvenem pogledu opravičujejo. Kot izhaja iz izpovedb policistov Specializirane enote za nadzor državne meje, še zlasti policista N. F., je bil P. S. kot voznik osebnega vozila znamke Ford Focus, reg. št. CE ..., 19. 11. 2011, ob 22.45 uri, zaustavljen zgolj po naključju, zaradi cestnoprometnega prekrška (nedelovanja zadnjega svetlobnega telesa) na bencinskem servisu v L. Po izpovedbah priče N. F. je P. S. ob zaustavitvi z desno roko segel za sovoznikov sedež in na tak način prekril vrečko, ki se je tam nahajala. Ob odprtju okna sta policista zaznala močan vonj po prepovedani drogi konoplji. Priča N. F. je na zaslišanju 6. 3. 2014 in na glavni obravnavi 25. 2. 2015 skladno potrdil, da je P. S. sam povedal kaj hrani v vrečki in to vrečko skupaj z njeno vsebino prostovoljno izročil policistoma. Policist J. D., ki je bil v predmetni kazenski zadevi zaslišan kot priča šele na glavni obravnavi 8. 6. 2020, se podrobnosti postopka s P. S. sicer več ni spominjal, kar je povsem razumljivo in sprejemljivo, glede na časovno odmaknjenost dogodka in številne podobne postopke, ki jih opravlja v okviru svoje službe. Je pa izpovedba priče N. F. skladna zapisniku in potrdilu o zasegu predmetov z dne 19. 11. 2011, ki ju je P. S. brez pripomb podpisal in na katerih je povsem jasno zapisano, da je vse zasežene predmete izročil prostovoljno. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključkom prvega sodišča o neprepričljivosti izpovedb P. S. kot priče tekom tega kazenskega postopka, saj jih je nenazadnje celo spreminjal glede bistvene okoliščine. Na zaslišanju 18. 12. 2013 je tako izpovedal, da „jim je izročil vse kar je imel“, na glavni obravnavi 25. 5. 2015 je poudarjal, da policistom prostovoljno ni ničesar izročil, na novem sojenju pa je ta priča zatrjevala, da je policist odpiral vrata na avtomobilu ter da je hotel, da mu P. S. vrečko sam izroči, nakar naj bi se okoli tega prepirala. Priča sedaj izpoveduje, da naj bi ga policist besedno prepričal k izročitvi vrečke ter naj bi ga na nek način v izročitev prepovedane droge prepričal z zvijačo. Tudi sodišče druge stopnje spremenjeni izpovedbi te priče ne more slediti. P. S. je v avtomobilu hranil nekaj več kot kilogram prepovedane droge konoplje. Gre za posušeno rastlino in ni razloga, da se ne bi verjelo policistu N. F., da sta s policistom J. D. videla, kako je P. S. ta večji zavoj z roko skušal prikriti. Ko pa sta policista ob odprtju okna zaznala tudi značilen vonj po konoplji, sta imela vso zakonsko podlago za uporabo pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP v smeri pregleda prevoznega sredstva. Glede na intenzivnost pregleda ni mogoče zaključiti, da je šlo za globlji vdor v zasebno sfero P. S. Za takšen pregled vozila pa policiji ni potrebno pridobiti predhodne sodne odredbe, kot meni pritožnik. Pritožnik problematizira okoliščino, da se policista nista več spomnila komu od njiju je P. S. vrečko s konopljo izročil, kar pa je po oceni sodišča druge stopnje takšna podrobnost, ki ni niti bistvena za ugotavljanje njune verodostojnosti. P. S. je v izjavi z dne 21. 11. 2011 med drugim tudi navedel telefonsko številko osebe po imenu R., ki mu je prodala zaseženo prepovedano drogo. Obramba sicer skuša dokazati, da je bila ta izjava P. S. vsiljena ter da kaj takšnega, kot je v njej navedeno, tedaj ni izjavil. Sodišče druge stopnje tudi v tej zvezi pritrjuje zaključkom prvega sodišča, da so predkazenski postopek, tako na počivališču v L. kot tudi na Policijski postaji v D., zoper tedaj osumljenega P. S. vodili policisti, ki pred tem niso poznali ne njega ne R. M. in se tekom kazenskega postopka ni pokazal noben indic, da bi bili motivirani s kakršnimkoli izvajanjem policijskega postopka zoper ti dve osebi. Ob tem pa se je na podlagi analitične informacije o komunikacijah med telefonskima številkama P. S. in R. M. izkazalo, da sta imela v času med 7. 10. 2011 in 19. 11. 2011 precej medsebojnih odhodnih in dohodnih komunikacij, tudi tri dne 19. 11. 2011. Analitična informacija sicer res ne nudi podatkov o vsebini komunikacije med P. S. in R. M., je pa pomembna zato, ker potrjuje, da sta se dobro poznala tudi v času, ko je bil P. S. zaloten pri prevažanju prepovedane droge 19. 11. 2011. Zagovornik je sicer pritožbeno nakazal, da naj bi bila vprašljiva zakonitost izdelave analitične ocene telefonskega prometa glede na ustavno odločbo, vendar v tem delu pritožbe ni konkretiziral v tolikšni meri, da bi jo bilo mogoče pritožbeno preizkusiti. Prav tako pritožnik ni konkretiziral pritožbene trditve, da naj bi policisti telefonsko številko R. M. spremljali že pred izdajo odredbe Višjega državnega tožilca z dne 9. 11. 2012 oziroma odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 2. 2013, opr. št. Pp 1/2013. 13. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo glede zakonitosti policijskega postopka 19. 11. 2011 s P. S. na počivališču v L., zakonitosti zasega prepovedane droge ter dovoljenosti dokazov, ki so bili pozneje zbrani na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili pridobljeni v postopku s P. S. 14. V nadaljevanju pritožbe se zagovornik osredotoča na izpodbijanje zakonitosti odredbe Višjega državnega tožilca z dne 21. 6. 2013, št. Ktpp-Z 5/2913, za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja zoper obtoženca za čas od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013. Najprej brez navajanja konkretne dokazne podlage zatrjuje, da naj bi se dokazi zoper obtoženca pridobivali že pred izdajo te odredbe in bi morali biti izločeni kot nezakoniti dokazi. Če ima pritožnik pri tem v mislih predhodna poročila o tajnem opazovanju R. M. je treba izpostaviti, da obtoženec 11. 5. 2013, kot izhaja iz poročila tajnega delavca TD 7049, ni bil samostojno opazovan, pač pa le ob izvajanju prikritega ukrepa zoper R. M., ko je bilo ugotovljeno, da je s slednjim imel tega dne prvi fizični kontakt. Na podlagi podatkov o vozilu ter opisa osebe, je bilo ugotovljeno, da bi lahko ta oseba bil obtoženi M. P. Glede na vse ostale okoliščine primera, ki jih predmetna odredba izčrpno in podkrepljeno z relevantnim dokaznim gradivom utemeljuje, pa je bil ob izdaji odredbe podan zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da bi lahko bil M. P. oseba, ki je opravila prevoz amfetamina z Nizozemske. Pritožnik to odredbo podrobno povzema in obenem predstavlja svojo dokazno oceno pred izdajo odredbe zbranega dokaznega gradiva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi do zakonitosti odredbe z dne 21. 6. 2013 izčrpno ter s tehtnimi razlogi opredelilo pod točkama 13 in 29 obrazložitve. Utemeljeni razlogi za sum po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 24. 5. 2012, opr. št. I Ips 51426/2010, pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Slednjega je Ustavno sodišče v odločbi številka U-I-18/93 z dne 11. 04. 1996 opredelilo kot visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Razloge, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje je treba konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma ter po drugi strani omogočajo učinkovito sodno presojo1. Odredba višjega državnega tožilca z dne 21. 6. 2013 je po prepričanju višjega sodišča zadostila pogojem ugotavljanja utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. Na podlagi rezultatov tajnega opazovanja v času od 7. 5. 2013 do 11. 5. 2013, povezave obtoženega z R. M., pa tudi poznanstva med obtožencem in D. Đ., pripovedovanja R. M. tajnemu delavcu o značilnostih osebe, ki bo opravila prevoz amfetamina z Nizozemske, okoliščini, da je R. M. 11. 5. 2013 le 12 minut po prvem kontaktu z obtožencem, ki je bil prva oseba, s katero se je tega jutra srečal, obvestil tajnega delavca o tem, da je njegov človek prispel z drogo, je višji državni tožilec imel zadostno dokazno podlago za izdajo predmetne odredbe. Odredba vsebuje tudi druge obvezne sestavine in sicer način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje pa tudi utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način. Pritožnik izpostavlja, da je obtoženec D. Đ. poznal le v zvezi s polaganjem keramike v letu 2012 ter da je bil aprila 2013 v Ljubljani izključno zaradi nakupom avtomobila Mercedes Benz. Ta možnost sicer ni izključena, je pa glede na vse podatke in dokaze ocenjene v predmetni odredbi na ravni zahtevanega dokaznega standarda bila izkazana verjetnost, da je obtoženec oseba, ki je v času od 9. 5. 2013 do 11. 5. 2013 opravila prevoz 2952,28 gramov amfetamina z Nizozemske. Zagovornik sicer zatrjuje, da naj bi vožnja na Nizozemsko oziroma nazaj terjala 16 ur, vendar gre za njegovo lastno poljubno oceno. V tej zvezi gre izpostaviti, da je tajni delavec TD 7049 kot priča izpovedal, da mu je R. M. navajal, da prevoznik amfetamina za pot v eno smer rabi 12 ur vožnje.

15. Po prepričanju sodišča druge stopnje zagovornik v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno izpodbija zakonitost odredb višjega državnega tožilca za tajno opazovanje in tajno delovanje z dne 10. 7. 2013 in 11. 9. 2013, obe št. Ktpp-Z 5/2013. Pritožnik detajlno povzema tudi obrazložitev teh dveh odredb in polemizira z zaključki višjega državnega tožilca o podanih utemeljenih razlogih za sum, češ da odredbi izhajata iz poročil tajnega delavca TD 7049, za katera pa naj bi obramba navedla nasprotne dokaze. V tej zvezi višje sodišče ugotavlja, da so poročila omenjenega tajnega delavca verodostojna, saj so bila pri vseh treh dejanjih potrjena s konkretnimi dogodki na terenu oziroma navideznimi odkupi prepovedane droge. Glede zakonitosti naslednjih odredb za tajno opazovanje in tajno delovanje se je prvo sodišče izčrpno in s pravilnimi argumenti, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, opredelilo pod točkama 30 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na natančno povzeta poročila tajnega delavca TD 7049 ter ugotovitve povezane z okoliščinami vsakega prejšnjega dejanja ter izkazanih utemeljenih razlogov za sum, da je prevoznik prepovedane droge obtoženec, je imel višji državni tožilce dovolj podlage za zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Pritožnik se sicer spušča v določene segmente poročil in tako npr. izpostavlja del poročila tajnega delavca z dne 16. 7. 2013, ko naj bi mu R. M. povedal, da se je njegov prevoznik odpeljal na Nizozemsko, kjer bo preveril ceno in kakovost kokaina. Pritožnik v tej zvezi skuša prikazati neverodostojnost tajnega delavca, češ da se obtožencu ni očitala kakršnakoli povezava s kokainom, vendar pa pritožnik pri tem spregleda nadaljnji del predmetnega pogovora med R. M. in tajnim delavcem, ko je R. M. izrazil odločitev, da naj bi poleg amfetamina v bodoče prodajal tudi kokain. Pritožnik problematizira tudi okoliščino, da višji državni tožilec pri izdaji odredbe oziroma sodišče v izpodbijani sodbi, nista ugotavljala, kdo naj bi bil prodajalec amfetamina na Nizozemskem. To naj bi celo predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek nasprotoval odločilnim dejstvom oziroma sodba o teh ne bi imela razlogov. Sodišče druge stopnje se s takšnim razlogovanjem pritožnika ne strinja. Opis kaznivega dejanja obtožencu očita storitev z izvršitveno obliko prenašanja (prevoza) prepovedane droge amfetamin z namenom nadaljnje prodaje z Nizozemske v Slovenijo kar pomeni, da za sklepčnost opisa niti ni pomembno pri komu je bila predmetna prepovedana droga nabavljena. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je višji državni tožilec tudi pri odredbah z dne 10. 7. 2013 in 11. 9. 2013 v zadostni meri obrazložil pogoj neogibnosti izdaje odredbe. Ne gre le za menjavanje vozil, telefonskih številk, telefonov ter uporabo šifriranih sporočil, kar izpostavlja pritožnik, pač je treba upoštevati, da se je obtožencu očitalo sodelovanje v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s tihotapstvom in prodajo večjih količin prepovedane droge, droga se je skrivala na neugotovljenih mestih, storilci so stik z drogo vzdrževali le za čas tihotapljenja in nadaljnje preprodaje, oziroma povedano drugače, nabava in preprodaja droge je po članih hudodelske združbe potekala na tako konspirativen način, da z manj invazivnimi metodami ni bilo mogoče zbrati dokaznega gradiva.

16. V predlogu za izločitev dokazov z dne 14. 11. 2019 je zagovornik dokaze, pridobljene na podlagi odredb za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja (v nadaljevanju: nadzor elektronskih komunikacij) kot nedovoljene izločeval zgolj s obrazložitvijo, da naj bi bilo „očitno, da je bil prvi ukrep zoper obtoženca izdan šele 24. 7. 2013 za tel. št.... in da v času izdaje odredbe glede na predhodno obrazložitev niso mogli obstajati utemeljeni razlogi za sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja“. V aktualni pritožbi pa zagovornik tozadevne ekskluzijske zahteve širi na ta način, da v smislu lastne dokazne ocene vrednoti vsako odredbo posebej in izraža prepričanje, da v trenutku, ko je bila izdana, zoper obtoženca ni obstajal zahtevani dokazni standard utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Obramba pri tem znova izhaja iz teze o nezakonitosti postopka zoper P. S., ki pa jo je višje sodišče zavrnilo že zgoraj pod točko 11. V nasprotju s pritožnikom se sodišče druge stopnje pridružuje zaključkom prvega sodišča pod točkami 36 do 53 obrazložitve izpodbijane sodbe, da odredbe preiskovalnih sodnikov za nadzor elektronskih komunikacij z dne 7. 2. 2013, 6. 3. 2013, 5. 4. 2013, 10. 4. 2013, 6. 5. 2013, 7. 6. 2013, 9. 7. 2013, 24. 7. 2013, 7. 8. 2013, 6. 9. 2013 in 7. 10. 2013, vse opr. št. Pp 1/2013, izpolnjujejo vse pogoje, predpisane v določbah 152. ter 150. člena ZKP. Prva odredba za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij zoper obtoženca za tel. št. ... je bila izdana po preiskovalni sodnici 9. 7. 2013. Poleg ostalih z zakonom predpisanih sestavin, odredba vsebuje tudi jasno in prepričljivo obrazložitev dokaznega standarda utemeljenega suma, da obtoženec v okviru hudodelske združbe izvršuje kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. V tej zvezi se odredba sklicuje na poročila tajnega delavca TD 7049, pa tudi na ukrepe tajnega opazovanja, izsledke že izvršenih prikritih ukrepov nadzora elektronskih komunikacij ter rezultate navideznega odkupa. Na podlagi dokazne ocene, izvedene v okvirih zahtevanega dokaznega standarda, odredba izpelje zaključek o obstoju utemeljenega suma o obtožencu kot prevozniku prepovedane droge amfetamin. Ne gre se strinjati s pritožnikom, da poročila o tajnem opazovanju in delovanju ne morejo biti podlaga za ugotavljanje utemeljenega suma. V predmetni fazi predkazenskega postopka so izsledki tajnega opazovanja ter delovanja eni izmed ključnih podatkov oziroma dokazov, na katerih lahko sodišče ugotavlja upravičenost uporabe prikritih ukrepov. Pritožnik zmotno navaja, da v odredbi ni podatka, na kakšen način naj bi bil obtoženec dne 11. 5. 2013 ob 8.07 uri prepoznan kot voznik. Na kakšen način je bil obtoženec prepoznan, je razvidno že iz odredbe za izvajanje tajnega opazovanja in tajnega delovanja z dne 21. 6. 2013. 17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pri izpodbijanju zakonitosti odredb, tako tistih v zvezi s tajnim opazovanjem in tajnim delovanjem kot tudi tistih, izdanih za nadzor elektronskih komunikacij, zagovornik preskakuje med izpodbijanjem razlogov prvostopenjske sodbe v zvezi z dokaznim standardom gotovosti, ki je potreben za obsodilno sodbo in dokaznima standardoma utemeljenih razlogov za sum oziroma utemeljenega suma, ki sta bila potrebna za izdajo teh odredb. Zato se bo sodišče druge stopnje glede dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja opredeljevalo v nadaljevanju. V zvezi z utemeljenim sumom kot podlagi za izdajo odredb za izvajanje prikritega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij, torej, da je bilo na podlagi predloženega dokaznega gradiva preiskovalnim sodnikom v času odločanja bolj verjetno, da je bil obtoženec prevoznik prepovedane droge kot pa da ni bil, pa že sedaj pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil utemeljen sum zoper obtoženca podan.

18. Sodišče druge stopnje se ne strinja z zagovornikom, da naj bi prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (v zvezi z 29. členom Ustave), ko je o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov odločilo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2020 in nato izreklo sodbo. Po prepričanju zagovornika naj bi prvo sodišče s tem obtožencu odvzelo možnost, da se izjavi o sklepu sodišča prve stopnje glede zavrnitve tega predloga, posledično pa naj bi kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 6. 2020 izhaja, da je razpravni senat po posvetovanju s sklepom zavrnil predlog obrambe z dne 14. 11. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov. Nato je predsednica senata stranki in zagovornika poučila, da posebna pritožba zoper sklep ni dopustna ter podala kratko obrazložitev sklepa. Sodišče prve stopnje je torej postopalo v skladu z določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, ki predpisuje, da senat pred koncem dokaznega postopka tak sklep izda po uradni dolžnosti ali na predlog strank. Ker se sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi zapisnikov in drugih dokazov sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo, obtoženčeva pravica do obrambe ni mogla biti okrnjena, ker je bilo o predlogu obrambe odločeno tik pred koncem glavne obravnave. Razloge za zavrnitev predloga je sodišče prve stopnje temeljito obrazložilo šele v izpodbijani sodbi in zagovornik je tem razlogom v pritožbi argumentirano oporekal. Gre pa še pripomniti, da zagovornik pri uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP niti ni konkretiziral, na kakšen način naj bi zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

19. Pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje se je zagovornik znova najprej posvetil ugotovljenim okoliščinam policijskega postopka s P. S. na počivališču v L. Izrazil je prepričanje, da so zaključki prvega sodišča o zakonitosti tega postopka, še zlasti zasega prepovedane droge, nepravilni. Poudarja, da policista N. F. in J. D. v ponovljenem postopku kot priči nista izpovedala, da sta iz P. S. vozila zaznala vonj po konoplji. P. B. se ni spomnil, da naj bi P. S. sam izročil prepovedano drogo policistoma specializirane enote. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na zapisnik o izjavi P. S., ne da bi upoštevalo, da je bil na policiji pridržan več kot 40 ur in ga je podpisal 21. 11. 2011 ob 1.25 uri. Po mnenju zagovornika P. S. zapisnika niti ni bil sposoben prebrati. Zagovorniku ni jasno, kako lahko sodišče prve stopnje brez ustreznega znanja in izkušenj zatrjuje, da je kilogram konoplje zagotovo takšna količina, da je njeno prisotnost v vozilu izdal vonj. Prav tako obramba ne soglaša z oceno prvega sodišča, da naj bi bila izpovedba P. S. v novem sojenju neverodostojna in nekonsistentna.

20. Glede vprašanja zakonitosti policijskega postopka s P. S. se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj, ko je v celoti pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča. Nenazadnje je bila zakonitost postopanja policistov ob zaustavitvi P. S. na počivališču v L. ter zasega prepovedane droge preizkušena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 3. 2012, opr. št. IV K 56428/2011, s katero je bil prav v zvezi z obravnavanim dogodkom spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in šestih mesecev zapora ter triletno preizkusno dobo. Priči N. F. in J. D. se v novem sojenju nista več dobro spominjala podrobnosti postopka s P. S., kar je za sodišče druge stopnje sprejemljivo glede na časovno odmaknjenost dogodka in dejstvo, da se policista v okviru svoje službe dostikrat srečujeta s podobnimi dogodki. Medtem, ko J. D. v prejšnjem postopku niti ni bil zaslišan, pa je bil N. F. v preiskavi 6. 3. 2014, ko je imel dogodek še sveže v spominu in na glavni obravnavi 25. 2. 2015. N. F. se je na glavni obravnavi v novem sojenju 20. 12. 2019 skliceval na prejšnje izpovedbe, ki so bile prebrane. Res je sicer, da v ponovljenem postopku ni izpovedoval o zaznavi vonja po konoplji iz P. S. avtomobila kot to trdi pritožnik, a o tej okoliščini niti ni bil izprašan. Je pa na zaslišanju 6. 3. 2014 z vso gotovostjo navajal, da sta z drugim policistom, torej J. D., iz P. S. avtomobila zaznala vonj po konoplji. Policist P. B, ki je po navedbah z glavne obravnave 6. 2. 2014 vodil hišno preiskavo zoper P. S., pa ni mogel niti videti na kakšen način je P. S. konopljo izročil policistoma N. F. in J. D., saj je šele kasneje od njiju prevzel postopek s P. S. Izjava P. S. na zapisniku Policijske postaje Domžale z dne 21. 11. 2011 vsebuje takšne podrobnosti, ki si jih policist Martin Pogačnik in drugi policisti, ki so opravljali postopek s P. S., glede na to, da R. M. sploh niso poznali, niso mogli izmisliti, ne da bi jih P. S. sam povedal. Okoliščina, da je P. S. izjavo podal tekom pridržanja, ne more biti sama po sebi takšne narave, da bi bila že zaradi tega neresnična, saj jo je podpisal, obenem pa tedaj na postopek ni imel nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede možnosti, da sta policista zaznala vonj po kilogramu posušene konoplje, sprejelo na podlagi temeljite dokazne presoje izpovedb policista N. F., pa tudi izkustveno je lahko na podlagi številnih kazenskih postopkov, povezanih s prepovedano drogo konopljo, samo prišlo do takšnega zaključka.

21. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da naj sodišče prve stopnje poročil tajnega delavca TD 7049 ne bi ustrezno dokazno ocenilo. Tajni delavec je bil temeljito zaslišan v prejšnjem sojenju 27. 3. 2014 in na glavni obravnavi 1. 4. 2015 ter 8. 7. 2015, v novem sojenju pa 20. 1. 2020. Sodišče prve stopnje je verodostojnost poročil ter izpovedb tajnega delavca TD 7049 dokazno ovrednotilo pod točkami 60 do 62 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi glede njega gre ugotoviti, da je nekoliko manj podrobno pričevanje tekom novega sojenja posledica časovne distance in ne morebitne neverodostojnosti priče, saj je tekom prejšnjega sojenja natančno in skladno poročilom opisal vse relevantne podrobnosti, ki jih je zaznal tekom izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pod točko 61 obrazložitve sodišče prve stopnje, na podlagi poročil tajnega delavca TD 7049, zavzelo prepričljivo stališče o tem, da je izvajanje prikritih ukrepov pokazalo na povezavo med R. M. in D. Đ., ko sta se 24. 4. 2013 sestala na dvorišču stanovanjske hiše S. Tedaj je R. M. izvedel, da bo D. Đ. z dejavnostjo dobave prepovedane droge za nekaj časa prenehal, ker je imel občutek, da ga policija nadzoruje. Prav zaradi tega, se je nato R. M. odločil, da bo sam organiziral nabavo in prevoz prepovedane droge z Nizozemske in na ta način prišel do večjega zaslužka. Iz poročil tajnega delavca dalje izhaja, da mu je 30. 4. 2013 R. M. povedal, da bi imel za speed oziroma amfetamin svojo linijo neposredno z Nizozemske. Organiziral naj bi prevoze po ″svojem človeku″, ki bi za to računal 500,00 EUR. Torej iz poročil in izpovedb tajnega delavca jasno izhaja, da so potekali dogovori za organizacijo prevozov amfetamina, kar pomeni, da očitki pritožnika o nepopolnosti poročila niso utemeljeni.

22. Pritožnik v pritožbi večkrat ponovi svoje prepričanje, da zoper obtoženca pred 21. 6. 2013 ni bil odrejen prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja in tajnega delovanja, pa ga tajni delavec kljub temu navaja v poročilu z dne 12. 4. 2013 kot moškega starosti okoli 50 let, s korekcijskimi očali, ki je D. Đ. odpeljal v bližino naslova bivanja. V tej zvezi sodišče druge stopnje ne vidi nezakonitosti izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa, saj obtoženec pred 21. 6. 2013 ni bil samostojno tajno opazovan, ampak je bil le kot tretja oseba zaznan kot udeleženec v stiku z opazovano osebo. Da poznanstvo med obtožencem in D. Đ. ni bilo povezano le s keramičarskimi deli, je sodišče prve stopnje uspešno utemeljilo pod točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe.

23. Neutemeljeni so očitki zagovornika, da naj bi tajni delavec TD 7049 s svojim ravnanjem izzival kriminalno dejavnost. Tudi tekom novega sojenja je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da tajno delovanje nikakor ni bilo izvajano na tak način, da bi k nabavi in preprodaji predmetne prepovedane droge napeljalo tudi osebo, ki tovrstnega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti. Tajni delavec je kot priča izpovedal, da ga je koordinator tajnega delovanja še posebej opozoril, da nikogar ne sme spodbujati h kaznivi dejavnosti. Potrdil je, da sam nikoli ni vztrajal pri nakupu prepovedane droge, pač pa mu jo je vedno ponudil R. M., kar tudi izhaja iz njegovih poročil. Tako gre zaključiti, da se je tajni delavec TR 7049 pri izvrševanju prikritega preiskovalnega ukrepa omejil na preiskovanje kriminalne dejavnosti R. M. na pasiven način, z obtožencem pa niti ni imel nobenega tovrstnega kontakta.

24. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je storitev vseh treh dejanj v sklopu očitanega mu kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 obtožencu dokazana. Ne gre le za sklepanje sodišča prve stopnje brez neposredne materialne podlage oziroma indično sodbo kot to meni pritožnik. O odločilnih dejstvih ima tudi v tem delu izpodbijana sodba vse relevantne razloge in zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek v smeri storitve bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Svoje dokazne zaključke glede dejanja pod točko 1 je sodišče prve stopnje uspešno argumentiralo pod točkami 62 do 64 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve gre izpostaviti dokaze, dejstva in okoliščine, ki obtožencu navedeno dejanje z gotovostjo dokazujejo. Dne 11. 5. 2013 se je tajno opazovanje R. M. pričelo že od 6.00 ure dalje na cesti F. v ..., kjer je stanoval. Ob 7.59 uri je prišel iz stanovanjskega bloka in se odpeljal, vmes se je ustavil v pekarni in ob 8.05 uri parkiral na K. pred lokalom Bar R. Že ob 8.07 uri je njegovo vozilo zaparkiral s svojim vozilom Mercedes Benz obtoženec, pristopil R. M., nakar sta oba vstopila v lokal. Obtoženec se je odpeljal ob 9.18 uri, že ob 9.30 uri pa je ob prihodu tajnega delavca TD 7049 R. M. slednjemu naznanil, da se zjutraj prispel njegov človek z robo z Nizozemske. Kot izhaja iz poročila tajnega delavca TD 7049 je R. M. svojega človeka na Nizozemsko poslal 9. 5. 2013 (op. četrtek) po speed oziroma amfetamin, kurir pa naj bi se vrnil v soboto ali nedeljo. Obtoženec se je z Nizozemske z amfetaminom vrnil najpozneje v soboto zjutraj, ko je bil prva oseba, s katero je imel tega dne zunaj svojega domovanja R. M. stik. Takoj po njunem srečanju je R. M. tajnega delavca obvestil o prispeli pošiljki prepovedane droge. Pritožnik v pritožbi sicer na več mestih zatrjuje, da je nemogoče, da bi obtoženec vožnjo do Nizozemske oziroma nazaj opravil v manj kot 16 urah. Sodišče druge stopnje je v tej zvezi že zgoraj opozorilo na izpovedbe tajnega delavca TD 7049, da mu je R. M. navajal, da kurir za vožnjo na Nizozemsko potrebuje le 12 ur. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo zagovor obtoženca, ki naj bi ga potrdilo tudi pričevanje njegovega sina G. P., da naj bi obtoženec v tujino potoval le zaradi posla s svečami. Strinjati se gre s stališčem, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okoliščinah, ki bi kazale na resno gospodarsko dejavnost kot se jo skuša predstaviti. Pritrditi gre sicer pritožniku, da je vsak začetek poslovne dejavnosti težak, a ugotovljena nabava zgolj dveh palet sveč gotovo ne opravičuje stroškov številnih poti v tujino, še zlasti ne na Nizozemsko (obtoženec navaja mesto B.).

26. Obtožencu sodišče prve stopnje ni dokazovalo storitve obravnavanega kaznivega dejanja le na podlagi njegovega osebnega opisa, ki ga je R. M. dal tajnemu delavcu TD 7049, pač pa je obsodilno sodbo zanesljivo utemeljilo tudi na ostalih dejstvih in dokazih. Napovedi R. M. o tem kdaj je poslal svojega človeka po prepovedano drogo na Nizozemsko tajnemu delavcu TD 7049 so se vedno ujemale vožnjami obtoženca v tujino, ki jih je opravljal s svojim vozilom. Izsledki nadzora elektronskih komunikacij med R. M. in obtoženim, za katere je bilo značilno prikrito komuniciranje, so se prav tako ujemali z dognanji, kdaj naj bi obtoženi opravil določen prevoz prepovedane droge. Tudi navidezni prevzemi droge so časovno sovpadali z obtoženčevo dejavnostjo v smeri prevoza prepovedane droge. V zvezi s prikritim komuniciranjem se gre strinjati z zaključki prvega sodišča, da v kontekstu kot je bila zabeležena telefonska SMS komunikacija glede vabila na kavo, merjenja knaufa ter polaganja keramike, je ni mogoče drugače razumeti kot za prikrito dogovarjanje glede dobave prepovedane droge, četudi se je mogoče obtoženec tudi kdaj ukvarjal s polaganjem knaufa in keramike.

27. Dokazanost dejanja pod točko 2 obtožencu je sodišče prve stopnje uspešno argumentiralo pod točkami 65 do 68 obrazložitve izpodbijane sodbe. Uvodoma je prepričljivo opisalo okoliščine neuspešnega poskusa dobave amfetamina z Nizozemske med 16. in 17. 7. 2013, ki potrjujejo očitek, da je bil R. M. ″človek″ prav obtoženec. Po srečanju med R. M. in tajnim delavcem TD 7049 je v zvezi z naročilom novih treh kilogramov amfetamina R. M. tajnemu delavcu povedal, da bo odšel do ″svojega človeka″, ki bo naslednjega dne zjutraj odpotoval na Nizozemsko. Kmalu zatem je bila zabeležena telefonska komunikacija med R. M. in obtožencem, v kateri sta uporabila prikrito komunikacijo v zvezi s polaganjem keramike (ob 12.16 in 22.14 uri). Tajnega delavca je R. M. 17. 7. 2013 obvestil, da je ″njegov človek″ že odšel na Nizozemsko, obtoženec pa je bil opazovan 18. 7. 2013, ko se je preko mejnega prehoda ... (ob 13.20) vrnil v Slovenijo, že ob 14.41 pa se je v Baru R. sestal z R. M. Istega dne ob 16.40 uri je R. M. tajnega delavca obvestil, da ″njegov človek″ amfetamina ni pripeljal, ker se je nahajal prodajalec le-tega na Nizozemskem na dopustu. Pri tem je potrebno tudi poudariti, da je R. M. tajnega delavca že predhodno seznanil, da ″njegov človek″ po 28. 7. 2013 ne bo mogel na Nizozemsko, ker se bo nahajal na dopustu (poročili z dne 2. 7. 2013 in 10. 7. 2013). Iz poročila z dne 20. 8. 2013 izhaja, da je v pogovoru z R. M. natakarica v Baru R. po imenu M., R. M. povedala, da je bila oseba po imenu M1 tega dne zjutraj v lokalu in je naznanila, da odhaja 24. 8. 2013 na morje, kjer bo ostala sedem dni. V svojem zagovoru 25. 5. 2015 je obtoženi povedal, da je bil konec avgusta 2013 s prijatelji teden dni na morju, nekje v bližini Z. Iz nadaljnjih poročil tajnega delavca izhaja tudi, da je 23. 8. 2013 R. M. tajnemu delavcu pojasnjeval, da ″njegov človek″ ne more na pot, ker se nahaja na morju, amfetamin pa je naročen in bo šel ponj takoj, ko se z morja vrne. Obtoženec je bil tajno opazovan na mejnem prehodu ... 1. 9. 2013, ko je ob 8.58 uri prestopil državno mejo, kar potrjuje navedbe, da naj bi se z morja vrnil konec avgusta. Že dne 3. 9. 2013 je R. M. tajnemu delavcu naznanil, da je ″njegov človek″ odpotoval na Nizozemsko po prepovedano drogo, nakar je bil še istega dne obtoženec opažen, ko se je ob 12.55 uri skozi predor ... vrnil v Slovenijo. Že ob 15.24 uri je obtoženec z vozilom parkiral pred Barom R. in vstopil v lokal. Ob 16.52 uri sta z R. M. iz lokala izstopila ter se odpravila do obtoženčevega vozila.R. M. je v rokah nosil belo vrečko in zeleno jakno. Ob 19.05 uri je R. M. v pogovoru s tajnim delavcem navajal, da ne ve ali se je „njegov človek“ vrnil, a je kasneje ob 21.55 z SMS sporočilom tajnega delavca obvestil (ne da bi kje drugje ugotavljal, ali je bila prepovedana droga pripeljana), da se vidita ob 22.00 uri. Ob predaji prepovedane droge tajni delavki TD 7085 ob 22.15 uri po B. B., se je prepovedana droga nahajala v beli nakupovalni vrečki. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe tako izhaja prepričljiva dokazna ocena o tem, da je bil prav obtoženec tista oseba oziroma R. M. človek, ki je prepovedano drogo v Slovenijo pripeljal 3. 9. 2013 in jo v Baru R. predal R. M. v beli nakupovalni vrečki. Ne gre zgolj za domneve prvega sodišča, kot to skuša prikazati pritožnik, ampak dokazna ocena trdno temelji na vseh v obrazložitvi sodbe pravilno ovrednotenih rezultatih prikritih preiskovalnih ukrepov ter izpovedb tajnega delavca TD 7049. Pritožbeni očitki o tem, da naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi in s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so tudi v tem delu neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti zatrjevanju obrambe, da je obtoženec kot morebitni storilec izključen že zaradi tega, ker slabo govori angleško ter se zato ni mogel dogovarjati glede prevzema prepovedane droge, saj pritožnik po drugi strani zatrjuje, da se je obtoženec v tujini, tudi na Nizozemskem, dogovarjal glede posla s svečami. To pomeni, da mu je za potrebe prevzema in transporta droge lastno znanje tujega jezika povsem zadoščalo.

28. V zvezi s tretjim dejanjem, ki se očita obtožencu, pritožba izpostavlja, da ni logično, da bi obtoženec odšel z družino na jug Francije, nato pa naredil krog in od dobavitelja na Nizozemskem prevzel prepovedano drogo. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da iz rezultatov nadzora telefonskih komunikacij oziroma pogovorov med obtožencem in R. M. z dne 24. 9. 2013 ob 10.39 izhaja le, da je obtoženec takšno možnost omenil, vendar je kasneje ni uporabil. Obtoženec sam priznava, da je bil v tem času, torej po 24. 9. 2013 ponoči, ko je odpotoval iz Slovenije, v Lurdu. Da ga v tem času v Sloveniji ni bilo potrjujejo tudi pogovori med R. M. in tajnim delavcem TD 7049, ko je R. M. slednjemu navajal, da je ″njegov človek″ na dopustu. R. M. je sicer kot destinacijo dopusta omenjal Španijo ali Portugalsko, a je povsem verjetno, da tedaj niti ni vedel v kateri državi se sploh nahaja romarsko mesto Lurd. Obtoženec pa se je očitno iz Francije v Slovenijo vrnil že pred 1. 10. 2013, saj je bil tega dne ob 21.08 uri tajno opazovan pri prehodu državne meje v smeri Avstrije na ... . Ponovno je bil zaznan 4. 10. 2013 ob 6.11 uri na istem mejnem prehodu pri povratku v Slovenijo. Že ob 8.35 uri je R. M. z SMS sporočilom obvestil o prihodu s prikrito komunikacijo ″pice so prispele″, nakar mu je R. M. ob 11.25 odgovoril, ″če bo dal za kavo″. Sodišče druge stopnje se popolnoma strinja s stališčem prvega sodišča, da gre za očitno prikrito komunikacijo, ki se nanaša na prepovedano drogo, saj ni logično, da bi obtoženec R. M. obveščal, češ da bo prinesel v lokal hrano (pice), R. M. kot imetnik lokala Bar R. pa obenem od obtoženca še zahteval, da plača kavo. S tajim opazovanjem je bilo v nadaljevanju dokumentirano, da je R. M. ob 12.14 uri iz notranjosti obtoženčevega vozila vzel večji predmet (obtoženec je pred tem ob 12.03 uri v vozilu na prednjo desno stran prestavil predmet). R. M. si je ta predmet ogledoval v svojem vozilu in ga dal v nahrbtnik. Takšni rezultati prikritih preiskovalnih ukrepov ne pritrjujejo obrambni tezi, da naj bi obtoženec po avtomobilu prestavljal svoj polnilec in prenosni računalnik. Zakaj bi potem R. M. ta računalnik vzel, si ga ogledoval in ga spravil v svoj nahrbtnik? Prevzem večjega predmeta iz obtoženčevega avtomobila ni dokumentiran le z video posnetkom, katerega vsebino problematizira obramba, pač pa tudi z izsledki tajnega opazovanja. Tako iz poročila o tajnem opazovanju z dne 4. 10. 2013 (list. št. 235) prav tako izhaja, da je R. M. ob 12. 14 uri na parkirnem prostoru pred Barom R, skozi odprto okno na desni strani obtoženčevega vozila vzel večji predmet, ki ga je nato odnesel v svoje vozilo, si ga v vozilu ogledoval ter ga nato spravil v nahrbtnik. R. M. se je, kot izhaja iz rezultatov tajnega delovanja, že 5. 10. 2013 (22.05 ura) zanimal, zakaj človek od tajnega delavca ni poslal kurirja po speed, nakar mu je tajni delavec odgovoril, da naj bi kurir po drogo prišel v ponedeljek. Prvi navidezni odkup dela te pošiljke amfetamina je bil nato dejansko izvršen v ponedeljek 7. 10. 2013 ob 10.51 uri. Slednji podatki pa potrjujejo, da je R. M. s prepovedano drogo amfetamin iz zadnje pošiljke lahko razpolagal že 4. 10. 2013. S tajnim opazovanjem je bilo tudi zabeleženo, da je nahrbtnik z vsebino, ki jo je prevzel 4. 10. 2013 iz obtoženčevega avtomobila, odnesel na svoj dom.

29. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da poročila tajnega delavca TD 7049 ne morejo biti eden izmed dokazov v predmetni kazenski zadevi (obramba jih označuje kot ključne). Tajnemu delavcu neverodostojnost očita celo s tem, da naj bi v lokalu Bar R. bil večkrat pijan in užival kokain. Že sama poročila tajnega delavca takšnih domnev ne potrjujejo, saj so podrobno in sistematično zapisovana. Tajni delavec je kot priča natančno predstavil način svojega delovanja in se še zlasti na zaslišanjih v prvem sojenju zanesljivo spomnil vseh okoliščin in pomembnih dogodkov, ki jih je kot tajni delavec zaznal. Koordinator tajnega delovanja P. P. je ovrgel navedbe, da naj bi tajni delavec v času izvajanja prikritega ukrepa užival prepovedane droge, ker bi to bilo v nasprotju z internimi predpisi. Po drugi strani pa tudi pritožbenega sodišča izpovedbe R. M. ne prepričajo o njegovi verodostojnosti. S pravnomočno sodbo je bilo že potrjeno, da je R. M. o določenih okoliščinah predmetne kazenske zadeve kot priča krivo izpovedoval. Sicer pa se je prvo sodišče v izpodbijani sodbi temeljito in z razumnimi razlogi pod točko 77 opredelilo do dokazne vrednosti izpovedb R. M. kot priče. Te razloge sodišče druge stopnje sprejema in se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

30. Obramba se ne strinja s prvostopenjsko oceno verodostojnosti obtoženčevega sina G. P., vendar sodišče druge stopnje glede tega vprašanja pritrjuje razumnim argumentom prvega sodišča pod točko 64 obrazložitve, še zlasti ko je ovrglo možnost, da bi bila obtoženčeva potovanja v tujino izključno namenjena poslovanju s svečami. Prav tako ne drži, da ni nobenega neposrednega dokaza, da naj bi bila prepovedana droga amfetamin dobavljena z Nizozemske. Da se je amfetanim nabavljal na Nizozemskem ter da se je od tam prevažal, je jasno izhajalo iz prav vseh tozadevnih pogovorov med R. M. in tajnim delavcem TD 7049. Okoliščina, da na zaseženih zavojih prepovedane droge ni bil najden obtoženčev biološki material, še ne pomeni, da prepovedane droge ni prevažal, ampak le to, da je bilo očitno previden pri rokovanju z zavoji. Res obtožencu prepovedana droga ni bila zasežena, vendar le zaradi same narave in taktike izvajanja prikritih ukrepov, ko je bilo dopuščeno, da kot kurir drogo preda končnemu členu v okviru hudodelske združbe.

31. Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da obtožencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi oziroma, da naj bi v slednji zavestno sodeloval. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo pod točko 84 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, določa že prvi odstavek 41. člena KZ-1. Ti pogoji so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Morajo pa biti za to, da lahko govorimo o hudodelski združbi, izpolnjeni še nekateri dodatni pogoji, ki jih zakon izrecno ne navaja. Povezave med člani združbe tako niso le naključne ter med njimi obstaja več kot le dogovor za storitev kaznivega dejanja, saj so dejavnosti združbe usmerjene v vnaprejšnje načrtovanje in koordinacijo uresničitve širšega hudodelskega načrta, katerega cilj je storitev enega ali več kaznivih dejanj. Hudodelska združba ima običajno vodjo, ki izvaja nadzor, koordinacijo, razdeli naloge posameznim članom. Združba deluje po načelu delitve dela, ko ima vsak njen član točno določeno vlogo. Obtoženec je kot polnopravni član sodeloval v združbi pod vodstvom R. M. ter v sodelovanju še drugih dveh sostorilcev B. B. in J. S. Cilj združbe je bila nabava prepovedane droge na Nizozemskem, prevoz droge v Slovenijo, za kar je zavestno poskrbel obtoženec, ter nadaljnja prodaja prepovedane droge. Zatrjevana okoliščina, da se obtoženec ter J. S. in B. B. niso poznali, za obstoj združbe oziroma načrtovano uresničitev hudodelskega načrta ni bila pomembna. Obtoženec je svoj del hudodelskega načrta zanesljivo izpolnil in glede na količine prepovedane droge, ki jih je prevažal in predal R. M.i, mu je bilo tudi zagotovo znano, da je namenjena nadaljnji prodaji.

32. Kršitev kazenskega zakona pritožnik zgolj načeloma zatrjuje z navedbo, da obtoženčeva krivda ni podana, ker očitanega mu kaznivega dejanja ni storil. Glede na zgoraj navedene zaključke sodišča druge stopnje, s katerim je v celoti pritrdilo prvostopenjski dokazni oceni, pritožnik s povzeto pritožbeno navedbo ne more biti uspešen.

33. Edini argument pritožnika pri zavzemanju za milejšo kazen je izpostavljanje dosedanje obtoženčeve nekaznovanosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvo sodišče to okoliščino, ki je ni spregledalo, upoštevalo v zadostni meri. Storilcu kvalificirane oblike kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami je namreč v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let. Tako gre zaključiti, da je prvo sodišče obtožencu kazen zapora odmerilo blizu posebnega zakonskega minimuma, kljub tehtnim obteževalnim okoliščinam, ki se kažejo v izjemno veliki količini prepovedane droge, ki jo je prevažal. To posledično pomeni, da je bila namenjena tudi velikemu številu končnih uporabnikov. Kaznivo dejanje obsega kar tri izvršitvena ravnanja. Obtožencu izrečena kazen šestih let zapora po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka, ampak je določena v primerni višini in ob ustreznem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, teže kaznivega dejanja ter stopnje obtoženčeve krivde.

34. Je pa sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena KZ-1. Ta je podana, če so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, poleg časa pridržanja in pripora, v izrečeni zaporno in denarno kazen vštelo še prestano kazen zapora od 14. 10. 2013 od 21.30 ure do 29. 6. 2018. 29. 6. 2018 je bil namreč obtoženec pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni z odločbo z dne 7. 6. 2018, št. 7200-106/2018/4, pogojni odpust pa bi mu potekel 14. 10. 2019, ko bi šestletno zaporno kazen v celoti prestal. Vendar pa je že po njegovem pogojnem odpustu Vrhovno sodišče RS, s sodbo z dne 6. 12. 2018, opr. št. I Ips 49872/2013, zahtevi tedanje zagovornice za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani pravnomočni sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Posledica te razveljavitvene sodbe pa je bila tudi v tem, da je bil prekinjen tek pogojnega odpusta in bi obtoženec moral po aktualni pravnomočni obsodilni sodbi nastopiti prestajanje preostanka izrečene mu zaporne kazni (nekaj več kot 11 mesecev). Zato je sodišče druge stopnje navedeno situacijo, ki bi šla v obtoženčevo škodo, po uradni dolžnosti saniralo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o vštevanju pridržanja, pripora in prestane kazni spremeni tako, da se obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora in izrečeno stransko denarno kazen, poleg časa pridržanja in pripora, všteje tudi v celoti prestana kazen zapora, izrečena z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tudi Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru presodilo2, da če je bil v času razveljavitve pravnomočne sodbe obsojenec na pogojnem odpustu in mu je v novem sojenju pravnomočno izrečena kazen zapora, se mu položaj glede pogojnega odpusta ne sme poslabšati. V takem primeru se mu čas pogojnega odpusta, če niso podani pogoji za njegov preklic, šteje kot že prestana kazen po sodbi, izrečeni v ponovljenem sojenju.

35. Pritožnik neutemeljeno graja tudi izrek stranske denarne kazni obtožencu v 200 dnevnih zneskih po 20,00 EUR oziroma 4.000,00 EUR, z rokom plačila 15 dni od pravnomočnosti sodbe, češ da nikjer v sodbi ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec sploh prejel kakšen denar od R. M. Sodišče prve stopnje je izrek stranske denarne kazni uspešno obrazložilo pod točko 87 izpodbijane sodbe. Na podlagi okoliščin primera je ocenilo, da je izkazan pogoj iz drugega odstavka 45. člena KZ-1 in sicer, da je obtoženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti. Na pravilnost zaključkov prvega sodišča ne more vplivati okoliščina, da tekom kazenskega postopka niso bili ugotovljeni zneski plačil, ki jih je prejel za svoj prispevek k storitvi kaznivega dejanja. Ne gre pa oporekati stališču prvega sodišča, da ugotovljene okoliščine izkazujejo, da je hudodelska združba delovala s pridobitnim ciljem. Pri določitvi višine dnevnega zneska je prvo sodišče ustrezno upoštevalo obtoženčeve premoženjske razmere.

36. Zagovornik izpodbija odločbo o odvzemu obtoženčevega avtomobila Mercedes-Benz, E/320, letnik 2001, s trditvijo, da amfetamin obtožencu nikoli ni bil zasežen niti ni bil najden v predmetnem avtomobilu. S stališčem zagovornika se sodišče druge stopnje ne strinja. Pod točko 89 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče namreč s sklicevanjem na določbo petega odstavka 186. člena KZ-1, zadostno pojasnilo, da je obtoženec, kot lastnik vozila, zavestno in hote s tem vozilom opravljal inkriminirane prevoze prepovedane droge amfetamin, ali povedano drugače, kot lastnik vozila je vedel, da se to uporablja za prevoz prepovedanih drog. Glede na število opravljenih prevozov in količino prepeljane prepovedane droge, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za pretiran poseg v ustavno varovano obtoženčevo lastninsko pravico.

37. Do vprašanja pridobitve premoženjske koristi in posledično njenega odvzema, se je sodišče prve stopnje dovolj izčrpno opredelilo pod točko 90 obrazložitve izpodbijane sodbe. Postopalo je po petem odstavku 75. člena KZ-1, po katerem se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, vsaki odvzame delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. S prodajo vse prepovedane droge amfetamin skupaj so soobtoženci pridobili za 29.700,00 EUR premoženjske koristi. Pravnomočno obsojeni R. M., B. B. in J. S., so dolžni skupaj povrniti 19.700,00 EUR premoženjske koristi, torej glede obtoženega M. P. ostane še znesek 10.000,00 EUR oziroma za prvi dve dejanji 3.000,00 EUR, za zadnje dejanje pa 4.000,00 EUR pridobljene premoženjske koristi.

38. Odločbo o stroških kazenskega postopka, katerih plačilo je bilo po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP naloženo obtožencu, zagovornik pritožbeno izpodbija zgolj s trditvijo, da obtoženec prejema le 950,00 EUR pokojnine in bi plačilo teh stroškov ogrozilo njegovo preživljanje. Tudi v tem delu zagovorniku ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov kazenskega postopka upoštevalo višino obtoženčeve pokojnine, prav tako pa tudi podatek, da je solastnik stanovanja ter da morebitnih preživninskih obveznosti nima.

39. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

40. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa za pritožbo zoper sodbo ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 238/2005 z dne 8. 9. 2005 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 7. 2008, opr. št. I Ips 509/2007